Danes je že skoraj dovolj, če si glasen. In Orbán je zelo glasen

Pogovor s Stefanom Bottonijem, zgodovinarjem in avtorjem knjige Dolgo pričakovani Zahod: Zgodovina vzhodne Evrope od leta 1944.
Objavljeno
06. april 2018 15.38
Peter Rak
Peter Rak

»Veličastna evolucijska revolucija, mirna, vztrajna in inventivna državljanska neposlušnost, ki je sesula stare avtoritete in izoblikovala nove politične elite.« Tako je Timothy Garton Ash evforično opisal politično dogajanje leta 1989 na vzhodu in jugovzhodu Evrope in pri tem citiral slavno napoved o koncu zgodovine, ki jo je prav tega leta podal Francis Fukuyama.

V knjigi Dolgo pričakovani Zahod: Zgodovina vzhodne Evrope od leta 1944 je Ashevo oceno navedel tudi italijansko-madžarski zgodovinar Stefano Bottoni. In jo obenem korigiral s precej starejšo konstatacijo političnega analitika Istvána Bibá, da se vedenjski modeli političnih elit vzhodne Evrope že od nekdaj gibljejo na dveh skrajnih polih – nereflektivnem, mimetičnem posnemanju tujih vzorcev ali zaprtem protekcionističnem nacionalnem egoizmu. Očitno je bil Bibó bolj luciden in vizionarski kot Ash, današnji razvoj dogodkov je potrdil njegove teze.

Bottoni, ki je profesor na raziskovalnem inštitutu oddelka za zgodovino na madžarski akademiji znanosti, poudarja, da se je vzhod Evrope danes znašel v neoprijemljivem, fluidnem polju popolne politične in družbene negotovosti. Na eni strani zahodna Evropa, katere dobrobiti državne blaginje, političnih svoboščin in državljanske iniciative zanje ostajajo nedosegljive, na drugi agresivna Rusija, ki si poskuša ponovno zagotoviti svoj vpliv. Rezultat te razpetosti so bodisi improvizacija bodisi avtoritarni model vladanja oziroma specifičen hibrid obeh principov – ki bo na Madžarskem tudi po volitvah 8. aprila očitno dominiral, saj o zmagi Fidesza in Viktorja Orbána ni nobenega dvoma.

Ljudje imajo radi poenostavljene razlage, vendar problematike vzhodne Evrope, kjer z izjemo medvojne Češkoslovaške nikoli ni bilo tradicije parlamentarne demokracije, komunistični režim pa je vse družbene konflikte in travme še poglobil in obenem njihovo reševanje za pol stoletja zamrznil, ni mogoče analizirati z enostavnimi formulami?

Zagotovo ne. Na Madžarskem živim že šestnajst let, vendar še vedno povsem ne razumem zapletenega mehanizma notranjega ustroja tukajšnje družbe. Tradicija avtoritarnosti in osrednjega centra moči je na Madžarskem že stalnica, regent Miklós Horthy, komunistični lider János Kádár in Viktor Orbán so sicer tako po politični opredelitvi kot po značaju zelo različne osebnosti, vendar vsi sodijo v polje avtokratskega vladanja, kjer opozicije ni ali pa je omejena na obrobno, skoraj dekorativno vlogo za ustvarjanje privida demokratičnosti. In tukaj je še največja nacionalna tragedija, trianonska mirovna pogodba iz leta 1920, s katero so Madžari izgubili dve tretjini ozemlja in tretjino prebivalstva, predvsem pa svoj imperij, zato ta dogodek vse politične stranke še danes redno izpostavljajo ob tako rekoč vsaki priložnosti. Obdobje Avstro-Ogrske ima večina tukaj še vedno za madžarsko zlato dobo, ki se nikoli več ne bo ponovila, sedaj pa so obsojeni na status obrobne, povsem nepomembne države.

