Diana Koloini: Dober dramski tekst razkriva avtentično sliko človeka, družbe in sveta

Ansambel potrebuje soočenja s kolegi in drugimi prostori, intenzivnejši pretok izzivov, novih nalog in energij.
Objavljeno
26. junij 2015 14.50
Portret Diana Koloini, Ljubljana, 20.Junij2015
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
»Gledališče ni le namenjeno javnosti, temveč jo tudi vzpostavlja. Pozornost bolj ali manj številne publike usmerja na teme in probleme, ki jih prikazuje, usmerja tudi način percepcije uprizorjenih tem – prav zato je vselej izpostavljeno nadzoru,« Diana Koloini zapiše v knjigi Zapeljevanje, iluzija, ljubezen. Prepričana je, da dober dramski tekst razkriva avtentično sliko človeka, družbe in sveta – vsega, kar nas obdaja.

Diana Koloini je otroštvo preživela v Vipavskem Križu, na ljubljanski AGRFT na oddelku za dramaturgijo diplomirala leta 1989 z nalogo Mit Don Juana v evropski dramatiki. Podiplomski študij je opravila na oddelku za sociologijo kulture ljubljanske FF, magistrirala 2002 z nalogo Ideološki aspekti ponavljanja stalne zgodbe v dramatiki. V letih 1987 do 1994 je bila kot dramaturginja zaposlena v PDG Nova Gorica, od 1994 do 2009 v SNG Drami Ljubljana. Kot gostujoča dramaturginja je delala tudi v drugih slovenskih gledališčih. Od 2010 do 2012 je bila vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa v Cankarjevem domu Ljubljana, od 2012 do 2014 umetniška koordinatorka v SSG Trst. Pred mesecem dni je postala umetniški vodja SNG Drame Maribor.


Kaj ste ta trenutek v mariborskem gledališču – kakšen prinašalec novega?

Ta trenutek sem menda predvsem nekdo, ki je živo zavzet za sodelovanje, gledališka profesionalka z dolgimi in raznovrstnimi izkušnjami, ki želi resno delati z mariborskim ansamblom. Svoje vloge pravzaprav ne vidim v uvajanju radikalno novega; prišla sem v dobro delujočo in urejeno hišo z dolgo in bogato tradicijo, ki premore tudi velike dosežke. V gledališče z relativno velikim in dobrim igralskim ansamblom. Njihovo dosedanje delo spoštujem, obenem pa mislim, da lahko skupaj dosežemo tudi več: gledališče, ki bo bolj prodorno in izraziteje angažirano. Mariborska Drama je v zadnjih letih delovala kot kvalitetno gledališče z malce akademskim, meščanskim navdihom, do neke mere tudi odmaknjeno. V tem so tudi dragocenosti, a sama si bom prizadevala za repertoar, v katerem bo več sodobnega, bolj žive in aktualne tematike, pa tudi izrazni načini; za gledališče, ki bo zavzeto nagovarjalo današnji čas in raznorodno občinstvo. Pa tudi za večjo odprtost in komunikacijo s širšim prostorom.

Kako boste to storili?

Z izborom zunanjih sodelavcev in dobrih predlog. Prizadevala si bom, da bi v Maribor pritegnila najizrazitejše režiserje iz slovenskega in širšega prostora ter pozorno izbirala tudi med mlajšimi, ki morda še niso docela izoblikovani, a premorejo navdih, svežino in pravi ustvarjalni angažma. Načrtujem pa tudi sodelovanja z drugimi gledališči, v obliki koprodukcij in drugače. Mislim, da ansambel in hiša potrebujeta soočenja s kolegi in drugimi prostori, intenzivnejši pretok izzivov, novih nalog in energij. Potem je tu še cel kup drugih stvari, od privabljanja občinstva do prodora na tuje odre, najrazličnejše poteze in strategije, ki naj mariborsko Dramo preoblikujejo v sodobno delujoče gledališče. Zdaj ima morda malo preveč pridiha uglajene zrele dame.

