Frančišek, iskalec smeri duhovnih temeljev nove civilizacije

Jorge Mario Bergoglio je bil 13. marca 2013 izbran za novega papeža. V treh letih so njegove temeljne usmeritve postale zelo jasne. Jasne pa so tudi fronte odpora proti nizu njegovih reform. A ob krizi zahodnega krščanstva, zlasti Katoliške cerkve, Frančišek druge možnosti – če želi, da krščanstvo znova postane duhovni temelj zahodne civilizacije – nima.

Epohalna kriza zahodnega krščanstva, posebno katolištva, zahteva korenito preoblikovanje njegove institucije, ki še vedno ohranja več značilnosti fevdalne strukture, kot je sprejemljivo za sodobne demokratično urejene in sekularizirane družbe zahodne civilizacije. To pa predpostavlja tudi ustrezno posodobitev doktrine in verske prakse. Razlogi za sklic 2. vatikanskega koncila so bili prav v tem. A zaradi odpora so njegovi dokumenti bolj napovedovali aggiornamento Katoliške cerkve, kot pa ga uveljavili. Izjemi sta bila reforma bogoslužja in previdno vključevanje laikov v cerkveno življenje, a strogo v hierarhičnih ogradah. Papeža Wojtyla in Ratzinger sta zavrla nadaljevanje prenove. V tak položaj je bil izvoljen papež Frančišek z nalogo, da uveljavi koncilsko usmeritev in začrta inkulturacijo Katoliške cerkve v sodobni svet. Izbran zato, ker je izkazoval najbolj suvereno držo do cerkvene institucije in svobodo evangeljske drže do človeka, kar kaže na njegovo trdno osebno vero in moralno doslednost.

Krščanstvo v zahodnih družbah umira. Da bi spet postalo duhovna in etična podlaga zahodne civilizacije, ki drsi v razkroj, mora postati preroditvena moč, kakršno je bilo v pozni antiki. Pokojni milanski kardinal Carlo Maria Martini je pred smrtjo izjavil, da Katoliška cerkev zaostaja 200 let za družbenim razvojem, da se novim civilizacijskim razmeram, ki jih je izzvala francoska revolucija, še vedno ni sposobna prilagoditi. Krščanstvo stoji pred dilemo: ali bodo krščanske cerkve sposobne sooblikovati novo civilizacijo, kakor so bile v stoletjih prehoda iz antike v srednji vek graditeljice moralnega reda in nosilke razvoja, ker so od Irske do Sirije ohranjale civilizacijski red, etične norme in kulturno izročilo antike? Tako vlogo bi zmoglo zahodno krščanstvo danes le, če bi imelo dovolj duhovne moči, da sprejme in uveljavi v svojem okolju vse kulturne in civilizacijske dosežke zahodne civilizacije – tudi razsvetljensko zavest, da uveljavi dostojanstvo in svobodo osebe, s tem tudi etos osebne moralne odgovornosti in družbene pravičnosti, demokratični družbeni red namesto fevdalnega avtoritarizma in medčloveško solidarnost. Razglašati na načelni ravni s svojim naukom te vrednote ne pomeni dosti, če ravnanje odstopa od doktrine. Edino, kar razume sodobni človek, ki je opeharjen za osnovne človekove pravice in dostojanstvo tudi že pri nas, je življenjsko pričevanje za vrednote evangeljskega oznanila. Temeljna naloga papeža Frančiška je torej nakazati smer, po kateri bo krščanstvo sposobno oblikovati moralne in duhovne temelje nove civilizacije.

