Evropska zgodovina brez tabujev in nacionalne optike

Hiša evropske zgodovine je na pobudo takratnega predsednika evropskega parlamenta, nemškega krščanskega demokrata Hans-Gerta Pötteringa, nastajala celo desetletje. Zamišljena je bila kot prostor za spoznavanje skupne zgodovine Evrope in Evropejcev. Ponujala naj bi drugačne perspektive o kočljivih stvareh, ki zadevajo sodobno Evropo.

Hiša evropske zgodovine od začetka maja deluje v sedmih nadstropjih na okrog 4000 kvadratnih metrih razstavnih površin v obnovljeni palači, poimenovani po ameriškem filantropu in ustanovitelju Kodaka Georgeu Eastmanu, v bruseljskem parku Léopold. K vsebini muzeja je veliko prispevala Slovenka Taja Vovk van Gaal, od leta 2011 vodja njegove strokovne ekipe in od 1. junija letos kreativna direktorica Hiše evropske zgodovine, ki je nekdaj vodila Mestni muzej Ljubljana. V Bruselj je prišla iz Amsterdama, kjer je delala na evropski kulturni fundaciji.

Veliko je bilo razprav, kako naj bi sploh zasnovali Hišo evropske zgodovine. Zakaj EU potrebuje tak muzej, kakšna je njegova posebnost?

Še danes se v akademskih in tudi drugih krogih razpravlja, ali evropska zgodovina sploh obstaja. Pötteringova pobuda ni bila novost. Že v devetdesetih letih je v Bruslju nastal projekt muzeja Evrope. Naredili so nekaj odmevnih razstav, a iz te zasebne pobude ni nastal pravi muzej, kot so sprva načrtovali. Njihove razstave so bile le občasne.

Ideja se je pojavila že prej, konec sedemdesetih let. Z njo je bil povezan Kenneth Hudson, ustanovitelj nagrade evropski muzej leta. V njem slovenski muzeji sodelujejo od leta 1993, ko je muzej v Kobaridu dobil nagrado Sveta Evrope. Ideja je bila, da bi v različnih muzejih tedanje Evropske skupnosti postavili evropske sobe. Tako bi delček zgodovine mesta ali regije pogledali s perspektive zgodovine evropskih pojavov in procesov.

V začetku devetdesetih let sem sodelovala v skupini kustosov, ki so pripravljali vsebinsko zasnovo za muzej v Ribnici. Vsi tamkajšnji procesi, ki so zaznamovali tudi slovensko zgodovino – turški vpadi, kuga, čarovniški procesi, protestantizem, migracije, državljanska vojna in revolucija – in bili vključeni v žal nikoli do konca uresničen scenarij, so bili tudi evropski. Model za nas je bila Hiša nemške zgodovine v Bonnu, ki je nastala kot politični projekt in je od leta 1994 dober primer zgodovinskega muzeja.

Zakaj potrebujemo Hišo zgodovine? Različne perspektive gledanja nase in na druge so vedno dobrodošle. Poskus pokazati, ali imamo v Evropi stičišča, na katerih se lahko ujamemo ne glede na državo, denimo Latvija, Rusija, Grčija, Irska ali Velika Britanija, je še posebno zanimiv v času, ko se v Evropi soočamo s stvarmi, ki jih ob objavi pobude za muzej še nismo predvideli.

Foto: Arhiv Hiše evropske zgodovine

Zanimivo je, kako vidijo Evropo drugi. Na razstavi ste pokazali, da je s kitajske perspektive Evropa zgoraj.

To je temelj razmišljanja v naši muzejski predstavitvi – večperspektivnost. Nikoli nimamo samo enega mnenja. Odvisno je, v katerem položaju si in s katere strani gledaš. V prvem, uvodnem delu smo nalašč izpostavili Evropo kot vprašanje kontinenta, ki ni izoliran, ampak je povezan z večjim delom Azije. Je kot koncept, ki se venomer spreminja. Zato smo vzeli pogled na Evropo iz Avstralije in Kitajske, ki je seveda povsem drugačen, kot če gledamo evropocentrično.

