Tiskane izdaje
Bližajo se parlamentarne volitve. Kot kaže, bodo pretendenti za oblast izdatneje kot doslej posegali po novih prijemih političnega boja, ki so podobni postresničnostnim, uporabljenim na zadnjih predsedniških volitvah v ZDA in referendumu o brexitu.
Karl Erjavec je napovedal tekmo s predsednikom Borutom Pahorjem za vidnost na instagramu. Na facebooku, twitterju in drugih družabnih omrežjih teče ideološko napet boj za sledilce in všečkarje. Vključujejo se agencije za politični marketing. Konec koncev pa tudi vedenje slovenskega volilnega telesa kaže na vedno novo iskanje mesije v podobi novega obraza, ki bo čudežno rešil probleme volivcev, ne da bi jih potiskal iz stanja ugodja in dnevne rutine. V čem je jedro problema?
Oxfordski slovarji opredeljujejo postresničnost kot okoliščino, v kateri imajo objektivna dejstva manjši vpliv na javno mnenje kot sklicevanje na čustva in osebna prepričanja. V političnih kampanjah pa se postresničnost dodatno kaže kot ponavljanje lažnih trditev, čeprav so jih mediji ali neodvisni strokovnjaki prepoznali kot neresnične.
Razlogi za razraščanje postresničnosti
Razlogov za razraščanje postresničnosti je mnogo: neustrezna izobrazba prebivalstva, preobremenjenost državljanov s skrbjo za preživetje, neustrezen odziv socialnih institucij, na primer dolge čakalne vrste v zdravstvu, kratek kolektivni spomin, na primer na drugo svetovno vojno ali nedavne vojne na Balkanu, zlorabe v znanosti in podobni. Posebno odgovornost pri tem imajo družboslovne znanosti, kot sta psihologija in komunikacijska znanost. Ne le da premalo ozaveščajo študente in javnost, temveč ponujajo tudi številna orodja, ki jih centri moči izrabljajo za manipulacijo z zavestjo, čustvi in vedenjem posameznikov.
Tržno komuniciranje ne ponuja več izdelkov in storitev, temveč lepoto, seks, moč, ugodje, srečo, pustolovščine. Politično komuniciranje ne ponuja programov, ki temeljijo na civilizacijskih pridobitvah in so usmerjeni k blaginji vseh ljudi tega planeta, temveč ponuja nacionalizem, populizem, strah pred imigranti in teroristi, ksenofobijo.
Nekateri avtorji pripisujejo širjenje postresničnosti predvsem novemu položaju tradicionalnih medijev in pojavu novih. Zlasti v družabnih omrežjih ni več algoritmov za ločevanje med dejstvi, fikcijo in lažmi. Resnica se meri s številom ogledov, sledilcev in všečkov, ne pa z znanstveno preverjenimi dejstvi. Zato postresničnostna politična debata pristranosti v medijih ne postavlja pod vprašaj, temveč jih krepi. Krepi tiste informacije in prepričanja, s katerimi ljudje soglašajo. Zaradi konkurence novih medijev pa njihove standarde prevzemajo tudi tradicionalni.
Družbena podlaga postresničnosti
Novo vedenje postresničnostne politike ima bogato družbeno podlago in je razširjeno med ljudmi bolj, kot si predstavljamo. Tu je tako imenovana alternativna medicina, za katero Američani porabijo več kot 30 milijard dolarjev na leto. Njeno raziskovanje je z več milijardami dolarjev financirala ameriška vlada. Ugotovili so, da ima alternativna medicina le neznatno večje učinke od placeba. Koliko porabimo za tovrstne preparate in storitve Slovenci, ni znano. Predvidevamo, da bi s temi sredstvi lahko naše zdravstvo odlično delovalo, če bi jih dali v zdravstveno blagajno. Znano pa je, da se zaradi nasedanja prepričanjem, ki nasprotujejo uradni medicini, tudi pri nas spet pojavljajo že izkoreninjene nalezljive bolezni. Italijani so zato nedavno uzakonili obvezno cepljenje otrok.
