Če vohuni prestopijo mejo, ustvarijo krog jeznih, nezadovoljnih in nemočnih

Intervju: Annie Machon, agentka MI5, žvižgačka

Objavljeno
20. marec 2015 15.08
Nekdanja agentka Mi5 Annie Machon. V Ljubljani 12.3.2015
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej
Kmalu po končanem študiju klasične filologije na Cambridgeu leta 1990 se je znašla v britanski obveščevalni službi MI5, kjer je kot agentka najprej spremljala dejavnosti prevratniških, večinoma levičarskih skupin, nato pa je bila premeščena na oddelek za boj proti terorizmu. Prav v MI5 je spoznala tudi življenjskega partnerja Davida Shlayerja.

Zaradi nezakonitih dejanj MI5 in MI6, ki sta jim bila Annie Machon in David Shlayer priča kot britanska obveščevalca, sta se leta 1996 odločila, da zapustita MI5 in o nepravilnostih javno spregovorita. Sledila so leta nevarnega življenja pa tudi slave in razvpitosti, kar je Davida Shaylera zlomilo, Annie Machon pa je njuno zgodbo s podrobnimi popisi posamičnih primerov spornih ravnanj britanskih obveščevalnih služb leta 2005 popisala v knjigi Vohuni, laži in žvižgači (Spies, Lies and Whistleblowers: MI5 and the David Shayler Affair; The Book Guild, 2005).

Annie Machon je članica različnih organizacij, ki pomagajo žvižgačem pred razkritjem in po njem, je redna gostja konferenc na temo žvižgaštva in zaščite zasebnosti, prejšnji teden pa je v Kinu Šiška sodelovala na seminarju Networked Disruption (Omrežne motnje), ki ga je organiziral zavod Aksioma.



Vaša prva zaposlitev po študiju klasične filologije je bila v založništvu. Kako ste se znašli v obveščevalni službi? So oni pristopili k vam ali je bilo obratno?

Kmalu zatem, ko sem na ministrstvo za zunanje zadeve oddala vlogo za delo v diplomaciji, sem prejela pismo z ministrstva za obrambo, v katerem so mi namignili, da bi me morda katero drugo delo bolj zanimalo. Seveda je šlo za obveščevalno službo MI5, ki sodi pod ministrstvo za obrambo. Po padcu vzhodnega bloka je MI5 želela razširiti zaposlovalno bazo in celo oglaševala v časopisju, seveda ne direktno, vse skupaj je bilo videti kot oglas za novinarsko delo, in prav tako je bil rekrutiran moj partner David Shalyer, ki je bil sicer novinar. Za področje boja proti terorizmu so iskali ljudi z različnim znanjem in veščinami, ne oziraje se na njihov izvor. Očitno sem ustrezala določenemu profilu, po prijavi pa smo kandidati prestali nekajmesečen, zelo intenziven rekrutacijski postopek.

V enem svojih tekstov med pričakovanimi lastnostmi kandidata za delo v obveščevalnih službah omenjate etično fleksibilnost.

V Veliki Britaniji je več obveščevalnih služb, z bojem proti terorizmu se ukvarjajo tri: MI5, ki deluje na ozemlju Velike Britanije in se ukvarja z identificiranjem, preiskovanjem in ocenjevanjem groženj nacionalni varnosti; MI6 je tajna obveščevalna služba, ki v tujini zbira podatke o terorizmu, politiki, gospodarstvu in organiziranem kriminalu; GCHQ pa je odgovorna za prisluškovanje in prestrezanje komunikacij in sodeluje z ameriško agencijo za nacionalno varnost (NSA).