Avstrijski del monarhije je takrat izgubil še več ozemlja, vendar je Avstrijcem uspelo ustvariti izjemno državo blaginje.

Za Madžare je to svojevrstna travma, na Avstrijo gledajo z mešanico zavisti in jeze. Podobno zdaj tudi na Slovake, ki so ekonomsko uspešnejši, pa čeprav so bili pred stoletjem veliko bolj revni in tudi pod njihovo nadvlado.

Orbán poskuša ta občutek inferiornosti kompenzirati z višegrajsko skupino?

Nedvomno njegove ambicije presegajo zgolj madžarske okvire, in to ne z mislijo na kakšno visoko pozicijo v Bruslju, temveč kot alternativa klasični evropski viziji. Nastopa kot apologet tradicionalnih vrednot in kot takšen želi biti spoštovan in upoštevan v širših okvirih, zato poskuša v svoj krog pritegniti čim več držav, da bi si zagotovil sklenjeno zavezniško linijo od Baltika do Romunije. Tukaj bi morda lahko potegnili vzporednico z Nicolaejem Ceaușescom, ki je kljub neznatni ekonomski, politični in vojaški teži Romunije poskušal državo spraviti na evropski in celo svetovni politični zemljevid. To mu ni uspelo, njegov karakter ni bil voditeljski, tudi okoliščine so bile drugačne; danes je že skoraj dovolj, če si glasen. In Orbán je zelo glasen. Zato ima nemalo zagovornikov in občudovalcev po vsej Evropi, morda celo več kot na Madžarskem. O tem se lahko prepričate že na njegovem profilu na facebooku, ki je zelo profesionalno zasnovan in je ob madžarskem na voljo tudi v angleškem jeziku, več kot pol milijona sledilcev pa prihaja z vseh koncev Evrope, od Italije in Nizozemske do Poljske in Rusije.

Naveza na Vladimirja Putina je prav tako nenavadna. Na začetku svoje politične poti se je Orbán profiliral prav z ostro protirusko retoriko.

Gre za splet različnih dejavnikov. Na eni strani izredno nespretne poteze Bruslja, od koder Orbánu zgolj berejo levite in mu grozijo s pravnimi sankcijami, na drugi pa zelo zvit pristop Vladimirja Putina, ki je takoj zaslutil svojo priložnost. Ruski predsednik ima pač zelo pragmatično politično agendo; najprej je prijateljeval z madžarskimi socialisti, nato s skrajno desno stranko Jobbik, ko je ugotovil, da postaja najmočnejši Orbán, pa je takoj ponudil sodelovanje njemu. In predvsem različne skupne poslovne projekte, prek katerih je najlažje skleniti pakt, saj ideologija pri nobenem od teh dveh mož ne igra posebne vloge. Putin je pri številnih Madžarih tudi dokaj priljubljen, saj intenzivnost protiruskih občutij pri njih ni tako visoka kot denimo pri Poljakih. Madžarom imponira njegov imidž velikega in odločnega nacionalnega voditelja, prav tako nekatera njegova stališča, kot so nasprotovanje teoriji spola, homoseksualnosti, istospolnim porokam in splavu. Seveda gre tudi za veliko Orbánovo sprenevedanje, brati se s Putinom, medtem ko je velika večina denarja za gospodarske naložbe in investicije v madžarsko infrastrukturo v zadnjih dvajsetih letih prišla iz Evropske unije. In tukaj je tudi vzvod, kako lahko Bruselj pritisne na madžarskega predsednika vlade – edini argument, ki ga bo razumel, je zmanjšanje dotoka evropskega denarja.

Tudi insajderskih informacij ni več. Tako kot v časih Brežnjeva lahko ugibamo, ali se je tisti, ki je manjkal na kakšnem političnem shodu, znašel v nemilosti in ali bo tisti, ki je stal zelo blizu Orbána, kmalu napredoval na višjo funkcijo. Foto: Peter Rak

Stare članice Evropske unije so precej pokroviteljsko in zviška v svoj klub sprejele revne bratrance z Vzhoda, storile pa bore malo pri problemih tranzicije?

