Tiskane izdaje
Bo do leta 2050 res vsak drugi otrok v razvitem svetu avtističen? Bodo kljub bogati prehrani ljudje vse bolj depresivni, tesnobni, žrtve vse številnejših kroničnih in avtoimunskih obolenj? Zato ker ob ubornih hranilih v na videz čudovitih živilih, kot je čokolada, naše celice ostajajo lačne osnovnih opek za zidavo in obnovo telesa? Kaj sploh je ortomolekularna medicina?
Potem ko je mag. Karin Rižner vrsto let delala v svoji stroki – je biologinja in biokemičarka –, so jo družinske težave z zdravjem usmerile v strastno iskanje širših, a tudi bolj poglobljenih odgovorov in rešitev od tistih, ki jih splošno priznava medicinska doktrina. Za pomoč je sprejela tudi spoznanja ortomolekularne medicine, ki je v uporabi vse od sredine prejšnjega stoletja. Poglablja se v reševanje ključnih pomanjkanj na ravni kemije naših celic, ki se odražajo v različnih sodobnih boleznih.
»Epidemija avtizma tako narašča, da bo leta 2050 verjetno vsak drugi otrok avtist, v ZDA naj bi bilo to že tam nekje okoli leta 2035. Zdi se, da se skoraj nihče s tem ne ukvarja,« pravi Rižnerjeva. Ponuja ortomolekularna medicina kakšne rešitve? »Po svetu je veliko ortomolekularnih terapevtov, ki za zdravljenje avtizma uporabljajo dodatke k prehrani. Nekateri avtistični otroci se tako popravijo, da ne sodijo več v to diagnozo. Pri nas – in še v mnogih drugih državah – velja, da so avtisti genetsko poškodovani in se jim ne da pomagati, kar se je izkazalo za napačno. Na območju nekdanje Jugoslavije nekaj poskuša pomagati le dr. Milijana Selaković v Beogradu.«
Kaj sploh je ortomolekularna medicina? Sliši se zapletena zdravstvena veja, hkrati pa je ta pojem v javnosti praktično neznan.
Izraz so skovali zdravniki, ki so se začeli ukvarjati z zdravljenjem s pravilnimi hranili v pravilnih odmerkih. Morda bi bila to ustrezna kratka definicija. Prvi začetki segajo v 50. leta prejšnjega stoletja, predvsem v ZDA in Kanado – bili so to zdravniki, ki so bili razočarani nad zdravili in »zdravljenjem« in so iskali drugačne načine pomoči za epidemično naraščanje števila kroničnih bolnikov. Pravzaprav je tragično, da smo v 20. stoletju naredili nekaj ključnih strateških napak z vidika prebivalstva – dovolili smo, da nam je začel določati življenje kapital, ki mu gre za zaslužek, ne za dobro človeka. Zavladale so korporacije, petrokemična, kemična, farmacevtska, prehranska industrija. Še v 50. letih so zdravniki priporočali kajenje. Podobno je danes z mobilno telefonijo. Sicer pa se izraz ortomolekularna medicina danes zelo malo uporablja, ker se je že povezala z znanjem genetike, biokemije in epigenetike, zato se zdaj pogovarjajo o nutrigenomiki: raziskuje vpliv prehrane na genom, na genski material. Še vedno pa deluje strokovna revija z imenom The Journal of Orthomolecular Medicine.
Poznavanje neštetih zapletenih biokemijskih procesov, ki vsako sekundo potekajo v našem telesu, je laiku nedosegljivo, kako naj ga uporablja v vsakodnevnem življenju! Kako naj potem sploh slutimo, kje nismo zadostni, kaj nam poskuša sporočiti obolelo telo?