Etična fleksibilnost se nanaša na MI6, ki deluje zunaj Velike Britanije, in to najpogosteje na veleposlaništvih, njena naloga pa je rekrutiranje agentov in odkrivanje vohunov. Agenti MI6 delajo zelo neodvisno, in ker je večina njihovega početja nezakonita, se od njih pričakuje etična fleksibilnost. Nasprotno naj bi bili agenti MI5, ki opravljajo naloge v Veliki Britaniji, o britanski zakonodaji, v okviru katere delujejo, bistveno bolj ozaveščeni, kar pa v praksi manj drži. MI5 v prvih osmih desetletjih delovanja, torej od leta 1909 do 1989, uradno ni obstajala in tako ni sodila pod nikakršno zakonodajo. Nad delovanjem njenih uslužbencev ni bilo parlamentarnega nadzora, tako da so lahko britansko zakonodajo povsem nekaznovano kršili vse do leta 1989, ko je bil sprejet Security Service Act, leta 1994 pa še Intelligence Service Act, ki urejata delovanje obveščevalnih služb.

Že med delom v MI5 sem ugotovila, da v vseh primerih ne sledijo zakonodaji; še slabše je od 11. septembra 2001, ko je tudi delo agentov MI5 postalo etično zelo fleksibilno.

Leta 1996 sta s partnerjem Davidom Shlayerjem zapustila MI5 in postala žvižgača …

Natančneje, odpoved sva dala z namenom, da postaneva žvižgača.

Iz MI5 sta odšla iz več razlogov. Prvi razlog je bil protizakonito delovanje tako MI5 kot MI6, pri čemer sta v javnosti izpostavljala zlasti dve operaciji: poskus atentata na libijskega voditelja Moamerja Gadafija, v katerem je MI6 sodelovala z ljudmi, povezanimi z Al Kaido, in je njihovo operacijo tudi financirala. Napad na Gadafija je spodletel, saj so bombo podstavili pod napačen avto, pri čemer je bilo ubitih enajst civilistov. Operacija, ki nikakor ni na ravni Jamesa Bonda …

MI6 bi želeli biti James Bond, a pogosto niso … (smeh)

Druga operacija je bila bombna eksplozija pred izraelskim veleposlaništvom v Londonu, v kateri je bilo ranjenih dvajset civilistov, ki pa bi jo MI5 lahko preprečila …

Ne, napad, ki bi ga MI5 lahko preprečila, je bil bombni napad Ire v okraju Bishopsgate v londonskem Cityju leta 1993, ki je zahteval smrtno žrtev in mnogo ranjenih, a namesto da bi MI5 kasneje svoje napake priznala, so jih njeni zaposleni prikrili in lagali britanski vladi. V drugem primeru pa je leta 1994 pred izraelsko ambasado razneslo avto bombo. Priprtih je bilo več Palestincev, ki naj bi sodelovali s Hezbolahom; dva med njimi sta bila spoznana za kriva in obsojena na dvajset let zapora, pri čemer je MI5 prikrila ključno dokumentacijo, ki bi na sodni obravnavi dokazala njuno nedolžnost. Po oceni višjega preiskovalca MI5, čigar šifra je G91, je bombni napad pred izraelsko ambasado izvedla sama izraelska obveščevalna služba Mosad …

Zakaj je Izrael izpeljal napad na lastnem pragu?

Po oceni G91 je šlo za dva cilja: prvi je bil ta, da se krivdo prevali na palestinske podpornike in tako razbije njihovo mrežo, drugi razlog pa je bil izraelski pritisk na MI5, da naj okrepi in poveča že sicer drago varovanje in zaščito izraelskega veleposlaništva. Pred napadom je MI5 temu nasprotovala, saj da ne obstaja povečana stopnja ogroženosti, po napadu pa je izraelskim predstavnikom ugodila.

Razlog, da ste zapustili MI5, je bil tudi očitek, da obveščevalna služba slabo skrbi za varnost svojih zaposlenih, pa tudi nizke plače.

V takšno delo se ne podaš zaradi denarja, ampak ker pričakuješ, da bo drugačno in zanimivo, a seveda je treba s plačo preživeti. Sedež MI5 je v Westminstru, prav v središču Londona, kjer je življenje drago, kot obveščevalec pa moraš zaradi narave dela živeti v bližini sedeža, in ne na tri ure oddaljenem, cenejšem londonskem obrobju. Agenti na terenu so kronski dragulji obveščevalnega dela, le z dobrimi agenti je mogoče imeti učinkovito obveščevalno službo, zato jih je treba ščititi; ne tako redko pa se je zgodilo, da MI5 groženj svojim agentom ni vzel dovolj resno.

