Tiskane izdaje
Predsednik Donald Trump je nedavno objavil, da ameriška administracija po skoraj 70 letih radikalno spreminja politiko in hkrati odstopa od politike mednarodne skupnosti: uradno je priznal Jeruzalem za prestolnico Izraela. Takoj zatem je Bruselj obiskal premier Benjamin Netanjahu. Eno in drugo pomenita velik pritisk na Evropo in njeno politiko do izraelsko-palestinskega vprašanja.
Njegov desetminutni govor je bil prekratek, da bi lahko zaobjel kompleksnost obravnavane teme in niti ni govorec znan po tem, da ne bi zavestno ignoriral najpomembnejših zgodovinskih dejstev. In vendar lahko govorica Donalda Trumpa o Jeruzalemu spremeni vse. Gesta je bila retorična in simbolna, a s konkretnimi učinki. Posledice se vrstijo: arabski in širši muslimanski svet jih interpretira kot provokacijo; Organizacija za islamsko sodelovanje je ta teden priznala Vzhodni Jeruzalem za prestolnico Palestine; Izrael dobiva proste roke za svojo politiko na zasedenih ozemljih.
Amerika je v teh dneh med svojimi tradicionalnimi zavezniki in v muslimanskem svetu spet videti osamljena. Od ustanovitve judovske države leta 1948 niso ne Združeni narodi, ne Združene države, ne večina mednarodne skupnosti priznali Izraelu ali Palestini suverenosti nad svetim mestom. Trump, ki s potezo streže svojim politično-volilnim interesom, pa prisiljuje Evropo, da reagira. EU s težavo lovi ravnotežje na Bližnjem vzhodu, na deklarativni ravni podpira mednarodno pravo in resolucije varnostnega sveta Združenih narodov, toda nerada izbere ostrejšo politiko, katere smer očitno odstopa od ameriške.
Nezaželeni gost
Kontroverzni objavi je sledil obisk v Bruslju, prvi kakega izraelskega premiera na sedežu evropskih institucij v več kot dvajsetih letih. Odnosi so ledeno hladni, Benjamin Netanjahu ni zaželen obiskovalec, s Trumpovim darilom v žepu je bil njegov prihod za Evropo toliko bolj nadležen. Čeprav je bil datum določen pred potezo Bele hiše, za judovsko državo ne bi mogel priti v ugodnejšem trenutku. Za vabilo je očitno poskrbel litovski zunanji minister, baltska članica je vneto pritiskala z izboljšanjem odnosov. Gost se je srečal z zunanjimi ministri osemindvajseterice in visoko predstavnico za zunanjo politiko Federico Mogherini. Nemudoma je izrazil pričakovanje, da bo večina članic Evropske unije tako ali tako sledila Združenim državam in nazadnje priznala Jeruzalem kot prestolnico. Visoka predstavnica ga je gladko zavrnila. Rekla je, »naj prihrani pričakovanja za druge, ker od EU tega ne bo dobil«.
Pa vendar države članice niso enotne glede politike do Izraela in Palestine, čeprav podpirajo uradno stališče o »Jeruzalemu kot prestolnici obeh«. V EU o tej temi ni strinjanja, evropske vlade imajo različne simpatije do Izraelcev in Palestincev, prenekatera išče pot, kako se znajti v Trumpovem svetu. Evropa kot največja donatorica pomoči Palestincem in največja trgovinska partnerica Izraela hoče, da bi bil njen glas slišen, vpliv zmanjšujejo razlike med članicami. Zunanji ministri so skušali predstaviti enotno fronto, a Češka, denimo, je močna podpornica Izraela, tudi Nemčija, medtem ko je Švedska leta 2014 priznala Palestino.
Samo nekaj ur po sporni Trumpovi objavi je Češka priznala Zahodni Jeruzalem za prestolnico Izraela. Nakar se je oglasil še češki predsednik Miloš Zeman in pozval k preselitvi veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem. »Zunanja ministrica« EU se je znašla na spolzkem terenu. Za nameček je Madžarska blokirala in razvodenila uradno izjavo osemindvajseterice o resni zaskrbljenosti zaradi ameriške poteze; zavzela se je za to, da Unija sploh naj ne bi bila oblikovala skupnega stališča.