Dame z malce obledelim sijajem?

Seveda, mariborska Drama je imela poseben sijaj v času Tomaža Pandurja, ki ji je zagotovil velikopoteznost in samozavest, kakršne pri nas dotlej nismo poznali. Uspelo mu je, da jo je uveljavil kot osrednje slovensko gledališče in umestil tudi v mednarodni prostor. Zagotovil ji je bleščavo in glamuroznost, ki sta sicer vzbujali pomisleke, tudi meni, priznam, vendar pa ni mogoče oporekati, da je svojo vizijo izpeljal naravnost veličastno.

Bi ga nemara prav zato morali povabiti, naj znova režira v tej gledališki hiši?

Resno razmišljam o tem, pravzaprav se že pogovarjava. Prepričana sem, da bi bilo prav, da Tomaž znova režira v Mariboru. Tudi zato, ker se je njegova zgodba tukaj zaključila tako, da deluje nedokončano in celo travmatično. Predvsem pa seveda zato, ker je v zadnjih letih dokazal, da je režiser velikega formata, ki zna delati tudi v drugačnih okvirih, kot mu jih je zagotavljal položaj direktorja; natančneje, da je predvsem režiser z izrazito in močno avtorsko poetiko. Karkoli si že mislimo o njegovi estetiki, treba je priznati, da je v letih po tem, ko je odšel iz Maribora, izkazal prav izjemno zvestobo svoji viziji gledališča. Zelo dragoceno bo, če se z njo vrne v Maribor, kjer je pustil tako velik pečat. To seveda ne pomeni, da imam željo in ambicijo, da bi sama vzpostavljala takšen tip gledališča, kot ga je ustvaril Tomaž Pandur. Niti takšne moči nimam, a tudi ne potrebe po tem. Ne bojim se, da mariborski Drami ne bom znala zagotoviti tolikšnega sijaja kot on, ker niti ne verjamem, da bi bilo to danes plodno. Moje izbire in preference so drugačne. Vendar pa ima Tomaž Pandur med njimi svoje lastno mesto.

Kaj pa Diego de Brea?

Tudi. Diego mi je celo bližji, saj sva v nekem obdobju intenzivno sodelovala, nekatere izmed »najinih« uprizoritev pa so med najljubšimi iz moje dramaturške prakse. Tudi zdaj ga gledam kot enega najbolj izrazitih in avtorsko izostrenih režiserjev slovenskega prostora. Tako zelo intenziven in globoko iskren je, na redek način, kot sodelavec zahteven, a tudi nagrajujoč. Pri umetniškem vodenju se mu je menda malo zalomilo, morda to niti ni pravo delo zanj, a ni na meni, da bi o tem sodila. Vem, da je kot režiser zelo dragocen. Upam, da bom našla pravi trenutek in pravi projekt za njegovo delo v tem gledališču, kjer sem ga nasledila.

Petnajst let ste bili dramaturginja v SNG Drami Ljubljana. V čem se vodstveni in kreativni del mariborske Drame najbolj razlikuje od ljubljanske sestre?

