Damjan Kozole: Treba je tvegati, da te raztrgajo, in v tem uživati

Kozoletov film Nočno življenje je navdihnila afera Baričevič, ki je pred leti pretresla Slovenijo.
Objavljeno
15. julij 2016 14.02
Vesna Milek
Vesna Milek
Na 51. filmskem festivalu v Karlovih Varih je za dramo Nočno življenje prejel nagrado za najboljšega režiserja, kar je gotovo najvišje mednarodno filmsko priznanje v samostojni Sloveniji, festival je po pomembnosti takoj za Cannesom, Benetkami in Berlinom. Sicer pa je Kozole stari znanec festivalov, njegovi celovečerci so bili prikazani na več kot sto mednarodnih festivalih, prejeli so prek 30 nagrad in priznanj.

Nočno življenje je drama, ki se navdihuje po medijski aferi Baričevič, ki je pred leti pretresla Slovenijo. Avtor v filmu načenja vprašanje etike, hipokrizije, korupcije in strahu pred medijskim linčem, ki je vse bolj prisoten del evropske sodobne družbe.

Kritike filma v Varietyju, Screen Internationalu, The Wrapu, Hollywood Reporterju ... so bile navdušujoče. Vse po vrsti so izpostavile odlično režijo, fotografijo, igro glavne igralke Pie Zemljič in premiso zgodbe, ki se namesto v škandal ob poskusu umora usmerja v strah pred javnim linčem. Film je dobil tudi najvišjo oceno skupine mednarodnih filmskih kritikov Fipresci.

Kot je zapisala Ženja Leiler, je »Kozoletov uspeh zato samo v opombi pod črto tudi uspeh slovenske kinematografije. Natančneje: je uspeh kljub njej in njej navkljub.«

Takoj po zmagoslavnem prihodu iz Karlovih Varov je Damjan Kozole nadaljeval s snemanjem dokumentarca o Sadar Vuga arhitektih, za Delo smo ga ujeli v odmoru med snemanjem.


Čestitke. To ni samo vaša najpomembnejša nagrada doslej, ampak tudi najpomembnejša nagrada za slovenski film po osamosvojitvi.

Najbrž ja (nasmešek).

Seveda me najprej zanima atmosfera na slovesni podelitvi. Bili ste v dobri družbi: glavno nagrado je prejel madžarski režiser Szabolcs Hajdu, nagrado za življenjsko delo so podelili Willemu Dafoeju, posebno nagrado sta dobila scenarist Charlie Kaufman in francoski igralec Jean Reno ...

Podelitev je bila precej spektakularna, veliki festivali poskrbijo za to. To je bil dolg, naporen in tvegan projekt, zato sem nagrade seveda vesel.

Ste že na projekciji filma v Karlovih Varih lahko začutili, da se bo na poseben način dotaknil tako gledalcev kot žirije in kritikov?

Običajno sem na premierah precej nervozen, težko sedim v dvorani z občinstvom, vse me boli, vidim same napake in vedno se mi zdi, da se film vrti prepočasi. Tokrat sem bil presenetljivo miren. V dvorani je bilo tisoč dvesto ljudi. Takoj po uvodnem nagovoru in najavni špici sem šel ven, spil vodo in odgovoril na dva klica. Ko sem se po nekaj minutah vrnil v dvorano, sem imel občutek, da film deluje tako, kot sem si zamislil. Morda celo bolje, kot sem pričakoval. Ključno je bilo, kako bo občinstvo reagiralo na koncu, ko film ne prinese katarze. Vendar so bile reakcije dobre. Skratka, to je bila moja najmanj stresna premiera.

Režiserji velikokrat govorijo o neskladju med idejo, vizijo filma in končnim izdelkom. Je bilo pri tem filmu neskladje manjše?

Vsak film je izlet v neznano, dobesedno. Nočno življenje še posebno. To je film, ki se izmika klasični scenaristični formi. Napisanih je bilo vsaj 15 verzij: verzijo, po kateri smo snemali prvi del, sva napisala z Ognjenom Sviličićem v Berlinu, v pavzi, ki je traja tri mesece, pa sva z Uršo Menart napisala še eno verzijo. Skratka, projekt se je kar naprej razvijal. In kar naprej je bilo iskanje »pravega občutka«. Vmes so se zgodile neke stvari, ki so vplivale na scenarij. Tema me je obsedala, ampak način pripovedi se je oblikoval precej počasi.