Kako sta se po odločitvi, da spregovorita v javnosti, soočala z grožnjami in s strahom?

Bilo je zelo stresno. Tedaj ni bilo interneta, kjer bi lahko objavila informacije, in sva se morala obrnili na osrednji medij. David je navezal stik z Mail on Sunday in trajalo je kar deset mesecev, da sta si z novinarjem začela zaupati, saj se je David bal, da ga bo novinar izdal MI5. Novinar je dvomil, ali Davidova zgodba ni nemara spin operacija MI5. V mesecih, ko sva čakala na novinarjevo odločitev, sva bila zelo ranljiva; že samo s tem, da je govoril z novinarjem, je David kršil zakon, hkrati pa je bilo tudi nekaj indicev, da MI5 verjetno kaj sluti o najini nameri. Ko sva na dan objave prvega dela najine zgodbe v Mail on Sunday pobegnila na Nizozemsko, je bil izjemno osvobajajoč že občutek, da zapuščava Veliko Britanijo. Iz Utrechta sva nato odšla v Francijo, kjer sva se eno leto skrivala na podeželju in bila v tem času v nenehnem strahu, da nekega dne potrkajo na vrata, naju aretirajo in privedejo na sodišče.

Ampak David je bil v Franciji štiri mesece zaprt …

V javnost sva vstopila z zgodbo o poskusu uboja Gadafija, v katerem je MI6 sodelovala s pripadniki Al Kaide. Časopis se je velikosti zgodbe ustrašil in se je zgodbe lotil postopoma. A njen bistveni del ni bil objavljen niti po enem letu od najinega odhoda iz Velike Britanije. Šele na vztrajno Davidovo prigovarjanje so se je končno lotili, ko pa so jo objavili, se je vse skupaj zelo hitro odvilo. Dve uri po izidu časopisa je Velika Britanija od Francije zahtevala Davidovo izročitev z argumentom, da je izdajalec državnih skrivnosti, francoske oblasti pa so ga priprle v strogo varovani zapor La Santé v središču Pariza. Vendar se je sodnik na podlagi preučitve primera odločil, da Davida izpusti, saj je zahtevo po njegovi izročitvi prepoznal kot politično motivirano, Davida pa ne kot izdajalca, ampak kot žvižgača.

Obveščevalne službe rade sodelujejo z mediji pa tudi obratno. Kako prepoznati, ali gre za žvižgaštvo ali za spin?

Obveščevalne službe medijem nenehno pošiljajo spine, zato je bil novinar Mail on Sunday tudi tako zelo previden v komunikaciji z Davidom. Menim, da je najbolj jasen indikator, da gre za resnično in ne za potvorjeno informacijo, javni interes. Če je razkritje v javnem interesu, je precejšnja verjetnost, da ima novinar opravka z žvižgačem.

Delo v obveščevalni službi je brez dvoma pomenilo prelom z vašim dotedanjim načinom življenja. Ali ste se v javnosti sploh lahko sprostili? Na kaj ste najprej pomislili, če ste opazili moškega, ki strmi v vas – da ste mu všeč ali da je agent na misiji?

(smeh) Vedno me je najprej spreletelo, ali ni morda novinar oziroma sovražni agent. Z delom v obveščevalnih službah začneš živeti zelo izolirano življenje, kot da se med tabo in starim resničnim svetom in celo tvojim resničnim življenjem vzpostavi nevidna prepreka. Nikomur, ki se ti približa, ne zaupaš, zato se tudi nemalo intimnih razmerij vzpostavi med zaposlenimi v obveščevalnih službah, saj se lahko pogovarjajo o svojem delu – s partnerjem, ki je zunaj teh krogov, se o tem ne moreš.