Vaš muzej velja za postnacionalnega, v evropskih državah pa je zgodovina nacionalna.

Glede na ponovno zbujene nacionalizme v različnih oblikah bi raje rekla, da nudimo bolj transnacionalen pogled na procese, fenomene in dogodke, ki so vplivali na bolj ali manj vse.

Omenili ste Bonn kot politični projekt. Hiša evropske zgodovine ima – tako kot projekt v Bonnu – tudi pedagoško razsežnost. Kako bodo obiskovalci lahko potegnili nauke iz zgodovine 20. stoletja? Pöttering je ob odprtju govoril, da grozi vrnitev demonov iz preteklosti.

Hiša evropske zgodovine je politični projekt in del evropskega parlamenta. Takoj po objavi ideje leta 2008 je evropski parlament dobil skupino strokovnjakov, muzejskih profesionalcev in zgodovinarjev, pod vodstvom direktorja muzeja v Bonnu Hansa Walterja Hütterja. Skupina ja naredila koncept osnovne ideje muzeja – konceptualno podstat. Postavila je temelje za gradnjo sodobnega muzeja.

Seveda mora muzej imeti svojo zbirko, razstave, pedagoške programe. Osredotočati se mora na ljudi, ki nimajo veliko vedenja o zgodovini, in ne na strokovnjake. Ekipa, ki je zasnovala muzej, ima akademsko neodvisnost ne glede na položaj v evropskem parlamentu. Imeli smo proste roke pri odločitvah, kako zasnovati naracijo stalne postavitve in kako jo muzealizirati.

Sodobni muzeji 21. stoletja so najprej eden od boljših ponudnikov učnega okolja. Tudi naš muzej ne uči ali postavlja nekih aksiomov, kaj je prav ali narobe, saj nismo ne tožilci ne sodniki. Poskusili smo ustvariti neko okolje z orodjem, ki lahko vsakemu obiskovalcu – glede na zanimanje, raven znanja, starost in deželo, iz katere prihaja – ponudi dovolj podatkov in čustvenih spodbud ter vzbuja tudi radovednost s številnimi vprašanji. Tako morda iz razstave potegne potrditev tega, kar je že vedel, ali si celo ustvari malce spremenjeno gledanje na katero od stvari.

Ob stalni in občasni razstavi, ki sta jedro vseh dejavnosti, bomo septembra začeli šolske programe za mladostnike in posebna vodenja. Eden od ciljev je spodbujanje radovednosti za zgodovino in drug za drugega, da nismo omejeni le na našo nacionalno ali mestno zgodovino. Tako lahko vidimo, denimo, kaj nas zbližuje in kaj deli. Poskušamo spodbujati razprave in polemike, povezane z zgodovino in sedanjostjo v Evropi.

V evropskih razpravah je, kar zadeva 20. stoletje, največ ukvarjanja z vlogo Nemčije. Kako ste vključevali druge perspektive, tudi bolj vzhodne, denimo Poljsko, ki stalno opozarja, da so njeno trpljenje in žrtve med vojno zapostavljeni. Timothy Snyder v knjigi Bloodlands piše o milijonih žrtev na območju med Rusijo in Nemčijo, kjer sta delovala oba velika totalitarizma.

Na naši razstavi ne obravnavamo nacionalnih zgodovin. Vsega smo se lotili na podlagi najnovejših historiografskih knjig in raziskav. Tudi zato, ker so spremembe iz različnih razlogov nastale v zadnjih 26 letih, po padcu berlinskega zidu. Kar danes govorimo – da je bila osvoboditev leta 1945 za mnoge ponovna okupacija –, ni več tabu. To je dobilo prostor tudi na naši razstavi.

Ne samo krvava ozemlja po Timothyju Snyderju – izpostaviti poskušamo neznane dele dogajanj v teh prelomnih obdobjih. Po prvi svetovni vojni so razpadla tri cesarstva, meje so se risale na novo. Na naši razstavi se ukvarjamo s problematičnostjo novih administrativnih mej, ki so v naslednjih obdobjih sprožile močne etnične konflikte pa tudi zamenjavo ljudstev, denimo v turško-grškem primeru.