Naše telo vedno teži k harmoniji, vedno. Pri tem ne dela napak. Mi mu pripisujemo, da dela nekaj narobe, toda v resnici bi se morali vprašati, zakaj telo dela tako, kot dela? Če to raziščete, boste prišli do odgovora, zakaj daje znake, ki jih mi obravnavamo kot bolezenske. Če razumemo, zakaj nekaj dela, ga lahko pravilno podpremo v njegovih prizadevanjih, da bi prišlo spet do harmonije. V zapletenosti telesnih procesov zato ne vidim ovire, saj telo vedno poskuša najti najbolj racionalen izhod iz položaja, v katerega je zašlo. Razumeti torej moramo, kaj dela, potem zdravljenje neha biti problem. Zelo malo bolezni je res genetskih, tako da izvirajo iz genetske poškodbe, pa še takrat je mogoče narediti »genetski obvod« – prilagoditi prehrano in bolniki lahko spet precej normalno živijo. Dovolj je le poznavanje širše slike, ne vsake posamezne molekule.
Kako pa lahko ugotovimo, česa vsega nam manjka, kakšno sploh je »mikro« stanje v našem telesu? Obstajajo ustrezne laboratorijske preiskave? Krvi? Urina? Še česa?
Moje neuresničljive terapevtske sanje so, da bi lahko vsakega, ki pride k meni zaradi svojih težav, poslala v kak slovenski laboratorij, kjer bi testirali njegovo kri, urin, mogoče še lase, slino … in analizirali status njegovih vitaminov, mineralov, aminokislin, antioksidantov. Na žalost pa vsega naštetega ne morete v paketu dobiti nikjer na svetu. Analizirati je mogoče le nekatere posamezne sestavine, vendar so analize zelo drage in večino opravijo samo v tujini. V Sloveniji je samo en samoplačniški laboratorij, ki ponuja nekaj malega, recimo test železa, elektrolitov, vitaminov D in B12, folatov, s tem pa je izbor že skoraj izčrpan. Podobno je tudi pri neposrednih sosedah, Avstriji in Italiji, tako da včasih pošljemo telesne tekočine v Anglijo ali ZDA. Kar pa je ne le drago, zaradi sprememb tekočin na poti lahko na koncu dobimo tudi popačene rezultate. Dva večja laboratorija delujeta v okviru kliničnih centrov v Ljubljani in Mariboru, vendar pa sta interna in namenjena le njihovim bolnikom.
Glede prehrane se pojavlja vedno več novih smernic, pogosto si nasprotujejo, zmedeni smo. Preizkušamo vedno nove diete, zatrjujejo nam, to pa je zdaj čarobna formula. Vaš nasvet? Kakšnega osnovnega kompasa naj se držimo?
Predvsem – nikar slepo slediti smernicam. Posamezniki smo zelo različni. Ni kompasa, je le preizkušanje. Eden od zgovornih kazalcev je naša teža: če se optimalno prehranjujemo, imamo idealno težo, drugače imamo prenizko ali previsoko. Čim bolj se moramo držati prehrane, ki so jo imeli naši predniki. Težava je v tem, da so res jedli vse to kot mi – kruh, mleko, meso, nekaj sadja, a hrana je ustrezala temu, kar je v osnovi bila. Danes pa je hrana oropana hranil, natlačena s pesticidi in hormoni, je predelana, konservirana … in preden pride na naš krožnik, ni od živila ostalo nič živega več.
So torej vegani in vegetarijanci prijeli »boga za brado«?
Bolj kot paleodiete, vegetarijanstvo, veganstvo, presnojedstvo in kar je še tega, je pomembno, da se vsak dan pozorno posvečamo temu, da je naša hrana zdrava, polnovredna, raznolika, lokalno pridelana in pripravljena z ljubeznijo, kar da piko na i, saj je potem tudi energijsko polna: če jo pojemo z veseljem in počasi, pozitivno deluje na organizem. Drugače se začnejo različne kronične težave. Nikakor ne nasprotujem veganom in vegetarijancem, sama sem se vegetarijansko prehranjevala več kot dvajset let. Na tak način prehrane ljudje preidejo – če pustimo ob strani etične zadržke – zaradi zdravstvenih težav. Ene si res pozdravijo, počasi pa si s takšno prehrano pridobijo druge. Začnejo se namreč kazati razpoke: značilna pomanjkanja, ki na dolgi rok nastanejo, so pomanjkanje vitaminov B6 in B12, pomanjkanje žvepla oziroma aminokislin z žveplom, to sta metionin in cistein, aminokislin lizina in tavrina, ki ju je izredno malo v rastlinskem svetu, železa, ki se iz rastlinske hrane težje absorbira, kreatina, ki je izključno v živalskih živilih. Poleg tega vsaj 80 odstotkov vegetarijanske hrane sestavljajo ogljikovi hidrati, pri presnovi se zato porablja veliko kroma, ki pomaga spravljati sladkorje v celice. In ko nimate več dovolj kroma, se začnejo kazati znaki inzulinske rezistence, preddiabetična stanja in tako dalje. Poznam veliko veganov in vegetarijancev, ki se začnejo po daljšem obdobju tovrstne prehrane rediti in nikakor ne morejo shujšati, ker se je njihova presnova povsem prilagodila.
