Državi bosta ostala degradiran prostor in reševanje socialnih stisk

Spoštovani predsednik vlade, primer industrijske cone Hoče je zadnja in odmevna, a še zdaleč ne edina posledica razpada sistema prostorskega načrtovanja v Sloveniji. Gre namreč za klasičen problem urejanja prostora, ki bi ga morali reševati tako, da bi si zastavili prava vprašanja: kam umeščati dejavnosti, katere in koliko. Tržna cena trenutno razpoložljivega zemljišča ne more biti edini lokacijski dejavnik; odločitve o posegih v prostor morajo slediti dolgoročnim ciljem. Ključna je izbira med različnimi lokacijskimi možnostmi, ki je v primeru Hoče nista imela niti investitor niti lokalna skupnost.

Spodaj podpisani predstavniki študijev na Univerzi v Ljubljani zagovarjamo sistem prostorskega načrtovanja, saj je le iskanje ustreznih lokacij za dejavnosti zagotovilo za racionalen, ekonomsko uspešen in okoljsko sprejemljiv prostorski razvoj. Zato se tudi dejavno vključujemo v pripravo predpisov, ki vplivajo na področje urejanja prostora, ne glede na to, katero resorno ministrstvo je zanje pristojno. Smo soustvarjalci in sopodpisniki dokumenta Kultura prostora zdaj!, ki podaja temeljito in točno diagnozo stanja ter ponuja konstruktivne predloge za izboljšanje ravnanja s prostorom. Žal ugotavljamo, da naša prizadevanja izzvenevajo v prazno, da je na vladni strani premalo posluha in da ni videti pozitivnih premikov v smeri ponovne vzpostavitve sistema prostorskega načrtovanja. Predlog prenovljenega paketa prostorske zakonodaje se ukvarja predvsem s poenostavljanjem postopkov in prostorske dokumentacije v prid ozkih zasebnih interesov – oboje na škodo prostora.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da je nekdaj učinkovit sistem prostorskega načrtovanja povsem razgrajen in da so odločitve o rabi prostora stihijske in razdrobljene, zato so, dolgoročno gledano, neučinkovite in škodljive ne glede na svoje kratkoročno morda pozitivne učinke. Pri posegih v prostor gre večinoma za trajne spremembe, napak ni preprosto odpraviti. Zato smo v preteklosti v Sloveniji vpeljali in razvili mehanizme za optimizacijo odločitev o rabi prostora in jih tudi uspešno uporabljali. V takem sistemu se težave rešuje s kompetentnimi kadri na ministrstvu, pristojnem za prostor, na upravnih enotah in v občinskih strokovnih službah, ne da bi bilo treba za vsak posamezen primer spreminjati zakonodajo. Prav sistem prostorskega načrtovanja je sredstvo, ki ga večina naprednih držav uspešno uporablja za optimizacijo rabe prostora in varstvo naravnih virov. Slovenija pri tem ni bila izjema. Nasprotno, v urejanju prostora nam je uspelo postaviti visoke standarde, ki so bili zgled tudi drugim, takrat celo bolj razvitim državam. Pri tem sistem prostorskega načrtovanja investitorjem ni predstavljal ovire, temveč je ob zagotavljanju javnega interesa rabil usklajevanju različnih potreb, predlogov in želja. Umeščanje posegov v prostor je, po načelu najmanjše škode, koordiniralo ministrstvo, pristojno za prostor, na podlagi presojanja ustreznosti različnih lokacij. Pri tem je bila pomemben kriterij vedno tudi ekonomska učinkovitost posega, ki pa ni prevladala nad funkcionalnim, prostorskim in okoljskim vidikom. Prostor je javna dobrina in ključen razvojni vir in naloga države je, da zanj skrbi. Načrtovalski mehanizmi zagotavljajo, da ne prihaja do škodljivih in ekonomsko neučinkovitih posegov v prostor, obenem, in to želimo poudariti, pa sproti rešuje vedno prisotna navzkrižja med različnimi interesi.