Zamudile so prvo desetletje, ki se je izkazalo za ključno, zdaj pa so ugotovile, da so se sistemi že utrdili in da se anomalij in demokratičnega deficita ne bo več dalo zlahka odpraviti. Na Zahodu enostavno niso znali pravilno tolmačiti nekaterih fenomenov, recimo izrazov nacionalnega ponosa, ki se je po desetletjih prepovedi spet lahko svobodno manifestiral – sentimentalno obujanje narodove zgodovine in mahanje z zastavami je bilo takoj označeno kot ksenofobni nacionalizem. In v takšnega se je zaradi anemičnosti Evrope na Madžarskem sedaj pojem nacionalnega tudi deformiral, čeprav je težko z gotovostjo reči, kakšno je avtentično razmišljanje vodilne madžarske politične elite in kaj je zgolj priročna propaganda.

Tudi pred tokratnimi volitvami stranka Fidesz presenetljivo uspešno v ospredje spet postavlja problematiko migrantov, čeprav ta tema za Madžarsko sploh ni več relevantna.

Takšna retorika je še vedno učinkovita, saj nagovarja različne sentimente, predvsem domoljubnega, po anketah ga je glede tega vprašanja podprlo tudi devetdeset odstotkov tistih, ki sicer redno volijo levico. Večina volivcev Fidesza prihaja s podeželja, ne iz Budimpešte in večjih mest, in prav v ruralnih okoljih se počutijo najbolj zapostavljeni in pozabljeni, revščina je še zlasti na jugovzhodu na meji z Ukrajino in Romunijo zelo velika. V potencialnih migrantih še vedno vidijo nevarnost, da se njihov položaj še poslabša. Sicer pa Fidesza ne moti okoli sto tisoč Kitajcev, ki na Madžarskem v skladu z njihovimi navadami živijo v vzporednih, vase zaprtih družbenih skupnostih, medtem ko iz kvote migrantov niso pripravljeni sprejeti niti enega.

Res pa učinkovitost migrantske teme slabi, tudi med Madžari se vse pogosteje pojavljajo pomisleki, češ, saj je v redu, če rešujemo Evropo pred tujo invazijo, ampak predvsem si želimo ureditev čisto konkretnih eksistenčnih problemov doma. Orbán nima nobenega programa socialne politike, ki bi blažil socialne stiske, enotna davčna stopnja je pisana na kožo oligarhom in povzpetnikom. Teoretično je finančna podpora družinam sicer zgledna, vendar morajo biti v družini najmanj trije otroci, kar pomeni, da je do nje upravičena le peščica.

Tudi v stranki Jobbik, ki je bila glede tega vprašanja nekdaj še veliko bolj radikalna, so nedavno izjavili, da so za Madžarsko bolj kot migracije nevarne emigracije.

Kar je povsem točno. Izseljevanje, še zlasti mladih, je dobilo izjemne razsežnosti, marsikdo odide že na študij v tujino, saj si tako zelo izboljša možnosti nadaljnje kariere. Samo v Londonu živi dvesto tisoč Madžarov, nekaj sto tisoč tudi po drugih evropskih prestolnicah, kar polovica mladih pa je izrazila namero, da državo zapusti takoj, ko se jim bo ponudila priložnost. Prav zaradi emigracij in pomanjkanja delovne sile se lahko Madžarska pohvali z izredno nizko stopnjo brezposelnosti, ta znaša le okoli dva odstotka, prihodnost pa je zaradi katastrofalnih demografskih kazalcev povsem negotova.

Jobbik je po anketah priljubljenosti druga na lestvici med strankami, kar pomeni, da alternative Fideszu pravzaprav ni?