Scenarij je bil večkrat zavrnjen, in to na raznih fondih. Zelo malo ljudi poleg producenta Danijela Hočevarja je verjelo, da lahko iz tega nastane dober film. Precej trmast moraš biti, da vztrajaš in ne odnehaš. Nobene izkušnje ti tukaj ne pomagajo. Vztrajaš in upaš, da imaš prav. Prav tako bi se lahko zgodilo, da bi film propadel. Ni recepta za dober in uspešen film.

Osnovno idejo filma je sprožila afera Baričevič, ki se je izkazala kot nekakšen lakmusov papir naše družbe: kot da medijski linč ni bil še nikoli tako enostaven, in to brez pietete do umrlega in njegovih svojcev.

Ko se je to zgodilo februarja 2010, sem bil na festivalu v Rotterdamu. Moja prva slika o dogodku, ki sem si jo ustvaril po poročanju medijev, je bila: belo, zasneženo dvorišče, golo truplo, kri na snegu in trije bulmastifi, ki tiho renčijo. Potem pride policija, postreli pse in začne se drama. Grozljiv in vizualno izjemno lep prizor hkrati.

Potem se je začelo. Kakšni so bili komentarji, vemo. Pasjejebci, klani, ki imajo orgije s psi, ugibanja, kdo vse naj bi bil tam, kdo vse naj bi zakrival sledi ... Čez čas sem opazil, da me bolj kot dogodek sam začenja zanimati človeška psihologija, ki se sproži ob takšnem bizarnem in nepojasnjenem dogodku.

Ste se med pisanjem scenarija namenoma izognili detajlom realne zgodbe?

Pri pisanju scenarija sem se večkrat spraševal, kje je tista meja, ne v pravnem, temveč v človeškem smislu, do katere lahko grem, da bom mirno spal. Večkrat ko sem se to vprašal, bolj so realni dogodki izginjali iz scenarija. Na koncu je od resničnih dogodkov ostal samo še prizor, ko Šugmana najdejo golega, raztrganega ob Celovški cesti.

V filmu namerno ne ponujate katarze, ne razrešujete primera? Pravzaprav ne vemo nič več kot na začetku.

Tudi v realnem življenju je tako. Resnica vedno leži v skritem, v neizrečenem. Zato sem šel namerno v to. Osnovno izhodišče zadnjih verzij scenarija je bilo, da ne ponuja nobene razlage za dogodek, da ni nobenih posebnih vpogledov v psihologijo glavnih likov in da ni nobenih indicev, ki bi zgodbo premaknili naprej. Vztrajal sem v zavestnem zavračanju vzrokov, motivacij, razlag in vse skoncentriral na občutja glavnega lika … Skratka, neke vrste antifilm, precej tvegan, saj je obstajala nevarnost, da bi se gledalci lahko počutili prevarane. Ampak meni se je zdel izzivalen; nastalo je nekaj, kar bi tudi mene zanimalo gledati.

Imate svoje mnenje o tem, kaj se je takrat zares zgodilo?

Vseeno mi je, ali je zdravnik kaj imel s tistimi psi ali ne. Nič se ni dokazalo, očitno nikoli ne bomo izvedeli resnice. In ravno v tem se skriva tisto, kar me je najbolj zanimalo. Ne obscene podobe neke človeške nesreče, ampak vprašanja, na katera ne dobiš odgovorov. Zakaj je resnica tako izmuzljiva? Lea si celo noč prizadeva, da bi izvedela, kaj se je zgodilo, na koncu pa nisi več prepričan, da si sploh želi izvedeti resnico.

Kritičarka Alissa Simon v Varietyju med drugim zapiše, da »Kozole ustvari ozračje strahu, ki tako prežame gledalca, da ima ta občutek, da je strah skoraj otipljiv«. Kako posneti strah?

