Dežela velikega pomanjkanja, a tudi upanja

Nada Hasan se je januarja iz okolice mesta Burao na vzhodu Somalije v obupanem poskusu za preživetje odpravila na šest tednov trajajočo pot, da bi rešila svojo družino. Na dolgo in težko pot je vzela tudi nekaj tistih koz in ovac, ki so ji ostale od črede petsto glav, kolikor jih je imela nekoč.

Nada je slišala, da je na zahodu Somalilanda, v okolici vasi Sheikh Nur, padlo nekaj dežja, kar naj bi omogočilo pašo živini in preživetje celotni družini. Na 400 kilometrov oddaljen cilj je prišla zgolj s šestdesetimi živalmi. Ostale so poginile od lakote, žeje in izčrpanosti, tako kot 80 odstotkov vseh živali v Somalilandu. Pot je pustila posledice tudi na Nadinih osmih otrocih, a kar je najpomembneje – preživeli so. Za številne družine, ki so prisiljene zapustiti domove, so edina rešitev zasilna taborišča za razseljene ljudi. Ta so prenatrpana in pogosto ne omogočajo osnovnih življenjskih razmer. A ne v Sheikh Nuru, kjer so obubožani in že tako izčrpani prebivalci v svoje domove z odprtimi rokami sprejeli na tisoče družin, kot je Nadina, ki so premagale podobno pot. V deželi, kjer je človek ostal brez vsega, so Nada in njena družina izkusili neizmerno človečnost.

Podobnih zgodb je v Somalilandu in Somaliji, kjer sem spremljal pomoč Unicefa in partnerjev na terenu, trenutno ogromno. Po dostopnih podatkih je od novembra lani v boju za preživetje ter iskanju hrane in vode domove zapustilo 760.000 ljudi, med njimi večina žensk in otrok.

Somalija je ena od držav, v kateri je najtežje biti otrok. Država ima eno najvišjih smrtnosti otrok do 5. leta starosti, poleg tega pa tudi nizko stopnjo otrok, ki so vključeni v osnovno izobraževanje (ocenjena pismenost v državi je 35-odstotna, pri ženskah celo pod 25 odstotki). Po državljanski vojni leta 1991 je bila Somalija vse do leta 2012 tako imenovana »padla država«, brez delujočih institucij in popolnoma odvisna od mednarodne pomoči. Poskus vzpostavljanja polno delujoče vlade je še vedno v povojih. Nova federalna ustava je bila sprejeta, a nadzora nad celotnim ozemljem države nima nihče – ne zmerna somalska vlada, ne avtonomna vlada v Somalilandu, ne polavtonomna država Puntland in ne islamistična milica Al Šabab (ki je sicer oslabljena, a še vedno delujoča in z nadzorom nad deli ozemlja). Tudi spopadi med sprtimi stranmi so marsikje še vedno stalnica. Vsa ta dejstva otežujejo dostavo mednarodne pomoči in nemoteno opravljanje storitev v mnogih predelih države, kar dodatno sili ljudi, da zapuščajo domove v boju za preživetje.

Šolo v Sheikh Nuru obiskujejo tako lokalni otroci kot tisti, katerih družine so tu našle zavetje. Zaradi prenatrpanosti so morali uvesti dvoizmenski pouk. Foto: Tomaž Bergoč

Poleg izjemno zapletenega političnega in varnostnega položaja v državi je Somalijo prizadela ena najhujših suš zadnjega obdobja. Ciklični vpliv El Niña (skoraj zagotovo okrepljen s človeškimi dejanji, ki povzročajo globalno segrevanje) je v zadnjih letih povzročil nepopravljiv izostanek padavin. Dve leti tako rekoč ni deževalo. V Somalilandu in ponekod drugod je količina padavin že štiri leta zapored neznatna. V zadnjih dveh letih je bilo pridelka le za vzorec, zadnji podatki pa napovedujejo še eno podpovprečno žetev. Suša je udarila z vso silo, njene dolgoročne posledice pa so najmočneje prizadele prav otroke. Ljudje živijo v hudem in dolgotrajnem pomanjkanju hrane in vode. Grozi resna nevarnost, da se bo ponovilo leto 2011, ko je zaradi lakote v Somaliji umrlo 260.000 ljudi, od tega 130.000 otrok. Ocenjuje se, da v Somaliji živi 16 milijonov ljudi, od tega jih 6,7 milijona potrebuje nujno humanitarno pomoč. Zadnji podatki kažejo, da je 1,4 milijona otrok kronično podhranjenih.

Unicef in druge humanitarne organizacije so že ob prvih znakih pomanjkanja takoj začeli stopnjevati svojo pomoč v Somaliji. Unicef je podprl več kot 700 centrov za ambulantno obravnavo podhranjenih otrok na terenu in tako imenovanih stabilizacijskih centrov, kjer dobijo pomoč najhuje podhranjeni otroci, katerih zdravstveno stanje spremljajo zapleti.

