Evropski zgled kot spodbuda državam Zahodnega Balkana na poti v EU

Spoštovanje in vladavina (mednarodnega) prava je v svetu in posebej v EU civilizacijski temelj skupnih evropskih vrednot mirnega urejanja nesporazumov. Ravnanje v tem duhu je za države kandidatke osnovni in glavni pogoj vstopa v EU. Za njene članice pa je pomembna dolžnost.

Državam Zahodnega Balkana je Evropska unija že v širitvenih sklepih evropskega sveta leta 2003 v Solunu s solunsko agendo namenila jasno evropsko perspektivo oziroma članstvo v uniji. S širitvijo naj bi EU zagotovila regiji varnost, stabilnost, povečanje družbenega in gospodarskega razvoja, blaginjo, utrditev demokracije ter pravne države. Širitev EU, njenih demokratičnih vrednot ter pravnih standardov na to območje naj bi bila v interesu tako držav aspirantk kot same unije. Prav zato ima v evropskem pridružitvenem procesu poseben poudarek izpolnjevanje københavnskih kriterijev. V njihovem okviru je bistveni pogoj izpolnjevanje temeljnega političnega kriterija – načela vladavine prava, ki je ključno ne le za »evropeizacijo« kandidatk, temveč tudi za njihovo gospodarsko uspešnost in ekonomsko konvergenco. Evropska komisija naj bi v imenu držav članic bedela nad izpolnjevanjem tega pomembnega integracijskega kriterija. Države članice EU, zlasti tiste v soseščini regije, pa naj bi s svojim ravnanjem in spoštovanjem prava, tudi mednarodnega, predstavljale vzor in spodbudo ravnanju aspirantk, kandidatk in bodočih članic evropske družine. Spoštovanje in vladavina (mednarodnega) prava sta v svetu in posebej v EU civilizacijski temelj skupnih evropskih vrednot mirnega urejanja nesporazumov. Ravnanje v tem duhu je za države kandidatke osnovni in glavni pogoj vstopa v EU. Za njene članice pa je pomembna dolžnost.

Temeljna evropska vrednota

Od solunskega vrha je do danes uspelo postati članica EU le Hrvaški. Medtem se je EU soočila s finančno-ekonomskimi težavami, terorizmom, množičnimi migracijami, okrepljenim populizmom in brexitom. Opazno je porasel evroskepticizem državljanov unije, ki je načel mnoga vprašanja delovanja in strukture EU ter njenega odnosa do nadaljnjega širitvenega procesa. To niso dobra sporočila za Balkan in za tamkajšnje nujne reformne procese, zlasti na področju vladavine prava, nujne za njegovo stabilizacijo in varnost. Zdi se, da se orodja učinkovitega regionalnega vpliva EU z zanemarjanjem balkanskih stabilizacijsko-širitvenih procesov zmanjšujejo. Tudi navdušenje nad evropsko perspektivo na Balkanu se je začelo zmanjševati skupaj z evropsko kredibilnostjo. Nezainteresiranost EU za regijo v zadnjih letih s ponavljajočo se rutino v pristopnem procesu je Zahodni Balkan pahnila v novo spiralo varnostne in politične nestabilnosti. Izpolnjevanje kriterijev in reform evropskega pristopnega procesa se je upočasnilo. Postalo je nepopularno posebej na tako težavnih področjih, kot je uveljavljanje vladavine prava. Države kandidatke potrebujejo še močnejše reformne spodbude in zglede, posebej pri praktičnem uveljavljanju načel vladavine prava v državno in družbeno delovanje. Gre za evropeizacijo Balkana skozi koncept temeljne vrednote EU – »vladavine prava«.

