Če pogledamo Palestino, vidimo švicarski sir

Nada Pretnar iz slovenskega Gibanja za pravice Palestincev BDS: »Priznanje Palestine je nujno. Gre za politično odgovornost.«
Objavljeno
09. februar 2018 13.01
Nada Pretnar,Ljubljana Slovenija 26.01.2018 [Portret ]
Aljaž Vrabec
Aljaž Vrabec
Slovenija naj bi v prihodnjih tednih priznala Palestino kot suvereno državo. Nada Pretnar iz slovenskega Gibanja za pravice Palestincev BDS Slovenija pozdravlja takšno odločitev, a obenem poudarja, da ima priznanje le simbolni pomen, zato morajo slediti tudi drugi politični ukrepi, ki se bodo zavzemali za prekinitev izraelske okupacije.

Gibanje za pravice Palestincev BDS Slovenija obstaja od leta 2012. Nastalo je na poziv palestinske civilne družbe, da naj mednarodna skupnost bojkotira, dezinvestira in sankcionira (od tod tudi kratica BDS) Izrael, dokler ta ne začne spoštovati mednarodnega prava in pravic Palestincev. Nada Pretnar ima obenem s Palestino posebno družinsko povezavo. Stkal jo je njen oče, saj je sredi prejšnjega stoletja kot direktor Slovenijalesa poslovno sodeloval s palestinskim poslovnežem iz Džafe Mohamadom Abdulrahimom. Ta je bil leta 1948 ob ustanovitvi države Izrael izgnan v Bejrut, pred tem pa je že v 30. letih odkril slovenski les in ga izvažal v Džafo za lesene zaboje pomaranč.

Letos spomladi bo minilo sedemdeset let od izraelske invazije na palestinsko ozemlje. Kako je nakba, palestinska katastrofa, vplivala tudi na vašo družino?

V resnici je najbolj vplivala na družino Abdulrahim, kajti zgodba Slovenijalesa in mojega očeta s Palestino se je začela šele tri leta kasneje. Zaradi nakbe je družina Abdulrahim izgubila popolnoma vse, enako kot skoraj vsi Palestinci, čeprav je že pred tem na družino vplivala tudi druga svetovna vojna. Ker je Jugoslavija prevzela socialistični sistem, je namreč v Sloveniji izgubila gozdove in žago.

Kako sta se povezala gospod Abdulrahim in vaš oče?

Leta 1951 je na Slovenijales prispelo pismo, v katerem je Ahmed Abdulrahim, starejši sin Mohamada Abdulrahima, napisal, da so še pred nastankom Izraela naročili pošiljko lesa, a jim zaradi izgona iz Palestine ni uspelo poravnati računa prevoza. Pisal je iz Bejruta, kamor je po pregonu odšla njegova družina. Moj oče ni mogel verjeti, da je lahko nekdo tako pošten, saj je bil račun že povsem pozabljen.

Tako sta navezala stike. Gospod Abdulrahim je v Bejrutu spet začel sodelovati z Jugoslavijo, a ne več zaradi lesa za zabojčke, ampak da bi uvažal slovensko pohištvo in les iz tovarne Javor. Moj oče je postal generalni direktor Intertrada, prav to podjetje pa je bilo odgovorno za poslovanje s tujino. Podjetje gospoda Abdulrahima je tako postalo tudi jugoslovanski predstavnik za trgovino z lesom na Bližnjem vzhodu.

In kdaj se je začela prvotna zgodba z lesenimi zabojčki?

V 30. letih prejšnjega stoletja, torej še pred ustanovitvijo Izraela. Na območju Palestine so takrat že živeli Judje, počasi pa so prihajali tja tudi Judje iz vzhodne Evrope. Pomaranče so izvažali tako Palestinci kot Judje, vendar so imeli Judje monopol nad lesom, zato so nadzorovali ceno. Gospod Mohamad Abdulrahim se je zato odločil, da bo poiskal les kje drugje, in našel ga je v Sloveniji. Kupil je gozd v Bohinjski Bistrici, imel pa je tudi žago v Soteski.

Gospod Trojar z Jesenic je pred leti naredil raziskavo o tej žagi. Okoli leta 2000 je še imel srečo, da so bili živi ljudje, ki so na tej žagi delali. Spomnili so se gospoda iz Palestine, ki je prišel enkrat na leto, da je poravnal vse račune, dvakrat pa je za darilo in zahvalo delavcem poslal tudi dva vagona svežih pomaranč. Po raziskavi sodeč so imeli dober odnos in dobre delovne razmere. Z nastankom socialističnega sistema se je ta zgodba zaključila, saj so gozd in žago nacionalizirali.

Kako je sploh prišel do gozda v Sloveniji?