Netanjahujev obisk je bil v vseh ozirih težaven, obe strani nista skrivali nestrinjanja pri številnih vprašanjih, od Irana do mirovnega procesa. Bruselj je pozval k večjemu napredku v pogajanjih s Palestinci, izraelska vlada je vztrajala, da ni odgovorna za zastoj. Premier je izkoristil priložnost tudi za opomin o zaslugah svoje države pri preprečevanju terorističnih napadov v Evropi. Med drugim je načel vprašanje Irana in njegove vpletenosti v bližnjevzhodne konflikte, hotel bi, da EU uporabi svoje ekonomske vzvode za pritisk na Teheran. Mnoge evropske države vsaj deloma delijo skrb Netanjahuja zaradi iranskega programa balističnih izstrelkov, a Uniji je veliko do obvarovanja jedrskega programa med mednarodno skupnostjo in Iranom, ki se mu je Trump oktobra odrekel.
Letošnje leto je pomenljivo, za Palestince in Izraelce je čas številnih obletnic. Poteka stoletnica Balfourjeve deklaracije britanske vlade, sionistično gibanje in Izrael dokument navajata kot pravni temelj obstoja države Izrael. Minilo je 50 let, odkar je Izrael med šestdnevno vojno zasedel Zahodni breg, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom in Gazo. Ta mesec je tudi 30 let od izbruha prve intifade, ki je razblinila iluzije, da bi izraelska vojaška zasedba ozemelj lahko potekala brez palestinskega odpora. Opazno je, kako malo so se v tem času spremenila ravnanja zahodnih sil in kako malo so se preoblikovale tudi mnoge bistvene dileme, povezane z izraelsko-palestinskim vprašanjem. Bližnji vzhod je bil vedno oder za uresničevanje velikih interesov.
Razpoke
Zapletanje med Evropo, Ameriko in Bližnjim vzhodom se dogaja v času velike notranje razcepljenosti EU. Evropski projekt ni razrahljan samo zaradi »neliberalnih demokracij« na vzhodu, ki v nasprotju z zahodom niso razvile modela multikulturne družbe, vzhodnoevropska okolja so ostala zaprta; tudi zato imajo tako odklonilen odnos do migracij. Razlike obstajajo v samem jedru Evropske unije, na primer med Nemčijo in Francijo, konsenza za reforme ni. Vse največje države članice so v resni krizi, poleg težavnih nemških pogajanj o koaliciji sta oslabljeni tudi Španija – njeno moč in verodostojnost je spodjedla Katalonija – in predvolilna Italija z vse bolj razdrobljeno politično krajino.
Skrb zbujajoča za evropski projekt ostaja Nemčija, pogajanja o novi vladi se utegnejo zavleči pozno v pomlad. Eksperiment Angele Merkel, ki je hotela povezati svojo desnosredinsko krščanskodemokratsko stranko, sestrsko bavarsko stranko, liberalce in Zelene, ni bil uspešen. Upanje na jamajško koalicijo se je razletelo na kosce. Kanclerkine pogajalske spretnosti so omejene. Nejasno ostaja, ali bo uspešen kakršen koli dogovor o podpori Merklovi za vnovični mandat – ali za formalno koalicijo s socialdemokrati ali za manjšinsko vlado.
Nemčija je naenkrat videti kot speča lepotica, ki je niti francoski šarm Emmanuela Macrona ne more prebuditi, je v teh dneh komentiral Economist. To zbuja velike frustracije. Oziroma z besedami voditelja socialdemokratov Martina Schulza za Spiegel: zdaj ko je Francija pripravljena na revolucijo, je Nemčija pritisnila na zavoro.
Nekaj evropskosti bi introvertirani Merklovi lahko vdihnili socialdemokrati. Schulz podpira predloge francoskega predsednika o evropskem proračunu in finančnem ministru, zavzema se za federalne Združene države Evrope do leta 2025. Njegov govor je bil najbolj federalističen govor kakega nemškega politika, vendar je bilo poudarjanje Evrope razumeti predvsem kot upravičevanje velike koalicije. Konservativni blok kanclerke je SDP takoj pozval k umiritvi evropskih ambicij. Glede na polom ustavne pogodbe v letih 2002 in 2003 je ambiciozni projekt nerealen. Združene države Evrope bi pomenile prenos suverenosti z držav članic na Bruselj. Za to v evropskih prestolnicah niti približno ni večine.
