Butalci z malo so danes sinonim za politike

Pravkar je izšla najbolj avtentična različica Butalcev Frana Milčinskega doslej. Pesnica in pisateljica Barbara Simoniti jih je ponovno zbrala in jezikovno uredila.
Objavljeno
27. november 2015 10.25
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

Od Butalcev človek hitro postane odvisen. Takoj ko sem dobila najnovejšo Kondorjevo izdajo, sem vse znane zgodbe prebrala na dušek, šla potem še enkrat čez tiste, ki so mi bile najbolj všeč, potem pa sem z branjem najboljših odlomkov, kar v resnici nikoli ne delam, nadlegovala še vse bližnje, da smo se lahko skupaj krohotali. Zmagali so pač Butalci, tej gadje, in ne pamet, takšni so.

Prve zgodbe o Butalcih je Fran Milčinski napisal leta 1917, a vendar zbranih v knjigo ni nikoli dočakal, saj je izšla šele sedemnajst let po njegovi smrti. Milčinski (1867–1932), ki se je rodil v Ložu na Notranjskem, v družini češkega davkarja, je na Dunaju študiral pravo in kasneje delal v Ljubljani kot sodnik, predvsem za mladoletne prestopnike. Veljal je za moža, ki je do potankosti razumel otroško dušo, rad je imel najmlajše, razumel je njihovo hrepenenje po ljubezni, razumevanju in zaščiti, o čemer je recimo pisal v knjigi Ptički brez gnezda. Butalce je leta 1928 interpretiral tudi po radiu. Bil je tako priljubljen, da velja za prvo slovensko medijsko zvezdo. Moja generacija pa se je zabavala ob gramofonskih ploščah, na katerih je Butalce odlično interpretiral njegov sin, Fran Milčinski Ježek.

O Butalcih pa tudi o mnogih drugih, zanimivih, a žal mnogokrat tudi butalskih rečeh – dejanskosti, smo se pogovarjali s pesnico, pisateljico in prevajalko Barbaro Simoniti, ki zase sicer pravi, da je po duši pesnica, v prozi pa stilistka ter da stalno zasleduje pripovedovanje kot vir človeškosti. Izdala je štiri pesniške zbirke (Zatišnost, Zlati dež, Sončni obrat in Voda), knjigo novel Razdalje ter knjigi za otroke Močvirniki in Andrej Nespanec. Prevaja tudi knjige, med drugimi je prevedla zajetno in pretresljivo knjigo Gulag Anne Applebaum in Doktrino šoka Naomi Klein.

Ali so Butalci Slovenci?

Ja in ne. Res je, da so nastali na Slovenskem in da Milčinski izhaja iz tega kulturnega in literarnega konteksta, vendar so Butalci umetnina, zato so veliko širše veljavni. Učinkovali bi tudi v prevodu, kar je preprost preskus za nadnacionalno veljavnost literarne umetnine. Dve zgodbi sem poskusno prevedla in tudi v angleščini sta imenitni.

Nekateri pravijo, da so sodobni butalci slovenceljni Svetlane Makarovič, a v resnici so Butalci veliko bolj simpatični.

Ko sem brskala po spletu, sem videla, da se butalci pišejo z malo in so skoraj samo še sinonim za politične odločevalce. Samo navajam – nisem pa presenečena. Tudi to je ena od možnih rab. Vsaka literarna umetnina, ki preživi stoletje ali več, je večplastna in prav zaradi tega je klasična. Odiseja je najprej Homerjev ep, lahko pa je tudi pustolovska zgodba ali slikanica za otroke. In taki so tudi Butalci. Iz njih delajo satiro, grotesko, pustne šeme, ki vsako leto obiščejo parlament in tako naprej, pa vendar izvirnik s tem nič ne izgubi. Žal tudi parlament nič ne pridobi. Alica v Čudežni deželi živi pri nas v priredbah skoraj bolj kakor v »izvirniku«, tudi zato, ker so vsi prevodi prirejeni. V Angliji pa ni izobraženca, ki ne bi povedal, da je Alica zanj ena najpomembnejših knjig.