Od procesa Brdo–Brioni do berlinskega procesa

Na nevarnost zmanjševanja evropske perspektive in reformnega zagona, nujnega za regionalno spravo, dialog in varnost na Zahodnem Balkanu, je najprej skušal opozoriti proces Brdo–Brioni. Proces sta po odpravi problemov na hrvaški poti v EU lansirali Slovenija in Hrvaška. Model sodelovanja je združil interes Hrvaške, da vstopi v Evropsko unijo, in Slovenije, da se ob njenem vstopu odpravi hrvaško prejudiciranje meddržavne razmejitve. Ta napor je sporazumno rezultiral v za obe strani obvezujočem »arbitražnem sporazumu«. Le-ta naj bi dokončno rešil razmejitev teritorija in postal zgled za težavna reševanja številnih bilateralnih mejnih problemov v regiji. Bil naj bi zgled za krepitev medsebojnega razumevanja in sodelovanja. Zaradi vse bolj občutne evropske nezainteresiranosti in marginalizacije balkanskih širitvenih procesov je nemška kanclerka Angela Merkel leta 2014 državam Zahodnega Balkana predstavila diplomatsko iniciativo, imenovano berlinski proces. Z njo je državam regije ponudila realno spodbudo evropskega pridruževanja s tesnejšim medsebojnim sodelovanjem in krepitvijo regionalnega sodelovanja. Pospešili naj bi nujne reformne procese v vsaki od njih, ki so ključni za pot v EU. Okrepljeno regionalno sodelovanje naj bi pospešilo reformne procese v kandidatkah in izboljšalo njihove možnosti evropskega pridruževanja. Vrhu berlinskega procesa v Berlinu so sledila nadaljevanja leta 2015 na Dunaju, 2016 v Parizu in julija letos v Trstu. Pobuda naj bi torej dinamizirala evropski integracijski proces na Zahodnem Balkanu in regijo stabilizirala s krepitvijo regionalnega sodelovanja pri infrastrukturnih projektih, ekonomskem razvoju, regionalni trgovini, izobraževanju mladih, znanosti in digitalizaciji gospodarstev. Berlinski proces je postal najpomembnejši regionalni mehanizem uravnavanja evropskih pristopnih procesov na Balkanu in odnosov EU z Zahodnim Balkanom. Slovenija in Hrvaška imata v njem, kot edini članici EU iz regije, posebno vlogo – posredovati zgled evropskega ravnanja in obnašanja državam Zahodnega Balkana za njihovo hitrejše napredovanje v pristopnem procesu.

S spoštovanjem (mednarodnega) prava do stabilnosti Zahodnega Balkana

Slovenija in Hrvaška imata torej v berlinskem procesu kot državi članici EU iz regije, ki sta v pristopnem procesu že ponotranjili temeljne evropske vrednote, posebno mesto in moralno odgovornost. Državam Zahodnega Balkana morata podati pozitiven zgled spoštovanja temeljnih evropskih načel, kamor sodi tudi vladavina prava s spoštovanjem in izvajanjem mednarodnega prava, da bi te čim prej postale članice EU. Kako naj bi bili Slovenija in Hrvaška vodilni zgled uveljavljanja ključnega političnega pogoja – vladavine prava – ostalim državam v regiji za uspešno ponotranjenje vrednot in včlanjevanje v EU, če sami ne (bi) spoštujeta(ovali) mednarodnega prava in izvajata(li) sodb mednarodnih sodišč? Tudi arbitražnega.

Eden ključnih ciljev berlinske pobude je, poleg infrastrukturnih projektov in blaženja žgočih bilateralnih vprašanj, nujna krepitev demokratičnega ustroja in vladavine prava v balkanskih državah. To sta ključna politična pogoja københavnskih kriterijev za članstvo v EU. Berlinska zaključna deklaracija 2014 posebej poziva balkanske države, da za realizacijo navedenih ciljev in reševanje sporov uporabijo pozitivne zglede regionalnih sosed. Dunajska zaključna izjava 2015 poudarja regionalno sodelovanje pri reševanju bilateralnih sporov. Države na Balkanu poziva, da intenzivirajo reševanje sporov in uveljavljanje vladavine prava. Sodelujoče države, tudi Hrvaška, so podprle pomoč evropske komisije in evropske službe za zunanje zadeve pri reševanju medsebojnih sporov. Enak poziv k okrepljenemu regionalnemu sodelovanju za mirno reševanje bilateralnih problemov in uveljavljanje vladavine prava je naslovila tudi zaključna deklaracija v Parizu 2016. Letošnji julijski vrh Zahodnega Balkana v Trstu je v deklaraciji predsedujoče Italije kot ključni temelj za stabilizacijo Balkana navedel okrepljene reforme za učinkovitost načela vladavine prava, reševanje spornih medsebojnih vprašanj in izpolnjevanje političnih kriterijev za članstvo v EU. Vrh v Trstu je poudaril krepitev vladavine prava, vključno s spoštovanjem norm mednarodnega prava, za reševanje spornih vprašanj na Balkanu. V pismu zunanjih ministrov procesa Brdo–Brioni visoki predstavnici EU za zunanjo politiko Federici Mogherini in komisarju za širitev Johannesu Hahnu s tretjega junija letos so se ministri zavzeli za močno vlogo EU v jugovzhodni Evropi, zlasti pri odločnem uveljavljanju vladavine prava v transformacijskih procesih državah kandidatk in aspirantk na osnovi vrednot, norm in standardov EU. Pri tem ni dvoma, da med navedene evropske vrednote in standarde sodijo tudi spoštovanje sklenjenih sporazumov, mednarodnega prava in izvrševanje sodnih (arbitražnih) odločb. Pismo sta podpisala tako slovenski kot hrvaški zunanji minister.

