Drevo, ki pade, je veliko bolj hrupno od sto dreves, ki rastejo

Z  L’Oréalovoko Alexandro Palt o trajnostnem razvoj, uporabo novih sestavin v kozmetiki in o tem, da verjame v lepoto.

Objavljeno
07. julij 2017 15.33
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Pri L’Oréalu je s trajnostnim razvojem, za katerega je odgovorna Alexandra Palt, prežeto že malone vse. Podobno kakor se zdi, da je multinacionalka prevzela Paltovo: ime podjetja je v pogovoru omenila res velikokrat. Čutiti je izjemno pripadnost, zato je izreden tudi prispevek Avstrijke: kot Chief Sustainability Officer z močnimi voditeljskimi sposobnostmi je dodobra spremenila notranjo kulturo.

Zgodba L’Oréala, prve kozmetične skupine na svetu, je dolga, globalna, kompleksna, z vrtoglavimi številkami – lani so imeli za 25,84 milijarde evrov prometa –, nekaj sem izvedela, ko sem se maja, med francoskimi predsedniškimi volitvami, s Paltovo pogovarjala na sedežu multinacionalke v Parizu. V teh agresivnih časih, ko je revežev vedno več, neredki bogati pa so še bogatejši, multinacionalke nimajo v javnosti dobrega slovesa. A verjetno so takšne in drugačne, delajo slabo in delajo dobro, nič ni le črno-belo. Pa če je še tako glasno grajano ali pa odlično skomunicirano.

Kako je delati za L'Oréal?

Vsak zaposleni po svoje dojema svoje delo, odvisno je tudi od tega, kje v L'Oréalu je zaposlen. Jaz se navdušujem nad poslanstvom skupine, ki želi vsem približevati lepoto. Verjamem, da je lepota, želja po lepem, podcenjena. A ni nepomembna, saj je povezana s samospoštovanjem, zaupanjem vase. V resnici je precej osnovna potreba, kar je očitno pri bolnih ljudeh, ki so prav tako radi videti lepo.

»Sharing Beauty with All« je slogan skupine.

Predvsem je poslanstvo, manj slogan. Če poslanstvo podjetja ne bi bilo tako plemenito, ne bi delala zanj s tolikšnim navdušenjem. Naklonjena sem mu, kajti L'Oréal pomeni določen način dela, poudarjen podjetniški duh in odličnost, pomeni preobražati staro in sodelovati pri razvijanju novega, pomeni odprtost in sposobnost utelešati vso to kompleksnost. Naslanjamo se na tradicijo, na dolgo zgodbo, trdno zasidrano v preteklosti, obenem pa smo odprti za modernost.

Preteklost podjetja je zanimiva, saj sega več kot sto let nazaj. Sedanjost je uspešna, a tudi grajana. Med predsedniškimi volitvami je bilo v Franciji veliko počez kazanja s prstom na multinacionalke, predvsem na skrajnih polih, denimo pri Marine Le Pen in Jean-Lucu Mélenchonu, ki sta Emmanuela Macrona nekako ves čas »zmerjala« za liberalca. Površnega spotikanja ob multinacionalke je veliko, upravičenega in neupravičenega.

Saj ni tako le v Franciji, ampak tudi drugje. Fenomen je globalen, osebno bi rekla, da je tukaj še dokaj dobro, ni se bati, da bi Francozi zapadli v avtoritarnost in antidemokracijo; v Franciji ne funkcionirata. Prihajam iz Avstrije, ki je druga zgodba, delala sem v nepridobitniških organizacijah, kjer veliko ljudi res nima dobrega mnenja o multinacionalkah. A zdaj, ko sem del velikega podjetja, lahko tiste, ki grajajo na pamet, samo povabim, naj pridejo pogledat. Kajti multinacionalka pomeni 80.000 ljudi, toliko posameznikov ...

... toliko plač in še za več ljudi kruha ...

