Tiskane izdaje
Hrvaška politika je ob arbitražni razsodbi Haagu rekla ne. A ne smemo pozabiti, da so hrvaški generali, veterani domovinske vojne, od politične oblasti že leta 2000 zahtevali, naj Haagu in mednarodnemu pravu reče ne. Med njimi je bil tudi Damir Krstičević, danes hrvaški obrambni minister. V središču pozornosti se je znašel, ko je zaradi kritik, da vojska ob požaru v Dalmaciji ni reagirala pravočasno, odstopil. Potem je razložil, da je odstop zgolj ponudil.
Sodil je v skupino nedotakljivih. Gre za upokojene generale hrvaške domovinske vojne. Generali, udeleženci domovinske vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so na Hrvaškem junaki. In skorajda že – četrta veja oblasti. Vsi jih hočejo v svojih vrstah, vsi jih hočejo imeti za častne goste lokalnih prireditev. So jih želeli in jih še želijo. Želi si jih tudi aktualna dnevna politika, ki je prepričana, da bi ji prav generali utegnili prinesti odločilne glasove na lestvicah priljubljenosti.
Damir Krstičević, 48-letni hrvaški obrambni minister, v skupino nedotakljivih sodi že dolgo. Je najmlajša vojaška oseba, ki je bila v zgodovini hrvaške vojske povišana v generala. Oprostili so mu, da je diplomiral na Visoki vojaški šoli v Beogradu. Nato se je pridružil hrvaški vojski, bil najprej poveljnik 115. brigade, nato pa je postal poveljnik 4. motorizirane gardne brigade, med ljudmi znane tudi kot Pajki. Leta 1996 je postal poveljnik 5. korpusnega območja in še isto leto ga je politični vrh, na čelu katerega je bil Franjo Tuđman, povišal v generalmajorja. Hkrati je tudi končal šolanje na vojni šoli kopenske vojske ZDA.
Potem se je »zgodilo« leto 2000 in znano pismo generalov. Ti so takrat, na čelu z zdaj že legendarnim Antejem Gotovino, podpisali razglas, v katerem so oblasti odčitali politično lekcijo o negovanju vrednot domovinske vojne. Pismo je bilo odgovor na odločitev oblasti za tesnejše sodelovanje s haaškim sodiščem in na njene obljube o izročitvah hrvaških obtožencev. Nekateri so prepričani, da je bila zaradi te odločitve Hrvaška takrat na robu državnega udara, vendar so se razmere pozneje umirile, tedanji predsednik Stjepan Mesić pa je »upornike« takoj upokojil. Krstičević je bil med njimi in takrat je postal poslovnež.
V poslovnih vodah ni zaslužil malo. Številni so mu očitali, da je do premoženja prišel na »ne povsem legalen način«. No, vrhunec očitkov na njegov račun pa se je zgodil v času, ko je postal šef volilnega štaba zdajšnjega premiera Andreja Plenkovića. Eden od spletnih portalov je objavil pismo, v katerem je zapisanih kup očitkov na račun Krstićevića. Od tega, da ni »častna in poštena oseba«, kot se rad hvali, do domnevno ponarejenih dokumentov, povezanih s še vedno ne povsem razjasnjenim samomorom Krstičevićevega brata.
Udarec pod pasom mu je spustil tudi eden od poslancev hrvaške socialdemokracije (SDP) Gordan Maras, ki je, da bi dal veljavo strankarskemu kolegu Kotromanoviću (nekdanjemu obrambnemu ministru), izustil, kako »se je Kotromanović (sicer upokojeni major) naučil veščin vojskovanja ob Anteju Gotovini, Krstičević pa v JLA«. Omemba JLA in povezave z njo pa so na Hrvaškem skorajda heretične.
Sledili so Plenkovićeva zmaga, mukotrpno sestavljanje vlade in dejstvo, da je Krstičević postal obrambni minister. In prišlo je do novega zapleta.
Minister za obrambo Damir Krstičević. Foto: Cropix
Izginuli načrt obrambe
Znano je, da so dogajanja na obrambnih ministrstvih kjerkoli po svetu, še zlasti pa doma, vedno zanimiva za javnost. Zato ne preseneča, da je hrvaška javnost s precejšnjim zanimanjem sprejela informacijo, da je Nikola Brzica, pomočnik obrambnega ministra, upokojenega generala Damirja Krstičevića, ponudil odstop. Vzrok? Osebni razlogi. Ugibanj ni zmanjkalo, dobro obveščeni pa so vedeli povedati, da je eden od vzrokov tudi skrivnostno izginotje dokumenta Načrt obrambe RH (Republike Hrvaške) in še nekaterih dokumentov, povezanih z Natom (menda malo manj pomembnih in ne označenih kot skrivnost).