Kako se je mogoče zaščititi pred paranojo, saj se lahko zgodi, da v vsem naokoli začneš prepoznavati skrite pomene? To se je zgodilo vašemu prijatelju Davidu Shaylerju, ki se je psihično zlomil in zdaj živi pod čudnimi identitetami s še bolj čudnimi misijami …

Pomagajo ti ljudje okoli tebe. V obveščevalni službi si obkrožen z ljudmi, ki opravljajo podobno delo, poleg tega lahko tudi najbližjim sorodnikom in prijateljem razkriješ, da si obveščevalec …

Lahko?

Ja, v preteklosti se to ni smelo, zdaj pa lahko, saj to obveščevalcu pomaga preprečevati izolacijo. V obdobju, ko sva z Davidom zapustila MI5, jo je zapustilo kar nekaj agentov, a so svojo preteklost preprosto pustili za seboj in si našli novo zaposlitev. Če bi za njihov nekdanji poklic izvedel kdo od novinarjev, bi se obrnili na nekdanjo pisarno, ta pa bi jim že nekako pomagala in jih zaščitila. Naju pa so od trenutka, ko sva vstopila v javnost in spregovorila, začeli preganjati, kar te lahko pahne v preganjavico, saj nenehno razmišljaš, ali ti kdo sledi, ali je nekdo s tabo prijazen preprosto zato, ker je prijazen ali ker hoče nekaj od tebe. Jaz sem se zatrdno odločila, da se ne pustim streti – pri tem mi zelo dobro pomagata rdeče vino in veliko smeha z mojimi prijatelji in družino. Davidu pa je po mojem mnenju veliko večjo škodo kot paranoja povzročilo to, da so ga nekaj let zatem, ko se je izpostavil kot žvižgač, označevali tako za heroja kot izdajalca.

Žvižgači imate zelo ambivalenten status: za javnost ste heroji, za vlado in obveščevalne službe ste izdajalci, poleg tega vam lahko hitro nalepijo oznako zagovornikov teorij zarot. Brala sem precej uničujoč članek, v katerem vaju avtor meče v isti koš z Davidom Ickom. Kako ločiti žvižgaške zgodbe od teorij zarot, razen tega, da se v konspirativnih teorijah vse ujema z vsem, da v njih ni lukenj in da imajo njihovi zagovorniki odgovor na malone vsako vprašanje?

Ta članek je avtor napisal kmalu zatem, ko so se začele Davidove težave. Takrat je namreč že razvijal nekakšne teorije o hologramih in 11. septembru. Četudi sem mu pred pogovorom z omenjenim avtorjem svetovala, naj se tem svojim temam izogne, ker mu sploh ne bodo pomagale pri njegovih predstavitvah in verodostojnosti, je o tem vseeno govoril in posredno potunkal tudi mene. Žvižgači imajo dokaze, imajo dokumentacije, s katerimi stojijo za tem, kar govorijo, in bolj ko so učinkoviti, bolj se jim bosta približali vlada in policija, večji učinek ko bodo povzročili, večji protiudarec bodo prejeli. To dokazujejo Edward Snowden, Chelsea Manning in Julian Assange. Če pa se ukvarjaš s teorijami zarote, oblast ne bo potrkala na tvoja vrata in te bo pustila pri miru.

Ampak tudi neprofitno organizacijo Architects and Engineers for 9/11, s katero sodelujete, nekateri označujejo za zagovornike teorije zarot, čeravno njeni člani, strokovnjaki tehničnih in gradbenih strok, dokazujejo, da je uradna zgodba o 11. septembru lažna.

Ta organizacija povezuje na tisoče arhitektov, inženirjev in znanstvenikov, ki s tehničnimi in fizikalnimi dejstvi dokazujejo, da se te stavbe niso zrušile zaradi razlogov, ki jih je navedla ameriška vlada. V uradni zgodbi so luknje, vendar ne vem, kaj se je zgodilo zares. Omenjena organizacija me je začela vabiti na svoje konference, ker sta jih zanimali zgodbi o zaroti proti Gadafiju in eksploziji avta bombe pred izraelsko ambasado, kajti ko je enkrat ugotovljeno, s kakšno lahkoto se obveščevalne službe zaradi političnih koristi vpletejo v umazane trike, je razumljiv pomislek, ali se ni kaj takega zgodilo tudi v napadu 11. septembra.

