Deveterica na orwellovskem procesu v Ljubljani

Na montiranem procesu sta SDV in Kos obsodila še osem ljudi, med njimi štiri Bolgare, ki so živeli v Sloveniji oziroma nekdanji Jugoslaviji.
Objavljeno
13. maj 2016 15.10
Patricija Maličev
Patricija Maličev

Dvanajstega aprila 1984 je Agop Stepanjan, štiridesetletni poklicni bobnar, kitarist in pevec, zaposlen kot receptor, spokojno sedel za mizo majhne vratarnice proizvodnega obrata Metalke v Tržiču. Šele pred nekaj minutami se je ta bolgarsko-jugoslovanski državljan armenskega rodu z mopedom pripeljal iz bližnjih Zgornjih Dupelj, kjer je živel s soprogo, poslovodkinjo Cveto Černe, poročeno Stepanjan, in tremi otroki.

Nenadoma je na prostrano parkirišče pred vhodom v vratarnico pridivjalo šest golfov bele barve. Iz njih je naglo izstopila skupina moških v pretežno temnih oblekah, z vidno odebeljenimi suknjiči, pod katerimi so imeli orožje. Dva sta hitro vstopila v majhen čuvajev prostor, kjer je sedel Agop. Na kratko sta mu povedala, da je aretiran. Predstavila sta se kot uslužbenca kranjske javne varnosti.

Potisnili so ga v enega od avtomobilov in oddrveli proti Ljubljani. Od tistega trenutka se je življenje Agopa Stepanjana za vedno spremenilo: ni mogel vedeti, česa vsega ga bodo po nedolžnem obdolžili, da ga bodo mesece vsak dan pretepali, leta psihično in fizično mučili, da bo zaprt v samicah po najstrožjih vojaških in civilnih zaporih po vsej nekdanji Jugoslaviji, da bo njegov obraz v nekem trenutku tako izmaličen, da ga med obiskom v zaporu ne bo prepoznala lastna žena, ki jo bodo kmalu za njim prav tako priprli. In da bodo, kar je najbolj tragično, nastradali tudi njuni trije otroci.

Orwellovo leto 1984

»Bil je jasen, mrzel aprilski dan, in ure so bile trinajst,« se glasi prvi stavek distopičnega romana z naslovom 1984 Georgea Orwella, po katerem si je Igor Omerza izposodil naslov. Ta mesec in leto sta usodo za vedno spremenila njegovemu junaku Winstonu, v resničnem življenju pa krvavo zapečatila tudi tisto Agopa Stepanjana.

V knjigi 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana, ki je pravkar izšla pri celovški Mohorjevi – ljubljanska predstavitev knjige bo v torek, 17. maja, v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa –, Omerza na podlagi dokumentov iz Arhiva Republike Slovenije, dokumentacije Nuka, zasebnih dokumentacij, medijskih ter drugih pisnih in ustnih virov natančno dokaže, da so bili preiskava, sojenje in obsodba na devet let strogega zapora sramotna montaža, ki sta jo nekdanja tajna politična policija (Udba) ter vojaška politična policija (Kos) uprizorili zaradi političnega maščevanja na prav tako montirani proces proti jugoslovanskemu državljanu Mihailu Kuševskemu leta 1979 v Bolgariji. Z načrtom maščevanja je bil leta 1979 seznanjen tudi maršal Tito.

Na montiranem procesu sta SDV in Kos obsodila še osem ljudi, med njimi štiri Bolgare, ki so živeli v Sloveniji oziroma nekdanji Jugoslaviji, poleg Stepanjana še Aleksandra Aleksandrova, Milka Cočeva, Georgija Angelova, in štiri Jugoslovane oziroma Slovence, Milana Pfajfarja, Stevana Dostana, Venclja Gašperšiča in Radeta Lazarevića. Obsodili so jih vohunstva, širjenja sovražne propagande in terorističnega delovanja proti Jugoslaviji. Večinoma je šlo za umetnike, glasbenike, ki jih, kot je kazalo – in še kaže – njihovo življenje, družbeno in politično nikdar ni posebej zanimalo. Živeli so in živijo za glasbo. Ko so jih na hitro aretirali in zaprli, se je začela njihova dolgoletna kalvarija.