V obsežni spremni besedi k najnovejši Kondorjevi izdaji Butalcev ste celo primerjali slog Alice v Čudežni deželi in Butalcev. Dokaj nenavadna primerjava.

Na prvi pogled se res zdi nenavadna. V doktoratu sem raziskovala slogovne prvine, ki jih Lewis Carroll uporablja – prvine, zaradi katerih je Alica v Čudežni deželi nonsens besedilo. Nonsens velja za samostojen literarni žanr, ki ga določa poseben model komunikacije: neki pomen je najprej nakazan, nato pa odvzet in veže ju le ustvarjena napetost. Zato je nonsens igra, nadvse primerna za otroke. Naj ponazorim: fant pride k peku in prosi za hleb kruha. »Črnega ali belega?« vpraša pek. »Je čisto vseeno, zunaj imam motor.« To je značilen slovenski nonsens. Vic sestavlja nonsens stilem, kakor imenujem določujoče slogovne poteze, in če jih je v besedilu dovolj, pripada celotno besedilo nonsensu kot žanru. V taki komunikaciji nakazovanja in izmikanja pomena je bistveno, da jo bralec prepozna kot humorno, zato pravimo, da obstaja tudi nonsens kot diskurz, govorno dejanje v družbeni situaciji. Zato so nonsens besedila interaktivna in s tem zelo moderna, vedno spet. Ko sem se torej poglabljala v besedilo Alice, me je prešinilo, da so nekatere jezikovne poteze povsem enake kakor pri Milčinskem: enake ponovitve, figure, pogosta raba samostalnika reč ... Butalce sem pač nekoč znala tako rekoč na pamet. Že kot otroku mi je bilo jasno, da ni najpomembnejša zgodba sama, ampak to, kako je povedana, se pravi – jezik. In kako je mogoče, da so med Carrollom in Milčinskim slogovne vzporednice, sem se nujno vprašala. Najverjetnejši odgovor je, da oba izhajata iz nekih skupnih vzorcev pogovornega izražanja, in to tako mojstrsko, da nam je vsem blizu: nič visokoletečega, nič retoričnega, zato pa toliko bolj učinkovito in brezčasno. O tem še nisem povedala zadnje besede.

Presenetilo me je tudi to, kako so Butalci aktualni, recimo zgodba o tem, kako čuvaj s helebardo varuje Butale pred Turki in se ob tem nesrečno zaplete v bodeč grm robid ter misli, da ga je zagrabil sovražnik, in zato zbudi celo vas. Te robide so me res spomnile na bodečo žico.

Seveda, zgodba govori o strahu pred tujim in drugačnim, čemur je treba »strogo prepovedati vstop«. Milčinski si je ob tem privoščil malo nižji humor: policaja »zgrabijo« robide, medtem ko opravlja potrebo v grmovju. Zadnji humorni obrat pa je, da ima zgodba naslov Turki v Butalah, čeprav se Turki niti ne pojavijo. S tem se posmehne še navidezni imenitnosti in vasezagledanosti. A žal ne zmanjka ljudi, ki pretanjenosti humorja ne razumejo in celotne Butalce ožigosajo kot nizke.

 

Butalce so, kot ugotavljate, v slovenski literarni zgodovini večinoma povsem spregledali, ker naj ne bi veljali za pravo literaturo, prav tako so jih tudi cenzurirali. Na različne načine.


