Demokracija iz naslanjača

Spletne peticije obljubljajo spremembo zakona in zamenjavo politika z nekaj kliki. V resnici so ti podpisi večinoma izgubljeni.
Objavljeno
27. marec 2015 14.48
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
V zadnjih nekaj tednih sem v poštni nabiralnik prejel več elektronskih pisem z enako vsebino. Pošiljatelji so me pozvali, naj podpišem peticijo za privatizacijo (ali proti njej), protestiram proti družinskemu zakoniku (ali ga podprem), nasprotujem pasjim borbam ali se izrečem proti vmešavanju politike v gospodarstvo. Vsa vabila so mi posredovali ljudje iz mojega adresarja, zato jih nisem takoj izbrisal, ampak sem kliknil na spletno povezavo.

Znašel sem se na spletni strani pravapeticija.com, kjer gostijo na desetine podobnih peticij in pobud. Odprl se je spletni obrazec, v katerega mora podpisnik vpisati osebne podatke: ime, priimek, kraj, državo in elektronski naslov. Izpolnil sem prazna polja, še enkrat prebral vlogo in skoraj oddal svoj podpis. A me je nekaj zmotilo.

Zanimalo me je, kaj se bo po oddaji peticije zgodilo z mojimi podatki. Pod obrazcem sem sicer opazil zagotovilo, da moj elektronski naslov ne bo »nikoli prikazan v javnosti ali razkrit tretjim osebam«. Vendar sem na spletni strani zaman iskal pravilnik o zbiranju in hrambi osebnih podatkov, v katerem bi izvedel, kdo upravlja podatkovno zbirko in kakšni so pogoji uporabe. Prav tako nisem našel imena podjetja ali kontaktne osebe, ki bi mi odgovorila na ta vprašanja. Priklikal sem samo delno poslovenjena navodila za pobudnike peticij in kontaktni obrazec, kamor sem poslal novinarska vprašanja, a se mi ni v enem tednu oglasil noben človeški ali robotski odzivnik.

Takšna skrivnostnost na spletu ni običajna. Še zlasti ne na straneh, ki zbirajo tako občutljive podatke, kot so seznami desettisočev Slovencev z jasnim stališčem do kakega zakona ali civilnodružbene pobude. Zato sem naslov strani poslal še nekaj poznavalcem interneta in jih prosil, naj mi pomagajo najti informacije o upravljavcu spletnih peticij, na katere se množično podpisujejo slovenski uporabniki spleta.

Podpisi na finskem strežniku?

Ugotovili smo, da je spletna stran pravapeticija.com nekakšna poslovenjena podružnica strani petitions24.com, ki prav tako gosti številne spletne peticije. Obe strani smo našli na enakem internetnem naslovu IP (skupaj še z več drugimi spletnimi stranmi), ki gostuje pri istem podjetju za gostovanje in ima sedež v Franciji. Podatki v spletnih imenikih so pokazali, da je lastnik strani Finec Samppa Rehu, ki živi v mestecu Oulu na severu Finske in upravlja več profilov na facebooku. Ker so slovenski prevodi kakovostni, je slovensko stran zelo verjetno pomagal postaviti slovenski sodelavec, a v registrih nismo našli povezane pravne ali fizične osebe iz Slovenije.

Kaj to pomeni za podpisnike?

Pri informacijskem pooblaščencu so povedali, da morajo biti uporabniki spleta zelo previdni, komu posredujejo svoje osebne podatke, zato se je treba pred oddajo podpisa najprej pozanimati, kdo je lastnik spletne strani ali storitve. Po slovenskem zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) se mora upravljavec takšne strani ali storitve jasno predstaviti (napisati ime podjetja ali zastopnika, naslov, kontaktne informacije …) ter povedati, kakšen je namen zbiranja in obdelave podatkov. S temi informacijami morajo biti uporabniki seznanjeni že pred registracijo in se strinjati s pogoji uporabe storitve.