Prav zaradi te osnovne naloge je bila izvolitev kardinala Bergoglie za papeža skrbno načrtovana. Bil je najresnejši kandidat že za naslednika papeža Janeza Pavla II., a je bil odpor vatikanske kurije premočan, zato je dobil podporo kardinal Ratzinger, ki naj bi kot kurijski človek najlažje izpeljal nujno reformo cerkvene uprave. A prav tu je trčil na prehud odpor in se odločil za odstop. Nekaj dni po odstopu pp Benedikta XVI., ko so mediji z ugibanji že zagnali svoj stroj javnega pritiska in delanja megle, je rimska revija za geopolitiko Limes na spletni strani objavila, da bo buenosaireški kardinal Bergoglio novi papež. Novica je bila spregledana. Takoj po njegovi izvolitvi, že aprila, pa je izšla posebna številka Limesa z naslovom Atlante di pappa Francesco, ki je prinesla program njegovega pontifikata. Ko so to številko uredniki predstavili na tiskovni konferenci, 2. 5. 2013, v Washingtonu na John Hopkins University, so na novinarsko vprašanje odgovorili, da za njegovo izvolitvijo in programom stojita episkopat obeh Amerik in skupina vplivnih osmih kardinalov, ki so začrtali program njegovega pontifikata: moralna prenova klera, uvedba transparentnega poslovanja vatikanskih finančnih ustanov, reforma vatikanske kurije, socialna usmeritev cerkvene pastorale in povečana skrb za tretji svet, okrepitev ekumenskega dialoga, posebno z Rusko pravoslavno cerkvijo, ki doživlja renesanso krščanstva, ter usmeritev v azijski prostor, še posebej na Kitajsko, kjer se krščanstvo močno širi.

Papež Frančišek se je znašel pred nalogo, ki presega reformne ukrepe, saj zahteva temeljitejšo prenovo cerkvene strukture in pastorale, kakor jo je določil 2. vatikanski koncil. Za uresničitev zastavljenih nalog bo potrebnih več desetletij načrtnega dela, Frančišek pa je ob nastopu službe izjavil, da ima časa le nekaj let. Zato je razumljivo, da je prisiljen delovati predvsem na simbolni in pričevanjski ravni. Že privzem za papeža nenavadnega imena po asiškem Ubožcu, ki je v 13. stoletju želel s svojim delovanjem razfevdalizirati Cerkev, je bila programska. Takšna je bila tudi njegova prva izjava po izvolitvi, da sedanji čas zahteva revno Cerkev, ki bo stala ob strani revnim množicam sveta. S tem je nakazal svojo pastoralno in družbeno angažirano usmeritev – prepričan, da bodo temu nujno sledile tudi potrebne spremembe institucije.

Finance, pedofilija, ekologija

V nasprotju s prejšnjimi papeži je brez odlašanja začel reševati nakopičene probleme. Reformo kurije je sprožil s takojšnjo kadrovsko zamenjavo ključnih ljudi in z načrtom za temeljito preoblikovanje vatikanske uprave. Odstavil je vodstvo vatikanske banke Instituto per opere di religione in jo dal v upravljanje laičnim strokovnjakom, da se zagotovi transparentnost poslovanja in onemogoči pranje mafijskega denarja. Odmevne so njegove odstavitve škofov, ki so kršili zakonsko določen način finančnega poslovanja s premoženjem lokalnih cerkva. Ti ukrepi so doleteli tudi Katoliško cerkev v Sloveniji. Odločno se je lotil moralne prenove klera. Ukazal je doslej nekaj nezaslišanega – da civilna oblast aretira skupino klerikov, ki so rekrutirali dečke za pedofilske usluge vatikanskih prelatov in da moralni delikti duhovnikov spadajo pod pristojnost civilnih sodišč. Ti ukrepi v boju zoper pedofilijo in moralno razpuščenost med klerom želijo popraviti tudi škodo licemerstva, ker so spolne škandale duhovščine prikrivali zaradi zaščite ugleda cerkve. Papež Wojtyla je namreč izdal moto proprium, ki je zahteval celo izobčenje iz cerkve tistih, ki bi javnosti razkrili spolne zločine duhovščine.