Mariborsko gledališče je v slovenskem prostoru unikum, saj je edina hiša, ki združuje tri umetniške ansamble: opernega, baletnega in dramskega. Obenem je to kulturna inštitucija z največjim številom zaposlenih, kar ni nepomembno, razmere v hiši so ob takšnem mnoštvu ljudi precej drugačne. Drama pa je v tem velikem korpusu najmanjši organizem. Ne bom rekla, da je zato potisnjena ob stran, prav nasprotno; a treba je priznati, da sta Opera in Balet velikopoteznejša in pravzaprav tudi bolj prodorna. Zlasti ob Edwardu Clugu, ki vodi baletni ansambel in je eden redkih slovenskih umetnikov, ki se je uveljavil na resnično velikih mednarodnih prizoriščih. Oba ansambla pa imata zelo številno publiko, tudi iz tujine. Drama pač ne seže tako daleč, za zdaj. In morda tudi ne tako daleč in globoko kot njena ljubljanska sestra, ki ima največji in najpotentnejši igralski ansambel v Sloveniji – ni me strah priznati, saj je to vendar vsesplošno znano, a pri tem ni potrebe niti za sram. Razlika je tudi v tem, da je ljubljanska Drama enovit korpus, ki v celoti deluje za uresničevanje dramskega repertoarja in ta je tam zares obsežen in temeljit. Ob vsem povedanem pa ne vidim nobenega razloga za morebitne bojazni, ljubosumnosti ali celo zakompleksanost, res ne. Mariborska Drama ima kvaliteten igralski ansambel z nekaj prav izjemnimi umetniki oziroma umetnicami. Že doslej so zmogli velike dosežke, mislim pa, da lahko naredijo še dosti več, da izkoristijo vse svoje potenciale. Skrb za to je ena mojih poglavitnih nalog. Poleg tega ima mariborska Drama svoje trdno mesto v mestu in prav nenavadno zvesto občinstvo. To je zelo dragoceno. Tu so vse možnosti za plodno, kreativno in ustvarjalno delo in za razvoj tega gledališča, ki morda še ni izkoristilo vseh svojih zmožnosti. Pri tem ni nobene potrebe, da bi poskušali tekmovati ali zasledovati dosežke prej omenjenih ansamblov. Mariborska Drama ima lastno realnost in svojo pot naprej.

Z novim umetniškim vodjo pridejo predvsem novi režiserji ... Razmišljate o bogatitvi igralskega ansambla?

Seveda razmišljam o novih igralcih, še kako! To je potreba, pri kateri so možnosti žal zelo omejene, situacija pa zato ne tako optimistična, kot sem govorila še ravnokar. Gledališče nujno potrebuje nove igralce, relativno redno, to velja za vsak ansambel, za tega in v tem trenutku pa še posebej. Spoštujem igralce, ki so angažirani v Mariboru, in se veselim dela z njimi, želim si ga. Vendar bi resno potrebovali osvežitev s prihodom novih. To potrebujejo sami, da bi se soočili z novimi kreativnimi energijami in izzivi. Svežih moči pa potrebuje tudi vsak nov umetniški vodja in ne samo zato, ker ni najbolje, če si sam edina novost. Začeti na novo, ne da bi imel možnost pripeljati vsaj nekaj novih, potencialno svojih sodelavcev, je zelo zagatno. Saj so me ti, ki so že tu, lepo sprejeli in verjamem, da bomo skupaj dobro delali, vendar bi bilo z osveženo ekipo vse naše početje neprimerno bolj produktivno. A to je v zdajšnji situaciji malodane nemogoče. Slovenska politika, ki je glede zaposlovanja v kulturi skrajno restriktivna, do kulture restriktivna tudi drugače, ustvarja situacijo, ki je čedalje bolj brezupna. Nesmiselna, neproduktivna in brez slehernega potenciala za vizijo. Pravkar sem se še ponašala z optimističnimi načrti, a če pomislim na to, kaj se nam dogaja v širšem prostoru, me obide groza: zdi se, kot da smo obsojeni na to, da se zapremo vase, skrknemo in potem počasi odmremo.