Butalske zgodbe imajo pestro zgodovino: po prvi objavi petih zgodb v Tolovaju Mataju leta 1917 in uničujoči kritiki so (z izjemo ene) izhajale samo še v revijah; knjižna izdaja zbirke je nastala šele sedemnajst let po avtorjevi smrti, leta 1949, uredil jo je Vladimir Kralj. Zgodbe so v sto letih doživele vse mogoče posege, od lektoriranj v skladu z veljavnim pravopisom do zatipkanin in tiskarskih škratov, ki so jih zakrivili stavci. Nekaj je tudi ideoloških posegov: v izdaji iz leta 1949 je medmet »Bog ve« vedno dosledno spremenjen v »kdo ve«. Če je že Bog kje neizogiben, pa je napisan z malo začetnico, kar je preprosto narobe. V zgodbi Kriva vera v Butalah se Tepančani, večni tekmeci Butalcev, postavljajo, da imajo novega svetnika: »svetega Nefa«, kar ni svetniškemu imenu niti podobno, je kvečjemu vzdevek, in zato le še bolj smešno. To se je nekomu z nasprotnega ideološkega gledišča zdelo nedopustno, zato je »Nefa« spremenil v »Lovrenca«, Butalcem pa dodelil »svetega Antona«. Poseg je tudi sobesedilno narobe, saj hočejo imeti Butalci vse enako kakor Tepanci – in v izvirniku je tako.

V že omenjeni zgodbi Turki v Butalah pa je nastopila ideološka nestrpnost, ki nas neljubo spomni na današnje čase. Milčinski je turške vpade duhovito primerjal s svetopisemskimi nadlogami: »To je bilo tiste dni, ko je razen kuge in kobilic tudi Turčin, ta nadlega, strašil po deželi.« V izdaji iz leta 1949 je goreči cenzor ta stavek spremenil v nekaj povsem drugega: »To je bilo tiste dni, ko je Turek, krivoverna ta nesnaga, strašil po deželi.« Nestrpna oznaka za Turke je povsem samovoljna, dodana je kar trikrat, po vsebini pa je naravnost fundamentalistična – in svetlobna leta daleč od izvirnega humorja. To so podtikanja, ki spreminjajo celoten ton pripovedi – in ostala so v vseh izdajah po letu 1949, saj je ta obveljala kot »original«. Vrivek je spet tudi sobesedilno napačen, saj je »kriva vera« v Butalcih krščanska in ne muslimanska – spogleduje se s protestantizmom. Če je takih samovoljnih posegov v besedilo veliko, se njegova slogovna podoba povsem spremeni – in ni presenetljivo, da gre večina teh sprememb na račun nonsens učinkov. To je zelo pogost pojav tudi v slovenskih prevodih Alice v Čudežni deželi. Tisti nekdo, ki spreminja besedilo, odpravlja ravno prvine, ki so najznačilnejši nonsens, ker jih ne razume in jih občuti kot moteče.

Pravite, da so Butalci spregledano in pozno izdano besedilo tudi zato, ker jih uredniki niso imeli za enotno delo, saj so bile zgodbe raztresene po različnih publikacijah, in da se je podobna uredniška »napaka« zgodila tudi s Kosovelovimi Integrali, ki so desetletja ždeli v predalu Antona Ocvirka – tudi zato, ker so bili preveč moderni.


Butalske zgodbe so ostale raztresene in neenotne, ker Milčinski nikoli ni dobil možnosti, da bi jih izdal v knjižni obliki kot zbirko. Pravzaprav občudujem njegovo pokončnost, da jih je sploh pisal naprej. Očitno mu je bil odziv bralcev pomembnejši kakor kritika. Bil je ugleden sodnik, pisal je iz veselja in ni izgubljal časa z iskanjem urednikov; pisanje zanj ni bilo eksistencialno delo. Zato je veliko besedil nedokončanih in slogovno nedodelanih; Milčinski ni bil stilist. To je nekaj, kar osebno obžalujem. V prvi vrsti je bil svobodomislec in imel je izjemen čut za humor. Njegovo družbeno ozadje pa je bilo togo avtoritarno in moralistično – tako zelo, da smo v socializmu ti dve bistveni določilnici duha dobili, blago zamaskirani, v trajno zapuščino.