Med prvo svetovno vojno je neki italijanski vojak iz mesta Bari postal ujetnik na območju Bohinja. Čeprav je bil ujetnik, se je na te kraje navezal in se naučil slovenščine. Njegovega imena ne poznamo natančno, verjetno je bil Fioretti ali Fiorelli, toda kasneje se je v 30. letih pojavil v Džafi v Palestini. Delal je pri gospodu Abdulrahimu in slišal za njegovo željo, da bi rad kupil les, zato mu je predlagal nakup lesa iz Bohinjske Bistrice.

Ste se prek očeta tudi vi navezali na Palestino?

Če sem odkrita, takrat nisem vedela veliko, razen tega, da je bil oče veliko v Bejrutu, saj sem bil stara nekaj let. O slovenskem lesu v Palestini in Libanonu sem izvedela šele pred nekaj leti, ko smo pripravljali razstavo o pomarančah in mestu Džafa in mi je zgodbo povedala mati. Oče je poslovno potoval sam, v Bejrutu pa je bil približno vsaj enkrat na mesec.

Kljub temu mi je Bližnji vzhod zaradi očeta precej blizu, ker se je o tem območju vedno govorilo med našimi domačimi pogovori. O Palestini sem dolgo prebirala časopisne članke, toda v zgodbi mi je vedno nekaj manjkalo. Žal dolgo nisem imela dovolj časa, da bi se v palestinsko dogajanje bolj poglobila tudi prek knjig. Ostal je samo nejeveren občutek, kako je mogoče, da Palestince večkrat predstavijo kot revne, teroriste in nazadnjaške, Izrael pa kot moderno demokracijo z razvito tehnologijo, diplomacijo in kulturo. Pred desetimi leti sem se zato poglobila v to in ugotovila, da je takšna predstava zelo krivična.

Kdaj ste bili prvič v Palestini?

Leta 2011. Od tedaj sem vedno hodila dvakrat na leto, toda lani maja so mi prepovedali vstop, zato se ne morem več vrniti. Prišla sem na mejo čez Jordanijo, a očitno je bilo mlademu dekletu na meji čudno, da sem potovala sama. Vzela mi je potni list in takoj sem razumela, da bodo ugotovili za moje delovanje v gibanju BDS. Glede na to, da je BDS v Izraelu prepovedan, lani marca pa je izraelski parlament kneset sprejel zakon, ki mednarodnim podpornikom BDS prepoveduje vstop v državo, je bilo jasno, da mi ne bodo dovolili vstopa v Izrael in posledično ne na Zahodni breg.

Kaj je po vseh tragedijah sploh še ostalo od pojma Palestina?

Identiteta, kultura in sedem milijonov Palestincev na zasedenem ozemlju in v Izraelu. Ljudje se vsak dan upirajo in poskušajo zadržati zemljo, ki jim izginja pod nogami. Nikakor ne smemo pozabiti niti na palestinsko diasporo, ta obsega več kot šest milijonov ljudi. In lahko bi imeli svojo državo, če bi se mednarodna skupnost uprla sionistični ideji velikega Izraela kot izključno judovski državi.

Kakšne učinke bi imelo slovensko priznanje Palestine?

Priznanje Palestine je nujno. Gre za politično odgovornost, saj bi Palestinci tako pridobili več kredibilnosti v mirovnih pogajanjih. Kljub temu ima priznanje le simbolni pomen. Če pogledamo zemljevid, da bi našli Palestino, vidimo švicarski sir. Od Palestine so ostale posamezne enklave, saj Izrael že od okupacije leta 1967 sistematično gradi judovska naselja, ki so nezakonita po mednarodnem pravu, zato je težko govoriti o enotni Palestini.

Pred našimi očmi se dogaja kolonializem naseljevanja, in to ne glede na številne mednarodne konvencije, ki to prepovedujejo, kot na primer ženevska konvencija ali pa konvencije, ki obravnavajo pravico do samoodločbe. Priznanje Palestine je torej pomembno, a nujna je tudi čimprejšnja prekinitev naseljevanja judovskega prebivalstva. Politični predstavniki veliko govorijo o rešitvi dveh držav, vendar kje bi to lahko bilo, ne ve nihče.

Kako Palestinci sprejemajo novice, da naj bi Slovenija priznala Palestino?

Palestinci cenijo to namero. S priznanjem samostojne države Palestina bomo priznali palestinski narod, njihovo identiteto in kulturo, toda samo priznanje jim še ne bo prineslo nove države.

Ne bodo imeli v resnici nekaj od tega samo naši politiki in njihov življenjepis?