Samoumevno je, da drugo svetovno vojno začnemo z napadom na Poljsko 1. septembra 1939. Ukvarjamo se s tem, kdo je napadel koga, in tudi s tem, kaj se je dogajalo pod obema okupacijskima režimoma. Vse stvari so predstavljene glede na kontekst, prostor in premislek, koliko informacij lahko obiskovalec predela in na kakšni ravni.

Glede na tezo o prvi in drugi svetovni vojni kot eni vojni se mi zdi ena od zanimivejših stvari na razstavi revolver, kakršnega je uporabil Gavrilo Princip v sarajevskem atentatu. Pokaže tudi, da bi majhno naključje, ki bi povzročilo neuspeh atentata, če bi se kaj zataknilo, lahko vsaj nekoliko obrnilo tok zgodovine.

Iz zgodbe vemo, da se je zataknilo in da je nato po spletu naključij prišlo do atentata. Pri obeh vojnah nismo šli v nacionalne okvire. Poskusili smo poiskati in predstaviti tiste elemente, ki delajo prvo svetovno vojno kot množično vojno specifično in unikatno. Vidite lahko zbirke plinskih mask, razglednic, množičnih grobišč. Med drugim imamo predmeta iz Kobarida in francoskega muzeja velike vojne v Péronnu. Po prvi svetovni vojni so nastala množična grobišča, pokopališča padlih in spomeniki neznanemu junaku. Po večini Evrope boste odkrili te spomenike. To je ena od dediščin prve svetovne vojne, velikega pokola, ki je spremenil Evropo. Elementi so podobni ne glede na stran, na kateri je nekdo bil.

Revolver, kakršnega je uporabil Gavrilo Princip. Foto: Peter Žerjavič

Zato se posebej ukvarjamo s propagando. Kot je znano, moraš nasprotnika, sovražnika dehumanizirati. Če ga predstavljaš kot podgano ali mušnico, je pot do uničenja lažja. V muzeju imamo več poti rdečih niti, pripravljenih za posebna vodstva. Migracija je ena od takih stvari. Evropo postavimo kot celino migracij. V obdobju od konca 19. do začetka 20. stoletja imamo pojav emigracije, saj so ljudje zapuščali Evropo. Danes postaja Evropa simbol, idealno zatočišče.

Enako je s holokavstom. Že v 19. stoletju imamo pojav socialnega darvinizma. To peljemo naprej do časa nacizma, različnih meritev in gradacij, ki pripeljejo do holokavsta. In končamo s spominom nanj. Skušamo predstaviti, kako je bil spomin na sodelovanje v okupiranih državah v holokavstu pometen pod preprogo in kako dolgo je trajalo v različnih evropskih državah, da so se soočile s tem.

Razprave trajajo do današnjih dni, v baltskih državah, denimo, se težko sprijaznijo s tem.

To so čustvene stvari. Mora miniti čas za celjenje ran, da se lahko začne neobremenjena razprava. Leta 2011 sem bila na Finskem. Mesto Tampere je bilo središče spopadov med belimi in rdečimi leta 1919. Takratni direktor muzeja je hodil po cestah in zbiral eksponate, ki so pričali o spopadih. Do 21. stoletja je trajalo, da so odprli razstavo in začeli razpravo o teh dogodkih. Zato se ne smemo čuditi, da so razprave, ki se vlečejo iz druge svetovne vojne, še tako navzoče, zlasti v državah, v katerih je bilo do padca berlinskega zidu veliko skrivnosti in neizrečenega.

Tudi v Sloveniji najbrž še nekaj časa ne bomo zaprli tega poglavja.

Mogoče bi morali stvari nekoliko ublažiti, počakati in to prepustiti akademski razpravi. Dokler so čustva tako razplamtela, različni pogledi ne bodo privedli do kompromisa, kaj šele soglasja.