Spletna stran pravapeticija.com ne izpolnjuje teh določil. Osebni podatki slovenskih podpisnikov se zbirajo na neznanem strežniku v tujini, zanje pa je odgovorna fizična oseba na Finskem, za katero ne veljajo slovenski zakoni o varstvu podatkov (veljajo pa za morebitnega slovenskega partnerja). To še ne pomeni, da imajo ustanovitelji spletne strani slabe namene ali pomanjkljivo politiko varovanja osebnih podatkov. Vendar takšne prakse uporabljajo tudi spletne strani in skupine na družabnih omrežjih, ki razpisujejo navidezne peticije samo zato, da bi pridobili elektronske naslove neprevidnih uporabnikov spleta.

Take mehke spletne prevare so zelo pogoste. Pobudniki lažne spletne peticije si na družabnem omrežju ali spletni peticiji izmislijo pozive ali pobude, ki bodo pritegnili veliko pozornosti. Nagovarjajo lahko priljubljene razvade (znižajmo davek na pivo!), sočutje (izrecite sožalje svojcem umrlih v letalski nesreči), dnevno politiko (ukinimo poslanske plače!) ali verska prepričanja (samo naravna družina je prava družina). Ko zberejo dovolj podpisov, pa »lajke«, sledilce in elektronske naslove preprodajo oglaševalcem in drugim preprodajalcem osebnih podatkov. Pri informacijskem pooblaščencu zato svetujejo, da se je nepreverjenim in skrivaškim ponudnikom spletnih peticij bolje izogniti, saj tvegamo zlorabo osebnih podatkov. Kljub temu, da so njihove storitve za pobudnike in podpisnike peticij zelo udobne.

Veliko peticij, malo učinka

Prav udobje je verjetno najpomembnejši razlog za veliko priljubljenost spletnih peticij. Zbiranje podpisov je zelo preprosto, saj pobudnikom ni treba stati na ulici in prepričevati mimoidočih, ampak lahko z nekaj kliki postavijo peticijo, jo razpošljejo po elektronski pošti in družabnih omrežjih ter zberejo več deset tisoč podpisov. Še manj dela imajo podpisniki, saj je za izražanje spletne podpore pogosto dovolj že en klik ali nekaj udarcev po tipkovnici.

Kakšen učinek imajo ti kliki?

Pravico do peticije slovenskim državljankam in državljanom zagotavlja 45. člen ustave, v katerem je zapisano, da ima »vsak državljan pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena«. Ta pravica je pomembna, saj lahko državljanke in državljani vlagajo peticije ali pobude brez strahu pred morebitnimi represivnimi ukrepi državnih organov. Možnost javnega opozarjanja na osebne in družbene probleme pa je ključna za delovanje demokratičnih družb. Slovenski državljani radi uveljavljajo to pravico, saj po državi vsak mesec zaokroži na desetine različnih spletnih pobud in peticij. Vendar je lahko to število zavajajoče, saj velika večina podpisov, všečkov in javnih izrazov podpore nikoli ne zapusti družabnih profilov in spletnih strani.

V poročilu o delovanju državnega zbora sicer piše, da je komisija za peticije od začetka leta 2012 prejela in obravnavala nekaj več kot 500 peticij, vendar je bila med njimi le peščica internetnih (peticija za privatizacijo, peticija za depolitizacijo gospodarstva …). V državnem zboru so povedali, da so spletne peticije pogosto izpeljane precej površno, saj pobudniki ne poznajo postopka za oddajo peticije. Zato ne priskrbijo in ne preverijo vseh podatkov, ki jih mora vsebovati veljavna peticija: imena, naslova in podpisa ter jasno zapisane zahteve ali predloga. A tudi če peticija izpolni formalne predpise, je njen vpliv zelo omejen.