Humor v slovenski umetnosti se je le s težavo izvil iz primeža manjvrednosti, a navada je železna srajca, in nekateri strokovnjaki se tega še kar ne morejo otresti. Bistvo humorja je, da se človek zna posmejati na svoj račun – to mu pomaga prenašati življenje in samega sebe. Za humor je torej potrebna sposobnost samorefleksije, spoznavanje samega sebe in osmišljanje sveta, kar je mogoče doseči samo z določeno zrelostjo in primerno samozavestjo. Ni slučajno, da Milčinski o Butalcih pravi, da »pameti nimajo prave«. Za nonsens je povrh tega značilen prav poseben humor, ki zahteva samozavestnega bralca, da prenese stalno spodmikanje pomena v dosledno igrivem besedilu. V avtoritarni družbeni sredini, ki v knjigah za otroke prisega na moralizem, kaj takega seveda ni mogoče. Zato tudi prave Alice v Čudežni deželi v slovenščini še nimamo. Novotarije so vedno sumljive. In taka sumljiva novotarija so bili Integrali Srečka Kosovela, dokler ni Tomaž Šalamun leta 1966 izdal svoje zbirke Poker. Takrat se je Anton Ocvirk zavedel, da je nekaj takega počel že Kosovel – pol stoletja prej.

Prav tako so v spominsko luknjo padle mnoge slovenske pesnice in pisateljice.

Žalostna resnica je, da je Zofka Kveder še vedno edina ženska, ki je v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev delno obdelana. To je diskriminatorno in sramotno; stvari je treba imenovati s pravim imenom. V zahodnem svetu se je pred četrt stoletja začela mala renesansa, ki je na površje prinesla umetnice vseh zvrsti: pesnice, pisateljice, slikarke, kiparke, glasbenice. Založbe so kar tekmovale, katera bo izdala več avtoric. Mi smo vse to povsem zamudili. Ko sem sama začenjala, smo bile avtorice prepuščene same sebi, in to v zelo nenaklonjenih razmerah. Nobenih vzornic ali mentoric ni bilo, po katerih bi se zgledovale. Med uredniki in kritiki ni bilo žensk. Večina avtoric je po nekaj poskusih nehala ustvarjati. Ustvarjalnost te sama po sebi nikakor ne opremi za spopad na vsakem koraku; prej nasprotno. Šele leta 2004 smo dobili Antologijo slovenskih pesnic, ki jo je uredila Irena Novak-Popov in izdala Založba Tuma. Na veliko začudenje je v njej ogromno imen, za katera še nikoli nismo slišali. Ženske, za katere se zdi, da sploh niso obstajale. In kaj je sledilo? Nič. Zato je mogoče, da so uredniki Literarnega atlasa Ljubljane pravkar branili svoj izbor le peščice pesnic in pisateljic v knjigi z argumentom, češ da jih več »znanost ni obdelala«. Taka duhovna drža je za v Butale.

Aktivni ste tudi na področju pravic samozaposlenih umetnikov, moti vas odnos te države do ustvarjalnosti.

V Sloveniji ni zaželeno, da si drugačen ali ustvarjalno novotarski. V socializmu je vladalo reklo, usmerjeno proti izobražencem, da »imamo vsi enake želodce«, v samostojni Sloveniji pa se je iz istih logov skotila vladavina povprečnosti. Ne glede na to, ali nam vladajo butalci ali tepanci: nobenim ni mogoče dopovedati, v čem je smisel nacionalne umetnosti in kulture. Sprejemljivi so samo taki »umetniki«, kakršen je butalski slikar Čačka: njegova slika »zmaja« se na koncu priročno prelevi v izvesek mesarije. Mit o desetnici, ki mora v širni svet, je na tem ozadju zelo zgovoren. »Umetnik« je v slovenščini najprej zmerljivka za nekoga, ki ne dela po »normalnem« urniku, se ne drži pravil, misli z lastno glavo in svoje mnenje tudi pove, pri tem pa hoče biti za svoje »delo« še plačan in seveda se ima za »nekaj boljšega«. Ta miselnost je najbolj zakoreninjena v glavah političnih odločevalcev.

