Država z začasnim imenom

Pogajanja o imenu Makedonije pod pokroviteljstvom ZN so dobila nov zagon.
Objavljeno
06. april 2018 15.13
Dejan Vodovnik
Dejan Vodovnik
Zdi se, da je zgodovina že dolgo največja nesreča Balkana. Ne samo, da je »proizvaja več, kot je zmore prebaviti«, ampak na tem delu Evrope zgodovine pogosto niti ni mogoče ločiti od sedanjosti. Tako kot v Atenah govorijo o Akropoli, kot da je živa, govorijo v Skopju o Aleksandru Velikem, ki da brani makedonski nacionalni ponos pred grškim.

Makedonija že desetletje čaka na vstop v EU in Nato, čeprav je že leta 2008 izpolnila pogoje za vstop v Nato in je od leta 2005 kandidatka za članstvo v EU. Glavna ovira je spor glede imena države z Grčijo. Vlada socialdemokrata Zorana Zaeva, za katero je rešitev spora prioriteta, poskuša tudi s krepitvijo sodelovanja z Grčijo vzpostaviti bolj pozitivno ozračje.

Skupna gradnja transjadranskega plinovoda (TAP), po katerem bo tekel azerbajdžanski plin iz Kaspijskega morja v Zahodno Evropo, je ena od teh akcij krepitve sodelovanja. Z odpravo za Atene spornega poimenovanja skopskega letališča in avtoceste po antičnem bojevniku in osvajalcu Aleksandru Velikem pa je pokazala pripravljenost, da se odreče temu, da je Makedonija njegova edina prava naslednica, kar je vpeljala bivša vlada konservativne VMRO-DPMNE.

Pogajanja o imenu Makedonije pod pokroviteljstvom ZN so tako dobila nov zagon. Po treh letih prekinitve se nadaljujejo od lanskega decembra, na njih pa je posrednik ZN Matthew Nimetz predlagal pet rešitev. Strani sta si posredovali pisne predloge rešitve, zadnje srečanje z Nimetzem na Dunaju, na katerem sta sodelovala zunanja ministra Makedonije in Grčije, Nikola Dimitrov in Nikos Kocias, pa se je končalo brez preboja.

Skopje upa na rešitev vprašanja še pred julijskim vrhom Nata, na katerem bi lahko že razpravljali o prihodnosti Makedonije v zavezništvu. Po Črni gori bi tako lahko postala nova članica zavezništva iz regije.

Kot pravi kolegica Jasmina Mironski, donedavna dopisnica agencije AFP, javnomnenjskih anket (skoraj) ni, saj bi preveč očitno pokazale, da je velik del državljanov proti spremembi imena. Ljudje menijo, pravi Mironska, da je sprememba imena neumna in nesprejemljiva. A kaj, ko si vlada to želi rešiti, saj spor traja že predolgo, in sta julij in morebitni vstop v Nato preblizu, da bi se igrali.

Je pa rdeča nit nasprotovanja glede imena tudi dejstvo, da gre za »grške težnje po istoimenski grški pokrajini«, čeprav je ta pokrajina tudi v začasnem imenu – Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija –, pod katerim je bila država leta 1993 sprejeta v ZN in ki ga je priznala tudi Grčija. Spomnimo: spor se vleče že vse od razpada nekdanje Jugoslavije leta 1991, Grčija blokira nadaljnje približevanje Makedonije Evropski uniji in Natu, članica Združenih narodov pa je lahko postala le pod imenom Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija (FYROM).

Iz preteklosti v prihodnost

Makedonija je v izjemno kočljivem položaju. Na notranjepolitičnem področju se nova vlada ubada s korupcijo, ki se je zalezla v vse kotičke družbe in politike. Ob tem mora ohranjati sila občutljivo ravnovesje z albansko manjšino, saj so njene stranke omogočile sedanjemu premieru Zoranu Zaevu, da je sploh prevzel oblast. Hkrati pa mora skrbeti, da makedonska večina ne bo imela občutka opeharjenosti in podrejenosti. Zaev mora Makedoniji povrniti status kredibilne, pravne in demokratične države, ki ga je izgubila v času vladanja Nikole Gruevskega, kar zagotovo ne bo preprosto in hitro.

