Tiskane izdaje
Evropa je revna z viri, zato je nujno čim več odpadkov spremeniti v surovine. To je vedel že prejšnji komisar za okolje Janez Potočnik, a vendar se zdi, da to nujo prvič razume celotna evropska komisija. Potočnik se tudi danes kot sopredsedujoči mednarodnega panela za vire ukvarja s konceptom krožnega gospodarstva.
»Vas jezi, da izdelki, ki jih kupite, ne trajajo dalj časa ali da jih ne morete popraviti, ko se pokvarijo? Predstavljajte si svet, v katerem je življenjska doba vašega sušilnika za lase ali tiskalnika veliko daljša, ko se pokvari, pa vam ga ni treba zavreči, ampak ga lahko preprosto in poceni popravite. Na tej ideji temelji nov način zasnove in proizvodnje izdelkov za vsakodnevno uporabo, ki bi lahko prinesel veliko prednosti za potrošnike, podjetja in okolje,« nova evropska komisija promovira sveženj zakonodaje o krožnem gospodarstvu.
Nova evropska komisija močno promovira nov sveženj predpisov za prehod v krožno gospodarstvo. Je ta v čem bistveno drugačen od vašega?
Ni bistveno drugačen od mojega. Temelji na isti logiki in tudi istih argumentih. Poglobljen je v delu, ko govori o konkretnih nalogah, a to bi bilo mogoče pripraviti tudi na podlagi mojega predloga. V delu, ki se nanaša na nove zakonodajne rešitve na področju predelave odpadkov, so zastavljeni cilji nekoliko manj ambiciozni, kot so bili v mojem predlogu.
Izgubljeno je bilo leto in pol, a opravljena poglobljena razprava znotraj evropske komisije in pridobljena podpora tudi tistih, ki doslej niso bili prepričani o ekonomski smiselnosti in nujnosti novega pristopa. Bistveno je, da je predlog ponovno na mizi in da se je politična podpora predlogu okrepila.
Občutek je, da je podpora temu svežnju v novi komisiji kljub vsemu večja kot v prejšnji. Zakaj je tako? Je končno prišlo do širšega spoznanja nujnih sprememb, o katerih ste govorili več let?
Ko se je komisija odločila umakniti del že sprejetih predlogov, je to sprožilo burno reakcijo praktično vseh deležnikov, držav članic, evropskega parlamenta, nevladne sfere, tudi podjetij. Razlog je bil v dejstvu, da smo predlog pripravljali in pripravili temeljito, z vključitvijo vseh omenjenih deležnikov.
Temeljil je na soglasju, ki smo ga dosegli po večletnem delu in usklajevanju. Nova komisija je z umikom spodbudila poglobljeno razpravo, ki je prepričala tudi še neprepričane, in res je, da je prišlo do širšega spoznanja nujnosti sprememb. Seveda spoznanje ni dovolj, pozorno velja slediti konkretnim korakom in ukrepom.
Na katerih področjih zdaj promovirate zeleno prihodnost?
Sem sopredsedujoči mednarodnega panela za vire (UNEP), skratka, vodim skupino najvidnejših svetovnih raziskovalcev na področju odgovornega ravnanja z viri, kar mi omogoča prisotnost na vidnih dogodkih in sodelovanje s ključnimi organi na globalni ravni. Predsedujem Forumu za prihodnost kmetijstva, ki je brez dvoma osrednje letno srečanje v Bruslju z okoli 2000 udeleženci, na katerem se odkrito govori o vprašanjih prihodnosti kmetijstva v povezavi z okoljskimi izzivi.
Vodim tudi Fundacijo za podporo iskanja rešitev odgovorov na pereče probleme ruralnih območij, sodelujem kot ambasador v ameriški pobudi globalnega partnerstva, ki naslavlja posledice onesnaževanja na naše zdravje, načrtujem korake proti poslovnemu svetu z enim samim ciljem: dokazati, da je okoljsko odgovorno ravnanje dejansko ekonomsko smiselno. Skratka, ni mi dolgčas.
