General, ki je »okupiral« slovenske medije

Kljub izjemni vojaški karieri in močnemu intelektualnemu pedigreju – Petraeus je doktoriral iz mednarodnih odnosov na univerzi Princeton (Woodrow Wilson School of Public and International Affairs) – je bil danes 65-letni general do začetka ameriških vojn proti terorizmu, vojn terorja, dokaj anonimen. Dolga leta – v »mirnih časih« – je sin ameriške knjižničarke in nizozemskega ladijskega kapitana, ki je med drugo svetovno vojno pred nacizmom pobegnil v Združene države, poveljeval legendarni 101. zračni diviziji ameriške vojske (101st Airborne Division), a vojne do marca 2003, ko je skupaj s svojo enoto iz Kuvajta krenil proti Bagdadu, nikoli ni videl v živo.

Tudi pot proti iraški prestolnici, ki so si jo Američani utirali s tanki, topništvom in letalstvom, nikakor ni bila podobna legendarnim bitkam njegove enote, denimo izkrcanju v Normandiji. Iraška vojska je hitro razpadla, upor je bil blag, ameriške in koalicijske sile pa vsaj v prvih dneh in tednih v iraški prestolnici niso bile sprejete z vidno sovražnostjo. Ko je tedanji ameriški predsednik George W. Bush na letalonosilki USS Abraham Lincoln maja 2003 razglasil, da je »misija opravljena«, je bil Petraeus s svojimi možmi že na poti v Mosul, kjer je za več mesecev postal nekakšen mestni šerif. To je bila njegova prva resna »terenska« izkušnja. In lotil se jo je v slogu, ki ga je krasil do konca njegove vojaške poti. S trdo roko, protestantsko delovno etiko in brezkompromisno. Nekaj časa se je zdelo, da takšen pristop deluje – a po razpustitvi iraške vojske in vse hujši brutalnosti okupatorjev se je izkazalo, da je bila to velika in krvava iluzija. Ko se je general Petraeus, oče dveh otrok, vrnil s svoje prve vojne misije, je Irak že začel razpadati. »Njegov« Mosul je postal eno izmed središč upora proti ameriško-koalicijskim silam. Mosul je danes po štirinajstih letih vojn(e) in treh letih vladavine samooklicane Islamske države v ruševinah, o prvinskemu grehu – okupaciji – pa po toliko letih ne bi smelo biti več nobenega dvoma.

Z ameriško invazijo, okupacijo in posledično državljansko vojno v Iraku se je za generala Davida Petraeusa spremenilo čisto vse. Tišino poveljniške pisarne je za sedem let zamenjal trušč bojišč. Anonimnost je zamenjala popolna javna izpostavljenost. Ko je bila državljanska vojna v letih 2006 in 2007 na vrhuncu, je Bush mlajši Petraeusa izbral za človeka, ki naj bi v Iraku obračunal z uporom in »stabiliziral« državo. Poslal ga je v Bagdad, Petraeus pa je od predsednika zahteval, da mu v času, ko se je ameriška javnost že dodobra naveličala iraške vojne (in visokih izgub), delo olajša z nekaj deset tisoči dodatnimi ameriškimi vojaki. Predsednik ga je »uslišal«. General, ki je dolgo časa razvijal tako imenovano protiuporniško strategijo, je na čelu vseh koalicijskih sil v Irak lahko krenil v akcijo. Na polno. Na ulice iraških mest je poslal močne ameriške in koalicijske enote. V sunitskem trikotniku in Mosulu, kjer je bil upor pod vodstvom lokalne izpostave Al Kaide najbolj srdit, se je povezal s sunitskimi plemeni in jih z bogato podkupnino – začasno – dobil na svojo stran. Petraeus je v Iraku deloval tako vojaško kot politično. Razmere v državi so se dejansko začele umirjati. In to je bilo povsem dovolj, da je general iz New Yorka postal ljubljenec Bele hiše in zvezdnik globalnega formata. O »postranski škodi« – usodi civilistov – tako imenovane Petraeusove doktrine so se tedaj spraševali le redki. A v Iraku so še naprej umirali tisoči. In še danes je tako.