Več deset tisoč podpisov je številka, ki pritegne medijsko pozornost in predlagatelju včasih omogoči javno predstavitev pobude v parlamentu. To je v začetku letošnjega leta uspelo pobudnikom zakona za legalizacijo marihuane, ki so zbrali več kot 20.000 podpisov in februarja nastopili pred poslanci. Ti so se s pobudo sicer seznanili, ampak so med drugo obravnavo predloga zakona o konoplji sklenili, da »predlog zakona o konoplji ni primeren za nadaljnjo obravnavo«. Neuspeh zagovornikov marihuane je pokazal, da je treba za spreminjanje zakonov uporabiti precej močnejša politična orodja, denimo evropsko državljansko pobudo in zakonodajni referendum, s katerim so podpisniki v preteklosti večkrat vplivali na zakonodajo. Vendar so pravila za zakonodajne referendume in evropsko državljansko pobudo precej strožja kot za peticije, ki jih lahko podpiše tudi samo en državljan.

Pravila za zbiranje podpisov so pri zakonodajnem referendumu in evropski državljanski pobudi precej strožja, saj morajo predlagatelji zbrati dovolj overjenih podpisov, preden lahko vložijo pobudo (pri evropski pobudi vsaj milijon podpisov v najmanj sedmih članicah). Pobudniki evropske pobude za čisto vodo in organizatorji slovenskih referendumov proti družinskemu zakoniku, malemu delu in oploditvi z biomedicinsko pomočjo so uporabili spletna orodja za mobilizacijo in zbrali del podpisov tudi na spletu, a je bila za uspeh odločilna močna mreža aktivistov. Takšno mrežo pa lahko postavijo in vzdržujejo samo dobro organizirane in nadnacionalno povezane civilnodružbene skupine.

Kliktivizem in klikokracija

Spletne peticije niso samo neučinkovite, ampak lahko celo zavirajo resnične družbene spremembe, so povedali skoraj vsi aktivisti, politologi in psihologi, s katerimi sem se srečal med pripravo članka. Zgodnji teoretiki interneta in »elektronske participacije« (Clay Shirky, George Gilder, Joe Trippi …) so bili prepričani, da bodo elektronska orodja olajšala politično delovanje in vključila tudi državljane, ki doslej niso sodelovali v demokratičnih procesih: volili, kandidirali za predstavniške položaje ali se udeleževali javnih dogodkov. A se njihova pričakovanja niso uresničila.

Predstavljajte si, da vam znanec pošlje povezavo na peticijo, s katero podprete družinski zakonik. S pobudo se strinjate, zato oddate svoj podpis. Nato izveste, da skupina nasprotnikov zbira podpise za referendum proti družinskemu zakoniku. Se boste kot podpisnik spletne peticije bolj verjetno udeležili referenduma in podprli zakonik? Izkušnje kažejo, da je ravno nasprotno, je povedal socialni psiholog Bojan Musil, predstojnik katedre za psihologijo na mariborski filozofski fakulteti, ki se je veliko ukvarjal s proučevanjem vrednot in psihologije družbenih gibanj.

Podpisniki radi verjamejo, da so s klikom ali všečkom na facebooku storili dovolj, čeprav njihovo dejanje v resnici nima skoraj nikakršne teže. Zato se najverjetneje ne bodo udeležili referenduma, se politično organizirali ali se udeležili javnega zborovanja, ki so ga podprli na družabnem profilu. Za Musila je javno podpisovanje spletnih peticij podobno nošenju majčke s sliko glasbene skupine ali značke z logotipom znane okoljevarstvene organizacije. Je nekakšno osebno družbeno obeležje, s katerim se potrjujemo pred sabo in okolico. Skoraj nikoli pa ne izraža trdne zavezanosti neki ideji ali vrednoti, za katero bi se bili pripravljeni zares izpostaviti ali celo žrtvovati.

Za udobjem elektronskih spletnih mehurčkov se skriva še ena nevarnost. Vprašajmo se, kako dobro sploh poznamo naše spletne stike, je razmišljal Musil. Kaj vemo o njih, če odmislimo imena, priimke, fotografije in objave na osebnem profilu? Naša povezanost z njimi je v resnici zelo šibka, tudi če vsi podpremo enako peticijo ali nosimo podobne elektronske značke. Ta navidezna povezanost se zelo hitro razblini, če se srečamo na dejanskem zborovanju, sestanku lokalne skupnosti ali že navadnega hišnega sveta, kjer moramo nastopiti pred skupino ali poslušati neskončno prerekanje zaradi pasjih iztrebkov. Takrat se zelo konkretno zavedemo, da je neposredna demokracija zelo naporna, saj se pokažejo razlike in interesi, ki jih v spletnem okolju ne opazimo, je povedal psiholog.