Kako ste se lotili vprašanja treh velikih totalitarizmov 20. stoletja?

Celotna razstava in naracija nista enostavni, saj ni enotnega pogleda. Od začetka smo govorili, da se ne bomo izogibali težkim temam. Tudi zato, ker si želimo spodbuditi razpravo. Ideja o primerjavi obeh najhujših totalitarizmov v Evropi je bila zavestna odločitev. Hoteli smo še nazorno prikazati, da ju – nacizma in stalinizma – ne enačimo. Na eni ravni smo poskusili predstaviti, na katerih elementih temelji vsak totalitarizem, tudi v Severni Koreji.

Temu smo postavili nasproti temo o vzponu in propadu demokracije med obema vojnama z nasprotujočimi si silnicami: gospodarska kriza in John Maynard Keynes, panevropsko gibanje in fašistična gibanja, demokracija in diktature. Glavno sporočilo je, da je bila Evropa leta 1919, tudi nove države – z izjemo Madžarske in prihodnje Sovjetske zveze – demokratična, 20 let pozneje pa prevladujejo diktatorski in totalitarni režimi s peščico parlamentarnih demokracij.

Središčni del razstave je spomin na žrtve.

V tako imenovani žetvi uničenja, spominskem delu, kjer predstavljamo enajst skupin žrtev, se nismo mogli izogniti povojnim pobojem kot rezultatu jaltske konference. Zgodili se niso samo v Jugoslaviji, ampak tudi v Sovjetski zvezi in marsikod drugod, a ne v takšnem obsegu. Najprej smo hoteli predstaviti predmet iz enega od grobišč in Berijev ukaz o poboju poljskih rezervnih oficirjev v Katinu. Nato smo se odločili za Barbara rov. Od profesorja Mitje Ferenca smo dobili fotografijo in ženski čevelj. Na majhnem prostoru lahko izluščimo, da je totalna vojna, kakršna je bila, pomenila uničenje od 50 do 60 milijonov ljudi, v vsaki okupirani državi pa sta bila prisotna kolaboracija v različnih oblikah in odporništvo. Med enajstimi skupinami žrtev so še žrtve bombardiranja, vojni ujetniki, žrtve taborišč, deportacij …

Nismo se osredotočili samo na žrtve nacizma, ampak tudi stalinizma. Leta 1945 so bili organizirani konvoji iz baltskih držav v gulage. Obravnavamo tudi eksodus skoraj 10 milijonov Nemcev iz vzhodne in srednje Evrope, pa 420.000 Fincev iz Karelije.

Mi, v Sloveniji in tudi drugod, nekatere stvari obravnavamo kot specifične. A s takšnimi primeri vidimo, da odprte rane iz teh obdobij ostajajo nezaceljene in so stvar kolektivnega spomina. Zato naša razstava temelji na konceptu spomina. Zdi se nam, da se najlaže najdemo na tej osnovi in ugotovimo, kaj nas razdvaja oziroma zbližuje.

Ko gledam mojo generacijo, rojeno po drugi svetovni vojni, ugotavljam, da sva se takoj »našli« s kolegico. Moj oče je bil mobiliziran v nemško vojsko, ker je bil iz Štajerske. Preživel je rusko fronto. Oče moje kolegice je bil kot Nemec ujet v Berlinu, nekaj let pa je preživel v gulagu kot vojni ujetnik. Kamorkoli grem, navežem stike s svojo generacijo in ugotavljam, kaj so naši očetje in matere povedali in kaj zamolčali. Ugotoviš lahko, kakšne travme imamo kot naslednja generacija.

Najbolj aktualna tema, ki sem jo opazil v muzeju, je brexit. Med drugim je razstavljen glasovalni listič. Kako boste sproti posodabljali zbirke? Kakšna bodo merila za izbor aktualnih tem, ki jih boste vključili v muzej?