Res je ni, socialisti so se s katastrofalnim vodenjem vlade med letoma 2004 in 2009 povsem kompromitirali, druge stranke so majhne in šibke, poleg tega pa ne kažejo nobene pripravljenosti za predvolilne koalicije. Jobbik je pravzaprav Fidesz 21. stoletja, prihodnost pripada njim, povprečna starost njihovih volivcev je trideset let. Imajo solidne možnosti za zmago na volitvah čez štiri leta, sedaj so se odločili za strategijo čakanja, da se Fidesz počasi sesuje sam vase in kolapsira. Na sedanjih volitvah pa ni dvoma o zmagovalcu, zelo bi bil presenečen, če ne bi Fidesz zasedel najmanj 100 od 199 sedežev v parlamentu.

Glede na to, da ima vodilna stranka popoln nadzor nad mediji, drugi tako nimajo priložnosti predstaviti svojih stališč?

Z ukinitvijo dnevnika Népszabadság so ostali le še lokalni časopisi z zelo nizko naklado, medtem ko vse televizijske in radijske postaje obvladuje Fidesz. Celo športni kanali imajo vsakih trideset minut premor, v katerem se vrtijo Fideszovi propagandni spoti, ki so neredko tudi izrazito sovražni. Edina izjema je RTL, ki je sicer komercialna televizijska postaja, vendar predvaja tudi novice, ki so do Orbánove stranke zelo kritične. Oziroma se je v zadnjih dveh letih ta kritičnost nekoliko omilila, ker je bil Orbán uspešen pri nemških lastnikih z zahtevo po zamenjavi direktorja, vendar je to še vedno edina televizijska postaja na Madžarskem, ki brez pomislekov objavi tudi zelo ostre ocene potez vlade in dominantne stranke.

Zadnja prava trdnjava medijske svobode je medmrežje, in sicer predvsem največji in najstarejši madžarski internetni portal index.hu, ki ima okoli milijon rednih bralcev. Vendar se prav lahko zgodi, da bo Orbán posegel tudi na to področje. Že nekajkrat je v svojih govorih poudaril, da bo treba »nekatere zadeve urediti administrativno, politično in po sodni poti«, kar v prevodu pomeni, da bo po volitvah poskušal obračunati z vsemi, ki mu še upajo ugovarjati. In Orbán nikoli ne govori neobvezno, vse, kar reče, je odločen tudi izpeljati.

Sem sodijo tudi nevladne organizacije in predvsem Orbánov največji sovražnik George Soros.

Nevladne organizacijo vodijo aktivisti in ti seveda morajo biti plačani, saj nihče ne opravlja dela zastonj, torej je nedvomno točno, da jih plačuje Soros. Vendar se je treba vprašati, kakšna bi bila Madžarska, če nevladnih organizacij sploh ne bi bilo, da ne govorimo o potencialni ukinitvi Srednjeevropske univerze (CEU) v Budimpešti, s čimer prav tako grozijo v Fideszu. Izobraževalni sistem v državi je obupen in povsem anahronističen, prav CEU še uspeva dvigovati univerzitetne standarde, ima odličen mednarodni profesorski kader in ne nazadnje tudi največjo in najboljšo knjižnico vzhodno od Dunaja.

Dodatna medijska težava je menda popolna blokada informacij?

Fidesz deluje kot tipična boljševistična stranka, postajajo paranoični, bojijo se lastne sence, zato so informacije strogo selekcionirane. Tudi tuji novinarji zlepa ne pridejo do intervjuja z vodilnimi politiki Fidesza, direktor Orbánovega urada za informiranje Zoltán Kovács takšna neposredna srečanja vedno onemogoči. Madžarski novinarji pa imajo tudi obupen socialni status, plače so izredno nizke, kako so »cenjeni«, pa lepo označuje tudi njihova uradna oznaka medijskih delavcev. Res je status novinarjev povsod po svetu zaradi spremenjene medijske krajine degradiran, vendar so velika peresa pri časopisih, kot so Frankfurter Allgemeine Zeitung, Guardian, Corriere della Sera, Monde ali New York Times, še vedno osebnosti, ki jih povsod sprejmejo s spoštovanjem, tukaj pa so povsem marginalizirani. Tudi insajderskih informacij ni več, tako kot v časih Brežnjeva lahko ugibamo, ali se je tisti, ki je manjkal na kakšnem političnem shodu, znašel v nemilosti in ali bo tisti, ki je stal zelo blizu Orbána, kmalu napredoval na višjo funkcijo.