Moj pokojni prijatelj Aleš Debeljak je zapisal, da so solze presežek čustev nad razumom. V tem filmu strah tako paralizira čustva, da solz skoraj ni; strah je tisto, česar ne vidimo in ne vemo, od kje lahko pride. Strah so dolgi prazni hodniki ljubljanskega kliničnega centra, prazne ulice Ljubljane, predvsem pa je strah Lee same, ki si solz ne more privoščiti. Najbrž je bil eden prvih občutkov, na katerih sem gradil scenarij, vonj po strahu; zanimala me je narava človeškega strahu.

Rekli ste: Živimo v času, ko je strah pred medijskim umorom močnejši od strahu pred realno smrtjo. Baričevič ni bil osamljen primer medijskega linča pri nas.

Med snemanjem se je zgodil še primer mariborskega ravnatelja, ki se morda še bolj direktno dotika mojega filma. Med montažo se je potem zgodil še umor direktorja Kemijskega inštituta. Tri čudne zgodbe, trije mrtvi ljudje. V Sloveniji to ni nekaj vsakdanjega in normalnega.

Vprašanje, ki ga postavite že v filmu in ga povzemajo tudi tuje kritike: »Je huje, če človeka zmrcvarijo živali ali mediji?«

Tako kot trije prej omenjeni mrtvi, se podobni simbolni umori dogajajo vsak dan, vsak dan je nekdo diskreditiran in obupan obleži na tleh in izstopi iz te igre. Če si naiven in nimaš dovolj trde kože, je življenje danes nevarno. Tudi sam sem to izkusil, gre za zoprne, skoraj grozne občutke nemoči. Predstavljaš si, da je poštenje in čisto ime največ, kar imaš. In v trenutku ga lahko izgubiš. Če pa se giblješ po robu in nevarno verjameš, da se bo vse dobro izšlo, je ta igra skoraj samomorilska.

Tudi britanski filmski kritik Allan Hunter je za revijo Screen International izpostavil vašo premiso, »da so telesne poškodbe precej manj zaskrbljujoče kot grožnja uničenega ugleda«.

Mislim, da o tem Lea razmišlja vso noč. Procesira kot računalnik. Na trenutke se zdi, da je moževo zdravstveno stanje zanjo manj pomembno kot grozljiva možnost, da to uide v medije. Ampak da sem bolj natančen: mediji opravljajo svoje delo, nekateri bolj, drugi manj senzacionalistično. Tisto, česar se glavna junakinja najbolj boji, so komentarji ljudi. Ko postanemo krvoločni ljudje, se mediji in psi skrijejo pred nami.

»Človeško življenje je tako krhko. Jebeš medije. Jebeš, kaj ljudje mislijo,« pravi kirurg Lei. Je to stavek katarze, ki jo čaka gledalec? Je to ključno sporočilo filma?

Všeč mi je, da ste to izpostavili. V filmu je scena postavljena tako, da ga Lea gleda, kot da ne razume, kaj ji hoče povedati. Oziroma ne verjame v to. Preveč racionalna in realna oseba je, zaveda se, da živimo v medijski družbi, v kateri ni mogoče ničesar skriti. En nepremišljen mail ali fotografija z mobitela ima lahko uničujoče posledice in poti nazaj ni več. Da gre pri tem vedno tudi za veliko hipokrizije in da v tem prednjačijo lažni moralisti, je jasno. Drugim očitamo to, kar sami na skrivaj počnemo. Ampak da odgovorim na vaše vprašanje: ja, to je mišljeno kot skrito sporočilo zdravega razuma.

Vsi kritiki pišejo o izjemni igri Pie Zemljič, »njen obraz z ebenovinastimi črnimi lasmi, bledo kožo in nedolžno eteričnostjo«, kot je zapisala kritičarka Varietyja, »malo spominja na starejšo različico igralke, ki je odigrala naslovno vlogo v filmu Slovenka«. Če postavimo v vrsto vaše igralke: Lara Bohinc (Remington), Tina Gorenjak (Stereotip), Marjuta Slamič (Za vedno), Nina Ivanišin (Slovenka) ..., kaj ugotovimo?