No, preden se to zares zgodi, se bom potrudila s tem, kar nam je dosegljivo. Seveda si bomo pomagali tudi z gosti. Posebej pomembno pa je, da mi uspe pritegniti zares dobre režiserje, tiste, ki s svojim delom prebujajo nove vire kreativne energije: ustvarjajo dobre uprizoritve, seveda, a tudi poživljajo in brusijo igralce v ansamblu. Za to je treba skrbeti tudi drugače in veliko morajo narediti igralci sami, a vendar najpomembnejše izzive predstavljajo režiserji. Ne gre samo za uresničevanje njihovih različnih avtorskih poetik, ampak za ustvarjalno potenco, ki zmore gledališče oblikovati na novo, no, vsaj do neke mere; ne mislim, da gre tu nujno za prelomne ali totalne premike. A res je, da se je gledališče v Sloveniji izoblikovalo kot režisersko – in takšno je še vedno, čeprav so zanj vselej pomembni, bistveni igralci, ki zdajšnji čas prihajajo znova v ospredje, v najboljšem smislu. Vendar pa ideje, orientacije, uprizoritvene načine in načine dela generirajo predvsem režiserji. Imela sem srečo, da sem kot dramaturginja delala z nekaj resnično močnimi režiserji, in seveda načrtujem, da bom z njimi delala tudi v Mariboru.

Kaj in kako naj režiser dela, da ga boste umetniški vodje ali intendanti vabili k vnovičnim sodelovanjem, da ne bo šlo samo za dve, tri sezone intenzivnega sodelovanja, potem pa – konec?

Kakšen konec neki! Vem, da nekateri režiserji razmišljajo tudi o tem, vendar je to bolj ali manj prazen strah. No, seveda se režiser, ki mu nalagamo velike zahteve, lahko tudi utrudi ali kdaj pa kdaj zgreši, to pač sodi k ustvarjalnemu delu. In resnica je, da smo v teh časih vsi izpostavljeni zahtevi po konstantni uspešnosti, režiserji prav tako kot gledališke hiše. Napake ali fiaski lahko pritegnejo veliko pozornost in dosti kričanja o nesmotrnem trošenju davkoplačevalskega denarja – kot da bi ob vsem, kar se dogaja v našem prostoru, le-tega morda požirala predvsem kultura! –, zahteve prostora in časa so v tem smislu zelo velike in obremenjujoče, tudi neproduktivne. Res je, da pretirano podlegamo zahtevam po vsesplošno odobravanih dosežkih, množenju občinstva, večanju produkcije. Tak je svet, v katerem živimo, in čisto zagotovo ni najboljši, niti smiseln, niti pravičen, niti varen. Vendar pa dobri ustvarjalci v gledališču za zdaj še ne ostajajo brez dela, vsaj ne režiserji. Pri tem pa ne vidim potrebe, da bi določen režiser v nekem gledališču delal vsako sezono. V sedanjem načinu delovanja institucionalnega gledališča stalnost pravzaprav predstavlja določeno težavo. Sama sicer zagovarjam stalne igralske ansamble, saj so edini način, ki zagotavlja kontinuirano in urejeno produkcijo, vsaj v naših razmerah. Samo tako je mogoče gojiti celovit dramski repertoar, ki si vsake toliko privošči uprizarjanje zahtevnega klasičnega besedila. Shakespearja pač ni mogoče uprizoriti v skupini, ki dela projektno, ne v slovenskih produkcijskih razmerah. Ansamble torej potrebujemo. Pa tudi tega ne razumem, zakaj bi ravno igralce, ki v povprečju ne zaslužijo več kot uradniki ali šolniki, morali izpostavljati radikalno negotovi eksistenci. Vendar bi morali najti način, s katerim bi se menjaval, prenavljal in obnavljal vsaj del igralskega ansambla; pa ne samo najmlajši igralci, ki so šele na preizkušnji in so ta čas izpostavljeni pravi prekernosti. Pri tem pa svežino in pretočnost, izzive novih sodelavcev in drugačnih načinov dela potrebujemo bolj kot pred kakšnimi tridesetimi leti, ker je tudi naš svet bolj pretočen in spremenljiv. A v zdajšnji situaciji tovrstne spremembe zagotavljajo predvsem režiserji – tudi zato, ker so edini, ki se s projekti selijo.