Rastlinske ali živalske beljakovine – so zamenljive, katere so boljše?
Telo potrebuje oboje. Če uživate samo rastlinske, se bo sčasoma pokazalo omenjeno pomanjkanje aminokislin z žveplom – rastline imajo pač popolnoma drugačno biokemijo, nimajo mišičja in živčevja in ne potrebujejo te vrste aminokislin v tolikšni meri. Tako pride naše telo do točke, ko nima več od kod jemati in začne »jesti« samo sebe. Najbolj pametno med izbirami se je odločiti za vsejedstvo, toda za zavestno izbiro. Samo ena prehrana je dobra za posameznika, a katera je to, mora odkriti vsak sam, telo bo sporočilo, kaj mu ustreza, nagrada pa je primerna teža, dobro počutje, dober spanec, skratka, zdravje.
Mleko in mlečni izdelki so večni kamen spotike. Kako gledate na to v luči mikrotelesnega okolja?
Ne morem reči niti da so zdravi niti da so nezdravi. Ključno je, o kakšnih izdelkih govorimo in kdo je tisti, ki jih uživa. Z ortomolekularnega stališča imajo fermentirani izdelki (jogurt, kislo mleko ipd.) določene prednosti, saj v telo prinašajo probiotične bakterije. Samo po sebi je mleko po svoji sestavi, tako beljakovinski kot mineralni, dobro hranilo. Vendar je prehranska industrija tudi mleko in izdelke popolnoma denaturirala. Če dobite mleko pašnih živali, ki ne uživajo dodatkov, je to sprejemljiva hrana. Drugače pa so v njej nezaželeni »sopotniki«; poleg ostankov hormonov in antibiotikov še toksini nezdravih bakterij in glivic ter nevarna mlečna plesen, ki jo v mlekarski industriji uporabljajo v sirarstvu; to dodajajo sicer na sir, a zaidejo tudi vanj. Bolj varni so siri malih pridelovalcev, ki tega dodajanja ne potrebujejo. In še o bojazni, kako bomo dobili dovolj kalcija, če ne bomo uživali mleka in mlečnih izdelkov: kalcija je dovolj v različnih živilih, brez mleka ga ne boste stradali. Večja težava je epidemično pomanjkanje magnezija – če nimamo dovolj magnezija, nikoli ne bomo mogli normalizirati ravni kalcija v telesu, kar pa ni povezano z mlekom. Tudi kalcij iz mleka boste izgubljali, telo ga ne bo moglo vsrkati, če nimate dovolj magnezija.
Kje vse naj torej »lovimo« ta dragoceni magnezij?
Predvsem iz živil rastlinskega izvora, ker je glavna sestavina klorofila. Bogat vir je zato zelena listnata zelenjava, je pa v tipični prehrani sodobnega človeka ni kaj dosti. Najbolj nas pomanjkanje prizadene pri pridobivanju energije v telesu, kajti ves metabolizem celičnega goriva, ki se strokovno imenuje ATP, je odvisen ravno od magnezija. Torej nas pomanjkanje prizadene prav na vseh ravneh. Magnezij je izredno pomemben za normalno delovanje mišic – torej tudi najbolj delavne srčne –, brez magnezija ni gibanja, zato pomanjkanje povzroča mišične krče in celo zaprtje, saj se črevo slabše giba. Brez velikih količin celičnega goriva tudi živčevje ne more delovati, posledica pomanjkanja magnezija je torej cela vrsta nevroloških in psihičnih težav. Ni naključje, da sta danes tako pogosti depresija in tesnobnost, velik del te zgodbe je epidemično pomanjkanje magnezija.