Za še pomembnejšo nalogo si je zadal reševanje globalne socialne stiske in preoblikovanje svetovne gospodarske ureditve. Moralna prenova Cerkve in odpoved bogastvu naj služita reševanju problemov sodobnega sveta, zato dejavnost Cerkve usmerja v svet. V javnih nastopih pred politiki in javnostjo stalno poudarja problem razraščanja revščine in zasužnjevanja ljudi. Posebej se angažira pri begunski krizi tudi s konkretnimi dejanji. Neposreden je pri obsodbi socialnih zločinov. V ekološki encikliki Laudato si zavrača politično ekonomijo neoliberalizma, ki uničuje okolje in poglablja revščino večine človeštva. Obsodil je moč lobijev in poimensko velike korporacije, npr. naftni družbi Chevron in Exxon, kritiziral je politiko ameriške desnice in svetovnih finančnih centrov moči. Te poteze so izzvale oster odziv velekapitala. Uprl se mu je celo katoliški episkopat ZDA in zagrozil, da ne bo več radodarno prispeval v vatikansko blagajno. Poleg nemškega je najpomembnejši financer Katoliška cerkev in je v bogatih zahodnih družbah pač močno vpeta v vladavino kapitala.

Uspelo mu je okrepiti dialog s pravoslavjem, predvsem z Rusko pravoslavno cerkvijo, ki doživlja prerod po desetletjih zatiranja in zato predstavlja vzpodbudo za prerod krščanstva tudi v zahodnih družbah. Pri tem dosledno upošteva ekumenski dokument iz Ravenne, sprejet leta 2007 za papeža Benedikta XVI., ki pravi: »Avtoriteta v Cerkvi pripada samo Jezusu Kristusu, edinemu voditelju Cerkve.« Tega stališča, ki ima težo cerkvenega nauka, konservativni del hierarhije ne sprejema, ker postavlja pod vprašaj načelo o papeževem prvenstvu in s tem prvenstvu Katoliške cerkve. To načelo je ena poglavitnih ovir za edinost krščanstva, ki je možna le ob priznanju enakopravnosti vseh krščanskih Cerkva. Papež Frančišek se v skladu s tem dokumentom dosledno imenuje rimski škof, kar kaže, da priznava zakramentalno enakost med vsemi škofi krščanskih Cerkva. Srečanje z ruskim patriarhom Kirilom postavlja pod vprašaj tudi dosedanjo prakso Vatikana, da je dajal prednost prozelitizmu, kar je bila glavna ovira za dialog s pravoslavjem. Srečanje Frančiška in Kirila na Kubi je razumeti tudi kot dvojno lekcijo. Najprej podporo tretjemu svetu in opomin svetovnemu kapitalu, naj ne ponižuje v kolonialni položaj držav tretjega sveta, hkrati tudi tiho kritiko protipravoslavne in protiruske nastrojenosti Zahoda in lekcijo ukrajinskim unijatom, saj je bil veliki nadškof Unijatske ukrajinske cerkve Svajtoslav Ševčuk najglasnejši pobudnik protiruske majdanske vstaje. Zamrznil je tudi kanonizacijo kardinala Stepinca, dokler ne da soglasja, da je vreden svetniške časti, tudi sinoda Srbske pravoslavne cerkve. Vzpostavil je dialog s kitajskimi oblastmi, da bi se uredil položaj katoličanov in drugih kristjanov v državi, ki postaja vodilna velesila sveta. Tudi tu je žrtvoval sprejem dalajlame ureditvi odnosov s Kitajsko. Zaradi teh potez narašča kritičen odpor do njegovega pragmatičnega ravnanja.

