Charles Simic: »Edina naloga poeta je, da napiše dobro pesem.«

Velja za največjega in najbolj prevajanega ameriškega živečega poeta. Pri nas kot častni gost festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju.

Objavljeno
02. september 2016 14.20
Vesna Milek
Vesna Milek

Človek, ki je preživel vse, videl vse in še vedno s strastjo opazuje svet okrog sebe. Poezija je pač samo posebna oblika spoznanja, kot pravi. Na terasi hotela Union je naročil kozarec vina in se spustil v živahen pogovor, poln smeha, nenavadnih miselnih obratov in jezikovnih preskokov. Velja za največjega in najbolj prevajanega ameriškega živečega poeta. V Slovenijo je prišel na povabilo Beletrine na festival Dnevi poezije in vina na Ptuju.

Rojen v meščanski družini v Beogradu leta 1938, po vojni je bila njegova družina prisiljena migrirati v ZDA; vmes je nekaj časa celo »odležal v zaporu v Mariboru, nato sta se z materjo prebila k očetu v Pariz«, kot zapiše Tomaž Šalamun v spremni besedi k slovenskem izboru poezije Razgaljanje tišine. Iz Pariza so Simicevi leta 1954 prišli v Chicago, »v trebuh emigrantskih usod«, nato pa v New York, mesto, ki ga navdihovalo s svojimi ulicami, energijo in jazz klubi. Prejel je številne mednarodne nagrade in priznanja, med drugim Pulitzerjevo nagrado, nagrado mednarodnega Pena, nagrado Edgarja Poeja pa štipendije skladov Guggenheim, Fullbright in nagrado MacArthurjevega sklada, ki je znana tudi kot »nagrada za genije«.


Zdaj se torej pogovarjam s poetom, ki ima več kot tri tisoč let?

Hmm, morda tudi več.

Namigujem na vaš esej Hvalnica norosti (v slovenskem izboru Razgaljanje tišine), sprehod skozi zgodovino, skozi vse prednike, ki so vas oblikovali. Kot nekakšen Orlando, v katerem se enkrat sprehajate po ulicah starega Rima kot Ovid, Horac, Katul, drugič po Firencah kot Dante, tretjič po Londonu kot Shakespeare.

Ja, to je bilo nekakšno poigravanje z idejo, kdo vse je spregovoril skozme, kdo vse je iskal stvari, ki sem jih iskal sam. Spomnim se, kako sem pred letom 2000 hodil po New Yorku, se ustavil v knjigarnah, prebiral sodobno poezijo in se nenadoma spomnil na Sapfo. Pomislil sem, da bi bila ob pogledu na New York najbrž šokirana, a če bi brala sodobno liriko, bi se ji zdela najbrž zelo blizu.

Kaj pomeni »pisati poezijo v tem času norosti«, kot ste se večkrat izrazili?

Ne gre samo za norost, ki se dogaja po svetu, gre tudi za to, kar se dogaja z nami intimno. Ko gledam svoje študente, včasih so stali pred šolo, govorili drug z drugim, flirtali z dekleti, zdaj pridejo ven, iz žepa potegnejo vsak svoj iphone in začnejo z njim na dlani hoditi vsak v svojo smer. Rekel sem si, to je res čudno. Ali imajo ti ljudje kakšne prijatelje, ljubimce? Najbrž imajo, a tudi njim očitno raje pošiljajo sporočila.

Kako mislite, da nove tehnologije vplivajo na sodobno poezijo, kako močno prehajajo vanjo?

Poezija je še vedno poezija. Veliko pesnikov še vedno pride na literarni večer, berejo svoje pesmi, se družijo z drugimi pesniki in pesnicami ... Scena je živahna. Ne skrbi me za poezijo. Skrbi pa me veliko drugih stvari. Če je ta stvar s spletom in telefoni res zasvojenost, potem sem zasvojen tudi sam; Marx je rekel, da je religija opij za ljudstvo. Očitno se nam vsaj religije ni treba bati, vsaj v zahodnem svetu ne.

Telefoni in z njimi vse, kar ponuja splet, kot novi opij za množice?