Ljudje se iz dneva v dan razdajajo podjetju, ker verjamejo vanj in so prepričani, da prinašajo nekaj svetu; zato delajo najbolje, kot zmorejo. Podjetje ni nikoli anonimen in abstrakten sovražnik. Pri nas smo nadvse navezani nanj, in to na vseh ravneh hierarhije, od delavcev v tovarni do vrha. V L'Oréalu smo znani po tem, da radi delamo, zato ker je za nas lepo poskrbljeno. Naš generalni direktor [Jean-Paul Agon] poudarja, kako je normalno – ker smo s svojimi proizvodi navzoči po vsem svetu –, da povsod razvijamo enak socialni model, model odličnosti. Zaposleni uživamo zdravstveno in socialno varstvo, ob nesreči ali smrti zaposlenega je poskrbljeno za varnost družine, porodniški dopust traja 14 tednov tudi v državah, kjer ga ne poznajo, in potem je še očetovski dopust pa skrb za uravnoteženo zasebno-poklicno življenje. Razvili smo dober socialni model, površni očitki, ki letijo na račun multinacionalk, vsaj pri nas niso utemeljeni. Osebno mislim, da je politični diskurz populistov o tem, kako bomo izstopili iz globalne ekonomije, zaprli meje in nato nadzorovali domačo gospodarstvo, prazna obljuba pri iskanju skupnega sovražnika. Skrajna desnica kaže s prstom po eni strani na begunce, na manjšine, na vse, ki so na takem ali drugačnem obrobju, po drugi strani pa so zanjo zlo velika podjetja. Kar pa ne ustreza realnosti, taki pogledi dolgoročno niso pravi.

Kaj naredi podjetje proti takšni miselnosti?

Prava pot je odličnost. Že osem let smo priznani kot ena najbolj etičnih družb na svetu, po ocenah mednarodne organizacije CDP [Carbon Disclosure Project] smo tudi eno od dveh najbolj trajnostno usmerjenih podjetij, naš socialni model je Mednarodna organizacija dela izpostavila kot zgled za poenotenje. Verjamem, da smo si z vzornim delovanjem tako med Francozi kot v mednarodnem okolju pridobili sloves skupine, ki pozitivno prispeva k svetu.

Mogoče bi kdaj povabili kakšne radikalneže, ki predvolilno mečejo vse, kar je povezano z veliki podjetji in ogromno denarja, v isti koš, ter jim postregli z nekaterimi podatki …

Lahko si predstavljam, da bi jih, saj verjamem v dialog; treba se je pogovarjati.

Postregli bi, recimo, s podatki o tem, koliko ste selili na tuje.

Imamo skoraj 70 filial, navzoči smo v 140 državah in na vseh celinah.

Ste veliko selili proizvodnjo? In kako je, recimo, z raziskavami? Kje jih izvajate?

Pri nas ne govorimo o delokaliziranju ... V L'Oréalu se vse začne z raziskavami; imamo okrog 4000 raziskovalcev. Res je, da so raziskave še vedno močno skoncentrirane v Franciji, vendar smo odprli »hub« tudi v Afriki, Aziji, recimo na Kitajskem, v Ameriki, denimo v Braziliji. Tako lahko sledimo lokalnim težnjam po lepoti: afriški lasje imajo določene posebnosti in so drugačni od drugih, podobno velja za kožo ... Zaradi takšne organizacije podjetja se dogaja, da lokalne inovacije z drugih celin preoblikujejo in navdihujejo delo tukajšnjih ekip. Kar pa zadeva industrijo, 80 odstotkov vseh proizvodov še vedno izdelamo sami.

V Franciji?