Katoliško skupnost pa je najbolj razdelil z namero, da prilagodi pastoralno prakso potrebam sodobne družine. Pred sklicem sinode o družini je želel slišati stališča vernikov o krizi družine, kar je danes eden ključnih civilizacijskih problemov. Anketa, na katero naj bi odgovorili verniki, je bila za Vatikan nepredstavljiva poteza. Nakazala pa je, da želi papež uveljaviti odprto pastoralno prakso. Pred začetkom sinode je poudaril: »(Cerkev) mora biti zvesta svoji materinski naravi, zavedati se mora, da je dolžna skrbeti za ranjene družine s sprejemanjem. Je kot poljska bolnišnica, ki ima odprta vrata za vse, ki iščejo pomoč in podporo. Mora jih sprejemati z iskreno ljubeznijo ... Cerkev, ki zapira svoja vrata, izdaja sebe in svoje poslanstvo. Namesto da bi bila most, postaja ovira.« V predsinodalni izjavi se je zavzel tudi za ustrezno pastoralo istospolnih: »Vsaka oseba, neodvisno od seksualnih nagnjenj, ima pravico do spoštovanja svojega dostojanstva in mora biti sprejeta z obzirnim občutkom v Cerkvi in družbi.« Še ena za konservativce škandalozna izjava.

Odpor

Odpor do teh stališč je bil oster. Trinajst kardinalov mu je pred začetkom sinode izročilo protestno pismo, v katerem so mu očitali, da je sinodo pripravil tako, da bodo sprejete sporne pastoralne prakse. Poljski episkopat je javno zavrnil njegove predloge in ga, sklicujoč se na stališča papeža Wojtyle, obtožil, da sprevrača cerkveni nauk o družini. Proti vključitvi razprave o ločenih zakonih, vprašanju ponovne zakonske zveze in pastoralni oskrbi ločenih in istospolnih skupnosti je na pobudo klera podpisalo peticijo več sto tisoč vernikov. Ta razhajanja so povzročila nevarno razpoko v Katoliški cerkvi. Kardinal Gerhard Ludwig Müler, prefekt Kongregacije za nauk vere, je 5. septembra lani na konferenci nemških škofov izjavil, da zaradi tega Katoliški cerkvi grozi razkol. Zavzel se je za dosedanjo pastoralno prakso: »Zakramentalna narava poroke ne sme biti ogrožena. Pastoralna praksa pa naj se ravna glede na vprašanje človekovega odrešenja. Cerkev se ne more prilagajati svetu, ampak mora svet pridobiti za Boga.« Njegovo avtoritarno izjavo o možnem razkolu je seveda razumeti predvsem kot opomin, naj nemški škofje na sinodi ne podprejo papeževih stališč. Nemška Katoliška cerkev namreč velja za reformistično, ker ima pragmatičen posluh za prilagajanje potrebam sodobnega človeka. Nasprotno pa Cerkev v Afriki, Aziji in nekdanjih socialističnih državah ostaja konservativna.

Naraščajoči odpor do papeževih potez in izjav kaže, da je Katoliška cerkev še vedno ujeta v voljo po institucionalni moči. Zato papež poudarja, da je človek v središču krščanskega oznanila in da je prva skrb Cerkve človek, ne institucija. To je edina pot za inkulturacijo krščanstva v sodobni sekularizirani svet. Prav ta svet nagovarja z dobrohotnim razumevanjem: »Ni nujno verovati v Boga, da si dober človek. Tradicionalna vera v Boga je celo nekoliko zastarela. Nekdo lahko živi poduhovljeno, čeprav ni religiozen. Ni nujno hoditi v Cerkev in ji darovati denar. Za mnoge je božji hram tudi narava. Nekateri najboljši ljudje v zgodovini človeštva niso verovali v Boga, medtem ko so mnogi počenjali najhujše stvari v Njegovem imenu.« Ta izjava ni v ničemer dogmatično sporna, je le s sodobnim besednjakom izražen Jezusov opomin, da ne bo deležen božjega kraljestva tisti, ki mu govori Gospod, Gospod, ampak kdor izvršuje voljo nebeškega Očeta. Frančišek se ne ozira na uveljavljeni papeški pravorek. Je provokativen v besedah in dejanjih, ker sledi jasnemu cilju: umestiti krščansko oznanilo v obzorje in mentaliteto sodobnega človeka, vrniti krščanstvo v zgodovino prihodnosti kot temeljno duhovno in moralno podstat nastajajoče globalne civilizacije.