Vsak muzej mora imeti jasno zapisano in razčiščeno zbiralno politiko. Nočemo podvajati zbirk nacionalnih muzejev v različnih državah. V prvih šestih letih smo se odločali za gradivo za stalno in prvo občasno razstavo. Po odprtju začenjamo nov korak, nadgradnjo zbiralne politike.

V treh primerih v zadnjih letih smo že jasno začrtali merila in dejavnosti. Prvi primer je bila podelitev Nobelove nagrada za mir Evropski uniji. Naša kustosa sta prinesla več kot sto predmetov. To niso bili le jedilni listi, krožnik ali govori, ampak tudi nekaj plakatov z demonstracij. Hoteli smo pokazati, da bomo predstavljali različne perspektive. Druga velika akcija so bile volitve v evropski parlament leta 2014. Zbrali smo različno gradivo iz vseh 28 članic. Jasno je bilo, da bomo potrebovali veliko gradiva za brexit. Spet smo poslali kustosa v London in aktivirali informacijske pisarne evropskega parlamenta. S tremi akcijami smo začrtali zbiralno politiko.

Britanski tisk vas je ostro napadel, ker da delate propagando za EU.

To je bilo pred nekaj leti … Naš projekt ni bil posebno razvpit, ni bilo velikih javnih razprav. Bolj ali manj je vse potekalo v akademskih krogih. Ker je pobuda prišla iz politike, je bilo v nekaj medijih razumljeno, da gre za propagando v EU. Po odprtju hiše takšnih kritik ni bilo. Smo daleč od kakršnekoli propagande.

Na razstavi je skoraj nesorazmerno veliko stvari povezanih z Balkanom in Jugoslavijo: povezave z vojnami, ustava Kraljevine Srbije, plakati iz Sarajeva, številni izdelki iz vsakdanjega življenja …

Veliko je tega tudi pri nacionalizmu 19. stoletja. Morda je to tudi rezultat tega, da smo mednarodna ekipa. Izbrani smo bili z javnim razpisom, na katerega smo se prijavili. Nato smo se zbrali v eni sobi z nalogo narediti ta muzej. Kar nekaj nas je kolegov iz srednje in vzhodne Evrope. Ko začneš delati na takšnem projektu, prideš iz svojega okolja z nekim lastnim vedenjem. Jaz sem sicer prišla iz Amsterdama.

V stiku s kolegi iz različnih držav, ki imajo različne poglede, začneš s pregledom najnovejše literature. Sledili smo našim merilom o zastopanosti – ne enakovredni (da bi vsaka država imela delež v odstotkih), ampak o tem, kako s predmeti podpreti različne procese in pokazati, kateri so se dogajali povsod po Evropi. Ves čas smo delali tudi raziskave. V eni od prvih smo imeli več vzorčnih skupin po različnih državah in preizkušali poglavja. V Belgiji je bilo, denimo, močno prisotno mnenje, da se je industrijska revolucija dogajala le v zahodni Evropi, ni pa segla v druge dele. Z raziskavami smo izvedeli več o povprečni ravni znanja. To je vodilo k načelu, da ne smemo biti preprosti, a tudi ne preveč komplicirani.

Tudi pri terminologiji stvari niso bile razumljive v meri, ki smo jo pričakovali. Takšna beseda je bila, denimo, andragogika. Ugotovili smo, da moramo vsa besedila napisati v takšnem duhu, da ne bo treba pojasnjevati besed. Hoteli pa smo se ogniti preproščini v izražanju.

Muzej daje obiskovalcu možnost, da pogleda zunaj svojih meja. Obiskovalec, ki prihaja iz Portugalske in je star 20 let, bo gledal na našo razstavo povsem drugače kot obiskovalec, ki je star 80 let in prihaja iz Latvije ali Romunije. Mešanica, vključevanje drugih, tudi manj znanih stvari, ki pa so del večjih procesov, je bila vodilo.