Lansko poletje sem bil v Parizu. Zvečer sem se sprehodil po Montparnassu, čudovit julijski večer je bil, restavracije in bari so bili polni. Potem sem opazil par, moškega in žensko. Oba čudovita, lepa, lepo oblečena, sedela sta drug ob drugem, pred njima sta stala kozarca vina, tipična podoba Pariza. Toda vsak od njiju je strmel v svoj telefon, med sabo sploh nista govorila. Ta podoba me je tako začudila, da sem se ustavil na vogalu in ju opazoval kar nekaj časa. V vsem tem času nista niti enkrat dvignila pogleda drug k drugemu. To je absurdno.

Povedati vam moram še en prizor in potem bom nehal. V New Yorku je še vedno veliko napovedovalk usode, večinoma so iz Romunije, Bolgarije, romske narodnosti. Zadnjič sem zagledal eno, zelo avtentično, z ruto, črnimi očmi, odrasel sem v Srbiji, zato res vem (nasmešek), pred njo je bila kristalna krogla, vse je bilo tako kot pred tridesetimi leti. A namesto v stekleno kroglo je ves čas strmela v svoj iphone. Takrat sem si res rekel: Uf, kakšen svet!

Krasni novi svet, ki ga je napovedal že Aldous Huxley, v katerem nebeško mano zamenja nova soma, nova droga, s katero nadzorujejo in merijo naše korake, naše emocije, rituale zapeljevanja.

In nas prisilijo, da pozabimo, da smo včasih vse to znali sami, brez pomoči teh napravic. To je naš napredek.

Nedavno sem napisal tekst, kritiko novih tehnologij, v katerem se čudim, kako to, da danes, pa čeprav je vse znanje človeštva dostopno z enim samim klikom, ljudje vedo vse manj in manj. Kot da absorbiramo vse več informacij, ki pridejo in gredo, hkrati pa imamo vse manj ključnih informacij o svetu in življenju.

Kako je prva pesem prišla do vas, se spomnite, kako se je zgodila v vas?

Nič tako dramatičnega ni bilo. Nikoli si nisem želel postati poet ali kaj takega. Bolj sem se ukvarjal ...

S slikanjem?

Tako. Rad sem slikal. Morda sem prej upal, da bom kdaj postal slikar kot pesnik. Vseeno me je poezija v nekem trenutku zelo potegnila. In ker sem se zavedal, da ne moreš biti slikar, če nisi preštudiral ključna dela v zgodovini slikarstva, sem začel brati poezijo.

Kako je na vas vplivala Francija, kjer ste nekaj časa živeli? Ne nazadnje vsak mlad poet prej ali slej pride do Rimbauda, Baudelaira.

Ah, že, že, a takrat so me prisilli, da sem se jih naučil na pamet; to je bila zame nočna mora, na silo se učiti poezije na pamet. Še Rimbaud lahko izgubi čar.

Gotovo še kakšno znate na pamet?

(V francoščini odrecitira prvi verz Baudelairjeve pesmi Recueillement/Zbranost: Sois sage, o ma Douleur, et tiens-toi plus raquille; Umiri se, Bol moja, tiše toži.)

Vsakič ko sem odprl usta, da bi recitiral pesem, so se mi vsi smejali, moja čudna izgovarjava in to. Hočem reči, moja francoščina je bila čisto v redu, ampak zaradi izgovarjave bolj primerna za natakarje.

Gotovo je Pariz na meni pustil velik pečat, a tega sem se zavedal šele veliko let kasneje. V tistem času se tam nisem počutil dobro, bilo je težko, nihče drug ti ne zna dati takega občutka, da si nekaj manj, da si nič ..., kot Francozi. Vse, kar sem rekel ali naredil, z vsem sem še potrdil njihove predsodke o Balkancih. Ah, bilo je kar težko, če prav pomislim (nasmešek). In večkrat sem pomislil, če bi takrat ostal v Franciji, najbrž ne bi dokončal šole. Vsekakor pa se ne bi ukvarjal z literaturo.

»Morda sem prej upal, da bom kdaj postal slikar kot pesnik. Vseeno me je poezija v nekem trenutku zelo potegnila.« Foto: Matej Pušnik

V eseju Wonderful Words, Silent Truth ste citirali Wittgensteina, ki pravi, da kar najde svoj odsev v jeziku, jezik ne more izraziti. Kar se izraža v jeziku, ne moremo izraziti z jezikom.