V preiskavo so se vključile vse ustrezne službe, od vojaških obveščevalcev do preiskovalcev sveta za nacionalno varnost. Preiskava vsaj za javnost ni dala nobenih rezultatov, kaj šele konkretnega odgovora, kje so se izgubili omenjeni niti ne tako nepomembni dokumenti. Krstičević pa je postajal v javnosti vse bolj mrkega obraza.
Vloga obrambnega ministra Krstičevića v tem trenutku – obrambni minister ostaja vse dotlej, dokler ga ne bo razrešil sabor, je dejal premier Plenković – je zagotovo večplastna. Ena od plasti pa je tudi dogajanje pred stavbo ministrstva za veterane na Savski 66. Takrat so namreč stoodstotni invalidi, veterani hrvaške domovinske vojne, vztrajali pri svojih zahtevah proti vrhu ministrstva za veterane, zahtevali odstope in sporočali, da bodo vztrajali »do konca in naprej«, dokler ne bodo dobili zagotovil, da jim nihče ne bo kratil pridobljenih pravic.
Vse bolj je postajalo jasno, da je to bila politična zgodba, »zavita« v celofan kratenja pridobljenih pravic veteranom. Ni skrivnost, da je več let po domovinski vojni na Hrvaškem takrat vladajoča HDZ s socialnimi politikami večala ugodnosti vojnim veteranom, s čimer si je pravzaprav povečevala volilno bazo in tako zasnovala model prevelike odvisnosti prebivalstva iz nerazvitih krajev od socialne pomoči in pomoči veteranom. Zdajšnja levosredinska oblast pa si pod težo obubožane državne blagajne pred bankrotom prizadeva oklestiti številne ugodnosti, ki jih ima precejšen delež državljanov. Tudi veterani – veteranskih združenj je na Hrvaškem več sto –, o katerih oblast pravi, da so ena najobčutljivejših socialnih skupin, s katero pa je zelo lahko manipulirati.
Z zmago Andreja Plenkovića na parlamentarnih volitvah, še prej pa s predsednico Kolindo Grabar Kitarović je Krstičević postal pomemben vezni člen med sedanjo politiko in veterani, ki so njegovo imenovanje burno pozdravili.
Požar v Splitu. Foto: AFP
Politična zgodba št. 2
Politična zgodba, v kateri je Krstičević osrednji igralec, pa je tudi zdajšnje dogajanje, povezano s požari po Dalmaciji (in drugod po Hrvaški). Za hip je mogoče celo pomisliti, da je postal svojevrstno žrtveno jagnje ob političnem obstreljevanju med premierom Plenkovićem in predsednico Grabar Kitarovićevo. Krstičević je namreč ponudil odstop zaradi kritik hrvaške predsednice in vrhovne poveljnice hrvaške vojske Kolinde Grabar Kitarović, češ da bi lahko hrvaška vojska prej posredovala pri gašenju katastrofalnih požarov zlasti pri Splitu.
Premier Plenković je na izredni novinarski konferenci na sedežu hrvaške vlade povedal, da Krstičevićevega odstopa – mimogrede, general Krstičević, ki je tudi podpredsednik vlade, velja za enega najtesnejših Plenkovićevih sodelavcev – ne bo sprejel. Povedal je, da se je z ministrom pogovoril in mu rekel, naj se pomiri. Pohvalil je njegovo dosedanje delo ministra, posebej pa tudi njegovo sodelovanje pri organizaciji gašenja požara v Dalmaciji. Že čez hip ali dva je korak nazaj naredila Grabar Kitarovićeva in sporočila, da je Krstičevićev odstop »absolutno nesprejemljiv«, ker minister ni odgovoren za dogodke v Splitu.
Krstičević se je tako znašel med dvema ognjema, predsedničinim in premierovim, in zdi se, ostal le še en vojak, ki izvršuje ukaze nadrejenih, po potrebi aktualnopolitičnih interesov pa mu ne bo težko umakniti se. In vsaj na zunaj pokazati, da ima tudi vojak svoj jaz. Do nadaljnjega pa ostaja obrambni minister, saj Plenkovićeva vlada o njem v četrtek sploh ni razpravljala, kaj šele odločala. Je pa premier »le navrgel«, da Krstičević ostaja obrambni minister vse dotlej, dokler ga ne bo razrešil sabor. V njem pa ima HDZ (beri: Plenković) zagotovljeno večino. Obrambni minister pa tudi še ni jasno povedal, ali res namerava odstopiti ali je le skušal »malo razburkati« prizorišče in spodbuditi razpravo o sistemu civilne zaščite.