Dokumentirana lažna priznanja in izmišljotine o diverzantsko-terorističnih napadih, ki naj bi jih pripravljali in izvedli, v katera so jih s posebnimi metodami fizičnega in psihičnega nasilja v vojaškem zaporu prisilili udbovski zasliševalci in zasliševalci vojaške policije, zvenijo kot najbolj neverjetni odlomki zf-romanov.

Od letakov do požganih kampov

Tako so nedolžni preiskovanci »priznavali«, da so se že leta 1980 v kavarni ljubljanskega hotela Slon dogovorili, da bodo začeli konkretnejše akcije; v prvi fazi da bodo trosili protijugoslovanske letake po Sloveniji in drugih republikah socialistične Jugoslavije. V drugi fazi, da bodo začeli sabotaže in druge oblike terorizma: minirali most in železniško progo v Globokem – ta akcija naj bi vnesla preplah med ljudi in povečala nezadovoljstvo, imela pa bi tudi določen politični učinek.

»Priznavali« so, da so junija ali julija 1981 izvedli »diverzantsko turnejo«, imenovano Jadranska ekspedicija, ki je potekala od Splita prek Šibenika, Vodic, Crikvenice, Reke, Medulina, Pulja, Pazina, Savudrije do Portoroža oziroma Kopra. »Vohuni diverzanti« naj bi načrtovali miniranje splitske Jugoplastike in stadiona, sežig več turističnih kampov, nato naj bi hoteli minirati ribiško floto v Šibeniku, a jim ni uspelo, so pa menda zažgali turistični kamp v Vodicah in Crikvenici in gozd v Crikvenci. Planirali naj bi tudi miniranje vojašnice zunaj Reke, v smeri proti Crikvenici, no, a jim ni uspelo. Pri Pulju naj bi zažgali kamp Verudelo in gozd. V Pazinu naj bi se spravili na purane in tako je zgorelo 100 do 150 glav perutnine. V Novigradu da so načrtovali miniranje hotela, a jim spet ni uspelo. V Umagu naj bi bilo delno realizirano miniranje cementarne. Zažgali naj bi tudi kamp v Savudriji in Kanegri. V Kopru naj bi neuspešno načrtovali miniranje Luke Koper. V Luciji naj bi podtaknili ogenj v kamp, zato naj bi zgorelo nekaj prikolic.

Poleg tega naj bi v istem letu trojka Stepanjan, Pfajfar in Angelov poskušala minirati železniško progo pri Bohinjski Beli, tovarno Jelovica v Škofji Loki in kasarno v Radovljici – vse to je bilo neuspešno. Jeseni naj bi poskušali zažgati Šmarno goro, a je na večjem prostoru zgorelo samo listje, gozd pa se ni vžgal.

Prav tako leta 1981 naj bi Agop Stepanjan, Milan Pfajfar, Milko Cočev in Sergej Dobovišek skušali minirati vojašnico v Bohinjski Beli. Zaradi sestave in napačne vezave večji paket ni eksplodiral.

Skratka, nekaj glasbenikov se je spravilo nad nekdanjo Jugoslavijo in jo skušalo pognati v zrak.

Vse našteto se nikdar ni pripravljalo. Niti se ni zgodilo.

To je bila glavna težava preiskovalcev in vojaškega tožilca, ki so na silo poskušali sestaviti lažno obtožnico. Agop naj bi celo »nameraval po eventuelni uspešni vrbovki policaja Makoterja izvesti bombni atentat na Titovo rezidenco na Brdu«.