To, kar ste pravkar omenili, kljub številnim preprekam, imenitno uspeva dvojcu kranjskega Prešernovega gledališča, direktorici Mirjam Drnovšček in umetniški vodji, dramaturginji Marinki Poštrak.

Res je, Marinka in Mirjam to delata zelo dobro. Glede na možnosti kranjskega gledališča z maloštevilnimi igralci, skromnimi finančnimi sredstvi in relativno ozkim okoljem celo fenomenalno dobro. Zelo ju spoštujem in občudujem.

Kako prepričati režiserja, da bi prišel v Maribor naredit svoj chef-d'oeuvre – zdi se, kot da te navadno rezervirajo za ljubljansko Dramo.

No ja, do neke mere to morda drži. Kot je tudi res, da imajo tam najboljše razmere. Pa vendar, mojstrovine ni vselej mogoče vnaprej načrtovati, temveč se zgodi, ko se ujamejo nepredvidljive stvari. Sicer pa mislim, da se tudi režiserji zavedajo, da ne morejo delati samo v Ljubljani, da se morajo zavzeto posvečati delu v drugih gledališčih, saj bodo sicer ostali brez pravega prostora oziroma v premajhnem prostoru. In Maribor ima tudi svoje prednosti: urejeno hišo z dobro infrastrukturo, manjši program, ki omogoča večjo posvečenost in osredotočenost na vsak projekt, predvsem pa kvaliteten ansambel z nekaj prav izjemnimi igralci. Ne mislim, da smo brez adutov. Seveda pa se bom morala tudi sama zelo potruditi, da jih bom pritegnila – z idejami, prepričevanjem, izzivanjem, nekakšnim zapeljevanjem.

Spomnim se imenitnega mariborskega občinstva – takrat mednarodno obarvanega – iz devetdesetih let. Je še vedno takšno?

Mogoče ni več tako mednarodno kot na Pandurjevih premierah. A Maribor ima zelo dobro občinstvo, vse prej kot provincialno. Delno je to povezano z meščanstvom, ki ima tu posebno tradicijo in je svojemu gledališču zvesto, spremlja ga pozorno in intenzivno. Pri tem pa so pripravljeni sprejeti zelo različne stvari, brez malomeščanske ozkosti in zadrtosti. Dobro srečo za gledališče predstavlja tudi festival Borštnikovo srečanje, ki je pod vodstvom Alje Predan v zadnjih letih postal celo mednaroden. Sem prihajajo najboljše uprizoritve iz slovenskega prostora, pa tudi nekaj iz tujine. Jedro mariborske publike je zato zelo razgledano in izobraženo in tudi od domačega ansambla pričakuje kvalitetno gledališče.

V SSG ste za seboj pustili nedokončano delo.

Res je. Tam sem komaj dobro začela in potem odšla. Dosegla sem kar nekaj uspehov, nekateri so bili potrjeni tudi post festum, še celo pravkar s trikratno uvrstitvijo SSG na Borštnikovo srečanje, vendar ne vem, ali to komu tam sploh kaj pomeni. Pravzaprav nisem odšla, temveč so me zbrcali proč, kot že marsikoga pred mano. Nekateri kolegi s te strani meje so se čudili, zakaj se nisem potegovala za nov mandat, a na oni strani meje so mi z vseh koncev hodili pravit, da sem odpisana in da hočejo, da grem. Ni mi bilo mogoče še naprej vztrajati, čeprav sem si tisti kratki čas zelo prizadevala. V tržaško gledališče sem šla z resnimi nameni in vanj vložila ogromno truda in energije. Nekaj časa sem verjela, da je mogoče kaj spremeniti. In imela sem čudovito sodelavko, eno samo, do kraja predano in vztrajno, da ob njej verjameš, kako je vse mogoče. To je neizmerno dragoceno in najlepše, kar sem doživela v Trstu. Je pa tudi precej brezupno, če celo gledališče stoji na veri enega človeka. In vendar je to gledališče na oni strani meje na poseben način pomembno za vse nas, zame kot Primorko pa še posebej. Vse otroštvo sem o Trstu poslušala kot o centru sveta. Vrh tega pa je bilo to prvo gledališče, v katero so me vozili na predstave. In še vedno mislim, da ima s svojo pozicijo izjemne potenciale. Pustila sem nedokončano delo, ja, in to je zelo boleče in travmatično. Upam pa, da bo komu drugemu uspelo bolje.