Razumem, na kaj namigujete (smeh). Da so si vse junakinje v mojih filmih podobne, dolgih temnih las in zadržanih, skoraj prikritih čustev. Čeprav sem bil nekajkrat v kritikah prejšnjih filmov obtožen, da sem mizogin, sem prepričan, da so v resnici ženske v mojih filmih izredno močne osebnosti. Posebne, zadržane, vendar trmaste in odločne. Takšen je tudi lik Lee. S Pio sva se dolgo ukvarjala z njim, prav klesala sva ga. To, kar je bila Nina Ivanišin za Slovenko, je Pia Zemljič za Nočno življenje. Cel film je ona. In prepričan sem, da je naredila veliko vlogo. Tudi kritike temu pritrjujejo.

Ste se za Pio res odločili po kontroverzni in odmevni predstavi Zapiranje ljubezni (skupaj s partnerjem Markom Mandićem) v režiji Ivice Buljana v Mini teatru?

Ja. S Pio sva opravila dve poskusni snemanji in še vedno se nisem odločil. Ko sem videl predstavo, mi je bilo jasno, da je prava. Da je dovolj močna oseba, da se kot lik sooči s svojimi najglobljimi strahovi.

Odnos režiser in glavna igralka. Kako kompleksen je bil proces študija vloge, snemanja?

Pia je bila idealna sodelavka v tem dolgem procesu. Tudi kadar je imela hude dvome, je bila še vedno velika zaveznica. Nekajkrat je sicer zamrmrala: »Upam, da vsaj ti veš, kaj delaš«, ampak v resnici je tudi ona dobro vedela, kdo je Lea. Samo dvomi so jo preganjali. Delo z njo je bilo kot akupunktura. Vse je bilo že v njej, moja naloga pa je bila, da to poiščem in pritisnem na prave točke, da sproži energijo, ki sem jo potreboval.

Nočno življenje je drama, ki se odvije v eni sami noči – v skoraj realnem času, kot recimo romunski film Smrt gospoda Lazarescuja Cristija Puiuja ali turški Bilo je nekoč v Anatoliji Nurija Bilga Ceylana.

Privlačijo me situacije, ki so zgoščene na majhnem prostoru in v kratkem času, v enem dnevu ali v eni noči. Tudi Za vedno ima podoben časovni okvir. V kratkem času pride do intenzivnejših čustev; hotel sem ustvariti občutek, da te noči nikoli ne bo konec. Tako za lik v filmu kot za gledalca. Neke vrste časovno klavstrofobijo.

Film smo snemali s prekinitvijo. Oktobra 2014 smo posneli najprej vse zunanje posnetke, prizore s Šugmanom na cesti in vse zunanje posnetke s Pio. Potem pa smo zaradi produkcijskih razlogov naredili daljšo pavzo in nadaljevali z notranjimi posnetki šele pozimi, januarja 2015.

Zgodba se res zgodi v eni noči, od večera do jutra, v kakšnih dvanajstih urah, ampak med kadrom, ko gre Lea prestrašena proti kliničnemu centru, in med naslednjim kadrom, ko hodi po hodniku, so minili vsaj trije meseci. Si predstavljate, kakšno koncentracijo je morala imeti Pia, da je čustva nadaljevala tam, kjer jih je pred tremi meseci pustila v zunanjih posnetkih? In ves film je bil posnet na tak način.

Poleg tega, da veljate za režiserja, ki detektira in razkriva pereče družbene probleme, je v vašem opusu še ena konstanta: človeško telo.

Telo je zgradba, sestavljena iz 70 odstotkov vode, preostalih 30 odstotkov pa je človeško bitje. Ko snemaš filme o ljudeh, snemaš filme o telesih. Vsi moji filmi, od Rezervnih delov naprej, imajo osnovna izhodišča, ki so bliže sodobni, celo konceptualni umetnosti kot klasični filmski zasnovi. Telo pa je v sodobni umetnosti, kot pravi Ulay, medium par excellence.

V Rezervnih delih je človek zreduciran na organe, sredstvo za zaslužek. Tudi Nina Ivanišin v Slovenki s svojim telesom razpolaga kot s kosom mesa. V dokumentarcu Projekt: rak skozi telo in besede umetnika Ulaya raziskujete meje človeškega telesa in hkrati nagon po preživetju.