Na stotine knjig in člankov je postreglo z znanstvenimi dokazi o škodljivih posledicah segrevanja ozračja in vzrokih zanje. Zaradi njih se širijo suše, topi polarni led, utapljajo oceanski otoki, izumirajo živalske vrste, pojavljajo orkani, poplave in zemeljski plazovi. Pa vendar nekateri vplivni ljudje, kot je denimo predsednik Donald Trump, mirno izstopijo iz mednarodnega sporazuma o zmanjševanju segrevanja ozračja in spodbujajo porabo energentov, ki imajo nasprotne učinke. Da ne omenjamo, kako težko se nam je odreči zasebnim prevozom z avtomobili, ki pomembno prispevajo k izpustu toplogrednih plinov.
Kdo ve, kdo je sprožil kampanjo proti genskim raziskavam in genskemu inženiringu, ki dajeta upanje za odpravo lakote milijonov prebivalcev planeta in za ozdravitev številnih danes neozdravljivih bolezni. Strah pred tem, da bi znanstveniki delali nekaj, kar narava počne že od nastanka, je segel do odločevalcev EU, ki so prepovedali kloniranje. Marketing in prodaja v slogu »hrana brez GSO« pa cvetita. Nobelov nagrajenec Richard Roberts to početje imenuje zločin proti človeštvu.
Charles Darwin je že pred več kot 150 leti objavil svoje izsledke o izvoru vrst. Fiziki so prodrli v prostranstva vesolja in v notranji svet atomov ter odkrili bozon. Pa vendar za učenjem o stvarjenju sveta in človeka v sedmih dneh in za teorijo inteligentnega načrta stojijo ne le cerkve, temveč marsikod tudi uradna politika. Kjer ga še ni, si kreacionistični nauk prizadevajo vključiti v uradni šolski načrt, v Turčiji pa so evolucijsko teorijo iz njega že odstranili.
Zgodovinska izkušnja nas uči, znanost pa dokazuje, da so velike socialne razlike razlog za socialne katastrofe, kot so bile prva in druga svetovna vojna, ruska revolucija in velika gospodarska kriza v prvi polovici prejšnjega stoletja. Socialna neenakost je spet dosegla primerljivo raven iz tistega časa. Srednji in delavski razred razvitih držav sta v brezperspektivni stagnaciji že več desetletij. Začela sta podpirati nedemokratične politične sile in voliti populistične in nacionalistične režime. Vendar se svet vplivnih politikov, lastnikov in menedžerjev v pretežni meri s tem ne obremenjuje. Le začudeno se sprašujejo, na primer na varnostni konferenci v Münchnu, zakaj se varnostne razmere v svetu hitro slabšajo, ne da bi si priznali, da so sami največji del problema.
Izkušnja z gospodarsko krizo iz leta 2008 je pokazala, da jo je v največji meri povzročil finančni sektor. Namesto da bi države odločno ukrepale, smo dobili nov instrument v obliki kriptovalut, ki so predvsem še ena od oblik mamljenja prebivalstva k vlaganju denarja, ki bodo na koncu večinoma pristal v rokah peščice najbogatejših.
Kdo je odgovoren?
Navedeni primeri ne govorijo proti temu, da ima vsak posameznik pravico imeti svoje osebno prepričanje in v skladu z njim tudi ravnati. To je temeljna človekova pravica. Toda ne kaže enačiti ravnanja običajnih državljanov z ravnanjem državljanov, ki jim je dodeljena velika družbena moč. Če umre nekdo, ki se noče zdraviti skladno z doktrino uradne medicine, je to njegov problem in njegova odgovornost. Če pa ljudje umirajo zaradi dolgih čakalnih vrst ali premajhne precepljenosti proti nalezljivim boleznim, zaradi naravnih nesreč in onesnaženega okolja, zaradi preprečevanja razvoja novih zdravil in hrane, če so o teh vprašanjih premalo ozaveščeni ali če postanejo žrtve neustrezne socialne organizacije, so za to odgovorni nosilci družbene moči. Danes so to v prvi vrsti politiki, veliki kapitalski lastniki in menedžerji. Ne gre izvzeti niti voditeljev najmočnejših sindikatov in profesionalnih organizacij.