Pri vojni v Jugoslaviji smo hoteli poudariti dve skrajnosti, kako lahko ravnamo v kritičnih, prelomnih situacijah. Ena je združitev Nemčije, kjer je tudi bilo veliko vprašanj in strahov. Druga skrajnost je bila vojna v naši bivši domovini, ki pa ima več podstati. Pogosto slišimo, da v Evropi po letu 1945 ni bilo več vojne. Bila je in bila je vpeta v Evropo, v odzive ali neodzive Evropske skupnosti. Če pogledate predmete iz Sarajeva, boste videli, da imamo majhen kuhalnik, narejen iz konzerve. Enak kuhalnik iz leta 1945 smo dobili iz muzeja na Nizozemskem. Čeprav je med obema vojnama minilo več desetletij, je spet vse na neki ravni boja za preživetje.

Eden od najopaznejših eksponatov na razstavi je Zastavin fičo. Kot tak ima simbolno vrednost le na ozemlju Jugoslavije. Je bilo kaj razprav z vašimi kolegi, ali si fičo zasluži takšno visoko funkcijo? Vi ste ga najbrž zagovarjali?

Seveda sem ga. Imeli smo različne predloge. Še vedno kdo vpraša, zakaj nismo izbrali volkswagna. Tega imamo na fotografiji – v okviru nacionalsocializma. Hoteli smo se ogniti najbolj ikoničnim avtomobilom, kot sta trabant ali morda spaček. Hoteli smo poudariti, da trgovanje ni poznalo meje in železne zavese. Ne gre le za našega fička, ki je bil narejen po Fiatovi licenci iz oktobra leta 1955. Leta 1966 je Fiat podpisal pogodbo s Sovjetsko zvezo, imeli so pogodbo tudi na Poljskem. Zato smo vzeli ta primerek, ki je hkrati dovolj majhen, da gre v razstavni prostor.

Ima pa zanimivo zgodovino. Kupili smo ga v Nemčiji, narejen je bil v sedemdesetih letih v Kragujevcu, tudi vozil je po Srbiji in imel srbske tablice. Vanj smo vgradili filme in obiskovalec lahko vidi tudi druge fiate v Franciji, Španiji, Avstriji, Švici … Iskali smo tudi jugoslovanske tablice, dobili smo jih v Mestnem muzeju Ljubljana.

Zastavin fičo z ljubljanskimi tablicami. Foto: Arhiv Hiše evropske zgodovine

Lani jeseni smo bili tik pred podpisom neke pogodbe. Raje ne govorim o imenih. Neki muzej so ukinili oziroma pripojili drugi muzejski ustanovi. Iz tega muzeja bi morali dobiti dva predmeta, ki naj bi zapolnila nekaj malih vitrin v izobraževalnem delu razstave. Ker je bilo veliko administrativnih zapletov, je bilo v zadnjem hipu jasno, da ne bomo dobili teh dveh predmetov. Pogledali smo med starejšo generacijo v naši ekipi in se vprašali, kaj bi lahko bil nadomestek. Odločili smo se za spominske knjige. Imela sem svojo, kolegica iz nekdanje Zahodne Nemčije je prinesla svojo. Obe sta iz šestdesetih let. Ni bilo namensko, ampak rešitev v zadnjem hipu. Sicer bomo poskusili dobiti osnovni predmet, a spominski knjigi kar dobro služita.

Kateri je vaš najljubši del muzeja?

Vedno sta me najbolj zanimala, najbrž tudi zaradi izkušnje mojih staršev in starih staršev, druga svetovna vojna in obdobje med vojnama. Naracija tega obdobja se mi zdi zelo močna. Veliko smo se ukvarjali s tem. Tudi socialna država mi je blizu. Glede tega smo dobili različne odzive. Nekdo me je vprašal, zakaj sta oba dokumentarna filma iz socializma (eden je v resnici iz kapitalističnega sveta). Res sta videti enako. Gradile so se hiše, ljudje so hodili po trgovinah, dojenčki so se rojevali ... Hoteli smo poudariti, da je ne glede na politične razlike in dva različna gospodarska sistema v petdesetih, šestdesetih in na začetku sedemdesetih let tekmovalnost prinesla boljši standard za res veliko Evropejcev.