»Kdo se tu ne bi spomnil zaslišanj v Orwellovi knjigi 1984, kjer ni bilo dovolj, da je preiskovanec oziroma žrtev priznal inkriminirano dejanje, ki ga ni bilo, ampak so ga mučili toliko časa, da je verjel, da je dejanje resnično storil!« zapiše avtor knjige. »Moral sem sestavljati lažne zgodbe, da ne bi bil tepen in mučen,« je povedal eden od obtoženih Bolgarov.

»Pri tem je treba dodati še to,« nadaljuje Omerza, »da so aretirance v vojaškem priporu zasliševali slovenski udbovci, zvezni udbovci, kosovci in vojaški preiskovalni sodnik. Ohranjena so oziroma obstajajo pa v slovenskem državnem arhivu le zaslišanja, ki so jih vodili naši udbovci, ali pa udbovski povzetki zaslišanj vojaškega preiskovalnega sodnika, po činu kapetana – nato povišanega v majorja – Milorada Vukosava ter tudi številne izjave aretirancev. No, tudi vsa ta zaslišanja ali povzetki zaslišanj seveda niso v celoti ohranjeni, a vendarle dovolj, da sem, tudi s pomočjo izjav obsojencev, v knjigi lahko dokumentiral montiranost preiskovalnega postopka in sojenja,« pojasni Omerza.

Nedolžnost ni dovolj

Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, temveč mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo. V knjigi 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana jih je veliko. Navadno pri tem ne gre za fanatike, ampak za ljudi, ki enostavno sprejmejo vse premise svoje države in z energijo dobrih uradnikov pa tudi rabljev, če je treba, sodelujejo pri vsaki njeni sprevrženi ideji.

Vsakršno izvrševanje slabih dejanj je bilo organizirano in je sistematično temeljilo na tem, da »gre za našo stvar« in da je »vse to normalno«. Samo tako so lahko grda, sramotna in neizrekljiva dejanja postala rutina, ker so bila vsesplošno sprejeta, »ker se tako pač dela«. In običajno gre pri izvrševanju in racionaliziranju tega nepredstavljivega, tako kot pri vseh drugih rečeh, prav tako za delitev dela: ena vrsta posameznikov se loti neposrednega surovega ravnanja, poniževanja, ubijanja človečnosti v človeku; druga skrbi za vzdrževanje tega mehanizma, izboljševanje metodologij in tehnologij.

Kot v knjigi zapiše Omerza, primarni vzrok, da je Agop Stepanjan leta 1984 padel v Udbino in posledično vojaško pravosodno kolesje in tako postal dolgoletni nedolžni obsojenec, je že v naravi nedemokratičnega in totalitarnega socialističnega režima, ki je po drugi svetovni vojni vse do aprila 1990 vladal v Sloveniji in Jugoslaviji. Toda resnica je, najsi gre za katero koli preteklo ali zdajšnjo politično ureditev, da naravna lekcija o spremenljivosti politične moči, držav in institucij še kar traja. Hitro in krvavo 20. stoletje nikakor ni bilo dovolj.

Najmanj tisoč ljudi, ki so bili vključeni v načrtovan lažni pregon nedolžnega človeka, je vedelo, da je to, kar počnejo, zločin proti človeku. Udbovci, posebna vojaška policija, tožilci, sodniki … Zakaj nihče ni spregovoril? Nihče od njih ni – še trideset let po tistem, ko so zaprli moškega, o katerem teče beseda v knjigi – javno spregovoril o procesu, o človeku, ki so ga, sodeč po svojih podpisih na dokumentih, dobro poznali.