Ta ideja je seveda zanimiva. Pesniki vedno naletimo na občutke, ki jih je zelo težko izraziti, zato lirični poeti, kot je recimo Sapfo, vsi govorijo o tem, da ne morejo najti pravih besed, da »bi rekli, kako lepa si, kako me ganeš, kaj občutim«. Ta občutek, da jezik odpove, ko se hočeš zares izraziti, je zelo stara stvar v poeziji, tam je že od samih začetkov.

Je glasba v tem smislu močnejša od besede ali barve na platnu?

Pesniki poskušajo izraziti stvari, ki jih je težko izraziti, prav z uporabo metafore, z uporabo zvoka, ritma, zaporedja besed, kontrastov ... Vse to so posredniki kompleksne realnosti, ki je ne moreš neposredno izraziti.

So pesniki, kot sta recimo Mallarmé in Celan, ki so občutili paraliziranost ob vsem, česar jezik ne zmore. Večina pesnikov pa si reče: Ok, to je to, kar nam je dano, poskusimo s tem. To je tako kot z recimo platnom, na katero je umetnik naslikal slap: gledaš ga in si zaželiš, da bi ga lahko slišal, ker – slišati slap je vendar pomemben del doživetja slapu, ne? To je omejitev medija. Tako da ... seveda, jezik je omejen. Pa kaj potem.

Spomnim se besed vašega prijatelja Tomaža Šalamuna, ki je rekel, da je jezik takšna zver, ki troši organizem. Da ga zbuja sredi noči in sili, da piše.

Da, to je bil Tomaž (pomolči). Ne vem, ali poznate to anekdoto, ko Degas pravi Mallarméju: imam toliko idej za pesmi, toda nikoli mi ni uspelo napisati ene same. Mallarmé mu je odvrnil: Monsieur Degas, pesmi ne pišemo z idejami, ampak z besedami (smeh). In to je absolutno res. Jezik je tisti, ki te hoče, besede prihajajo do tebe, in potem ideje odkrivaš šele skozi proces igranja z besedami.

Večina poetov nima vnaprejšnje ideje, da bi si rekel: Zdaj bom napisal pesem o tem in tem. Včasih sem rekel, če imaš res dobro idejo, je bolje, da napišeš telegram.

Zdaj bi najbrž priporočili tviter.

Takrat je bil pač telegram. Gre za skrivnostnost besed, ki te zapeljejo v situacijo, ki je popolnoma nepredvidljiva, in potem pesmi lahko zvenijo, lahko dobijo dimenzijo iskrenosti. Kakovost vaše iskrenosti, to je tisto, kar šteje.

Kakovost iskrenosti?

Da, to je umetniško delo. Da zveniš, kot da si zelo iskren, a v resnici ne moreš biti iskren, ker se boriš in igraš s tem jezikom znova in znova. In potem beremo velikega kitajskega poeta Li Poja ali Katula in se nam zdijo te pesmi izjemno razgaljujoče, zelo zares. A več ko vemo o življenju določenih pesnikov, bolj nam je jasno, da so te pesmi izmislek. Ovid, recimo, njegove zgodnje pesmi so bile neverjetno erotične, skozi te pesmi je dajal vtis, da je tip dolce vite, nočno življenje Rima, zabave, izkušnje s številnimi ženskami. Ne. Imel je sedemnajst let, ko se je poročil s petnajstletnim dekletom. Vse njegove erotične izkušnje in izrazi izhajajo iz njegovega ljubezenskega življenja z ženo. Tudi to je draž poezije.

Ste vi bolj Ovid ali Don Juan, ki hoče s svojimi ljubezenskimi podvigi izzvati pozornost Boga, morda Casanova?

Casanova je bil večji lažnivec, kot sem jaz (se smeje). Poleg tega ne verjamem v Boga, tako da se ravno ne trudim izzivati njegove pozornosti. Pa tudi, kot vidite, se to pri Don Juanu ni dobro končalo.

Ne verjamete v Boga, ste ravnokar rekli?

Ne, ne verjamem v Boga, čeprav izhajam iz družine, v kateri so bili dvesto let sami duhovniki. Popovi, dva veka. (Nenadoma se njegova angleščina čisto lahkotno spremeni v srbščino.) Edino moj ded je bil vojak, v tej vrsti duhovnikov, en sam vojak, ki se je odrekel cerkvi, in zakockal vse svoje premoženje. Moja mati ni verjela v Boga, celotna družina se je obrnila proti religiji.

Ni to nekaj drugega, obrniti se proti religiji ali verjeti?