Za seboj imamo zaporedje demokratično izvoljenih vlad, ki si jih je mogoče zapomniti predvsem po tem, česa niso storile. Leta 1994 je vlada – politiki imajo imena in odgovornost za svoja dejanja, zato naj takratno navezo bistvenih delovalcev imenujem: Drnovšek, Gaspari in Peljhan – samozaposlene v kulturi spremenila iz delojemalcev v delodajalce, kar preprosto pomeni, da smo postali kapitalisti in od predzadnje vlade naprej plačujemo celo davek na dobiček. Pri tem nas večina komaj zasluži za minimalno plačo. Zaporedje demokratičnih vlad je medtem mirno dopustilo še popolni propad trga, ki naj bi svobodnim umetnikom omogočal ustvarjanje in preživetje. Na literarnem prizorišču je iz nacionalnih založb nastala ena zasebna, ki obvladuje celotni »trg«, ob praznikih pa se kiti z rdečim nageljnom nacionalnega poslanstva v gumbnici. Zato ni presenetljivo, da postajamo svobodni umetniki v Sloveniji novi izbrisani.

Glede na zaposlene v kulturi smo diskriminirani do take mere, da so nam kratene že osnovne človekove pravice – da o avtorskih sploh ne govorim. Pa je ta dodatek na mestu: na račun avtorskega dela pisateljev živi veliko ljudi v Sloveniji, samo pisatelji ne. Zato si prizadevamo, da bi uredili financiranje knjige s samo štirimi evropskimi zakoni in ga tako osamosvojili od proračuna: dva zakona že obstajata, a se izvajata (oh, kako butalsko!) le delno, dva je treba še sprejeti. Ministri Gregorji pa nič, če si sposodim še Martina Krpana. Seveda ne, saj se med sabo niti pogovarjajo ne, ko pa so eni butalci, drugi tepanci, tretji pa kaj tretjega. Tuji evropski zgledi iz nam primerljivih držav ne primejo; opozorila iz EU, da mora RS odpraviti diskriminacijo samozaposlenih, padejo v predal. Zato se vedno bolj bojim, da bo tudi rešitev za svobodne umetnike morala biti enaka kakor za izbrisane – drugače je ne bo.

Nekje ste zapisali, da slovenska literarna dela nimajo veliko možnosti, da bi se podala v širni svet in bila tam deležna merodajnega prepiha mednarodne sodobnosti, da na neki način ostajajo brez mednarodnega konteksta.

Kot pisateljica se zavedam, kako pomembno je ustvarjati v prepišnem prostoru stalno novih spodbud – to pa Slovenija ni. Za promocijo slovenske literature v tujini se trudi samo Javna agencija za knjigo, a jo sestavlja šest ljudi, ki žal ne znajo čarati, pa bi morali, ker imajo vsako leto manj denarja. Založbe so zadovoljne, če pobašejo subvencije; s promocijo avtorjev se ne ukvarjajo niti doma, kaj šele v tujini. RS sploh ne premore politike nacionalnega jezika, književnosti in knjige – in je ne pogreša; vse je prepuščeno samo sebi: »Če bo špičasto, bodo vile, če bo široko, bo pa lopata.« Po dvajsetih letih take anomije imamo sprevrženo stanje, da je registriranih 16.000 »pisateljev«, veliko odjemalcev knjig pa slovenskih avtorjev sploh »ne bere«. O domnevni kakovosti besedil odločajo razne žirije, ki so prepogosto sestavljene iz vedno istih imen. Tudi nominacije so problem, saj iz ljubosumja redko kdo nominira koga drugega, če pa že, pa samo »svoje«. Tako butalska vasezagledanost ne pogreša tujine – za prepoznavno nacionalno književnost pa je tujina bistvena. Zato zdaj kandidiramo za častno gostovanje na Frankfurtskem sejmu – morda bo potem »kaj čudeža« tudi doma.

Ste tudi avtorica knjige za otroke Močvirniki, ki jo je odlično ilustriral Peter Škerl. Mislite, da bi ta posebna knjiga v tujini lahko postala uspešnica?