Zgodba o Agopu Stepanjanu in njegovih sotrpinih je edinstvena pri nas. V arhivih je težko najti obsežnejši, bolj poglobljeni in na vse strani raztreseni zbir podatkov, predvsem pa nabor in profil oseb, ki so sodelovale pri uničenju posameznika, družine. Pri načrtni dehumanizaciji človeka, ki nikakor ni bila enkratna in neponovljiva. Nad Stepanjanom in njegovo družino je potekala nekaj let. V preiskovalnih zaporih, specialnih zaporih, vojaških zaporih, strogo nadzorovanih zaporih, v dolgih mesecih prisilne gluhote v samicah … Ministrstvo za notranje zadeve, SDV, Kos, JLA, pravosodje, najvišji predstavniki na republiški in zvezni ravni naše nekdanje države vse do Tita so verjeli, nekateri so bili, kot kažejo poročila, prepričani, da je mali človek, džezist, ki mu je v življenju šlo predvsem za družino in glasbo, tuji obveščevalni agent, vohun, sovražni element, ki je v Slovenijo v sedemdesetih prišel, da bi razstrelil Slovenijo, Jugoslavijo.

Dokumentacije na pretek

Kdo ve, kolikokrat so v petih letih zapora Agopa Stepanjana pretepli? Kolikokrat ga zaradi izmaličenosti obraza žena med obiski v zaporu, na katere je čakala po nekaj mesecev, ni prepoznala? Koliko udarcev je prejel? Koliko cigaret je bilo ugasnjenih na njegovem telesu? Kolikokrat so pljunili nanj? Koliko zmerljivk mu je priletelo v obraz? Koliko groženj je slišal? Kolikokrat se je bal, da ne bo dočakal jutra? Kolikokrat je zaspal v solzah, ne vedoč, kaj se godi ženi in trem majhnim otrokom? So zaprli tudi njih? So zdravi? Živi? Kako naj pride do vesti o njih?

Po podatkih, ki jih je zbral avtor knjige, javnost do sodbe jeseni 1984 ni vedela nič, pet mesecev torej. »Nihče ni poročal o tem ničesar. In tudi ko je prišla sodba na dan, se je za javnost povedalo samo, da so obsodili devet vohunov. Nič drugega. Pricurljalo je le, da po Gorenjskem in Primorskem zapirajo ljudi, da so ujeli teroriste, da so ti hoteli z eksplozivom izvajati bombne atentate po Sloveniji in Jugoslaviji. Razen Udbe in visoke politike, ki je dobivala poročila pravosodnega sistema, udbovskih in vojaških preiskovalcev, ni nihče vedel, za kaj gre. Šele leta 1988, ko je Mladina prvič objavila podatke o procesu, in še to verjetno zaradi procesa JBTZ in Odbora za varstvo človekovih pravic.«

Pisec knjig, med drugim Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584 in Karla: Udba o Dragi, je za zgodbo o priprtih Bolgarih izvedel pred dvema letoma od vdove Agopa Stepanjana. »Poiskala me je in mi povedala o usodi svojega moža in drugih obsojenih. Takoj sem razumel, da gre za zelo težko zgodbo, v kateri nastopa devet ljudi v procesu, kjer jih zaslišujejo in v katerem vsi tako ali drugače podležejo zasliševalcem in pritiskom in govorijo stvari, ki se niso zgodile. To me je kot preiskovalca leto dni, kolikor sem pripravljal knjigo, odvračalo, ker je bilo zaradi gore dokumentov zelo težko izluščiti resnico ali tisto, kar je najbolj blizu resnici. Ko sem končal knjigo o Dragi, sem se odločil za zgodbo o Agopu. Na razpolago sem imel veliko materiala, kar mi je omogočilo, da sem naredil celoto, ki teče in nima lukenj. Ker v glavnem moje knjige nastajajo na temeljih dokumentacije in v tem primeru sem je imel na pretek: nisem pa imel dostopa do dokumentacije vojaške tajne službe v Beogradu in do sodne dokumentacije, ki je tudi v Beogradu. Imel sem samo sodbo, ki mi jo je dala Cveta Stepanjan.«