Slovenija je izrazila pomislek nad ciljem, da bi bilo leta 2030 na odlagališča dovoljeno odlagati le desetino odpadkov, češ da imamo premalo zmogljivosti za termično predelavo odpadkov. Po drugi strani je podprla načrt prehoda v krožno gospodarstvo. Se to ne izključuje?
Vsekakor je načelna podpora lažja, a ne zadošča. Treba je iskati konkretne rešitve za morebitne probleme. Čeprav morebitnih problemov v Sloveniji ne poznam podrobno, dvomim, da ne bi mogla doseči cilja odlaganja le desetine odpadkov. Predlaganih ciljev ne bo mogoče doseči enostavno, a če obstaja pripravljenost, politična volja za iskanje rešitev, če je proces prehoda najprej viden kot priložnost in šele nato kot problem, se praviloma najde rešitev.
Kot komisar za okolje ste bili seznanjeni z različnimi razmerami v državah. Kje je Slovenija in koliko je v njeni okolici presežnih zmogljivosti za sežig odpadkov?
Slovenija je na področju recikliranja v relativno dobrem položaju, predvsem veseli napredek v zadnjih letih. Ljubljana je denimo prestolnica z najvišjim deležem recikliranih odpadkov. Seveda smo še daleč od želenega stanja, a smer je prava. Ne poznam pa zmogljivosti za sežig odpadkov v naši okolici.
Kakšne so sicer boljše rešitve za Slovenijo na področju odpadkov? Vseh vrst odpadkov gotovo ne bomo predelovali doma. Bi lahko bile rešitve skupne, evropske?
Cilja odlaganja desetine odpadkov ni mogoče doseči brez določenega minimalno potrebnega sežiganja odpadkov. Kako se je smiselno najprimernejše organizirati, ni mogoče odgovoriti na pamet, možnost izvažanja nekam relativno blizu, ki jo že sami nakazujete, pa seveda obstaja. Presežne zmogljivosti za sežiganje odpadkov v nekaterih članicah nedvomno obstajajo. Razpravo o tem bi bilo verjetno smiselno odpreti tudi na evropski ravni, ker bi bilo tako lažje najti optimalno rešitev.
Spremeniti bo treba tudi navade. Kako spodbuditi uporabo lokalnih trajnostnih virov (predelanih materialov) namesto svežih uvoženih? Kako spremeniti dejstvo, da ljudje danes doživljajo instantno, kratkotrajno zadovoljstvo ob nakupu novih igrač, avtomobilov, telefonov? Kako jih pripraviti do tega, da najdejo trajnejše zadovoljstvo v povezovanju z naravo?
Načinov je več. Izobraževanje bi bilo brez dvoma pravi začetek. Informiranje potrošnikov o posledicah njihovih odločitev pa dobro nadaljevanje. Proizvodi morajo biti primerno označeni, da so mogoče odgovorne odločitve na podlagi dobrih informacij. Najprepričljivejše pa bi bilo seveda priznavanje vseh stroškov, ki jih imajo proizvodnja igrač, avtomobilov, telefonov …, posredno na kakovost okolja in naše zdravje, v ceni proizvoda.
Stroški sicer obstajajo že danes, ampak jih ne plačujejo tisti, ki proizvajajo oziroma uporabljajo proizvode, ampak posamezniki, ki jih negativne posledice prizadenejo, kot družba pa z njimi, kar je še najmanj pošteno, obremenimo prihodnje generacije.
Bi morala EU najti vir za financiranje območij Natura 2000 ali ta območja že dajejo dovolj trdno podlago za razvoj in delovna mesta, če se jih le razume prav in poveže z zgodbami?