V omenjeni spletki proti Gadafiju se poleg vprašanja o zakonitosti zastavlja vprašanje, ali je v boju proti terorizmu upravičeno sodelovati s teroristi.

V tem primeru je šlo za protizakonitost na več ravneh, in to ne le glede na britansko zakonodajo. MI6 je bil šele leta 1994 postavljen pod demokratičen nadzor; odtlej mora za vsako protizakonito operacijo v tujini pridobiti pisno dovoljenje zunanjega ministrstva, ki bi MI6 zagotavljalo imuniteto pred kazenskim pregonom. V omenjenem primeru MI6 tega dovoljenja ni pridobila. Ta atentat je bil nezakonit tako glede na britansko kot tudi mednarodno zakonodajo, ki prepoveduje umore državnih voditeljev. Poleg tega je istega leta 1995, ko je bil ta napad izveden, MI5 vzpostavil oddelek G9C, namenjen preiskovanju in spremljanju delovanja Al Kaide, ki je tedaj postajala največja teroristična grožnja na zahodu. MI5 je torej začela preiskovati Al Kaido, MI6 pa je Al Kaido financirala za izvedbo omenjene operacije. In ne nazadnje – v napadu je umrlo 11 nedolžnih ljudi.

Prepričana sem, da terorizma ni mogoče premagati z nasiljem, ampak se je z njim mogoče spoprijeti le s pogajanji, kar nam kažejo tudi izkušnje iz mirovnega procesa s Severno Irsko. In tega ne trdim samo jaz, to je tudi stališče nekdanje vodje MI5, Elize Manningham-Buller. Nedavno je namreč izjavila, da četudi imamo opravka z organizacijami, kot je Al Kaida, ki nima formalne vodstvene strukture, sta pogajanje in tudi poskus razumevanja njihovih zamer najboljša načina za soočanje z njimi. Američani in Britanci so seveda ubrali povsem drugačno pot, ki povzroča vse več problemov.

Zakaj svet izgublja vojno s terorizmom? Kje je sistemska napaka?

Obstaja več vidikov te tako zelo kompleksne teme. Do 11. septembra britanske obveščevalne službe niso uporabljale mučenja, no, ne več, kajti mučenje so uporabljale v 70. letih prejšnjega stoletja na začetku državljanske vojne na Severnem Irskem. Izkazalo pa se je, da so prav aretacije, mučenja in zapiranje nedolžnih ljudi rekrutacijski mehanizmi Ire, saj je takšno ravnanje britanskih služb ustvarilo sovražno skupnost, ki se je želela boriti, da bi zaščitila samo sebe. MI5 je s temi brutalnimi praksami prenehala iz pragmatičnih in etičnih razlogov, po 11. septembru pa so v sodelovanju z Američani postali spet nasilni, kajti znani so primeri, ko je bila britanska obveščevalna služba vpletena v zasliševanja terorističnih osumljencev, v katerih je uporabljala mučenje. Če vohuni in agenti prestopijo mejo, ustvarijo naraščajoči krog jeznih, nezadovoljnih in nemočnih mladih moških in žensk, ki se začnejo pridruževati terorizmu.

To je en vidik. Drugi je ta, da če dopustimo kršenje temeljnega razumevanja civiliziranega ravnanja, s tem sprožamo še več nasilja, kot je to v primeru brutalnega nasilja Islamske države. Poleg tega je pomembno razumeti, kaj te skupine izvorno zahtevajo. Ni se mogoče lotiti konfliktov brez poznavanja razlogov za nezadovoljstvo nasprotne strani. Osama bin Laden je bil zelo jasen: hotel je palestinsko državo in umik ameriškega veleposlaništva iz Saudske Arabije, a se z zahtevama ni nihče kaj posebno ukvarjal. In tako je Al Kaida začela metastazirati, podobno kot zdaj gledamo mučenje in uboje na Bližnjem vzhodu. Vse to je ustvarilo regijo razbesnjenih ljudi, ki se želijo boriti in zaščititi svoje skupnosti. Ključ za spopadanje s terorizmom je tako vselej poskušati nasprotno stran najprej razumeti, nato pa se skušati z njo pogajati.