Ne le v Franciji. Doma imamo resda veliko tovarn, a prav tako drugod, kjer prodajamo svoje izdelke, jih imamo, pa ne zaradi dumpinga. Veliko stavimo na trajnostni razvoj, kar pomeni, da ne moremo vsega izdelati le tukaj, saj bi bil naš ogljični odtis prevelik, in kjerkoli smo, prispevamo ekonomsko in socialno. V vseh 42 tovarnah po svetu [enajst jih je v Franciji, kjer nastajajo vsi prestižni izdelki] skrbimo za enake standarde kakovosti, varnosti in trajnostnega razvoja kot v Franciji in Evropi. Da bi na tej poti nekako navdihovali še druge, smo leta 2015 v Yichangu na Kitajskem postavili prvo tovarno, ki je stoodstotno brezogljična oziroma deluje le na zeleno, hidravlično energijo; pri tem smo precej sodelovali s kitajskimi oblastmi. Med tovarnami in distribucijskimi središči, ki jih je podobno veliko, je že petnajst takih, ki so ogljično nevtralni: tudi v Franciji, Belgiji, Italiji, še vedno pa iščemo rešitve drugod. A naši standardi – zmanjšati ogljični odtis, porabo vode in delež odpadkov – so enaki po vsem svetu.

»Lepota ne more zdraviti, lahko pa prispeva k temu, da se počutimo bolje, dostojanstveno.« Foto: osebni arhiv

Torej ne smemo na pamet reči, da so v Aziji, Afriki ali vzhodni Evropi nižji kot v Franciji in na razvitem zahodu?

Nikakor ne. V Pakistanu, na primer, se zelo zavzemajo za trajnostni razvoj, zato – čeprav so majhni in so razmere v državi zapletene – razvijajo progam Sharing Beauty with All, enako kot ga, denimo, v Španiji, v ZDA, Latinski Ameriki ali Afriki. Zagotovo je naša posebnost, da imamo povsod po svetu enako visoke zahteve.

Kaj vse pomeni danes trajnostno naravnanost?

Prepričani smo, da živimo v času, ko je treba preoblikovati podjetniško filozofijo. Ne bo zadoščalo, da bodo tovarne izpuščale manj emisij C02 in odpadnih voda, ampak je treba spremeniti poslovni model. Leta 2013 smo zato sprejeli vrsto zavez, ki naj bi jih uresničili do leta 2020: prva in najpomembnejša je, da bomo do takrat pri čisto vseh svojih izdelkih izboljšali okoljski odtis. Pomembno je, da spremenimo paradigmo. Naš predsednik Jean-Paul Agon pravi direktorjem, kako je bilo doslej pomembno dvoje: ustvarjati izdelke, ki so lep kozmetični podvig in v skladu s pričakovanji potrošnika, in biti ekonomsko uspešni. A zdaj je pomembno še tretje: okoljski odtis, odgovornost ob vsakem izdelku – kar popolnoma spreminja mentaliteto. Če boste kupili kakšen naš proizvod, ki smo ga dali na trg letos, vedite, da smo mislili na okolje. Do lani nam je uspelo zmanjšati odtis že pri 82 odstotkih novih ali prenovljenih izdelkov, a kot smo se zavezali, naj bi do leta 2020 to dosegli pri vseh. In v tem ni nič spektakularnega. Na trgu je namreč kar osem milijard enot L'Oréalovih izdelkov, in če ne bomo resnično pri vsakodnevnem delu spremenili vsega, kar počnemo, potem bomo morda imeli nekaj lepih izumov, pri velikanski množici, kjer bi lahko bili prav tako drugačni, pa nam ne bo uspelo.

Zato smo se programa trajnostni razvoj lotili iskreno in smo na dobri poti. Naši sodelavci, raziskovalci in marketingarji, se vse bolj zavedajo, da je ob samem proizvodu, embalaži, ceni … pomemben čim manjši okoljski odtis; torej že razmišljajo o tem, kakšna je embalaža, ali je iz reciklirane plastike, ali bi kazalo spremeniti obliko, da bi bilo več prostora v škatlah, naloženih na tovornjake, in podobno. In seveda je pomembna odličnost same proizvodnje, ki je že stara zaveza. Naša industrija ne onesnažuje močno, zato so izboljšave zahtevne, in vendar nam je od leta 2005 uspelo pri proizvodnji zmanjšali emisije CO2 še za 67 odstotkov, kar je ogromno, sploh ker smo medtem povečali produkcijo za trideset odstotkov. Razmerje med ekonomsko rastjo in zmanjšanjem okoljskega odtisa je pomembno, prava smer v prihodnost pa: rast brez okoljskega odtisa.