Zdi se, da mlajše generacije velikokrat idealiziramo preteklost, v kateri našim staršem in dedkom ni bilo težko živeti, resničnost pa je bila ta, da so nedolžne ljudi zapirali in jih mučili. »Se strinjam,« pravi Omerza, »ta proces je tipičen primer za to. Večina je bila tiha in prestrašena; ti, ki so bili zaprti, pa niso bili politično angažirani ljudje, kakšnih velikih svetovnonazorskih prepričanj niso imeli, politika jih ni zanimala, še družbene zadeve ne. Večinoma so to bili muzikantje in širše družbeno okolje, politika, javno življenje jih enostavno ni zanimalo, zato je tudi tako presenetljivo, česa vsega so se v preiskovalnem zaporu in med procesom samoobtoževali … Na sodbo vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu z dne 5. marca 1985, s katero je postala obsodba deveterice na orwellovskem procesu v Ljubljani pravnomočna, so se nekateri prvostopenjski obsojenci pritožili zaradi povzročenega nasilja nad njimi med preiskavo in tudi še med sojenjem v Ljubljani, a s tem v zvezi se ni zgodilo nič. Pisma so romala v predale ali smeti.«

Iz zapora v zapor

Agop pa je iz vojaškega zapora na Metelkovi konec novembra istega leta romal v KPD Sremska Mitrovica, od tam nekaj mesecev kasneje v centralni okrožni zapor Beograd in od tam zaradi vse hujše psihonevroze za nekaj časa v bolnišnico, nazaj v Sremsko Mitrovico in naprej v specialni zapor Službe državne varnosti na Banjico v Beogradu, od koder so ga junija 1985 premestili v KPD Zabela Požarevac. Večinoma je bival v samicah, spal na azbestnih ploščah. Po hudem naprezanju je ženi le uspelo, da so privolili, da je bil 25. decembra 1986 premeščen v KPD Dob. Cveta Stepanjan je morala sama plačati »transport« moža in dveh spremljevalcev z vlakom in vse druge stroške. A po treh letih je bil zaprt vsaj blizu doma.

Ko je avgusta 1988 tednik Mladina objavil pomemben članek o Agopu Stepanjanu, se je prvič razbila zarota molka o tem, kot pravi Omerza, orwellovskem procesu. »Članek in tudi pogovor s Cveto in Agopom je napisal novinar Igor Mekina in mu dal primeren in sugestiven naslov Bolgarska zveza. To, da se je Agop odločil spregovoriti, je bila pogumna poteza, saj je bil še v zaporu na Dobu, občasno so ga spuščali za nekaj dni domov in bi lahko pričakoval negativne reakcije zaporniške uprave. Gotovo pa je članek veliko prispeval k temu, da so naslednje leto Agopa predčasno izpustili, saj je njegovo bivanje v zaporu zaradi sodbe vojaškega sodišča za slovenski režim tedaj, tudi zaradi vojaškega procesa JBTZ, postalo neprijetno. Verjetno ni naključje, to ugotavlja tudi Udba, da je Cveta v tem času (22. avgusta 1988), ko je potekal pogovor Agopa in Cvete z novinarjem Igorjem Mekino, pisala tudi Milanu Kučanu in ga prosila, naj njo in Agopa sprejme na pogovor. Zakonca Stepanjan sta na vse mogoče načine poskušala prekiniti Agopovo krivično prestajanje zaporne kazni, kar jima je, kot boste lahko prebrali v zadnjem delu knjige, končno tudi uspelo,« razloži avtor.