Če je magnezija premalo, pa je v naši prehrani čisto preveč sladkorjev vseh vrst. Najbrž izbira rjavega sladkorja, javorovega sirupa ali medu ni kakšna velika rešitev? Med drugim zato, ker se glivice, ki se ob sladkem razrastejo v našem telesu čez vse meje, pokažejo kot nevaren tihi sovražnik.
Smo v dobi glivičnih infekcij, razlogi so trije: različni sladkorji v prehrani hranijo oportunistične glivice v telesu, s čimer hočem reči, da se razraščajo, takoj ko imajo za to ugodne razmere; po drugi strani smo v dobi antibiotikov, z njimi pobijamo tudi dobre črevesne bakterije in dajemo prostor glivicam, da se razrastejo po črevesni sluznici, kjer takoj zasedejo vsako izpraznjeno »parkirno mesto« uničene bakterije. Zastrupljajo nas s toksini, po drugi strani pa povzročijo imunsko oslabelost, kajti naš imunski sistem je odvisen od tega, da dobre, probiotične bakterije stalno dražijo limfne vozle v črevesju in tako povzročajo, da je naš varovalni sistem neprestano pripravljen. Če teh bakterij na sluznici ni dovolj, bo imunski sistem »spal« in ne bo takoj reagiral. Tretja škoda pa je posredna, probiotične bakterije izdelujejo veliko hranil, če teh bakterij ni, smo spet v minusu.
Kruh je danes tako dober, da smo mnogi brez obžalovanja z njim pripravljeni zamenjati torto …
Žal ista zgodba: beli kruh nima prednosti pred sladkorjem, poleg tega prehranska industrija dodaja vse mogoče, da bi bil bolj okusen in privlačen, to pa so različne mešanice kemikalij. Sam kvas, če je seveda kakovosten, sicer ni problematičen, a postopke vzhajanja umetno pospešujejo. Če boste namesto sacher torte pojedli svežo belo žemljo, telo žal ne bo imelo od tega kakšne koristi.
Še ena množična težava: ogromno ljudi muči preobilje želodčne kisline, najbrž je krivo stresno življenje, k temu svoje doda ad hoc prehrana. Tako smo kar abonirani na različne hitre »pivnike« te kisline ali dolgoročne zaviralce njenega izločanja.
Še ena kontroverzna tema! V praksi se namreč izkaže, da je zaviranje izločanja želodčne kisline napačen ukrep. Zaradi visoke ravni stresa izločamo manj želodčne kisline – splošno prepričanje je ravno nasprotno. Toda osnovni odziv telesa je, da moramo predvsem uiti nevarnosti, zato potrebujemo energijo v mišicah, ne pa pri prebavi: več ko imamo adrenalina, manj se nam izloča želodčne kisline. Kisline v želodcu v resnici torej nimamo dovolj, zato nam zaužita hrana, po navadi še zelo površno prežvečena, zastaja v želodcu. Načnejo jo tam živeči mikroorganizmi, začne vreti, nastajajo plini, strupeni izločki teh procesov dražijo želodčno sluznico, zaradi česar se ta vname (gastritis). Če je pH želodca previsok, pomeni, da ni dovolj kisline, se spodnja želodčna zaklopka proti dvanajstniku zelo dolgo ne odpre in hrana ostaja v želodcu: pH mora biti nižji od 2, da poteka prebava. A že, ko je pH morda 4 ali 5, torej preveč bazičen za prebavljanje, se naši osebni zaznavi zdi slabo prebavljena hrana, ki se nam skozi zgornjo zapiralko vrača v požiralnik, še vedno zelo kisla in želodec po krivem »obtožimo« za preveč kisline. Sploh ko ležimo. Sluznica požiralnika proti tej kislosti ni zavarovana in lahko utrpi poškodbe.