Prej ste omenili, da je včasih občinstvo v gledališču mogoče prepričati tudi z zapeljevanjem. Naslov vaše knjige o gledališču je Zapeljevanje, iluzija, ljubezen – poslastice med knjigami slovenske sodobne dramaturgije. V njej se prvi stavki glasijo: »Na začetku sta bila človek in kip. Oživljeni kip mrtveca, ki prikoraka na oder, da bi zaustavil strastno razvneto dogajanje življenja in uničil fascinantnega junaka, je eno najintenzivnejših gledaliških doživetij, ki so se mu zarezala v zavest … Govorili ste o Don Juanu.

Ja, Don Juan je bil kar nekaj časa moja tema. Knjiga pa je rezultat mojega magistrskega študija. Saj si prizadevam, da bi napisala še kakšno, ampak ... Pisanje mi je bilo zmeraj pomembno, tudi kot protipol praktičnemu delu v gledališču, njegovo dopolnilo in odmik v drugačno zbranost. Pa nekakšna avtorizacija, ki je dramaturg v gledališču pravzaprav ne more doseči. Vendar pa je delo v gledališču toliko bolj dinamično, da te kar samo potegne vase, podeli ti energijo, ki jo je v samoti pisanja težko zbrati. In nikoli mu ni konca.

Nini Zagoričnik ste v njeni radijski oddaji na vprašanje, kaj je ljubezen vašega življenja, odgovorili – gledališče. Je res tako?

(smeh) Mislim, da bi večina gledališčnikov odgovorila tako.

Kaj v resnici vsebuje takšen odgovor?

No, odgovorila sem kot profesionalka, tudi zato, ker mi ni do tega, da bi v javnosti govorila o osebnem življenju. Moje življenje seveda ni samo gledališče, to niti ne bi bilo dobro, ne zame ne za moje delo. Čeprav se za čas ustvarjanja neke predstave lahko zgodi, da gledališče pogoltne vse drugo, in to je lahko prav evforično. A v življenju so potrebne tudi druge stvari in druge ljubezni. V nekem smislu pa je le res, da je gledališče največja ljubezen mojega življenja, saj je najbolj trajna in sem ji posvetila največ časa in energije. In je tudi strast, vztrajna in predana strast, za katero sem se pripravljena boriti in marsikaj žrtvovati. Čisto vsega pa le ne.

Česa ne?

Svobode. Možnosti drugih, drugačnih ljubezni.

Človek je njegova provenienca. Vaši predniki so se ustalili poltretji kilometer stran od mojih, na hribu, ki ga že stoletja poznamo kot Sveti Križ, danes Vipavski Križ, naseljen še v predrimskih časih … Ta vas, eden najlepših slovenskih kulturnih spomenikov, je bil vaš svet in gotovo še vedno je.

Ja, seveda je moj svet, čeprav čedalje manj. Križ je še vedno moj dom, ker je tam moj oče, moji nečakinji. In zaradi pokrajine, ki zame ni samo lepa, ampak jo doživljam kot konture mojega notranjega sveta. Tam sem preživela otroštvo in bilo je lepo. Tam sem zrasla, to je neizbrisno. Resnica pa je, da sem že zgodaj vedela, da želim živeti in delati drugje. Verjamem, da je mogoče dobro živeti tudi na vasi, a sama potrebujem večji, urbani svet, večjo dinamičnost in tudi prostore javnosti, v katerih si lahko bolj anonimen. In potrebujem tudi premike in selitve. Kot sem se »izselila« iz ljubljanske Drame, ki je bila v nekem času že skoraj moj dom, kot sem se preselila v Trst in zdaj v Maribor. V Križu je čudovito lepo, a tam ne bi mogla živeti, sicer pa na vasi tudi ni mogoče delati gledališča.

