Tiskane izdaje
Pred dvema tednoma sem v Sobotni prilogi Dela z zanimanjem prebrala razmišljanja prof. Toma Turka, ki se je dotaknil aktualnih vprašanj v zvezi z razmerami na področju visokega šolstva in njegovega financiranja. Zelo dragoceno se mi zdi, da se je žgočih problemov lotil brez prilivanja olja na ogenj čustveno obarvanih razprav o plačevanju zaposlenih na javnih univerzah. V pregreto ozračje prevladujočih zgražanj je vnesel potrebno racionalnost v presojanju posameznih dejstev.
Čeprav nekatere odtenke njegovih pogledov vidim rahlo drugače, z njim ne želim polemizirati. Gre namreč zgolj za posledico dejstva, da znotraj širše akademske skupnosti delujeva v različnih okoljih in imava zato v posameznosti drugačen vpogled. A ker sem trdno prepričana, da se razumni ljudje zmoremo razumno pogovarjati in pri tem sprejemati argumente, ki nam dodatno osvetljujejo posamezne situacije, se mi zdi vredno, da nekatera razmišljanja predstavim iz zornega kota, v katerega sem dnevno vpeta skozi dolgoletno delo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Ekonomska fakulteta je zaradi narave svojega dela tesno vpeta v poslovni in širši družbeni prostor in zato tudi bolj izpostavljena javnemu zanimanju in javni presoji svojega delovanja.
Prof. Turk je svoj prispevek pripravil v času odstopa ministrice za šolstvo, znanost in šport. Tudi sama ga pišem v navidez enakih okoliščinah. Minila sta dva tedna, v katerih smo dobili novo ministrico, in vsak čas se bo poslovila tudi ta. To kaže, da je v našem razumevanju političnega delovanja in odgovornosti za urejanje razmer na posameznih segmentih javnega delovanja nekaj hudo narobe. Okoliščine, ki so pripeljale do odstopa ministrice – univerzitetne profesorice, so bile deležne javne obravnave izključno v kontekstu plačila za njeno delo brez resne želje, da bi jih razumeli v času in prostoru, na katerega so se nanašale.
Celotna razprava v zvezi z avtorskimi honorarji in podjemnimi pogodbami v akademski sferi se je zato predolgo vrtela v smeri opravičevanja za nekaj, kar ni terjalo opravičila, ampak predvsem verodostojno pojasnilo, ki pa ga nihče ni želel resnično slišati. Včasih sem imela občutek, da smo v areni, kjer mora sredi popolne navijaške zanesenosti nekdo nekaj pojasniti v zvezi s pravili igre. Ni šlo. Zgražanje, ki sta ga z izjavami o prisvajanju davkoplačevalskega denarja ustvarila predsednik protikorupcijske komisije in pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja, je bilo premočno. Nič ni pomagalo, da je kasneje postalo jasno, da ni šlo za proračunski denar. Prav tako je postalo nepomembno, da so podatki o prilivih na transakcijske račune posameznikov vključevali tudi kasneje plačano dohodnino. Nepomembne so bile razlage, da gre za 12-letno obdobje, ki ga zaznamuje prehod iz razmer prosperitete v čas gospodarske krize, v kateri so stiske ljudi poglobljene in zato izzivajo dodatne čustveno pogojene reakcije. Nič ni zalegla nobena primerjava, ki je ponazarjala spreminjanje razmer skozi čas. Odklonilno javno mnenje se je ustvarilo in škoda je bila povzročena.
Posameznikom je uspelo uveljaviti tezo, da si določene t. i. univerzitetne elite prisvajajo »mastne denarje«, »ekscesne honorarje«, »enormne zaslužke«, in to vsaj iz na novo definiranih javnih sredstev, če že ne drži, da so ta sredstva davkoplačevalska. Posebej mi je žal, da v akademskih krogih nismo takoj reagirali na neustreznost izjav, da mora nekdo, ki poleg osnovne (prenizke) plače dobi še eno plačo, delati še en delovni čas. Delo v dodatnem času je lahko na enoto časa plačano toliko, kot ga je pripravljen plačati njegov naročnik. Zelo zmotno in krivično je razmišljanje, da je na univerzi vsaka ura dela plačana. Delo na univerzi je način življenja in na karierni poti povezano z veliko neprespanimi nočmi in intelektualnimi dvomi o iskanju resnice. Vseeno pa ne moremo privoliti v to, da bomo v Sloveniji v intelektualnih poklicih smeli le veliko delati, zaslužki za delo pa bodo šli na grmado javnega zgražanja.
Znanje, delati in zaslužiti
Utemeljiti želim, zakaj se zavzemam, da podatki iz Supervizorja ne bi bili predmet nadaljnjih poimenskih razkritij. Ne vem, ali zaposleni v javnem sektorju ali tisti, ki so kakorkoli povezani z denarjem javnih inštitucij, vedo, da so vsi zajeti v tej ta hip najbolj zanimivi javni bazi podatkov. Gre zgolj za to, katere transakcije so razkrite do ravni osebnih podatkov in katere ne. Tisti, katerih podatki so razkriti, so se z negativnimi odzivi javnosti že soočili.
Marsikdo je bil postavljen v situacijo, ko so ga poskušali prepričati, da se mora sramovati, ker je delal in je bil za svoje delo plačan. Znašli smo se v nenavadnih razmerah, ko je glagol zaslužiti skorajda postal psovka. V vrednostnem sistemu, ki ga zagovarjam in sem ga nasledila od staršev, imata besedi delati in posledično zaslužiti pozitiven prizvok.