Nado z začetka zgodbe smo srečali ob velikem prenosnem rezervoarju za pitno vodo, ki jo skupnosti dostavlja Unicef. Voda na območju Sheikh Nura je namreč postala okužena in začeli sta se širiti akutna vodena driska in kolera, ki sta pri kronično podhranjenih otrocih kar devetkrat bolj smrtni kot v primerjavi z njihovimi vrstniki. Unicef s čisto pitno vodo in tabletami za čiščenje vode podpira tako lokalno prebivalstvo kot tudi razseljene ljudi, ki so pri svojih gostiteljih. Na ta način je v Somaliji z vodo dosegel 1,5 milijona ljudi.

Nedaleč stran od vodnega rezervoarja pa je ekipa mobilne zdravstvene ambulante v senci drevesa pregledovala otroke zaradi podhranjenosti in jim zagotavljala pomoč. Vrečke terapevtske hrane, ki jo matere dobijo v mobilnih enotah, lahko preprečijo, da bi zaradi podhranjenosti bila potrebna bolnišnična obravnava v stabilizacijskih centrih. Tam se zdravijo otroci, ki so tako slabotni, da sami ne morejo več jesti.

Enajstmesečno hudo podhranjeno Zamzam prinese na pregled mama in pove, da jim je poginila vsa živina in da jim je za hrano ostal le še riž. Mama izkoristi prisotnost mobilne ambulante, ki na tedenski ravni obiskuje sedem lokacij. Prevzame terapevtsko hrano in napotke osebja, ti pa malo Zamzam naročijo na kontrolo čez teden dni. Mobilna ambulanta izvaja tudi cepljenje otrok proti osnovnim nalezljivim boleznim, kot so ošpice, zaradi katerih je v prvih petih mesecih letošnjega leta zbolelo že 12.300 otrok. Bolezni, ki bi jih bilo sicer mogoče preprečiti s cepljenjem, so lahko za najranljivejše otroke usodne.

Stabilizacijski center v Hergeisi s pomočjo Unicefa deluje od leta 2008. Namenjen je najtežjim primerom hude podhranjenosti, ki jo spremljajo zapleti. Foto: Tomaž Bergoč

 Nekaj sto metrov stran od mobilne ambulante stoji lokalna šola, kjer polovico učencev predstavljajo otroci iz razseljenih družin. Unicefova finančna pomoč je omogočila, da so vse storitve za otroke v šoli brezplačne. Zaradi prenatrpanosti so uvedli dvoizmenski pouk – lokalni otroci obiskujejo pouk dopoldne, tisti, katerih družine so našle zavetje v Sheikh Nuru, pa popoldne. Ker so številni otroci na begu zamudili dragoceni čas za izobraževanje, bodo Unicefove šole odprte tudi med poletnimi počitnicami, da bodo lahko učenci nadoknadili zamujeno snov. Od začetka leta je Unicef s partnerji omogočil 105.000 otrokom, da so lahko ostali v šoli ali da so se vrnili vanjo.

Med kratkim obiskom Somalije sem lahko prisluhnil mnogim zgodbam otrok v stiski. Najbolj pa mi bodo v spominu ostali prizori v stabilizacijskem centru v Hargeisi, kjer je bilo v tistem času hospitaliziranih 15 hudo podhranjenih otrok. Tja so bili napoteni iz mobilnih ambulant v okolici, kot je tista v Sheikh Nuru.

Otroci, kot so 8-mesečni Hasan, 17-mesečna Ido (ki je tehtala slabe štiri kilograme), 17-mesečna Ubah, dveinpolletni Maymun (ki je bil zaradi oslabljenosti že peti dan v komi) in drugi dajo hladni statistiki nov pomen. Letos je bilo v podobne centre sprejetih že 130.000 otrok. Petindevetdeset odstotkov jih je zaradi pravočasne pomoči preživelo.

Podobne težke razmere vladajo tudi drugod po svetu. Lakota grozi otrokom v Južnem Sudanu, Jemnu in Nigeriji. Zato upam, da bomo v času postavljanja sebe pred druge in zapiranja lastnih meja zmogli dovolj razuma in človečnosti, da preprečimo, da bi se ponovilo leto 2011. Pomoč Unicefa in partnerjev v Somaliji me navdaja z optimizmom.

Nado in njeno družino je v vasi Sheikh Nur odprtih rok sprejela Huda, popolna tujka. Tudi ona s petimi otroki in družino živi v hudem pomanjkanju. Nada se morda nikoli več ne bo vrnila domov. A v deželi velikega obupa je s pomočjo dobrih ljudi našla nekaj upanja na boljšo prihodnost. In to je nekaj neprecenljivega.


Tomaž Bergoč je izvršni direktor Slovenske fundacije za Unicef.