Koliko vam sledi politika? V Franciji in nič manj drugod veliko govori o energetski tranziciji.

Odgovorila vam bom kot Alexandra Palt, ne morem pa vam v imenu L'Oréala. Pri konceptu trajnostnega razvoja so se izoblikovali novi igralci, denimo, mesta. Nadvse so aktivna, in ne le v Franciji. Tako se dogaja, da govorijo nacionalne vlade eno, mesta pa delajo drugo: države zamujajo ali mesta prehitevajo … [V mestih po ZDA, v Washingtonu, New Yorku, kalifornijskih mestih pravijo, da bodo spoštovali podnebni dogovor, pa naj se je Trump odločil drugače. Lani je zaradi onesnaženosti umrlo 1,3 milijona ljudi po svetu, na milijone otrok trpi za posledicami podnebnih sprememb, čutimo jih že malone vsi.] Mesta so pomembni novi akterji, bolj so agilna, več imajo kapacitet, da lahko delujejo in se odzivajo; podobno kot podjetja. Zato sem mi zdi posebej zanimivo sodelovanje med mesti in podjetji. L'Oréal se je povezal s C40, torej z velikimi metropolami in megapolisi sveta, ki se bijejo proti podnebnim spremembam; skupaj smo zagnali program Women4Climate. Prepričana sem, da bodo prav podnebne spremembe in ženske ključne za prihodnost človeštva. Zakaj? Zato ker se ženske bolj zavedajo podnebnih sprememb, saj jih te bolj prizadenejo. Kot žene in matere, ki skrbijo za družino, občutijo, kako okolje zaznamuje zdravje njihovih otrok, hkrati pa ženske razmišljajo o drugačnih razvojnih modelih, o drugačnem razvoju človeštva … Tudi v naši proizvodni verigi so zaradi podnebnih sprememb – opažamo daljša sušna obdobja, zaradi česar je manj pridelka, manj zaslužka, kar vpliva ekonomsko prav tako na nas, na naše rezultate, cene, morda na kakovost – najbolj prizadete ženske. Več kot polovica osnovnih surovin je namreč rastlinskega izvora: denimo karitejevo maslo iz Burkine Faso, arganovo olje iz Maroka ali kvinoja iz Bolivije; in ta pridelek pobirajo delavke. Zato imamo v vseh naših programih trajnostnega pridobivanja poglavje »podnebje«, ko poskušamo pomagati ženskam, da se prilagajajo na podnebne spremembe, se spopadajo s posledicami, razvijajo druge prakse in si na dolgi rok zagotavljajo prihodek.

Je pri vas, tudi v samem vrhu, zagotovljena enakost spolov?

Ključne zaveze se vedno sprejemajo od zgoraj navzdol. Dobili smo priznanje kot podjetje, v katerem je najbolje poskrbljeno za enakost spolov na svetu [po vrednotenju organizacije Equileap]. Verjamem, da je za to zaslužen naš generalni direktor, kajti tako korenite spremembe je mogoče dosegati samo ob direktorju, ki ima vizijo. Pri nas je več kot 40 odstotkov žensk v upravnem odboru, več kot 60 odstotkov naših znamk vodijo ženske, veliko sodelavk ima mednarodno kariero, na tujem so s partnerji ali z družino.

Raziskave. V občutljivem sodobnem svetu so testiranja na živalih etično nedopustna. Kako delate? Recimo na Kitajskem.

Naj takoj poudarim: L'Oréal ne opravlja nikjer na svetu testov na živalih. Na živalih ne testira niti končnih izdelkov niti sestavin.

S tem je konec?