Sicer razumljive pogosto ponavljajoče se izjave, da je treba postopke, povezane z načrtovanjem posegov v prostor, poenostaviti in pohitriti, so v praksi zlorabljene in učinkujejo na najslabši možen način. Razgaljajo tudi popolno nerazumevanje vsebine in procesov načrtovanja. Negativni vpliv, ki ga ima erozija sistema prostorskega načrtovanja že vse od osamosvojitve, do konca pa je bil razgrajen po letu 2007, dokazuje vedno več zadreg z umeščanjem razvojnih dejavnosti v prostor, ki se poleg tega tudi rešujejo na docela napačne načine.

Poleg že omenjenega primera Hoče, ki je nedavno ponovno razburil duhove, sta med bolj znanimi primeri prostorskih zadreg namera širitve golf igrišča na območju Kobilarne Lipica in postavitev vetrne elektrarne na Volovji rebri. Pri vseh treh primerih se je država zaradi različnih ciljev ali pritiskov izognila izvedbi ustreznega postopka umeščanja posega v prostor – iskanju ustrezne lokacije. Ne glede na razlike v velikosti in programu je vsem tem primerom skupna namera, da se poseg v prostor izvede na vnaprej določeni lokaciji, ne da bi pred tem preverili, ali z ekonomskega, funkcionalnega, okoljskega in prostorskega vidika nemara ne obstaja ustreznejša lokacija, ki bi povsem enako ali celo bolje zadovoljila investitorja, obenem pa poskrbela tudi za javni interes. Razpravljati zgolj o eni sami lokacijski možnosti je nesmiselno in brezplodno. Če bi torej bil izveden postopek umeščanja posega v prostor in bi med več možnimi lokacijami izbrali najustreznejšo, težav, ki so se pokazale v Kobilarni Lipica in na Volovji rebri, sploh ne bi bilo.

Vsi trije primeri kažejo, da merjenje moči med posameznimi resorji, med investitorji, občinami in civilnimi iniciativami, in oblikovanje koalicij enih proti drugim mimo postopkov prostorskega načrtovanja ne privedejo do dobrih rezultatov. Predstavljanje problema v javnosti, kot da gre za dilemo »delovna mesta proti kmetijskim zemljiščem« (Hoče), »ptice proti vetrni energiji« (Volovja reber), »golf proti konjem« (Lipica), je sprenevedanje. Taka dilema je namreč v osnovi napačna, saj resne alternative, ki bi omogočile presojo načinov za uresničitev razvojnih ciljev ob ohranjanju naravnega vira in kulturne dediščine, sploh niso bile raziskane. Pa tudi če bi se na koncu za edino možno in nujno izkazala že vnaprej znana izbira, je strateški pomen prostora in naravnih virov neprimerno večji od pomena delovnih mest, ki jih investitor lahko kadarkoli umakne ali preseli. Državi pa ostaneta degradiran prostor in reševanje socialnih stisk. Iz tega izhaja preprost sklep, da je odgovoren in usklajen prostorski razvoj v nacionalnem interesu, tako z vidika gospodarske rasti kot z vidika varovanja okolja.

Na pobudo Oddelka za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani vas zato skupaj pozivamo, da kot predsednik vlade, odgovorne za razvoj in prihodnost Slovenije, kar vključuje tudi skrb za prostor, nedvoumno in učinkovito stopite v bran iskanju ustreznih lokacij za dejavnosti in se ob aktualni reviziji zakonodaje zavzamete za ponovno vzpostavitev sistema prostorskega načrtovanja. Le učinkovit sistem prostorskega načrtovanja na vseh ravneh – ki ga je Slovenija že imela! – pod koordinacijo pristojnega ministrstva ali celo nadresorskega telesa bo preprečil izsiljene rešitve. Posegi v prostor so namreč praktično nepovratni in pri odločitvah nas zavezuje tudi odgovornost do prihodnjih rodov. Če bodo namreč zgoraj omenjeni primeri postali prevladujoč način urejanja prostora, nam kmalu ne bo ostalo veliko tega, kar s ponosom štejemo za enega od temeljev svoje identitete in razvojni vir.

***

prof. dr. Mojca Golobič, prodekanja, Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta;

prof. Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za arhitekturo;

prof. dr. Matjaž Mikoš, dekan Fakultete za gradbeništvo in geodezijo.