No, gotovo. Toda občasno začutim nekaj, ne vem, zelo rad grem v cerkve, opazujem arhitekturo, slikarstvo, energijo, uživam v njih. Imam kar močne religiozne občutke, ne da bi v resnici verjel v Boga. To mora biti malo tudi zaradi mojih prednikov, kaj vem.

Ni tako, da imate poeti od nekdaj posebno povezavo z drugo stranjo, ni važno, kako jo imenujemo, poezijo vedno povezujemo s transcendenco ...

Sem poln nasprotij, priznam. Poln nasprotij. Sem strašno vraževeren. Imam prijateljico, pisateljico Francine Prose, ki je prav tako neverjetno vraževerna. Zadnjič sva sedela skupaj in razpravljala o tem, kako idiotsko je, da oba trdiva, da ne verjameva v Boga, hkrati pa upoštevava vse te iracionalne znake, ki nama pravijo, ne pojdi po tej strani, karkoli že (smeh). Morala sva priznati, da je to v metafizičnem smislu zelo nesmiselno. A hkrati biti vraževeren pomeni, da priznavaš nekaj, kar je nad tabo, kar vodi tvojo usodo, nekaj vrhovnega. In na koncu sva spoznala, da morava nadaljevati najino vraževerje, kljub njegovi popolni absurdnosti.

V vaših pesmih je ravno toliko Boga, kot je napovedovalk usode, demonov in angelov, piščancev brez glav in nožev.

Vem, vem. Vprašanje Boga je čudovito vprašanje, vprašanje absolutnega, vprašanje vrhovnega bitja. To je vprašanje, s katerim sem se od nekdaj ukvarjal ...

Angeli in hudiči, ciganke s kartami, to je svet, iz katerega izhajam. Pa druga svetovna vojna, vse te babe vračarice, ki so ljudi določale po preprosti logiki, ta je angel, ta je čisti hudič, ta mešanica med supernaravnim in piščanci brez glave ... Vse te stvari, kot te primitivne slike, na katere običajno slikarji dajo vse, kar imajo radi. Živali, kravo, celo Eifflov stolp, čeprav ne veš, zakaj je tam.

Kritiki radi rečejo, da so na nadrealno v vaši poeziji vplivali prav odraščanje v Jugoslaviji in vaša vojna leta?

Ko sem bil še mlad pesnik in sem se družil z vrstniki pesniki, smo oboževali surrealiste. A resnica je, da ni treba poznati surrealizma, da bi bil to, kar si. Od nekdaj imam rad ameriške neme filme, neme črno-bele komedije. In med drugo svetovno vojno me je mama večkrat peljala v kino na Terazijah, mala stara kinodvorana s specifičnim vonjem.

Ste med vojno lahko hodili v kino?

Seveda. Vsi smo hodili v kino, če smo le lahko. Ne bom pozabil, kako sem tam prvič videl Čarovnika iz Oza. In poleg mene so sedeli nemški vojaki in gledali isto zgodbo. Hkrati pa so zunaj na Terazijah na uličnih svetilkah visela trupla Beograjčanov, ki so jih kot v svarilo odporu obesile nacistične oblasti. To je bil del vsakdana. Vse je bilo pomešano, čarovnija v kinodvorani, surrealnost in krute podobe na ulici. Tako da meni res ni bilo treba prebirati surrealistične poezije, da bi to vstopilo v mojo poezijo. To je tako bilo.

Srečanje med filozofijo in poezijo ni tragedija, ampak komedija, ste rekli.

Povedal vam bom anekdoto, ki jo je večkrat govorila moja mama, češ, kako blesav je njen sin. Devetega maja 1945 se je končala vojna, mulci smo bili zunaj, na ulicah vojnega Beograda, in ko sem prišel domov, da bi spil kozarec vode, sem v sobi videl ljudi, ki so bili zbrani okrog radia. Mama me je poklicala k sebi, me pomenljivo pogledala in rekla: Vojna je končana, Dušan. Takrat sem ji menda rekel nekaj v smislu: No, zdaj ne bo več tako zabavno.

To zgodbo ste povedali zato, da vidimo, kako zgodaj se je pri vas pokazal občutek za absurdno, za črni humor?