»Najbolj laičen papež«

Njegovi ukrepi in izjave so odmevni, izzivajo tako odobravanje kot tudi odpor, a demagoškega nastopanja mu ni mogoče očitati, ker svoja dejanja potrjuje z življenjsko držo. Vidni italijanski publicist Eugenio Scalfari ga je označil za »najbolj laičnega papeža v zgodovini krščanstva«. A treba je dodati, da je tudi najbolj evangeljski. Kakšna pa je bila Jezusova drža do judovske institucionalne religije in tempeljske hierarhije? Bila je skrajno laična in oporečniška. Toda oznako laičen, ki jo ateist Scalfari pojmuje v pozitivnem smislu, razumejo trdi konservativci prav nasprotno. Papežu očitajo, da je zapadel liberalizmu in celo da zagovarja komunizem. To pa sta za katoliške integriste najbolj nesprejemljivi ideologiji, ki ju cerkveno učiteljstvo označuje od 18. stol. do danes za največja ideološka nasprotnika katolicizma. Zato imajo papeža Frančiška mnogi kar za trojanskega konja v božji državi. Torej ne gre le za psihološki odpor do njegove drže, temveč za doktrinarno zavračanje. Za ta del katolištva je izgubljena priložnost, da bi cerkev vrnil k enotnosti in trdnosti ter tako končal globoko krizo identitete svetovnega katolicizma. Na drugi strani je za v prihodnost odprti del cerkvenega vodstva in za vernike, ki se zavzemajo za brezkompromisno reformo Cerkve, človek božje previdnosti, ki vzbuja upanje, da bo pospešil njeno prenovo. Bergoglio bo vsekakor obveljal za prelomnega papeža, a bo za svojim pontifikatom pustil Katoliško cerkev še naprej razklano. Toda problem ni v njem, temveč v slepoti zahodnega katolicizma, ki še vedno vztraja pri mentalnih pozicijah integrizma avtoritarne cerkve in njene moralne hipokrizije. Prav to pa sta glavna zaviralca prenove katolištva. Zato je razumljivo, da Frančišek v ospredje postavlja vprašanje krščanskega etosa, ki s sedanjo moralno prakso ne zmore etično prebujati sodobnega človeka. Opozarja na nezadostno teološko razumevanje moralne krize sodobne civilizacije in graja odpor do nujnih prilagoditev.

Ta problem je živ tudi v naši javni debati, ki se je razvila ob vprašanju morale monoteističnih religij. V svojem odgovoru na razmišljanje Tineta Hribarja v članku Mojzesov pokol in islamski terorizem profesor na papeški univerzi Gregoriana dr. Peter Lah pravilno ugotavlja, da gre pri uresničevanju etičnih načel vedno za prepad med ideali in dejanji, a reducira svetovni (v slovenščini bi po mojem mnenju celovitejši pomen podala beseda univerzalni) etos kot ustrezno filozofijo za agnostike in ateiste, naglaša pa, da svetopisemske religije vsebujejo vse to in več. Za vernika, ki pojmuje svojo religijo za edino pravo, vsekakor. Toda pri roki je pripomba, da tudi te religije niso in tudi danes ne uresničujejo humane družbe sožitja in pravičnosti. Poudarjanje konfesionalne večvrednosti pri vprašanju etosa je neevangeljsko in neustrezno, ker moralno ravnanje ni odvisno od konfesije, ampak od osebne moralne zavesti in drže posameznika. Toda problem te izjave ni v tem. Problem se razkrije, če vprašanje etosa postavimo v civilizacijski okvir. Vsaka civilizacija je utemeljena na etosu, na moralni zavesti in ravnanju posameznikov in družbe kot celote. Brez etičnega reda civilizacije ni. Ideja univerzalnega etosa ponuja moralno podlago za globalno civilizacijo, ki je in bo religijsko pluralna. Če jo bodo teološko in v praksi usvojile krščanske cerkve, bo tudi krščanstvo vgradilo svoj duhovni in etični potencial vanjo. Vgradilo pa ga bo le s krščanskim bivanjem, ne s pridiganjem.