»Toda kar naravnost bode v oči,« nadaljuje, »ko beremo na stotine ohranjenih zaslišanj deveterice, dokumente o hišnih preiskavah in iskanju na terenu, 132 strani dolgo sodbo in nadaljnja zaslišanja, ko so bili nesrečniki, devet njih, že obsojeni – zadnji poskus izvleči iz Agopa neobstoječo resnico je bil 16. maja 1988!? –, je odsotnost kakršnega koli materialnega dokaza proti osumljencem in kasnejšim obtožencem, obsojencem in zapornikom. Kljub naprezanju zvezne in republiških Udb, Kosa, vojaških preiskovalcev v preiskovalnem in sodnem postopku, slabemu mesecu dni popolne izolacije in mučenju z električnimi pendreki v beograjskem udbovskem Institutu za bezbednost, brezštevilnim udbovskim 'razgovorom' s sorodniki, znanci, prijatelji, sodelavci deveterice – ne kaže pozabiti na dvakratni pripor Cvete Stepanjan in druge pritiske nanjo – ni bil najden niti atom razstreliva, košček propagandnega ali sovražnega letaka in niti eno vohunsko sporočilo, poslano v Bolgarijo ali čez mejo,« pripoveduje avtor.

»Ko človek bere vso to goro zasliševanj in sodbo, se lahko samo nejeverno čudi, kaj vse so ti osumljenci/obtoženci/obsojenci leta in leta neodkrito počenjali sredi totalitarnega režima v Jugoslaviji, čeprav je večina njih bila takrat vseskozi skrivoma pod nadzorom, a ni tajna politična policija, niti vojaška niti civilna, nikoli, ampak prav nikoli, odkrila ničesar 'špijonsko' oprijemljivega. V preiskavi, se pravi naknadno, pa smo imeli naenkrat samoobtožujoče izjave priprtih, ki razkrivajo neverjetno obsežno vohljanje, pripravljanje in izvajanje številnih bombnih napadov in trosenje letakov po vsej Jugoslaviji.

Vsa ta v nič porabljena energija režima tem tajnim beticam ni bila dovolj, da bi dvignili roke s primera in ga zaključili v korist deveterice. Ker pa je vrh jugototalitarne države poleti 1979 zahteval povračilo Bolgarom za njihovo špijonsko montažo, nobeni razumni režimski glavi ni padlo niti na pamet, da bi razmišljala ali, bognedaj, delovala v korist devetih pripornikov ... Po svoje, če se ne poglobimo v formo mentis priprte deveterice, je vendarle presenetljivo, da so večino njih udbovci, kosovci in vojaški preiskovalni organi zlahka zlomili – če bi šlo za izučene in profesionalne vohune in obveščevalce ali za politično trdne ljudi, se to ne bi zgodilo ali vsaj ne tako hitro. To niso bili profili ljudi, ki bi dali življenje ali zdržali daljše psihofizično mučenje za neko politično ali družbeno idejo. Njih take stvari sploh niso preveč zanimale.«

Izpoved Agopove soproge

»Tistega dne, ko so prišli domov pome ob šestih zvečer in me odpeljali na zasliševanje in me potem za nekaj dni zaprli, so moji otroci, osemletnik in šestletna dvojčka, ostali sami v stanovanju. Šele kasneje je soseda opazila, da so sami, in telefonirala je mojim staršem, da so prišli ponje. Ure in dnevi v zaporu, ko nisem vedela, kako je z otroki, ko so mi grozili, da mi jih bodo za vedno odvzeli – tega ni mogoče popisati. Zdelo se mi je, da življenje počasi odteka iz mene … In kasneje, ko sem po zaporih po vsej Jugoslaviji iskala svojega moža, potem ko so ga pripeljali predme, pa sem pred seboj gledala moškega, ki ga nisem prepoznala … Tako je bil spremenjen. Nisem razumela, kaj se dogaja, zakaj nam to delajo, komu smo se zamerili in zakaj. V službi so me kar naprej dajali na disciplinsko, čeprav sem bila vzorna delavka. SDV je name in na vso mojo družino vsa leta Agopovega zapora strahovito pritiskala. Nikoli nismo imeli miru,« pripoveduje Cveta, vdova Agopa Stepanjana.