Res je, v Rezervnih delih telesa beguncev postanejo notranji organi za trgovanje, v Slovenki glavna junakinja s svojim telesom ravna tako prostodušno, kot da sploh ni njeno, pri Ulayu se slavni performer bori, da bi svoje telo obranil pred smrtjo, v Nočnem življenju pa Šugman, ugleden in vpliven advokat, postane samo še velik kup krvavega mesa. Ne vem, kam bo šlo to naprej (smeh) …

Se strinjate, da je skrivna želja vsakega režiserja, da ljudi spravi v ekstremno emocijo, kot je na SFF pred leti rekel Gaspar Noé (Nepovratno, Ljubezen ...)?

Seveda, spomnite se Monice Bellucci, ko obleži po brutalnem posilstvu na tleh v podhodu. Izjemen prizor, ljudem je šlo na jok, nekaterim na bruhanje. Tudi grozno je lahko lepo. Ne zanimajo me preveč prijazni filmi. Filmov ne delam zato, da bi me ljudje imeli radi.

Kako komentirate dogajanje v Slovenskem filmskem centru? Strokovna društva filmskih ustvarjalcev vsa namigovanja o nepravilnostih ostro zavračajo in »opozarjajo na legitimnost odločitev direktorja SFC v vseh zadevah«. Tudi na splošno velja, da so se stvari pod vodstvom Jožka Rutarja premaknile naprej. Zakaj po vašem kot edini kandidat ni bil potrjen za nov mandat?

Tudi jaz sem prepričan, da je Rutar dobro delal. Samo letos so bili slovenski filmi uvrščeni v Rotterdam, na Tribeco in v tekmovalni program Karlovih Varov. To je dosežek, ki ga nimajo veliko večje kinematografije, in to je rezultat Rutarjevega premišljenega dela. Očitki, ki so leteli nanj, so v veliki meri deplasirani, tendenciozno sproducirani in na trenutke spominjajo na prizore iz mojega filma. Ampak zdaj je, kar je, uspelo jim je, da so ga ustavili. Kar se mene tiče, je Rutar še ena žrtev medijskega linča, kar je pri nas postala normalna praksa za diskvalifikacijo. Spomnite se Turšiča v Ksevtu, pa kolega Metoda Pevca, ko je bil predsednik nacionalnega sveta za kulturo ... vedno iste metode. Človek ima občutek, kot da naročila prihajajo iz istega kabineta.

Ena od obtožb direktorju SFC je bila, da ni izterjal vsega dolga od Emotionfilma. Vi dolga leta sodelujete s producentom Danijelom Hočevarjem, skupaj z Metodom Pevcem sta tudi solastnik Vertiga.

Rutar je prvi in edini direktor, ki je to komplicirano situacijo sploh poskušal rešiti v korist SFC in države. Ko se govori o dolgu Emotionfilma, je treba povedati, da gre za film, ki je bil pred leti posnet in zmontiran, potem pa zaradi nerazumljive odločitve avtorja ni doživel javnega predvajanja, zato velja za nerealiziranega. Posneti material filma je v Arhivu RS. Nihče si ni prisvojil niti centa, o tem govori tudi pozitivna finančna revizija projekta. Rutar je dosegel dogovor, da je bil Emotionfilm pripravljen vrniti sredstva, ki so bila zakonito porabljena, očita pa se mu, da je privolil v odpis obresti, ki jih Emotionfilm, ki že leta ne deluje, ni sposoben odplačati, v tem primeru sledi stečaj. Zaradi tega so ga dve leti sistematično napadali v enem časopisu. Zakaj samo v enem in s kakšnim ciljem in kdo je za tem stal, tukaj ne morem povedati. Sicer pa ne Hočevar, ne Pevec, ne jaz z Emotionfilmom že skoraj deset let nimamo nič, tam so ostale edino avtorske pravice nekaterih Metodovih in mojih filmov. Bo pa uredniška politika nekega časopisa, ki se ima za kredibilnega in ki je sodeloval pri tej umazani igri rušenja bivšega direktorja SFC, nekoč odličen case study in vzorčni primer za tisto, čemur Jonathan Franzen pravi »ultimativna neodgovornost medijev«.

Kaj to, da je SFC ostal brez vodstva, pomeni za slovensko filmsko produkcijo?