Natura 2000 so naravna območja, zaščitena na podlagi skupno dogovorjene evropske zakonodaje. V državah članicah pokrivajo različno velika območja, od sedem odstotkov v Veliki Britaniji do 37 odstotkov državnega ozemlja v Sloveniji. Seveda njihove koristi, pa tudi z njimi povezane omejitve, najprej občutijo lokalni prebivalci, toda zaščita habitatov in ptičev ima tudi višji smoter ohranjanja skupnega dobrega.
Zagotavljanje javnih dobrin je običajno povezano z javnim denarjem, zato mislim, da bi EU morala najti vir za financiranje območij Natura 2000 v skupnem evropskem proračunu. Slovenija bi morala biti prva med članicami, ki bi to predlagala in v pogajanjih tudi odločno zagovarjala.
Države sveta podpisujejo podnebni sporazum. Kaj pa je z biotsko raznovrstnostjo, o kateri se je razprava ravno tako začela v Riu leta 1992?
V odmevnih znanstvenih analizah, ki se ukvarjajo z opredelitvami planetarnih meja na devetih ključnih področjih za prihodnost človeštva, je problem biotske integritete ocenjen za zelo tveganega, že zunaj območja negotovosti, medtem ko so podnebne spremembe v območju negotovosti, kjer tveganje narašča.
CBD [konvencija za biotsko raznovrstnost] od Ria naprej poskuša reševati ključne probleme, povezane z zaščito biotske raznovrstnosti. Prelomno je bilo srečanje v Nagoji leta 2010. Prineslo je dogovor o strategiji za zaščito biotske raznovrstnosti, dogovor o izhodiščih za krepitev kapacitet in sprejetje protokola za dostop do genetskih virov in delitev koristi, povezanih s tem.
Žal je bila uspešnost konvencije bolj ali manj spregledana, ker ohranjanje biotske raznovrstnosti nikoli ni bilo deležno podobne pozornosti javnosti in politike kot podnebne spremembe. Uspeh je bil še toliko pomembnejši, ker se je zgodil po neuspehu podnebnih pogajanj v Københavnu, kar je povrnilo zaupanje v multilateralizem in prizadevanja na globalni ravni. Pestrost tedna mi je še posebej ostala v spominu, ker sem bil na omenjeni konvenciji prvič v vlogi tistega, ki je s predsedstvom skrbel za enotnost evropskih stališč.
Usmeritev evropskega denarja se je vendarle spremenila. Slovenski župani so presenečeni ugotovili, da za ceste ne bo več denarja. Je to pravo sporočilo?
Sporočilo je pravo. Gre za skupna evropska sredstva in prav je, da se smiselnost njihove prednostne porabe nadgrajuje v smeri sprejetih prednostnih nalog. Sam sem si denimo v zadnjem mandatu prizadeval, da kohezijska sredstva ne bi bila več namenjena gradnji odlagališč za odpadke, ampak višjim oblikam predelave odpadkov, kar se je tudi zgodilo.
Številne civilne pobude in gibanja zahtevajo zaščito vodnih virov, drugi nasprotujejo gensko spremenjenim organizmom in z njimi povezanim pesticidom (tudi TTIP). Zakaj se nobena od teh dveh tem še ni zaprla v zadovoljstvo ljudi?
Voda je javno dobro in kot taka mora imeti ustrezno raven zaščite. To v veliki meri zagotavlja sprejeta zakonodaja, ki pa je, žal, prepogosto ne uresničujemo v celoti. Razprave, ki sem jim v preteklosti podrobneje sledil, so bile pogosto čustvene in so se včasih oddaljevale od pravih vprašanj zaščite vode. Običajno sicer z dobrimi nameni in iskrenimi željami.