Ko se je Petraeus vrnil v Združene države, so bila zanj na stežaj odprta vsa vrata. Postal je poveljnik poveljstva ameriške vojske (USENTCOM) v Tampi. Gostoval je v priljubljenih televizijskih oddajah in predaval na prestižnih univerzah – zločin proti človečnosti je postal bogato nagrajena zgodba o uspehu. V času, ko je republikanska stranka iskala primernega konkurenta Baracku Obami na predsedniških volitvah, je marsikdo javno omenil generalovo ime. A namesto da bi Petraeus in Obama postala velika nasprotnika, sta kmalu postala tesna sodelavca. Tudi druga velika – in nikoli končana – ameriška vojna, tista v Afganistanu, se je namreč znašla v slepi ulici. Talibi so se vrnili, mednarodna vojaška koalicija v okviru Natove misije Isaf ni bila uspešna. Obama je v predvolilni kampanji obljubil, da bo »potegnil« ameriške vojake iz Iraka in »končal« afganistansko vojno. Prvo nalogo je izpolnil, a s tem posredno omogočil rast Islamske države. Za izpolnitev druge naloge je po odstavitvi preveč zgovornega generala Stanleyja A. McChrystala (intervju v reviji Rolling Stone) na pomoč poklical generala Petraeusa.

Ta je poleti 2010 za eno leto prevzel poveljevanje koalicijskim silam v Afganistanu, kamor je general odšel s stisnjenimi zobmi. Funkcija koalicijskega poveljnika je bila namreč nižja od tiste, ki jo je imel doma. Po pripovedovanju najbližjih sodelavcev je v tistem času želel postati načelnik generalštaba ameriške vojske – to je najvišja funkcija v oboroženih silah Združenih držav. Pod »klasičnim« Petraeusovim poveljstvom je bilo v Afganistanu rekordnih 130.000 vojakov – tudi Slovencev. Svojo robustno protiuporniško strategijo je iz Mezopotamije »prerisal« pod Hindukuš. Tudi v Afganistanu se je nekaj časa – inkubacijska doba kolektivne travme in šoka – zdelo, da njegov agresiven pristop deluje. Tudi v Afganistanu je po Petraeusovi vrnitvi domov – ki ji je kmalu sledil umik glavnine mednarodnih sil – sledila boleča streznitev: leto 2016 je bilo najbolj krvavo po letu 2001. Letošnje bo, kot kaže, še hujše.

Lep del svojega časa je general, ki je postal »večji od življenja« in se očitno tudi sam okužil z božjim sindromom, v Afganistanu namenil svoji biografinji Pauli Broadwell, sicer karierni vojakinji in prav tako diplomantki vojaške akademije West Point. General in častnica sta za knjigo (All In: The Education of David Petraeus) opravila prek sto intervjujev, med druženjem pa sta se, kot rečejo Američani, »romantično zapletla«. Vedno diskretni general je svoji biografinji predal osem zvezkov, polnih zaupnih informacij.

Precej nerodna reč za nekoga, ki je po povratku iz Afganistana sledil še eni želji predsednika Obame in septembra 2011 prevzel vodenje Centralne ameriške obveščevalne službe (CIA). Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo afganistanska afera postala – javna. General in biografinja svoje komunikacije nista »primerno« zaščitila – za njuna elektronska sporočila so hitro izvedeli številni agenti. Petraeus je predsedniku ponudil odstop. Obama ga je sprejel »po prespani noči«. General je odšel v pokoj, a njegove težave so se nadaljevale. FBI je razkril, da je izdajal tajne podatke. Leta 2015 je bil kaznovan s 100.000 dolarji in dvema letoma pogojne kazni.

Po vseh »pravilih igre« bi moral biti generalov padec popoln, filmski. A ni bilo tako. Po upokojitvi – njegova pokojnina znaša 220.000 dolarjev na leto – je postal član uprav številnih korporacij in predavatelj na prestižnih univerzah. Njegovi posli so zacveteli. Maja 2013 se je Petraeus zaposlil v investicijskem podjetju KKR (Kohlberg Kravis Roberts & co. L.P.) in prevzel vodenje KKR Global Institute, ki po vsem svetu upravlja investicije v praktično vse – od nepremičnin in energije do financ in medijev. Pred dvema mesecema se je ameriški general z obiskom Slovenije prvič po letu 2000, ko je služil v Bosni in Hercegovini, pojavil na Balkanu. Na začetku tega tedna je postalo jasno, zakaj. Skupina United Group (ta je tudi lastnik Telemacha), katere lastnik je KKR, je kupila medijski del podjetja CME na Hrvaškem in v Sloveniji, v katerem sta tudi Pop TV in Kanal A. KKR je tako postal eden najmočnejših medijskih igralcev v Sloveniji in na območju nekdanje Jugoslavije.