Zakaj krščanstvo ni več civilizacijski temelj ne zahodne ne nastajajoče globalne civilizacije? Ker se večina krščanskih Cerkva razume in se strukturira, kot da so izvzete iz sveta, njegove krute stvarnosti, in da so stoječe nad njim kot sodnik. To jih zapira v položaj geta in samoopravičuje njihovo moralno hipokrizijo. Katoliška cerkev še vedno postavlja v ospredje kult, avtoritarno strukturo organizacije in dogmatičnost nauka, ne pa življenjskosti in človečnosti. Načeloma je koncil presegel načelo: Zunaj Cerkve ni odrešenja. Praksa sedanje t. i. moderne pastorale pa ostaja togo vpeta prav v stare kalupe. To je v nasprotju z evangeljskim oznanilom, ki vedno kot merilo vere izpostavlja etični odnos do sočloveka, družbe in narave. V zahodni civilizaciji je demokracija temelj družbene ureditve, in ker je vse manj demokratična, pada nazaj v preddemokratično strukturo, ki poraja fevdalne odnose in suženjstvo. Očitno se zato v tej družbeni retrogradnji dobro znajdevajo avtoritarne konfesionalne institucije. Nedemokratična strukturiranost Cerkve že sama po sebi podpira avtoritarne in nedemokratične družbene strukture v svetu; še več, je stalna vaba, da se t. i. novi svetovni red pri vzpostavljanju nove fevdalne ureditve na temelju posesti kapitala naslanja na njen srednjeveški institucionalni model. Taka simbioza bi bila pogubna ne le za prihodnost Katoliške cerkve, ampak za krščanstvo kot tako. To smo izkusili tudi pri našem poosamosvojitvenem vključevanju Katoliške cerkve v družbo. Toda to nazadnjaštvo bo kratkega veka. Ali bo zahodna civilizacija razvila višjo obliko demokracije ali pa bo propadla. Demokratična družbena ureditev zahteva trden pravni red in socialni mir, ki ga lahko zagotovi le pravična socialna ureditev. Papež Bergoglio se teh dilem jasno zaveda, zato želi Cerkev demokratizirati od znotraj in uveljaviti načela univerzalnega etosa, ki so le z govorico sodobnosti izražen dekalog.

Deset zapovedi

Temeljna načela univerzalnega etosa, kakor jih dojemamo in definiramo danes, so: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo (Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da on stori tebi). V teh načelih je zaobsežen celoten tradicionalen dekalog (deset božjih zapovedi) krščanske vere, zato ne obstaja poseben katoliški etos. Sedem zapovedi se nanaša na medčloveške odnose, kar zaobsegajo tudi tri načela univerzalnega etosa. Prve tri zapovedi se nanašajo na človekov odnos do Boga oziroma v celoti le prvi dve, ker posvečevanje Gospodovega dne (3. zapoved) zaobsega tudi spoštovanje človekovega dostojanstva, da ni le govoreči stroj, vpet v boj za golo preživetje, ampak tudi bitje duha. Za neverujoče ali agnostike načelo svetosti življenja ne zahteva le spoštovanja človeškega, ampak vsakršnega življenja, temeljnih zakonitosti in vrednot življenja kot takega in tudi izvora in podstati življenja, se pravi bivajočosti kot take. Za vernika vključuje svetost življenja tudi vero v Začetnika življenja in čaščenje Stvarnika. Zato ni razumljivo, zakaj je načelo svetosti življenja za slovenske katoliške teologe kamen spotike, zaradi česar to načelo ni bilo vključeno v našo ustavo. Mar ni po 20. stoletju genocidov, holokavsta in vsakršnega uničevanja življenja, tudi narave, ki se nadaljuje v naš vek, načelo svetosti življenja treba izpostaviti kot prvo in temeljno načelo univerzalnega etosa? Saj predstavlja prvi temeljni kamen civilizacije človečnosti.