Zdajšnja vlada v Skopju ni v najboljših odnosih z Beogradom in Moskvo, ki sta odkrito podpirala prejšnjo garnituro. V Tirani vihajo nos nad obsodbami v Kumanovu (zaradi terorizma v Kumanovu je sodišče obsodilo osem Albancev na dosmrtno ječo) in govorijo o »politično montiranem« procesu. Atene so bolj zadovoljne s sedanjo, manj nacionalno napihnjeno oblastjo, a zaradi notranjih potreb nič bolj pripravljene na dialog glede imena makedonske države. To pa je glavna ovira za njen vstop v Nato in približevanje EU.

Zaevu in njegovi vladi je povsem jasno, da korak naprej ne bo mogoč brez evropske podpore in razumevanja.

Zanimivo je, da je uradna politika dobesedno preslišala poziv 200 intelektualcev, ki so z javnim pismom Kaj smo naredili in kaj moramo narediti očitali aktualni politiki, da dela po svoje, da razmišlja preveč politično, da ne razmišlja o posledicah ...

Najprej referendum

Poleg tega je težava aktualne oblasti tudi opozicija in še do nedavnega vladajoča konservativna VMRO-DPMNE. Ta v tem trenutku molči. Je sicer za rešitev problema, vendar je treba po njenem o tem vprašanju odločati na referendumu. Tega pa si vladajoča oblast ne želi, saj se zaveda, da je velika večina Makedoncev (mladi, študenti, celo Albanci) proti kakršni koli spremembi, ki bi jo diktirala Grčija. Tudi Biljana Vankovska, varnostna strokovnjakinja in kolumnistka, nasprotuje spremembi imena in dogovarjanju glede vstopa v Nato, saj »to zavezništvo lahko kaj kmalu razpade, tako kot je pred časom Varšavski pakt«.

»V deželi, v kateri je več kot 20-odstotna stopnja brezposelnosti (nekaj čez 200.000 ljudi je prijavljenih na zavodu), inflacija je dvomestna, kjer je bolje biti brezposeln kot zaposlen, saj ti bo v prvem primeru poštar na začetku meseca skoraj zagotovo prinesel pomoč, v drugem pa nikoli ne veš, kdaj boš dobil plačo, je pač težko in ni nenavadno, da si ljudje, zlasti mladi, želijo stran. Čim dlje. S težkim srcem, vendar bolje delo v tujini kot umiranje na obroke doma,« je slišati v Skopju, kjer tudi Vardar postaja še bolj moten, kot je že tako ali tako bil pred časom.

Vloga Slovenije v državi z začasnim imenom pa ni nepomembna; je namreč največja država vlagateljica. Konec leta 2016 je bilo v Makedoniji za 415,5 milijona evrov slovenskih investicij; gre za petodstotno povečanje glede na leto prej. Skupna blagovna menjava med državama je lani dosegla 289,3 milijona evrov, kar je 10,4 odstotka več kot predlani. Uvoz iz Makedonije je lani v primerjavi z letom prej zrasel za 20,8 odstotka, in sicer na 104,1 milijona evrov, slovenski izvoz pa se je okrepil za 5,4 odstotka, na 185,2 milijona evrov.

Zato dvodnevni uradni obisk slovenskega premiera Mira Cerarja v Skopju ni bil nič nenavadnega; tako kot ne, da je Cerar kolegu Zaevu še enkrat povedal, da bo prav Slovenija zagotovila Makedoniji vso podporo pri evropsko-atlantskih povezavah.

Bo zgodba o imenu dežele z začasnim imenom le dobila epilog oziroma ali je res v sklepni fazi? Je nedavni prihod grškega zunanjega ministra Nikosa Kociasa, ki je prispel v Skopje s prvim direktnim letom iz Aten po dvanajstih letih, dober znak? Bo dokument, ki obsega 20 strani in 55 členov in menda pokriva vse sporne teme med državama, podpisan?

Številni v to ne verjamejo, saj predobro vedo, da ko na Balkanu ozeleni trava in se olista drevje, se v ljudeh sprožijo spomini, čustva in stare zamere, ki zimo zgolj prespijo. Na Balkanu je spomin nesmrten, pozabe pa ni. Tudi v deželi ob vse bolj motnem Vardarju.