Ključno vprašanje je, ali nosilce družbene moči pri odločitvah vodita resnica ali pa postresnica oziroma laž. Resnica je nekaj, kar ustreza dejstvom in stvarnosti. V mnogo primerih je izkustveno prepoznavna in ljudje sami ugotovijo, ali jim politika in menedžment lažeta. O tem, kaj je resnično, presoja znanost. Ostaja pa veliko primerov, kjer resnica ni izkustveno razvidna in o katerih tudi znanost nima nedvomnih odgovorov. Gre za pojave z veliko vsebnostjo ideologije, vere, vrednot in interesov. Za take primere, ko ima vsak svoj prav, je – da bi se izognila ponavljanju katastrofalnih konfliktov – sodobna civilizacija razvila posebne mehanizme določanja resnice s pomočjo demokratičnega odločanja, zakonodaje, sodišč, mednarodnih organizacij ter mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah, mednarodni trgovini, zdravstvenih standardih in standardih dela, varovanju okolja in podobno, kar lahko štejemo med posebne zgodovinske oziroma civilizacijske dosežke.
Politiki in drugi nosilci moči morajo predstaviti ljudem dejstva takšna, kot v resnici so, in pri sprejemanju odločitev izhajati iz znanstveno preverjenih spoznanj ter zgodovinskih in civilizacijskih pridobitev. Preseči morajo utvaro, da resnico določa njihova moč. Izogniti se morajo skušnjavi ohranjati svoje položaje z lažmi in manipulacijo s čustvi in podzavestjo ljudi, ki jih vodijo. Politični in gospodarski voditelji niso na odgovornih položajih zato, da bi neposredno preslikavali želje ljudi, temveč zato, da bi jim omogočili uresničitev tistih ciljev, ki jih vsak zase kot posameznik ne more, in da bi jim kazali pot naprej.
Nazaj k racionalizmu
Prosvetljeni absolutisti izpred 300 let, kot so bili Katarina II. v Rusiji, Marija Terezija in Jožef II. v Avstriji ter Friderik II. v Prusiji, so lahko zgled mnogim današnjim politikom. Ti so za dvorne svetovalce izbirali filozofe in znanstvenike, kot so bili Voltaire, Diderot, Rousseau, Hume, Smith in Kant. Ideje, ki so jih udejanjali s svojimi odločitvami, so odločilno prispevale k razvoju modernih družb: k razvoju znanosti in obveznega izobraževanja, razvoju tržnega gospodarstva in politične demokracije, h tehnološki in industrijski revoluciji, vzpostavitvi nacionalne države ipd. Svoje odločitve so utemeljevali na razumu in ugotovitvah znanosti tistega časa. Današnji voditelji pa se nagibajo k štetju števila všečkov na facebooku.
Družba je sestavljena iz posameznikov, ki niso zgolj razumska, temveč tudi čustvena bitja in je njihovo ravnanje pogosto nezavedno. Tak je resnični svet, v katerem živimo. S postresničnim svetom pa imamo opravka, ko ljudje z družbeno močjo vplivajo na državljane, zaposlene in člane drugih organizacij z neresnicami in polresnicami in pri tem izrabljajo njihovo podzavest in čustva ter jim prikazujejo stvari kot resnične, čeprav nimajo razumske, znanstvene ali zgodovinsko civilizacijske podlage. Tako nastaja postresničnostna paradigma, ki prekinja tradicijo razsvetljenstva in racionalizma. Morda je nastopil čas, ko se bo treba zavzeti za neoracionalizem in za novo razsvetljenstvo.