Tega ne počnemo nikjer več od leta 2013 oziroma smo nehali že prej. Neredki mislijo drugače, a pri L’Oréalu res nismo najbolj spretni pri samopromociji in korporativnem komuniciranju … Testiranja končnih izdelkov na živalih smo opustili že leta 1989, kot podjetje, ki je največ investiralo v razvoj alternativnih metod: v rekonstruirano kožo. Ostalo pa je samo še za odstotek novih sestavin, pri katerih smo morali – zaradi varnosti potrošnikov, kajti alergije so lahko smrtonosne, tveganj ni malo – izvajati teste na živalih; in to smo počeli do leta 2000 in še malo čez. A kot rečeno, od 2013. ni več nikakršnega testiranja na živalih: ne končnih izdelkov ne sestavin. Kar pa zadeva Kitajsko, zaradi katere nas toliko kritizirajo, je treba povedati, da Kitajci nočejo prodajati proizvodov, ki jih sami niso testirali na živalih. Tamkajšnje oblasti so tiste, ki zahtevajo in opravljajo testiranja. Ne moremo biti zadovoljni, zato smo naredili vse, kar je možno, da bi pokazali, kako je z novimi tehnologijami mogoče opustiti testiranja na živalih. S pristojnimi sicer veliko sodelujemo, skupaj smo osnovali center Episkin v Šanghaju … in v tej smeri bomo delali naprej. Seveda pa na Kitajskem tudi trgujemo, zato moramo upoštevati tamkajšnjo zakonodajo in ne moremo preprečevati oblastem, da ne bi počele, kar delajo. Čeprav nekatere izjeme že obstajajo, na živalih ne testirajo več, na primer, proizvodov, ki so narejeni na Kitajskem in torej ne prihajajo od drugod ter sodijo v točno določene kategorije.

Možnosti za uporabo novih sestavin v kozmetiki je verjetno ogromno …

Vsako leto odkrijemo kaj novega, kakšno novo sestavino, trajnostni razvoj se res kaže kot izjemen vir možnosti in inovacij. Zanimiva je, denimo, kvinoja, ki izvira Bolivije in je postala prava svetovna moda, saj jo želijo jesti že povsod. Posledice so strašne, potem ko so jo mnogi kmetje začeli gojiti v ogromnih količinah, hitro in ne nujno kmetijsko najbolj primerno … Odkrili smo, da je za kozmetično industrijo primerno tudi tisto odpadno pri kvinoji, kar ni za jesti. Ko smo jo začeli uporabljati kot sestavino, smo se povezali z lokalnimi ljudmi, s kmeti in nevladniki, da bi jim pokazali, kako naj jo gojijo, da bo čim manj negativnega vpliva na okolje: brez uporabe pesticidov, povzročanja erozije zemlje …

Vsake volitve, in v Franciji so izvolili Emmanuela Macrona, pomenijo določen prevrat.

In možnosti. Naš svet je bolj svet priložnosti, saj želimo igrati pozitivno družbeno vlogo, povsod, kjer smo, in neodvisno od nacionalnih politik. Hočemo socialno in ekonomsko prispevati v skupnost, prevzemati odgovornosti …

Pri altermondialistični organizaciji Attac, kjer sem bila te dni, so precej kritični do multinacionalk, češ da premalo investirajo in premalo zaposlujejo, da menda predvsem kopičijo denar.

Očitki te vrste so precej pavšalni. Morda res obstajajo podjetja, ki delujejo na ta način, a naša filozofija je drugačna. Zaposlujemo vsako leto, lani nas je bilo približno 89.300. Ko sem prišla pred petimi leti in pol, smo bili pri 78.000. Zdi se mi, da zmoremo izpolnjevati pričakovanja različnih strani, res pa je, da ne bomo mogli nikoli zadovoljiti nevladnih organizacij, ki verjamejo, da se je treba nehati pehati za dobiček, za gospodarsko rast. Toda mi smo podjetje s svojo vlogo, kar pomeni, da želimo ustvarjati bogastvo, dohodke, delovna mesta … Vse to počnemo z veliko odgovornostjo in tudi prispevamo veliko, v pozitivnem.