Tudi razprava o gensko spremenjenih organizmih je vse prevečkrat črno-bela in temelji izključno na branjenju ustvarjenih načelnih izhodiščnih stališč. Da ne bo pomote, verjamem, da je prihodnost evropske pridelave hrane in tudi konkurenčnosti evropskega kmetijstva v krepitvi pridelave kakovostne hrane in sem zaprisežen zagovornik in potrošnik naravno ekološko pridelane hrane, govorim o sposobnosti za umirjeno razpravo in soočanju različnih mnenj. Seveda dobronamerna opozorila javnosti ne smejo ostati prezrta, a tudi razprava mora biti poglobljena, umirjena in argumentirana.
Jasno je, da človeštvo s takim načinom delovanja ne bo preživelo. Z vsemi kemikalijami in strupi je čedalje bolj bolno. Kako velika je dejansko ta težava in koliko se je zavedamo?
Težava je resna, saj to slabo vpliva na naše zdravje in kvaliteto okolja. Včasih tudi z usodnimi posledicami. Tudi zavedanje o tem se krepi, a spremembe dejanskega stanja nekaterih stranpoti našega razvoja žal niso preproste. Takoj se pojavijo vprašanja vpliva na gospodarsko rast in potencialne izgube obstoječih delovnih mest.
Zato je toliko pomembnejše, da s konkretnimi primeri in rešitvami pokažemo in dokažemo, da je mogoče tudi drugače, da so mogoči tudi drugačne rešitve, drugačni poslovni modeli, ki prinašajo nove možnosti za zaposlovanje in gospodarski razvoj. Da je odgovorno ravnanje z viri, v katerem ni prostora za zdravju in okolju škodljiva kemična sredstva, edina prava pot.
Kateri vir energije je najmanj sporen, tako po podnebnem kot biotskem merilu?
Brez energije se življenje ustavi in energija bo kljub izboljševanju energetske učinkovitosti eden ključnih dejavnikov kakovosti našega življenja in uspešnosti gospodarstva. V mednarodnem panelu za vire smo pred kratkim pripravili celovit pregled primerjave posledic različnih tehnoloških opcij pridobivanja električne energije na emisije toplogrednih plinov, na zdravje ljudi in ekosistemov, na uporabo zemlje in materialov. Ugotovitve so naslednje.
Proizvodnja energije, ki temelji na fosilnih gorivih, prispeva k izpustom toplogrednih plinov nekajkrat bolj kot obnovljivi viri, je bolj škodljiva zdravju ljudi in ekosistemov, je pa manj zahtevna z vidika uporabe materialov. Podnebne spremembe in emisije toplogrednih plinov, ki jih povzročajo – proizvodnja energije je eden ključnih onesnaževalcev – ne dopuščajo izbire. Prehod na obnovljive energetske vire je nujnost.
A vsak vir energije ima določene negativne posledice, zato je pred vsako konkretno investicijsko odločitvijo potrebna celovita analiza vseh možnih posledic, tudi biotskih, in izbira tiste, ki je primerjalno najugodnejša.
Ljubljana je zelena prestolnica Evrope. A se zdi, da vidijo priložnost zlasti v velikih infrastrukturnih projektih. Bi bili bolj koristni majhni, a dobro ciljani vložki, denimo v kolesarske steze, vsebino koliščarskega naselja, celostno zgodbo najstarejšega kolesa, magičnost ljubljanske vode, sadna drevesa v parkih ...?
Seveda bi bilo vse, kar omenjate, dobro in pomembno. In prav bi bilo, da bi bili večji projekti dopolnjeni z manjšimi, dobro domišljenimi, za katere niso potrebni veliki finančni vložki. A vse to ne spremeni dejstva, da je bila Ljubljana v hudi konkurenci, po tehtni presoji in na podlagi objektivnih kriterijev neodvisne skupine ljudi, ki jo je imenovala evropska komisija, izbrana za zeleno prestolnico Evrope in je bilo v zadnjih letih na področju izboljšanja trajnosti narejeno marsikaj dobrega. Zato bodimo veseli tega in si s skupnimi močmi prizadevajmo, da se bo delo v tej smeri nadaljevalo. Tudi s projekti, ki jih omenjate.