Ne glede na medijsko blokado je verjetno nerazvit čut za demokratične prvine, ciklično menjavo oblasti in jasno omejevanje politične samovolje tudi problem madžarskega individualnega in kolektivnega značaja?

Madžari sicer tega ne slišijo radi, vendar je Madžarska res precej nenavadna država. Ljudje imajo zelo ambivalenten odnos do politike, prevladujeta apatičnost in malodušje, potem pa naenkrat izbruhne erupcija emocij in stotisoči protestirajo na ulicah. Tako je bilo ob vstaji proti sovjetski okupaciji leta 1956 ali leta 2006, ko so prišli na dan laži in sprenevedanja socialistične stranke. Potem se razmere spet vrnejo v vsakdanje tirnice. Madžari nimajo radi, če jim politika vdira v njihove domove, pravzaprav se od nje najraje distancirajo. Po drugi strani cenijo močne in avtoritarne osebnosti; da bi bili nekaj mesecev brez vlade, tako kot denimo Belgijci ali Nizozemci, ali pa da bi se vlade tako hitro menjavale kot v Italiji, se jim zdi povsem nedoumljivo. Politična kultura in zavedanje pravic, dolžnosti in odgovornosti se pri njih niso razvijali organsko, zato te karakteristike niso pristno ponotranjene, tako da se pogosto odločajo impulzivno in po trenutnem navdihu. V morju slovanskih držav, s katerimi nikoli niso imeli zares prijateljskih odnosov, se počutijo izolirani in osamljeni, zato so tudi introvertirani. Večino teh značilnosti si delijo z drugimi tranzicijskimi državami, zato je nemogoče napovedati, kako se bo ta proces zaključil, vendar posebej optimističen nisem.

Imamo lep primer uspešnega prenosa oblasti iz diktature v demokracijo – Španijo. Je to predvsem zasluga institucije monarhije, ki vendarle predstavlja skoraj brezpogojno avtoriteto?

Zagotovo je monarhija odigrala pomembno vlogo, še bolj pa konkretna osebnost kralja Juana Carlosa. Španci so bili tudi trdno odločeni, da izpeljejo projekt sprave, kar glede na milijon mrtvih v državljanski vojni nikakor ni bila lahka naloga. Predvsem pa so imeli kapitalistični gospodarski sistem in kljub Francovi diktaturi so bili zunanji vplivi vendarle kontinuirani in dovolj močni, da niso zapadli v popolno politično, gospodarsko in kulturno avtarkijo. Na vzhodu in jugovzhodu Evrope je drugače, vsi mislijo in tudi glasno opozarjajo, da se nekaj mora zgoditi in spremeniti, vendar nihče ne ve natančno, kaj, kdaj in kdo naj bi te spremembe izpeljal.

Kako vi s svojim italijanskim temperamentom tukaj funkcionirate?

V redu (smeh). Ker je mama Madžarka, imam seveda tudi nekaj njenega temperamenta, sicer pa je za zgodovinarja po svoje privilegij, da lahko opazuje in raziskuje tako burno zgodovinsko obdobje, kot se je dogajalo v preteklem stoletju in se nadaljuje v današnji čas. In to ne samo v Evropi, temveč v celotnem svetu. Zadeve niso urejene, skladne in harmonične, so pa nedvomno zelo zanimive.