Kako ste iz tega majhnega sveta podolgovatega hriba našli pot do literature, teatra?

Moja starša sta živela z glasbo in s knjigami, te so bile povsod. Fizično smo živeli na vasi, v resnici pa v svetu literature in glasbe. In takrat se je to zdelo povsem naravno. Tudi to, da smo hodili v gledališče, ki me je zmeraj fasciniralo. Da sem se odločila za študij dramaturgije, je bilo vseeno presenetljivo, še meni sami. Odločila sem se zadnji hip – morda zaradi vznemirjenja, ki sem ga doživljala na novogoriškem festivalu Malih odrov, ki je bil takrat tako navdihujoč.

Od kod izhaja priimek Koloini?

Pravzaprav je sramotno, a tega ne vem. Govori se, da je naš prednik prišel iz Furlanije, vendar nisem nikoli preverila. V Sloveniji nas je malo, menda manj kot deset. Ampak zveni pa dobro, a ne? Všeč mi je, da je v mojem imenu toliko vokalov. V otroštvu sem imela težave z imenom, ki zveni italijansko; na Vipavskem so fašisti pustili strahoten pečat. A zdaj je to sovraštvo izginilo. Fašizem pa je menda spet tu …, ne bi tako daleč.

Je bila pri vas, glede na to, da je vaš oče Klavdij Koloini, legendarni slovenski zborovodja, ki je naučil peti pol Primorske, torej najprej glasba in potem gledališče?

Najprej je bila glasba. Mama pa je bila knjižničarka in tu so bile vselej tudi knjige. Seveda sem se učila klavirja, dolgo. Morda sem se o umetnosti še največ naučila iz tega: kako vztrajno in pozorno si moraš prizadevati, da obvladaš fugo, pa da bo klavir zapel. Poslušaj se! je zmeraj govorila moja učiteljica klavirja. Klavir je mehaničen inštrument, nanj se udarja, zelo se moraš potruditi, da ga slišiš in pripraviš do tega, da poje. Grozno! Tega ne znam več.

Človek vstopa v svoje delo z vsem, kar je. S čim se torej podajate na mesto novega umetniškega vodje mariborske Drame?

Kot ste rekli sami, z vsem, kar sem. Z gledališkimi izkušnjami, ki sem si jih pridobila doslej, in upam si reči, da niso majhne: kot dramaturginja sem delala v skoraj vseh slovenskih gledališčih in z najrazličnejšimi sodelavci, s številnimi režiserji, med katerimi so tudi naši najizrazitejši. Izkušnje iz Cankarjevega doma in Trsta mi bodo dragocene. Pa tudi s svojim razmišljanjem o gledališču, z idejami, načrti in problemi, ki jih še nisem preizkusila. Z željo po delu v gledališču, s strastjo do te ljubezni. Predvsem pa z željo in spoštovanjem do dela z drugimi: temi iz Maribora, ki jih šele spoznavam, in tistimi, s katerimi sem sodelovala doslej, pa če bomo ali ne znova delali skupaj. Pa ne le sodelavci, tudi prijatelji, sogovorniki, kolegi in učitelji, celo tekmeci … ti so največja dragocenost. Seveda je nekaj ljudi, ki so mi posebej pomembni, vendar jih ne bom naštevala, da bi ne klicala zamer, strahov in krivic. Brez izmenjave misli in idej, skupnega rešetanja problemov in kovanja načrtov, zavezništva in izzivanja, brez sodelovanja nimam nobene moči, ne v gledališču ne v življenju. Ampak gledališče je pravi prostor za sodelovanje.