Ali menite, da danes v omenjenih primerih sploh še obstaja pogajalski interes na obeh straneh?

Še pred nekaj leti je obstajala možnost, a je šlo nato vse, vključno z ameriškimi invazijami in pobijanjem ljudi v severni Afriki, osrednji Aziji, na Bližnjem vzhodu, predaleč. Četudi verjamem, da je še vedno treba poskušati s pogajanji, se bojim, da smo ta trenutek žal zamudili.

Assange in Snowden trenutno živita v azilu. Ali menite, da sta morala državama gostiteljicama dati kaj v zameno? Rusija Snowdnu azila verjetno ni ponudila, ker se ji je v tranzitu na moskovskem letališču zasmilil.

Želim poudariti, da Assange ni žvižgač, ampak založnik; sama sem bila od nekdaj velika fenica Wikileaksa, saj lahko žvižgači na njem direktno objavijo svoje informacije, kar se mi zdi čudovito. Snowden pa je, kolikor vem, ob predaji svojih informacij novinarjem izjavil, da sam ne namerava presojati, kaj je v javnem interesu in kaj od tega naj bi bilo objavljeno, ampak je to nalogo prepustil novinarjem. Torej na poti proti Ekvadorju ni imel informacij, ki bi jih lahko posredoval Rusom. Mislim, da mu je Rusija, ki jo svetovna javnost, na čelu z ZDA, nenehno napada zaradi kratenja človekovih pravic, ponudila azil zaradi imidža, da je šlo torej za samooglaševalsko gesto.

Kaj menite, da se bo zgodilo z njima? Bosta življenje preživela na ekvadorskem veleposlaništvu oziroma v Rusiji?

Kakorkoli že težko je biti zagozden na ekvadorski ambasadi oziroma v Rusiji, je oboje neprimerno bolje, kot da bi se znašla v ZDA, kjer bi ju doletela podobna usoda kot Manninga. Kdo ve, kaj bo z njima, a če bi bila v Snowdnovi koži, bi poskušala ostati v Rusiji. Četudi bi mu uspelo priti v Ekvador, ni nobene gotovosti, da ga Cia ne bi tam poiskala in ugrabila, v primeru zamenjave ekvadorske vlade pa bi ga nova vlada prav lahko izročila ZDA. Prav tako ga nobena evropska država ne bi mogla ubraniti pred agenti Cie. Na Snowdnovem mestu bi se začela učiti ruščino in skušala v Rusiji dobiti službo.

Kako v svetu, ki ga obvladujejo korporacije, medtem ko državljani od svojih držav ne morejo pričakovati zaščite, vidite vlogo in delovanje skupin, kot je Bilderberg?

Kdor je še pred desetletjem javno omenil skupino Bilderberg, je bil pri priči označen za zagovornika teorij zarote. Danes je njen obstoj nesporen in po lanskem srečanju skupine Bilderberg v Københavnu je nekaj njenih članov celo od daleč mahalo novinarjem. Menim, da sveta ne vodi neki hudobni čarovnik in da majhna skupina ljudi, kot je Bilderberg, predvsem ščiti lastne privilegije in investicijske interese. A dejstvo je, da človekove pravice, ki smo si jih pridobili v preteklem stoletju, vse hitreje izgubljamo na račun korporacij in nekaterih vlad. Naj omenim zelo aktualen sporazum TTIP med EU in ZDA; vsa pogajanja potekajo v strogi tajnosti, tudi večina evropskih parlamentarcev nima dostopa do dokumentov, sporazum pa ni pisan na kožo evropskih državljanov, ampak korporacij, ki si prizadevajo vlade požreti. Ob takih dogajanjih pa se ljudje čutijo vse manj močne.