To ni bil črni humor, jaz sem takrat res to tako občutil. Mi, mulci iz okrožja, smo se igrali v ruševinah, med trupli nemških vojakov, plezali po stavbah, včasih je kdo padel, si kaj zlomil ... In to se ljudem zdaj zdi nepredstavljivo. Za nas je bila avantura. Šele pred kakimi dvajsetimi leti sem se zavedel, da je bilo to obdobje v resnici zelo težko.

Gre za samoobrambni mehanizem?

Mogoče. Po moje je šlo bolj za to, da nisi vedel, da je lahko življenje tudi drugačno, veste. Spomnim se edino tesnobe ob bombardiranju. Ko bomba udari blizu, ta zvok, ne gre samo za zvok, ker smo bili večinoma v zakloniščih in kleteh, ampak to tresenje, čudno bobnenje v drobovju zemlje, to je bilo težko prenesti. V zaklonišču je bila tudi neka mati, vsa iz sebe, ker ni našla svojega sina. Poznal sem ga, imel je kakih enajst let, ne morem se spomniti njegovega imena. Nenehno je ponavljala, kje je moj sin, kam je šel. Vsi so ga pomagali iskati, zunaj pa padajo bombe. Na koncu so ga našli: stal je na sredi ulice in gledal bombardiranje. Ko so ga pripeljali v zaklonišče, ga je njegova mati, blazna od strahu, tako oklofutala, da se kot najbolj strašnega prizora vojne spominjam tega klofutanja. Ta bes, pomešan z olajšanjem, da je živ, in njeno sikanje: Ubiću te, ubiću te! Pok, pok ... (Se smehlja.)

V eseju Why I Like Some Poems More Than Others ste zapisali še eno surrealistično zgodbo – o očetovem smokingu iz konca dvajsetih let in o odojku.

To je resnična zgodba, ki mi jo je oče povedal že davno. Pred vojno je podaril odojka mladoporočencema iz soseščine, pražnje oblečen v smokingu. Ko je prišla vojna, sploh pa po njej, je nastopila takšna lakota, da bi ljudje dali vse za hrano. Ko je v našo hišo prišla ciganka, se je zapičila v tisti smoking iz leta 1928; mama je bila nepopustljiva pogajalka, zanj je zahtevala celega odojka. Ciganka je odšla, mi smo ostali lačni. A se je potem vrnila.

Ko v Ameriki berejo mojo poezijo, ne razumejo, od kod prihajajo te podobe, ne znajo si predstavljati takega življenja ...

Rekli ste, da se je v ameriški poeziji šele z Emersonom in Waltom Whitmanom začel »kult izkušnje«, v smislu, da pesniki govorijo: to se je zgodilo meni. To sem videl z lastnimi očmi.

To se je v resnici začelo že z lirsko poezijo, s Sapfo, se nadaljevalo s Katulom ... Ko poet uporablja strategijo, da zveni, kot da govori o sebi, da se mu vse to zares dogaja. To je v resnici tehnika in domišljija. Ali pa tudi ne. To je ena od najstarejših šablon v poeziji. Ki še vedno deluje. Močno deluje.

Kot zgodnje vplive ste omenjali Julia Cortázarja, Itala Calvina. Kaj pa latinskoameriški poeti, kot je recimo Octavio Paz, ki prav tako poskušajo ujeti nadrealno?

Vse sem bral, odvisno od obdobja. Octavio Paz je bil moj velik prijatelj, dober esejist, a moram reči, da ni bil posebej dober pesnik.

Kako to mislite?

Preprosto, on ni bil, kot se temu reče, naraven pesnik.

Kako se to ve?

To nekako veste, v vsaki vrsti umetnosti. Ko nekdo igra violino, vidite, da je tehnično izjemen, a nekaj manjka, ne veste točno, kaj. Neki občutek, neki detajli. Te stvari se občutijo. V vsaki umetnosti to zelo lahko prepoznaš. Kar pa se tiče mojih vplivov, lahko si mislite, da sem prebiral vse ... pesnike vseh generacij, vseh nacij, posebej rad sem bral Ruse.

Koga najbolj?

Seveda sem ljubil Majakovskega in Marino Cvetajevo.

Zakaj ste zapisali, da ste izgubljeni ljubimec Emily Dickinson?