Komisija: odločitve arbitražnih sodišč se morajo spoštovati in implementirati

Evropska komisija, ki ima pomembno vlogo v pridružitvenih procesih držav Zahodnega Balkana in njihovem prilagajanju evropskim standardom in vrednotam, je pri obravnavi arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško ugotovila, da »Hrvaška, po ugotovitvah sodišča, ni upravičena do izstopa iz arbitražnega sporazuma ali dvoma o neodvisnosti in nepristranskosti arbitražnega sodišča«. To je ugotovilo samo pristojno in zakonito sodišče. Pravna služba evropske komisije je nadalje ugotovila, da »je arbitražna sodba rezultat veljavnega mednarodnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, ki ga je podprla tudi EU. Na rešitev mejnega vprašanja z arbitražno proceduro se nanaša tudi hrvaška EU pristopna pogodba.« Pravna služba evropske komisije še posebej poudarja, da »EU sodna praksa ne dovoljuje nobenega dvoma, da je obveza EU in njenih držav članic, da implementirajo mednarodno pravo, kar velja tudi za navedeni primer«. »Kljub bilateralni naravi mejnega vprašanja ima neposredni učinek na EU pravo, zaradi česar ima EU jurisdikcijo v zadevi.« Evropska komisija zato arbitražno razsodbo obravnava kot veljavno, pravno zavezujočo in precedenčno ter poziva obe strani, da jo uveljavita in s tem omogočita učinkovito implementacijo EU prava.

Posebej indikativna je ugotovitev komisije, »da je, ne glede na vsebino sodbe, načelo mednarodnega prava, da je potrebno odločitve arbitražnih sodišč spoštovati in uresničiti, še pomembnejše, ker je tudi naprej še posebej relevantno v kontekstu teritorialnih zahtev in mejnih sporov na Zahodnem Balkanu, ki bi jih lahko tudi v prihodnosti reševali z arbitražnimi sodišči«. To pomeni, da je uresničitev sodbe arbitražnega sodišča posebnega pomena za učinkovito reševanje teritorialnih sporov na Balkanu v prihodnje, za hitrejše približevanje Zahodnega Balkana članstvu v EU in krepitev strateške vloge EU v regiji.

Krepitev strateške pozicije EU v regiji

Slovenija in Hrvaška sta sodelovali in podpisali dokumente berlinskega in procesa Brdo–Brioni, ki poudarjajo krepitev in spoštovanje vladavine prava za Zahodni Balkan, vključno s spoštovanjem mednarodnega prava in odločb mednarodnih sodišč. S tem sta izkazali močno politično voljo, da z lastnim zgledom spoštovanja veljavnih sporazumov in vladavine (mednarodnega) prava pomagata državam Zahodnega Balkana na evropski poti, EU pa pri evropeizaciji in uveljavljanju varnosti ter stabilnosti v regiji na temelju evropskih vrednot in standardov. Zdaj je čas za verodostojnost. To je še posebej pomembno za realizacijo infrastrukturnih projektov, financiranih tudi iz evropskih sredstev, ki se dotikajo ozemeljskih problemov in spoštovanja mednarodnega prava. Sicer bi obveljal signal, da veljavno sklenjeni mednarodni sporazumi nimajo vrednosti. To bi lahko, po sklenjenem pristopnem procesu kandidatk, vneslo v EU nove meddržavne spore in kaos. Tako ravnanje ni v interesu ne EU ne mednarodne skupnosti. Arbitražna razsodba ni le pravni nasvet. Je – ne glede na različna mnenja o njenem rezultatu – obvezujoče in izvršljivo pravno dejstvo.

Z uresničitvijo arbitražne sodbe, spoštovanjem veljavnega mednarodnega sporazuma in mednarodnega prava bi Slovenija in Hrvaška okrepili evropski vpliv in pomoč v evropskih procesih pridruževanja Balkana EU ter uveljavljanju varnosti in stabilnosti v regiji na temelju vrednot EU. To je v interesu EU, držav Zahodnega Balkana, Slovenije in verjetno tudi Hrvaške. Slovenija in Hrvaška, članici EU, bi postali pravi protagonistki podpore včlanjevanja držav Zahodnega Balkana v EU in pomembni pomočnici evropske komisije pri uveljavljanju EU strateških interesov in vrednot v soseščini balkanske regije. V nasprotnem bosta moralni kapital in gospodarski potencial zgleda za regijo izgubljena. To bo vplivalo na uspešnost tako procesa Brdo–Brioni kot berlinskega procesa. Slovenija se svoje odgovornosti za pomoč, mir, stabilnost in uveljavljanje evropske vrednote vladavine (mednarodnega) prava v regiji zaveda. Ob sicer najpomembnejšem interesu (tj. umestiti se v najnaprednejši del prihodnje EU) izkazuje tudi voljo za ureditev dolgoletnega sosedskega problema – uveljavitve mednarodnega prava arbitražne razsodbe, ki temelji na veljavnem sporazumu, kot zgleda civiliziranega urejanja sporov državam Zahodnega Balkana na poti v EU. 

Iztok Mirošič, veleposlanik, državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve RS.