Tako ostra nočem biti. Priznanje Palestine bo vsekakor pomemben politični korak. Zagotovo lahko pričakujemo močan odpor Izraela, saj zares noče dveh držav. Izraelska politika prav nič ne skriva, da želi celotno ozemlje zase, brez Palestincev. Še pred kratkim je izraelski premier Benjamin Netanjahu razlagal, da dokler bo on na oblasti, ne bo palestinske države. Evropski politiki takšnih izjav ne obsojajo in jim ne nasprotujejo, zato je protislovno govoriti o rešitvi dveh držav.

Kam bi Izraelci poslali Palestince?

Večkrat beremo, kako kakšen predstavnik izraelske vlade kot rešitev predlaga preselitev palestinskega prebivalstva v Jordanijo, spet drugi menijo, da bi se morali Palestinci preseliti v sosednje arabske države. V izraelskem diskurzu Palestinci namreč ne obstajajo, ampak jih naslavljajo kot Arabce. To naj bi okrepilo dojemanje, da to ni avtohtono prebivalstvo in da so tujci na lastni zemlji.

Obstaja tudi bolj prefinjen in tihi način izseljevanja palestinskega prebivalstva, ki poteka počasi, dan za dnem. To je birokracija, ki z neštetimi uredbami, prepovedmi in dovoljenji ustvarja nevzdržno življenjsko okolje. Namen je prav v tem: privesti Palestince do tega, da na videz prostovoljno zapustijo svoj dom. To je še posebno vidno v vzhodnem delu Jeruzalema.

K temu spadajo tudi vse omejitve pri dostavi dobrin in življenjskih potrebščin.

In nadzor nad naravnimi viri, še posebno vodo. Na Zahodnem bregu ima Izrael nadzor nad skoraj vsemi vodnimi viri in tako ustvarja palestinsko odvisnost od Izraela, tudi če gre za vire, ki ležijo na ozemlju Palestine.

Toda da je tragedija še hujša, Palestincem kažejo hrbet tudi druge bližnje države.

Imamo veliko trojico – Združene države Amerike z Donaldom Trumpom, Izrael in Saudsko Arabijo, ki s seboj potegnejo še nekatere države, ki so se povezale proti Iranu. Ko je Trump priznal Jeruzalem za glavno mesto Izraela, je sicer takoj zasedala Arabska liga, da bi zavzela stališče do te poteze, vendar so zalivske države in Saudska Arabija na srečanje poslale samo nižje uradnike, čeprav je šlo za izredno in pomembno sejo.

Zakaj se vsi otepajo Palestine?

Boljše vprašanje je, zakaj ni več ukrepov proti Izraelu in njegovi politiki. Enega od razlogov je podal ameriški antropolog Jeff Halper, ki živi v Izraelu in je bil pred časom v Sloveniji. V knjigi Vojna proti ljudem (War Against People) piše, da je ta razlog vrhunska izraelska tehnologija za nadzor civilnega prebivalstva. Izrael ima torej nekaj, česar druge države nimajo, a mislijo, da to potrebujejo. In Izrael je svojo izredno kibernetsko tehnologijo razvil ravno z nadzorom palestinskega prebivalstva.

Izrael ima tudi dobro orožje, ki ga med drugim sestavljajo s slovenskimi deli.

Vsaj v tem je ironija. Pred časom smo pozvali ministrstvo za obrambo k ustavitvi trgovine z orožjem z Izraelom zaradi suma, da bodo to orožje uporabili za napade na civiliste in hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava. Enako pobudo so leta 2014 ministrstvu poslali tudi pri Amnesty International Slovenije, toda na ministrstvu so odgovorili, da Slovenija prek zasebnih gospodarskih družb z dovoljenjem ministrstva izvaža samo posamezne dele in ne končnih izdelkov ter pri tem dosledno upošteva določila aktov mednarodnih organizacij glede omejevanja in prepovedi izvoza orožja in vojaške opreme. Kljub temu mednarodna pogodba o nadzoru trgovine z orožjem, ki jo je državni zbor ratificiral leta 2014, prepoveduje izvoz sestavnih delov za sestavo konvencionalnega orožja, če je jasno, da bodo predmete uporabili pri hudih kršitvah humanitarnega prava.

In obstaja še ena zgodba. Vsi kmetijski proizvodi, ki prihajajo iz judovskih naselij v Palestini, bi morali imeti označeno poreklo, da ne gre za izraelski proizvod, zato da bi se ljudje lahko sami odločili, ali ga bodo kupili. To vprašanje smo naslovili tudi na slovenska ministrstva, a so nas le pošiljali od enega do drugega urada, nihče pa ne želi nad tem prevzeti odgovornosti, zakaj takšni proizvodi z zasedenih območij pri nas niso ustrezno označeni. Še bolj pomembno bi bilo, da takšnih produktov iz nezakonitih naselbin v Sloveniji in Evropski uniji sploh ne bi prodajali.

Toda ob vsem tem Izraelu ustreza tudi razklano palestinsko vodstvo.