Ah, to je nekaj čisto drugega. Ona je prav tako iz Nove Anglije, vse življenje sem predaval ameriško literaturo, tako da ... Dickinsovo res dobro poznam, in ker jo tako poznam, mi je prišla zelo zelo blizu. Emily izhaja iz religiozne družine in bila je skeptik, tako kot jaz. Vemo, da je za sabo pustila skoraj dva tisoč pesmi, objavljenih jih je bilo samo nekaj ducat. Druge so izšle šele nekaj let po njeni smrti. Moja teorija je, da je njena sestra uničila kar velik del poezije, ker jo je bilo strah tega, da bi svet videl vse to, kar je dala v njej.

Ne samo pesniška avtoriteta, ste tudi intelektualec, akademik s številnimi nagradami. Kako razumete vlogo intelektualca v ZDA, kot nekoga, ki reflektira družbo, opozarja na njene nepravilnosti?

Ideja intelektualca je bila pomembna predvsem v tem prostoru srednje Evrope, posebej v Franciji. V Ameriki pesniki zase ne pravijo, da so intelektualci, so samo dobro izobraženi ljudje.

Kaj, mislite, je vloga pesnika v tem času?

Da napiše dobro pesem. To je naloga poeta. Edino ta. Nekateri pesniki jasno povejo, kaj mislijo o dogajanju v tem svetu, drugi o tem molčijo. To je vse v redu.

Vi ste se nekajkrat tudi javno oglasili. Vietnamska vojna pa McCarthy, nazadnje ste ostro napadli politiko Slobodana Miloševića.

To se mi je takrat zdelo edino naravno. Spomnim se, da me je v tistem obdobju okrog leta 1989 v New York vsake toliko poklical voditelj radijskega programa iz Beograda, s katerim sva enkrat imela intervju. Neko jutro, ko se je začela ta norost me je zaradi časovne razlike vrgel pokonci ob šestih zjutraj in me vprašal, kaj si mislim o Slobodanu Miloševiću. Še v polsnu sem mu rekel: to bo velika katastrofa za srbski narod. Ta Milošević se mi zdi kot nekakšen korumpirani promotor iz Požarevca. Ne vem, kako sem takrat, ko so obstajali samo telefoni in faksi, sploh izvedel, da je ta izjava izzvala zelo hude reakcije v Srbiji. Neki časopis je zapisal, da je moja družina kolaborirala z Nemci, spet drugi so širili govorice, da tega dotičnega Simića plačuje Cia, da govori in piše proti Srbiji ...

Zanimivo, da zdaj ves čas govorite srbsko.

Leta in leta sem prevajal srbsko literaturo, kako naj pozabim svoj jezik (nasmešek)? Prav lepo mi je govoriti srbsko.

Bi bili v srbščini drugačen poet? Če bi vam bilo še naprej ime Dušan, bi bili drug človek?

Kdo bi vedel (nasmešek). Ne vem. Težko je reči. Ko berem poezijo iz Srbije, Poljske, Slovenije ..., je ta poezija je zelo moja, zelo mi spregovori.

V zbirki esejev govorite o vaši ljubezni do bluesa in jazza in omenjate Billie Holiday, Lesterja Younga, Fatsa Wallerja. Koliko je v resnici jazz vplival na vašo poezijo?

Vse, kar ljubim, je vplivalo na mojo poezijo. Vsaka glasbena smer, dobra knjiga, film, steklenica vina, vse. Jazz sem začel poslušati še v Jugoslaviji z očetom, potem ko smo se preselili v Ameriko, sem veliko zahajal v jazzovske klube. Ti so bili takrat prostori nekakšne fine anarhije in norišnice. In občinstvo, ki posluša, vmes veliko govori, pije, kadi, opazuje, tam je vladal neki magnetizem, nikoli se ni nič zgodilo tako, kot bi pričakoval ... Vse to me je strašno inspiriralo.

V zvezi s tem ste omenili, da ste vedno občudovali ekonomijo v dobri pesmi. Kako z minimalnimi prijemi lahko poveš vse.

Da, podobno je v poeziji. Da poveš vse z najmanj besedami. To je poezija. V poeziji je vedno veljalo: manj je več. Za prozo ni nujno. A za poezijo gotovo.

Ali torej vaša pesem Belo (ki je prav tako uvrščena v slovenski izbor pesmi in esejev Razgaljanje tišine) res velja za eno vaših najdaljših?

Verjetno, da. Obstajajo tri ali štiri verzije te pesmi. Dolgo sem se ukvarjal z njo. Ko sem bil zelo mlad in še nisem objavljal, sem sicer pisal zelo dolge pesmi, ena je bila dolga skoraj sedemdeset strani.