Ima ortomolekularna medicina kak odgovor na to?
Predlaga jemanje kisline – bodisi betain-HCl bodisi kar razredčen jabolčni kis, tudi limonin sok pred ali med obrokom, nekateri pa to prenesejo celo šele po obroku. Tako bo želodec lahko prebavljal in počasi vzpostavil zdrave procese. Mnogim s počasno prebavo koristi tudi dodajanje prebavnih encimov. Tipičen znak pomanjkanja želodčne kisline je tudi zaprtje: čim bolj kisla bo prebavljana hrana, tem hitreje jo bo telo poskušalo potisniti naprej po prebavni cevi. Pri driski je pH zelo nizek, driska je torej zelo kisla. Preveč počasna prebava je vedno zelo bazična. Če nimamo dovolj kisline, se ustavi prebavljanje beljakovin, prebavni encim pepsin ne deluje, posledica je zelo slaba oskrba telesa z gradniki beljakovin, aminokislinami. Telo zato ne ve več, kam naj vgrajuje tisto malo, kar dobi. Mora se odločati, čemu dati prednost – to pa so vedno trenutno najbolj pomembni procesi za preživetje. Prebavni encimi ne sodijo v kategorijo takojšnje ogroženosti, zato telo varčuje pri njihovi izdelavi, posledica je, da se slabo prebavljajo tudi druga hranila. In naše telo bo še slabše prehranjeno. Če se spomnite: vsa zgodba, vsa evolucija bolezni se je začela s premalo kisline v želodcu. Razvijejo se zelo različna obolenja, odvisno od načina življenja in tega, kaj jeste in kaj ste jedli v preteklosti ter kakšna nagnjenja imate.
Pri posameznem obroku naj bi pojedli le eno jed? In pri naslednjem kaj drugega? Se strinjate?
Hujše prebavne težave imamo, bolj mono obroke potrebujemo. Če želimo, da bodo naša prebavila hrano lahko prebavljala, naj bodo obroki lahki – ni nujno, da je to le eno živilo, lahko sta dve, tudi tri, toda pomembno je, da telesu ni potrebno hkrati izločati prevelikega števila raznolikih encimov. Pri naslednjem obroku izberemo spet drugačno živilo, da dobimo različna hranila.
Vse več je tudi težav z avtoimunskimi boleznimi, kakšen je povod?
Ni skrivnost, da avtoimunske bolezni ne nastanejo zato, ker bi imunski sistem ne deloval, niti ni napaka telesa, da po pomoti napada lastna tkiva, pač pa so težave posledica tega, da celice nekrotično propadajo. Če poskusim povedati preprosto: ko celica nima več vseh gradnikov, hranil in snovi, ki jih potrebuje za življenje, ali pa je popolnoma zastrupljena, ima dve možnosti: bodisi umre bodisi živi naprej. Lahko se prilagodi za življenje, kot se zgodi pri nastajanju rakavih celic; druga možnost pa je apoptotična, to pomeni samoprogramirana smrt celice, ali pa nekrotična smrt, ko celica poči in se vsebina izloči v medceličnino. Razlika je v ravni energije: če ima celica še dovolj energije, sama sebe razgradi na prafaktorje, ki jih vsrkajo druge celice; če nekrotično umre, se pa sproži imunski odziv, saj gre za večje strukture, ki jih lahko odstrani samo imunski sistem – in to je bistvo avtoimunskih bolezni.
V modi so sveži zmešančki, smutiji vseh vrst. Je to pravo zdravilo na mizi?
Nobeni dodatki k prehrani niti nobeni smutiji ne morejo izničiti škode, ki jo povzročimo, če v telo vnašamo osiromašena in nezdrava živila. Smutiji so s hranilnega vidika zelo zdravi, vendar kaj dajete vanje? Sestavine, ki so ravno tako revne, denaturirane? Torej dobite v telo samo koncentrat negativnih hranil. Smutiji iz dobrih sestavin pa so najboljši vir, da se telo oskrbi z minerali.