Kot se čutijo vse šibkejši pri ohranjanju svoje zasebnosti. Medtem ko večina uporabnikov spletnih omrežij še vedno sproščeno objavlja svoje fotografije, podatke in mnenja, se je lani v Nemčiji po razkritju prisluškovalne afere v parlamentu celo utrnila ideja, da bi namesto računalnikov znova začeli uporabljati – pisalne stroje …

V tem primeru je šlo za na pol šalo …

… obenem pa vse več ljudi razmišlja, da bi svoje računalnike zaščitili z enkripcijskimi programi, ki bi onemogočali zunanji nadzor …

Mislim, da je naslednja evolucijska stopnja, da se bodo ljudje začeli zavedati pomena in vrednosti zasebnosti. Pred leti se je v Avstraliji začelo gibanje »cryptopartyjev« in se razširilo po vsem svetu. Gre za to, da s svojim prenosnikom prideš na cryptoparty, kjer ti računalniški poznavalci pomagajo računalnik zaščititi pred nepovabljenimi očesi. Mnogi ljudje ne želijo, da bi imele obveščevalne službe, kot sta ameriška NSA in britanska GSHQ, vpogled v njihove zelo eksplicitne intimne videokomunikacije z njihovimi partnerji. Kar deset odstotkov vseh videokonferenc na svetu je namreč takšne intimne narave, kar pa sodi v posameznikovo zasebnost.

Sodelujete v več skupinah, ki pomagajo žvižgačem. Ena med njimi, skupina Whistler, zagotavlja podporo žvižgačem, ki prihajajo z zelo različnih področij …

Drži, žvižgači prihajajo iz prav vseh sektorjev, od državnih in lokalnih uradov do zdravstva, bančništva, financ, korporacij itd., pri čemer so njihove informacije pogosto povezane z razkritjem korupcije. A ne oziraje se na to, od kod prihajajo, se srečujejo s podobnimi problemi kot žvižgači iz obveščevalnih služb, pri čemer so slednji avtomatično sodno preganjani zaradi razkrivanja tajnih informacij. Odločitev, da se javno izpostavijo in spregovorijo o nepravilnostih, vselej vpliva na njihovo družinsko in družabno življenje. V Veliki Britaniji se ljudje vse bolj zavedajo pomembne vloge, ki jo opravljajo žvižgači, vključno s tem, da mora razkritju slediti preiskava in da se ob ugotovitvi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, preganja storilca in ne žvižgača, ki je dejanje javno objavil.

Če me občutek ne vara, število žvižgačev narašča …

Res je, vse več ljudi se je pripravljenih javno izpostaviti in spregovoriti, zato so pomembne organizacije, kot je Whistler, ki tem ljudem omogočajo različne vrste podpore, z izjemno pomembno psihološko podporo vred. Človek, ki se je pripravljen izpostaviti in s tem tvegati marsikaj, ne nazadnje tudi lastno življenje, mora imeti občutek skupnosti, občutek, da ni sam, kajti prav izolacija je najtežja.

Ali še vedno živite v Berlinu?

Delno živim v Berlinu, delno v Veliki Britaniji, predvsem pa nenehno potujem, sodelujem na konferencah in univerzah. Mediji me pogosto vabijo, da komentiram tovrstne vsebine in dogodke, in ves čas ogromno pišem. Poleg člankov sem se lotila pisanja knjige o tem, kaj pomeni biti žvižgač – po Snowdnovem vstopu v javnost je namreč izjemno naraslo zanimanje za mojo osebno izkušnjo.

Ali vas še zmerom spreleti strah, da vam nemara kdo streže po življenju, sploh ker ste vpleteni v toliko kontekstov?

Ta misel je nekje v ozadju nenehno prisotna, toda moram živeti in si ne dopustiti, da bi se ujela v paranoičen vozel. Ko se javno izpostaviš kot žvižgač, poti nazaj ni. Verjamem, da mi prav delovanje v javnem prostoru zagotavlja določeno varnost in zaščito. Večina žvižgačev je preživela prav zato, ker je ostala in še ostaja na očeh javnosti.