Nikoli niste pomislili, da bi se lotili proze?

Nisem, pojma nisem imel, kaj bi. Ti prvi poskusi so zelo pomembni. Učiš se na ključnih napakah. Po tisti prvi pesmi si nikoli več nisem želel napisati tako dolge pesmi.

Kaj je bil ključ za pesnitev Belo: spet začeti iz revščine, z okusom tišine na jeziku?

To bi morala biti politična pesem. To je bilo v času McCarthyjevega lova na čarovnice – in najprej sem si zamislil, da bi napisal pesem o španski inkviziciji. Hotel sem napisati alegorijo na takratno ameriško situacijo, precej ambiciozno. Hitro sem dojel, da mi ni uspelo, da to ni prava stvar, in še to, ko sem dojel, da je name vplival Ezra Pound [kasneje simpatizer fašizma in nacizma, op. a.], sem se počutil osramočenega, da se mi je lahko zgodilo nekaj tako neumnega, nesmiselnega. In potem sem vse hitro strgal, da kdo tega ne bi našel.

Večno vprašanje: ali lahko stvaritev, pesem, roman, sliko ločimo od avtorjeve osebnosti?

Načeloma da, vendar ostane slab priokus, če nas je ta umetnik kot človek razočaral. Mislim, da se pesnik vedno trudi, da se ne bi ponavljal. Kar je težko, če si napisal toliko poezije, kot sem jo sam, zelo težko. Imamo eno samo življenje in globoke in pomembne izkušnje niso neskončne, zato se nenehno vračaš k nekaterim svojim obsesijam. Tistim, ki jih nikoli nisi mogel dokončno izpisati. Zelo sem srečen, kadar se zgodi pesem, za katero resnično ne vem, od kod je prišla in kam me vodi.

Vaša pesem Moja čevlja.

Ljudje so mislili, da so me zanjo navdahnili čevlji van Gogha, seveda poznam njegovo sliko. Toda v resnici je šlo za moj par čevljev. Takrat sem živel v New Yorku; čez dan sem delal, zvečer sem šel na univerzo, nato sem ostajal v barih, dokler se niso zaprli, se po nekaj urah spanja zbudil in šel spet na delo – tako sem pač živel. In pesem je nastala iz groze nekega jutra, ko nisem mogel vstati: usedel sem se na rob postelje in se zastrmel v svoje pošvedrane čevlje. Imel sem samo ta par. Gledal sem jih, šokiran, v kako slabem stanju so. Ti čevlji, v katerih sem toliko prehodil, toliko preživel, kako zanimivi so pravzaprav. In od tod naprej se je zgodila pesem.

Je poezija kot nekakšen vampir, ki ga hraniš s svojimi notranjimi strahovi, željami, z dogodki, s podobami, »s svojimi vilicami«, z nožem, »čevlji«, ki jih spremeniš v pesem?

Ne bi rekel. Tu gre za preprosto izkušnjo tistih, ki vandrajo po mestu. Lahko bi vam povedal neverjetne zgodbe, ki sem jih videl v vsem tem času. Ulica je gledališče. Hodiš po ulici, opazuješ in vidiš obraz, par, moškega in žensko, nož, lahko vidiš karkoli. In ko vidiš nekaj nenavadnega, tvoja domišljija začne špekulirati, oblikovati, nekaj se zgodi.

In zaslišite tudi določene besede, ki se zlagajo v niz, ki bo postal pesem?

Ne, to pride kasneje.

Ko sedite doma, za svojo mizo? Kot ste rekli, lahko pišete samo doma.

Da, samo doma. Čudno, mar ne? Te podobe ostajajo s tabo in potem naenkrat pridejo ven. Spomnim se, kako je nastala pesem To the Reader. Najprej je bila samo podoba iz preteklosti. Ležim v postelji in gledam zid pred sabo. Tega sem se spominjal neverjetno živo, tega zidu. Ta stvar me ni hotela zapustiti, bila je tako neverjetno močna, močnejša od vseh drugih podob. Ker pozabiš toliko pomembnih stvari, pozabiš celo obraz svoje prve gimnazijske ljubezni – toda ta prekleti zid, še zdaj se ga spomnim, kot bi stal pred mano. Zato pravim, življenje je polno paradoksov. Iz njih ustvarjaš pesmi.