Je izvolitev liberalnega Emmanuela Macrona po vašem mnenju dobra novica za Francijo?

Osebno sem vesela, da je zmagal. Razlogov za zadovoljstvo je veliko: zaradi družbe, v kateri živimo. Pomembno je, da smo družbeno povezani, marsikje po svetu niso več. Macronov pogled na to, kako naj bi delovala družba, mi je blizu. Dobro je, da smo izvolili človeka, ki pozna sistem in ve, o čem govori, ko razlaga o ekonomiji in financah. Z veliko optimizma bomo poskušali prispevati največ, kot se bo dalo. Da, zame je Emmanuel Macron dobra novica.

Lahko kaj rečeva o aferi Bettencourt? Zaradi finančno-političnega škandala – ki je leta 2010 meril na Liliane Bettencourt, prvo delničarko L'Oréala, in na tedanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja – se je veliko govorilo o L’Oréalu.

To je bilo, preden sem [leta 2012] prišla v podjetje. Afriški pregovor pravi: drevo, ki pade, je, na žalost, veliko bolj hrupno od sto dreves, ki rastejo. Osredotočati bi se morali na bistveno, na to, koliko podjetje daje svetu, kako sijajen je bil v L'Oréalu prispevek družine Bettencourt.

Koliko delate? Koliko ur na dan?

Kot veste, imamo v Franciji 35-urni delovni teden, vendar …

… a vsaj vsi, ki jih poznam, delajo veliko več, po cele dneve …

Da, veliko več, sploh pa vodilni kader ni na 35 urah. Sem velika zagovornica uravnoteženega zasebnega in profesionalnega življenja, saj imam majhna otroka. [Videti ju je na fotografijah v pisarni.] Ne morem se ločiti od njiju, zato sta vedno in povsod z mano ... Verjamem, da je treba preseči staro delovno kulturo, sploh v Franciji se mi zdi, da zaposleni mislijo, kako je pomembna navzočnost, da jih šef vidi delati; kakor da bi bili še vedno na dvoru Ludvika XIV. Jaz odidem, brž ko končam, v najslabšem primeru in če imam veliko dela, nadaljujem doma, ko gresta otroka spat. Mislim, da je danes veliko odvisno od osebnega vodenja in da je posebno za ženske pomembno, da se postavijo proti staremu modelu in so zgled mlajšim kolegicam. Pokazati jim kaže, da je možno oboje: družina in kariera. Pri tem je ključno, da ne podležeš pritiskom. Sodelavci me včasih zbadajo, ko vidijo, da grem ob šestih popoldne domov, češ – a si boš vzela prosto popoldne? –, a se me to ne dotakne. Vem, kaj vse naredim za podjetje, zato želim, da me ocenjujejo po rezultatih, ne po tem, koliko ur sedim v pisarni.

Lepota je pomembna. Tako sva začeli intervju, še končajva pri lepem.

Verjamem v lepoto. Pred nedavnim je bila moja soseda, ki je stara 69 let, hudo bolna. Diagnoza je bila slaba, niso ji napovedovali več kot leto dni življenja, toda po operaciji je okrevala, zdaj je dobro in bo lahko živela še dolgo. V času bolezni jo je skrbelo, kako si bo barvala lase, si urejala nohte, kako se bo negovala, kajti zanjo je pomembno, da je lepa. Ko sem ji prinesla naše proizvode, prilagojene za bolnike na kemoterapiji, je bila srečna, ker so ji dobro deli. Lepota ne more zdraviti, lahko pa prispeva k temu, da se počutimo bolje, dostojanstveno. Ne smemo je podcenjevati, češ da je plehka in nepomembna, ampak jo je treba raziskovati. Ponosna sem, da lahko sodelujem pri širjenju takšnega poslanstva.