Veliko pozitivnih vplivov se pripisuje maščobam omega 3, 6 … Kako naj se v vsem tem spozna človek, ki komaj dohaja vsakodnevni tempo?
Da bi se izognil najhujšim napakam, se moraš danes preprosto sam izobraziti. Zaupanje v institucije nadzora smo pač izgubili. Že zabloda okoli margarine in masla ter transmaščob je simptomatična. Če ti manjka holesterola, imaš hujše zdravstvene posledice, kot če ga imaš preveč. Z maščobnimi kislinami se nam načeloma ni treba posebej ukvarjati, če užijemo vsak dan nekaj zdravih maščob – čista, hladno stiskana olja, oreščke, semena, maslo, izbiramo hladno stiskano deviško oljčno olje. Če se zgolj pri maščobnih kislinah prehranjujemo zdravo, seveda tudi ne bo zadostovalo, nadzorovati morate še preostala živila, ki jih uporabljate. Ne smete zanemariti skrbi za vitamine ali minerale. In seveda za temeljno zdrava prebavila, ki bodo lahko iz zaužite hrane sploh sprejemala, kar telo potrebuje. Debeli ljudje so »po pravici« kar naprej lačni, njihova prebavila so tako »onesnažena«, da iz še takih količin hrane telo ne načrpa dovolj esencialnih gradnikov, da ne bi kar naprej klicalo po novih in novih obrokih.
Kako pa ortomolekularna medicina gleda na vodo?
Nekateri je pijejo premalo, drugi pa so šli v nasprotno skrajnost in je pijejo preveč, s čimer poslabšujejo količino in razmerja mineralov v svojem telesu. Več ko pijete, več tekočine morajo filtrirati ledvice, tako izgubljamo minerale in si na tak način delamo škodo na dolgi rok. Za povprečno težkega odraslega, ki vode ne izgublja zaradi drugih razlogov, je dva litra in pol na dan vsekakor zgornja meja. Če ima nekdo že tako premalo želodčne kisline in pije veliko vode zaradi mode, razredči želodčno kislino; a tisti, ki ne pije, ne more tvoriti dovolj potrebnih sokov, ki jih telo potrebuje.
Glede na kakovost današnjih živil bi očitno morali v enem samem dnevu zaužiti »lopate« dodatkov! Ponudba je ogromna in nepregledna.
Res je, danes je najtežje najti dobre, zanesljive dodatke. Izbiramo multivitaminske dodatke, ki imajo tudi kombinacijo mineralov, tako da je dnevno potrebno vzeti le dve, tri kapsule. Na trgu je veliko neuporabnega. Omenjeno je zgolj temelj, ki nadomešča pomanjkljivosti v živilih, če ne vnašate novih slabih sestavin. Polnovredna, živa, nestrupena, lokalno pridelana hrana je osnovno vodilo, ob njej pa je kljub vsemu potrebno telesu dodajati multimineralne in multivitaminske pripravke. Glede na način življenja, prehrano, zdravstvene težave pa dodajamo še kaj specifičnega, kar nam manjka, recimo B12, vitamin D, magnezij, morda kalcij, aminokisline … Žal je tudi izdelava prehranskih dodatkov postala prava industrija, kjer potekajo podobne igre kot v farmaciji. Težko je ločiti zrnje od plev. Po mojih izkušnjah je zanesljivo edino osebno preizkušanje – je to dobro zame ali ni, kakšno izkušnjo dobim? Moj nasvet je, naj se ljudje držijo preizkušenih proizvajalcev: tistih, ki so že dolgo na trgu, imajo široko paleto izdelkov, ne le dva, tri, dobre deklaracije; o sestavinah pa se je le treba nekoliko podkovati … Če najdete sporne podatke, se gotovo ne boste zanesli. Striček Google je tu še najboljša pomoč, veliko je mnenj uporabnikov. Tudi če se obračate na terapevte in prehranske strokovnjake, ni nujno, da so objektivni.