Sporazum iz Osla, ki je bil sprejet pred več kot dvajsetimi leti, je ustvaril palestinsko politično elito, ki se trdno drži svojih privilegijev. To jo je povsem oddaljilo od palestinskega prebivalstva. Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da velika večina prebivalstva ne podpira več Palestinske uprave in njenih voditeljev.

Na palestinskih volitvah leta 2006 je zmagal Hamas, toda mednarodna skupnost tega ni priznala.

Hamas je bil izvoljen na demokratičnih volitvah, a zahodni svet tega ni sprejel. Posledica je še vedno nesporazum med Hamasom in gibanjem Fatah, kar izredno škodi palestinskemu narodu. Gre za zelo nazoren primer načela divide et impera, deli in vladaj. Zunanji vpliv prispeva k delitvi Palestine, zato ima pri palestinskem problemu zahodni svet veliko odgovornost.

Kakšno je vsakdanje življenje civilnega prebivalstva v Palestini?

Odvisno, kje si, kakšen je tvoj namen in koliko se pogovarjaš s Palestinci. Kot turist greš lahko v določene predele, kjer niti ne dobiš nujno občutka, da je kaj narobe, spet v drugih predelih je to neizogibno. Še posebej v območju C v jordanski dolini, kjer je vse pod vojaškim nadzorom Izraela. Izraelci na tem območju ne izdajo gradbenih dovoljenj Palestincem, a ker ljudje ne morejo drugače živeti, vseeno gradijo, Izraelci pa nato rušijo. V jordanski dolini Palestinci nimajo niti dovoljenja za gradnjo vodnjakov, ampak lahko uporabljajo samo tiste, ki so bili zgrajeni že v času jordanske administracije. Nove vodnjake lahko gradijo le Izraelci, a gredo z moderno tehnologijo precej globlje in poberejo vso vodo. To je še ena od strategij, s katero Palestincev ne preganjajo grobo, ampak tiho, počasi in posredno.

A če greš kot turist denimo v Ramalo, se ti zdi, da si v modernem mestu s hoteli, trgovinami in restavracijami. Potem je tu še novo mesto Ravabi, blizu Ramale, kjer gre za palestinski projekt s 6000 stanovanjskimi enotami in predvideva 40.000 prebivalcev. To so mesta, kamor ljudje iz palestinskih begunskih taborišč nikoli ne bodo vstopili.

Kakšno je življenje v teh begunskih taboriščih?

Precej težko, skoraj nevzdržno. Res je, da ljudje, ki živijo v begunskih taboriščih, pripadajo najbolj revnim slojem palestinskega prebivalstva, a je tudi res, da obenem predstavljajo najbolj odporen del. Prva intifada se je začela v taborišču v Gazi. Ni naključno. Taborišča ležijo bodisi na Zahodnem bregu bodisi v sosednjih državah, večinoma v Jordaniji, Siriji in Libanonu. Prebivalci begunskih taborišč so obdržali status beguncev od leta 1948. Ta status se podeduje, od generacije do generacije.

A še huje je v Gazi, največjem zaporu na svetu.

Že Zahodni breg je zapor, Gaza pa je zapor brez ključa, ker so ga čuvaji vrgli v morje. Izrael trdi, da Gaza ni zasedeno območje, ker so leta 2005 izselili judovsko prebivalstvo iz naselbin. A resnica je povsem drugačna: Izrael ima popoln nadzor nad ozemeljskim, zračnim in morskim dostopom do Gaze. To pomeni, da je prebivalstvo Gaze – med drugim najbolj obljudeno območje na zemlji – popolnoma odvisno od Izraela. Res je tudi, da meji z Egiptom, a tista meja je redko kdaj odprta.

Ima izraelsko ljudstvo kakšen zadržek pred tem, kar počne njihova oblast s Palestino?

Izraelska oblast ima zelo močen propagandni aparat, hkrati pa je celoten izobraževalni sistem prepleten s sionistično ideologijo. Poleg tega Izraelci ne gredo sami pogledat dogajanja v Palestino, ker tega dovoljenja nimajo. Izraelska družba je militaristična, kar se začne v družinah in šolah, vojaki pa obiskujejo otroke že v vrtcu. Sionistična ideologija je ljudem položena v zibelko. Spremeni jih lahko le kakšna velika prelomnica, največkrat takrat, ko se izselijo iz Izraela in vidijo širšo sliko.

A najhuje je, da Palestinci še zdaleč niso edini trpeči narod v naši bližini, kajti ponovno je ves svet pozabil tudi na Kurde.

In tudi na ljudi v Zahodni Sahari, čeprav so tako blizu nas. O Palestini se več govori, ker je na drugi strani velesila Izrael, pri nas pa je Maroko bolj v ozadju, zato pozabljamo na maroško okupacijo Zahodne Sahare.