Na težavnost demokracije je opozoril tudi aktivist in organizator družbenih gibanj Nara Petrovič, ki je izkušnje pridobival tudi med akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu in povezovanjem ekoloških vasi. Pri delu v skupinah je opazil, da številnim posameznikom manjkajo temeljne družbene veščine, ki omogočajo preživetje skupnosti: poslušanje, sodelovanje in prepoznavanje nujnih kompromisov. Ta socialna nepismenost je v svetu virtualnega kliktivizma in klikokracije prikrita, je dejal Petrovič. Zato je pobudniki spletnih peticij in pobud večinoma ne znajo prepoznati in niti ne vedo, kdaj jim začne skupnost razpadati, je pojasnil Petrovič.

Premisli, preden podpišeš

Vsi sogovorniki so poudarili, da se lahko politike in aktivizma naučimo le med ljudmi – v njihovem domačem okolju in lokalni skupnosti. Če moramo nastopiti pred skupino, prepričati poslušalce in neštetokrat pojasniti stališča, zelo hitro vidimo, da se ne moremo zatekati v abstraktne ideje, ampak je treba izoblikovati jasne in zelo otipljive cilje, ki izboljšajo življenje posameznikov v nekem okolju. Šele male zmage pa nas lahko pripravijo tudi na večje izzive, ki jih je mogoče uresničiti le z dovolj veliko podporo sodržavljanov.

Takšno učenje ni preprosto. Povprečna življenjska doba civilnodružbene pobude je tri leta. Na tisoč poskusov jih je uspešnih le peščica. Začetnemu navdušenju in velikim idejam zelo hitro sledijo zelo podobne faze kot pri zaljubljenosti: zanikanje, kompromisi in depresija, ki jo lahko potolaži šele nova zaljubljenost, se je nasmehnil Petrovič. In dodal, da moramo ta vzorec večkrat ponoviti, preden ga znamo prepoznati in iz njega izstopiti. Kar je veščina, ki jo ljudje na vse bolj narcisističnem in razosebljenem internetu zelo težko pridobijo.

To ne pomeni, da so internetna orodja škodljiva ali nekoristna. Družabna omrežja, elektronsko pošto, spletne peticije in podatkovno analizo so koristno uporabili številni politični aktivisti in politični strategi – od ekipe, ki je pomagala izvoliti ameriškega predsednika Baracka Obamo, do vseevropske mreže organizacij, ki jih je povezala evropska državljanska pobuda za pitno vodo. Vendar je treba ob vsakem elektronskem pismu, spletni pobudi ali peticiji najprej preveriti nekaj preprostih informacij, ki pomagajo ločiti pravo pobudo od spletne prevare ali neučinkovitega tratenja podpisov. Je pismo verižno ali je namenjeno meni osebno? Je pošiljatelj pomislil, zakaj mi pošilja pobudo, in napisal, kaj od mene pričakuje? Je na peticiji jasno zapisano, kdo je pobudnik in kako bo uporabil moj podpis? Je pobudo objavil pri gostitelju, ki zna poskrbeti za varnost osebnih podatkov, ali je uporabil nepreverjeno spletno storitev na neznanem tujem strežniku?

Podpise državljanov si zasluži samo ponudnik, ki bo znal s prepričljivim in transparentnim nastopom odpraviti vse naštete pomisleke. In me prepričati, da za njegovo pobudo storim še kaj več od enega klika ali podpisa. Živa družbena gibanja lahko ustvarjajo samo človeška telesa v javnem prostoru, je na nedavnem filozofskem teatru v Zagrebu povedal kanadski sociolog Richard Sennett. Podpisovanje in všečkanje spletnih peticij nima takšnega potenciala.