Če imajo socialne zapovedi dekaloga in enako humana načela univerzalnega etosa socialno razsežnost in so zato vidni temelj vsake civilizacije, se pravi humane družbe, pa zadeva načelo o svetosti življenja in zapovedi o človekovem odnosu do Boga osebno duhovno držo človeka, ki se izraža v njegovi najgloblji humanitas – človečnosti. Temelj te človekove duhovnosti je univerzalen, izraža pa se v osebni drži do presežnosti, ki jo vsak človek dojema v skladu s svojim nazorom, spoznanjem in svojo duhovno razsvetljenostjo. In ker gre pri odnosu do svetega za najgloblji odnos do vsega bivajočega, ne le do sočloveka, je duhovnost ob etosu drugi nepogrešljivi steber vsake civilizacije. Zato bi ob nujno potrebni vzgoji za univerzalni etos morale civilne in religiozne vzgojne ustanove prebujati tudi duhovno jedro človekove biti.

Problem zahodne civilizacije je njen epohalni prelom. Nastala je in do razsvetljenstva obstajala pod obnebjem tradicionalnega krščanskega etosa in krščanske duhovnosti. Nato pa se je posebno katolištvo zaprlo pred duhom modernosti in se postavilo sovražno do nje. Prvi, ki je jasno opozoril na ta konflikt, je bil nemški teolog Romano Guardini, začetnik filozofije personalizma. V svojem delu Svet in oseba (1939) ugotavlja: »Novoveška znanost s svojo neizprosnostjo in tehnika s svojo natančnostjo in drznostjo; specifično novoveški duh osvajanja sveta, načrtovanja in oblikovanja – vse to je pristen napredek. Pa ne v tistem površnem, plitvem pomenu, kakor da je pravkar opisano zgodovinsko obdobje na vsak način boljše od prejšnjega. Govoriti tu o 'boljšem' ali 'slabšem' je dvomljivo početje – ne glede na to, da je treba vsako pridobitev kjerkoli plačati z izgubo kje drugje. Mi danes, ko se novi vek izteka, vedno jasneje vidimo, koliko je stal prehod vanj. Tisto, kar opravičuje eno zgodovinsko obdobje nasproti drugemu, ni v tem, da je boljše, temveč dejstvo, da je zanj prišel čas.« Danes je čas globalne civilizacije, ki zahteva uveljavitev univerzalnega etosa, da bi postala humana. Če bodo zahodne družbe zavrgle načela univerzalnega etosa, izključile iz svojega pravnega in upravnega reda etične kriterije in iz življenja človeka duhovno orientacijo, bodo uveljavile novo obliko barbarstva in s tem sprožile zaton lastne civilizacije. S tem seveda ne bo konec prizadevanj za humano družbo, za demokracijo in socialno pravično družbeno ureditev. Boj za te ideale in s tem civilizacijska prihodnost bo pač vzniknila v drugih civilizacijah, kakor zaključuje italijanski sociolog Luciano Canfora svoj spis Demokracija, zgodovina neke ideologije: »Demokracija je prestavljena v prihodnja obdobja in ponovno jo bodo izumili drugi ljudje ...«

Vtis je, da je papež Frančišek eden redkih svetovnih voditeljev in nerazumljen klicar k evangeljskosti krščanstva, ki se trudi ohraniti našo civilizacijo vitalno tudi za prihodnost.