Močvirniki bi tudi v Sloveniji bili uspešnica, ko bi to bilo v interesu založbe – pa ni. S Petrom nisva slučajna soavtorja, ampak sva se ob sodelovanju izjemno ustvarjalno zbližala. To se knjigi vidi in ji daje posebno prepričljivost. Na pobudo otrok sem napisala nadaljevanje, Močvirnike II, enakovredno besedilo, vendar založbe rokopis ne zanima. Moja nesreča je, da sem slovenska pisateljica in da sem zelo vezana na jezik. Vse, kar napišem, slišim v slovenščini. Ko bi Močvirnike napisala v nemščini, bi v dobri založbi postali uspešnica, urednik pa bi mi sedel za vratom, kdaj bom končala tretji del. Močvirniki izpolnjujejo vse pogoje za uspešnico; to zdaj že vem. Prejeli so več mednarodnih priznanj, še posebej za ilustracije, saj te nimajo jezikovnih meja. V Nemčijo so me zato povabili že na dvanajst branj, kar je cela turneja. Povsod so me otroci spraševali, kdaj bo izšla cela knjiga v nemščini, da jo bodo brali. Petrove ilustracije Močvirnikov je Slovenska sekcija IBBY pravkar nominirala za nagrado alma, največjo mednarodno nagrado za mladinsko književnost. Kljub temu se ne pri njem ne pri meni ne tare urednikov s tehtnimi ponudbami. »Močvirniki so predobri za Slovenijo,« mi je nekdo razložil. Bojim se, da res; v Sloveniji nobeno dobro delo ne ostane nekaznovano.

Prav po najnovejši izdaji Butalcev se vidi, da ste izjemno temeljiti in natančni. Ne samo, da ste vse zgodbe primerjali z originalom, ampak ste jih celo opremili s slovarčkom starih oziroma pozabljenih besed.

Sem iz družine, kjer smo navajeni pošteno delati; taka je naša etika. – Namesto da lektorji posegajo v Butalce in iz njih trebijo arhaizme, sem sestavila slovarček. Brskala sem po SSKJ, starejši izdaji, pa tudi po Pleteršniku, ter našla pomene besed, ki jih niti sama nisem poznala ali ki niso več ohranjeni. Zagovarjam stališče, da je treba otroka izpostaviti bogatemu jeziku. Na svojih branjih iz Močvirnikov vedno razložim, da je jezik nekaj takega kakor lego kocke: če jih imaš malo, ne moreš iz njih sestaviti nič dobrega. Z veliko kockami pa postanejo možnosti neomejene. Otroci to zlahka razumejo. Ko po branjih vprašam, kaj jim je bilo najbolj všeč, mi pogosto odgovorijo, da prav to, da so se naučili novih besed.

Ko človek bere Butalce, ima kar naprej željo, da bi najboljše odlomke komu prebral naglas, da bi se lahko skupaj smejala. Nekaj imajo v sebi, da res izjemno zvenijo. Zanimivo je, da jih je Milčinski leta 1928 sam interpretiral na ljubljanskem radiu, in kot je nekje zapisal Goran Schmidt, je bila ta oddaja zelo popularna. V bistvu je bil ena naših prvih medijskih zvezd.

Žal njegova branja niso ohranjena, saj so takrat vse snemali v živo; sem preverila. Ohranjena je samo krasna fotografija, kako Milčinski bere v radijskem studiu, oblečen v salonski suknjič, kakor se je reklo dnevni različici fraka. Tako resen in nadvse eleganten za svoje poslušalce, ki ga seveda ne vidijo, bere Butalce in druge zgodbe. Na mojo željo smo fotografijo ponatisnili v knjigi, pa tudi fotografijo Franceta Podrekarja, ki je s svojimi ilustracijami postal del »izvirnih« Butalcev, vendar ga tako rekoč ne poznamo.

Se vam zdi, da so Butalci tako kot Prešernove Poezije obvezna knjiga za vsako slovensko družino?