»Ko je Slovenija postala samostojna, sva oba z možem verjela, da bodo proces sami razveljavili in dejali, to je bila druga država, tako smo morali delati, vendar se to ni zgodilo. Spet smo se leta in leta mučili po sodiščih, obnavljali te grozote in nesmisle. Za razumevanje in pomoč sem večkrat pisala državnim tožilcem, predsednikom vlad, ministrom, varuhom za človekove pravice, vendar se ni zgodilo nič. Z obnovitvenim procesom so zavlačevali tako dolgo, ker so vedeli, da je mož neozdravljivo bolan. Iz zapora se je vrnil kot invalid. Čakali so, da bo umrl. Pomislite, sodbo o umiku tožbe sem prejela na silvestrovo leta 2002. Mož je na mojih rokah umrl natanko dvajset dni kasneje. Mislim, da vse to ni bilo naključje.«

Nekaj trenutkov kasneje doda, da je bilo najhuje prav to, ko so ji končno dovolili vpogled v Arhiv Republike Slovenije. »Iz dokumentacije sem razbrala, kako so v zdaj že lepi samostojni Sloveniji lažno razveljavili proces. Kajti če bi pravna država takrat resnično delovala, bi sodišče takoj oprostilo vse obsojene in razkrilo vse politične akterje tega gnusnega procesa … Sodišče bi moralo izdati oprostilne sodbe, ne pa da je tožilec po dolgih letih obnove umaknil obtožbo in s tem preprečil, da se ugotovi resnica.

Sprašujete me, kako z vsem tem, kar se je zgodilo možu in družini, živim, pa vam ne znam odgovoriti. Tudi danes nosim to trpljenje v sebi, vzeli so mi najlepše, ki se nikdar več ne more povrniti – zaupanje v ljudi. Nemogoče si je namreč predstavljati, da so ti ljudje lahko v svoji biti tako nasilni, da lahko na tak način mučijo sočloveka. In to ljudje, ki sem jih leta in leta srečevala na ulicah Kranja, slavni odvetniki … Živim nekako izven sebe, kot da se je vse to zgodilo nekomu drugemu. Imela sem srečo, da so mi pomagali starši, sestri Marija in Katarina, sodelavke Barbara Novak in Ema Žepič pri kranjskih Živilih, direktor Peter Zavrl in nekdanji sosedje.

Veselje mi delajo vnuki, kajti vsa ta leta sem govorila, da če resnica o tem, kaj so storili Agopu in naši družini, ne bo prišla na dan za časa mojega življenja, bo prišla za časa življenja mojih otrok in njihovih otrok. Vendar sem jo dočakala, čeprav počasi. Resnica se vedno enkrat izkaže. In dohitela je tudi naše mučitelje. Z imeni in priimki. Ta knjiga bo pomagala oprati ime družine Stepanjan pa tudi imena družin vseh drugih po nedolžnem obsojenih v tem nečloveškem, umazanem in krvavem procesu. Vem, da nismo bili edini, v tistem času je bilo po nedolžnem zaprtih veliko ljudi, predvsem iz mešanih zakonov, po nedolžnem je bilo leta in leta trpinčenih veliko družin. Ta knjiga naj bo tudi v spomin nanje.«

* * *

Zgodovina ni učiteljica življenja. Je guvernanta zmagovalcev. Politika je vsakokrat znova njena najpritlehnejša ljubica. Nihče ne sme, dokler tepta zemljo tega sveta, v njenem imenu prejeti enega samega udarca. Klevete. Ali po krivem izgubiti svobode in dostojanstva. Pa vemo, da jih, ves čas.

Nekoč je živel človek, ki je po svojem armenskem dedu, ki je na začetku dvajsetega stoletja pred genocidom skupaj z družino čez morja in oceane bežal v tuje dežele, dobil ponosno ime – Agop. Podobno kot njegov ded si je tudi vnuk na pragu mladosti besedi svoboda ali smrt postavil za skrivno geslo svojega življenja. Ni mogel vedeti, da bo prišel čas, krvnik, ki bo odredil, da ne bo mogel izbirati ne med eno ne med drugo. �