Nič posebno dobrega. Rutar bi lahko bil prvi direktor, ki bi nadaljeval drugi mandat, in v našem poslu se pravi rezultati pokažejo šele na dolgi rok. Produkcija Nočnega življenja je trajala recimo več kot tri leta. Verjamem, da ima minister Peršak dovolj modrosti, da ne bo poskusil s kakšnim političnim kadrovanjem. Dobro poznam klimo med kolegi in vem, da se v tem primeru lahko zgodi upor. Tudi začetek konca Janševe vlade je bil tistega 8. februarja, ko je na Kongresnem trgu grozil s tem, kakšne filme bomo in kakšnih ne bomo snemali. Noro, da ima lahko normalen človek takšne diktatorske popadke. Slovenski filmarji delamo v najbolj skromnih razmerah, kar si jih lahko zamislite, in s prepolovljenimi sredstvi, zato imamo trdo kožo in smo navajeni na udarce z leve in desne. Ampak ko nam zavre, postanemo neverjetno složni in močni.

Se boste z Nočnim življenjem predstavili tudi na sarajevskem filmskem festivalu, kjer ste od začetkov festivala redni gost?

Običajno SFF zaključi selekcijo po canskem festivalu, tokrat pa so naredili izjemo. Kot film, ki je že imel premiero, seveda ne more biti v tekmovalnem programu, prikazan bo v izboru najboljših filmov iz regije.

Zanimivo, da bo v tekmovalnem programu, v kategoriji dokumentarnih filmov, tam še en vaš film Borders (Meje).

Če je Nočno življenje z vsemi fazami nastajalo skoraj pet let, je ta film nastal dobesedno v enem dnevu. Dobil sem idejo, poklical snemalca Matjaža Mraka in naslednje jutro sva šla do južne meje. Postavila sva kamero in čakala sedem ur. Potem se je vse zgodilo samo od sebe, kot srhljiv rimejk Lumierovega filma Prihod vlaka na postajo.

Kamera, ki ne komentira, samo beleži. Eksodos. Ženske, možje, otroci hodijo mimo, samo hodijo – slišimo njihove besede, stoke, krike otrok, in vendar se zdi, da je v teh desetih minutah izpovedano vse.

Kaj lahko še poveš o tako pretresljivih prizorih, kot so bili oktobra, ko so se prve kolone začele valiti skozi Slovenijo? Vsaka režijska manipulacija se mi je zdela banalna, celo manipulativna, spet sva pri vprašanju etike in režije. Zato sem se odločil za film brez režije in brez montaže. To je desetminutni film o trpljenju in potrpljenju.

Kot režiser čutite odgovornost, poslanstvo, da se odzivate na anomalije v družbi?

To so najbrž prevelike besede. Srečo imam, da lahko delam filme. Hkrati pa se zavedam, da je vsak film lahko moj zadnji. Vedno obstaja realna možnost, da nikoli več ne boš snemal. Zato se splača tvegati. Tudi tvegati, da te raztrgajo. In v tem uživati.


- - - - -


Iz kritike Allana Hunterja za Screen International:

»Prepričljiva igra protagonistke Pie Zemljič kot tesnobne, pretresene in izčrpane žene ter precizno uravnotežena mešanica skrivnosti in moralne dileme naredita iz filma Nočno življenje zanimivo in ljudem dostopno filmsko pripoved, ki se ji obeta lepa prihodnost na festivalih.

Kozole zelo odmerjeno gradi napetost in pokaže, kako se skrbi prevešajo od tega, kaj se je dejansko zgodilo temu nesrečnemu človeku, do vprašanj, v kakšne sprevržene dejavnosti se je morda zapletel ... Odlična kamera Miladina Čolakovića prizemlji film v območje somraka, praznih bolnišničnih hodnikov in opustelih ulic, ki so prizorišče mračnih dogodkov pod plaščem noči v urah, ko mesto spi. Vizualna podoba in scenarij s senzibilnostjo spominjata na film noir, v katerem en sam incident preraste v simbolno podobo sodobnega sveta, kjer je umor človeka nekaj tako preprostega kot objava mnenja na twiterju ali osvežitev profila na facebooku.«