Ne bi rekla, da so obvezni, mi je pa žal za vsako družino, ki jih nima. Nobena knjiga ni obvezna, važno je samo, da beremo – za razvoj možganov in osebnosti. Otroci, ki ostajajo brez branja, se bodo v življenju težje znašli. To danes že vemo; na koncu koncev smo civilizacija zapisane besede. Po vsem, o čemer sva se pogovarjali, je tudi jasno, kako sveže in živo besedilo so Butalci še danes – ali spet. Zato jih je nujno treba spet vzeti v roke.

************************************************************************************
Kako so si Butalci omislili pamet
Kogarkoli tujca je zaneslo med Butalce, vsak jih je hvalil na glas: »Gnoja da imajo dosti in dober koruzni kruh, niti jim ne manjka dežja in sonca in poleti muh – kakor v paradižu žive; samo pameti da nimajo prave!«


Taka hvala je Butalcem dobro dela in so dejali: »Ko imamo obilno vseh drugih dobrot, ni vrag, da ne bi dobil še pameti, kolikor treba – za denar je naprodaj vse! Potem bomo v Butalah brez napake!«
Pa je naneslo in so praviti slišali o tujem mestu, da imajo pod mostom deveto šolo, v tem mestu da je toliko pameti, da jo kar v sodih prodajajo kakor kislo zelje.
Pa so sklenili in s sodom tjakaj poslali štiri može, da kupijo vedro pameti ali dve, kakor bo kazala cena. Peljali so se s košem, okrašen je bil s smrekicami, veselo so na komatih peli kraguljčki.
Pripeljejo se v mesto, ustavijo se pred prvo krčmo, povedo, da prihajajo iz Butal, in barajo, kje bi bila naprodaj pamet. Toda so dejali, da mora biti prava, dobra roba in ne predraga, drugače je ne kupijo.
Se začudi krčmar, ali je mogoče, da so iz Butal! Kolikšna čast za njegovo hišo! In da niso mogli bolje bolje zadeti, nego da so se ustavili tukaj: postregel da jim bo s pametjo najboljše vrste in bo pol zastonj.
Povabil jih je v hišo in ukazal gospodinji, da slavni gospodi dobro postreže.
Tačas pa, ko jim je gospodinja stregla, sta krčmar in hlapec ročno ujela miš, jo izpustila v sod na vozu in sod zamašila. In so bili potem možje iz Butal prav zadovoljni tudi z računom za pamet. Bali so se , da bo dražja.
Plačali so in djali, da bodo še prišli, če jim bo pamet zopet pošla.
Sedli so na voz in bistro odcingljali.
Srečno so pricingljali v Butale. Sredi Butal so se ustavili. Kakor je bil ukazal župan, je bila zbrana šolska mladina in sta bila navzoča tudi butalski policaj in občinski bik – ta dva sta pameti najbolj potrebna, je dejal župan, zato naj je bosta prva deležna.
Povzpel se je župan na voz in dal z roko znamenje, pa so zazvonili zvonovi in počili možnarji. Tisti hip je župan odmašil sod, da pogleda noter. Pa je prestrašena venkaj švignila miška – zadela je župana ravno v brk in po županu dol smuknila na tla, skozi kričečo mladino jo je preko ceste ubrala naravnost v županovo hišo.
Butale so strmele, stare in mlade: »Joj, o joj, takšna je pamet! Pa je pamet resnično pametna! Najprej je poljubila župana, to se spodobi, in se ni potem prav nič premišljala, kam naj gre – v županovo hišo je šla, tjakaj spada!«
To je bilo jako všeč vsem Butalcem in so bili ponosni, da imajo pamet tako pametno.
Pa so imeli pri tej kupčiji še posebno srečo; kajti ni trajalo dolgo, pa je imela pamet mlade in je pameti kmalu bilo dovolj po vseh Butalah.

(Butalci, Integralna izdaja, zbirka Kondor, Mladinska knjiga (2015), zbrala in uredila Barbara Simoniti)