Dodatno pozitivno je v mojem vrednostnem sistemu obravnavano znanje. Delo in znanje sta mi dragoceni vrednoti in dvomim, da bi komu uspelo porušiti ta moj vrednostni sistem.
Naslednja vrednota, na katero prisegam, je pripadnost inštituciji, ki mi daje delo. In končno je ena od vrednot tudi državljanska dolžnost, da pošteno plačujem davke, pa naj bodo ti še tako visoki. Zavedam se, da živimo v majhni državi, v kateri smo zelo ponosni na svoj jezik in svojo kulturo. Logično je, da vzdrževanje narodove samobitnosti zahteva določen trud, in majhna država je v tem smislu dražja, zato se v njej soočamo z visokimi davčnimi bremeni, ki pa so na žalost visoka predvsem, ko gre za delovne dohodke, medtem ko kapitalskih bodisi ne znamo zajeti bodisi se jih bojimo obdavčiti.
Dohodki iz naslova dela univerzitetnih učiteljev v katerikoli obliki so delovni dohodki in visoko obdavčena oblika dela. Njihov znaten del izvira iz neproračunskih sredstev. To se ni zgodilo po volji države, pač pa zaradi delovanja zaposlenih, ki so svojim fakultetam priskrbeli dodatne finančne vire.
Visoki kakovostni standardi
Univerza v Ljubljani je osrednja slovenska visokošolska izobraževalna in raziskovalna inštitucija. Odgovorna je za razvoj številnih področij. V svoji strategiji ima opredeljeno zavezanost razvoju izobraževanja in raziskovanja ter prenosu znanja. Vse troje se v okviru različnih disciplin kaže različno. Članice Univerze v Ljubljani, ki so odgovorne za posamezna področja, so različno stare in prehodile so različno razvojno pot. Vsaka je prispevala svoj kamenček v mozaik današnje podobe univerze, na katero smo lahko ponosni.
Ekonomska fakulteta v Ljubljani bo naslednje leto praznovala 70. rojstni dan. Generacije učiteljev, diplomantov, sedanjih študentov in drugih deležnikov so jo zgradile v sodobno poslovno ekonomsko šolo, ki ima dve najbolj prestižni akreditaciji na področju poslovnega izobraževanja: AACSB in EFMD/EQUIS. Na svetu je na deset tisoče poslovnih šol in le okrog 150 jih ima obe akreditaciji. V širši regiji je poleg nas tako akreditirana le še zasebna šola Kozminski na Poljskem. Imamo tudi akreditacijo za področje izobraževanja v turizmu TedQual, lani pa smo kot prva inštitucija v EU dobili certifikat za internacionaliziranost enega od naših programov. Ta teden smo dobili dokončno potrjeno informacijo o podaljšanju akreditacije AACSB za naslednje petletno obdobje. Dosežka se veselimo in smo nanj ponosni.
Včasih dobimo vprašanje o tem, kaj imamo od akreditacij. Imamo veliko. Najprej je tu priznanje, da izpolnjujemo visoke kakovostne standarde. To priznanje nam odpira vrata v povezave z uglednimi poslovnimi šolami v svetu. Ekonomska fakulteta ima podpisane sporazume z več kot 170 partnerskimi inštitucijami, kamor gredo lahko naši študentje na izmenjave. Mnoge od teh sporazumov smo po dolgotrajnih pogajanjih podpisali na podlagi dejstva, da imamo obe mednarodni akreditaciji. Šolnina na nekaterih od teh šol (mnoge so zasebne) je zelo visoka, tolikšna, da si je večina naših študentov ne more privoščiti, zato imajo največjo prednost od izmenjav naši študenti.
Vsako leto jih gre na študij v tujino več kot 400. Pomembni so tudi tuji študenti, ki prihajajo k nam. Prihajajo iz vseh držav sveta in v mednarodnih študijskih skupinah pletejo niti, ki jih povezujejo tudi pri kasnejšem delu v konkretnih poslovnih in drugih družbenih okoljih. Postavlja se tudi vprašanje, koliko nas te akreditacije stanejo. Stanejo nas veliko. Od nas zahtevajo, da imamo vzpostavljene določene podporne aktivnosti, ki omogočajo doseganje zahtevanih kakovostnih standardov. To ni enostavno delo. Postavlja se tudi vprašanje, kako te aktivnosti financiramo. Financiramo jih sami iz sredstev, ki jih pridobivamo iz neproračunskih virov. To je poslovni model, ki je lasten vsem uspešnim poslovno-ekonomskim šolam.
Financiranje visokega šolstva
Podatki kažejo, da je lani Ekonomska fakulteta za osnovno dejavnost (brez programov Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, ARRS) prejela 9,8 milijona evrov, ravno toliko pa so znašale naše plače. Iz ARRS smo dodatno na podlagi razpisov prejeli dober milijon sredstev, preostalo (več kot 4,5 milijona) pa smo pridobili (zaslužili) iz neproračunskih virov.
V zadnjih 15 letih smo število zaposlenih povečali za 120, kar pomeni, da smo na novo zaposlili več kot 150 sodelavcev (nekateri so se upokojili). Plače izplačujemo v skladu s predpisi, vir zanje pa je v veliki meri neproračunski. Gre za številne strokovne sodelavce, zaposlene v podpornih aktivnostih, s katerimi zagotavljamo kakovostne standarde, ki jih zahtevajo mednarodne akreditacije.
Mladi pedagogi redno napredujejo in veliko tržnih virov namenjamo za njihovo raziskovalno delo ter mednarodno mreženje. Imamo zelo mlad akademski kolektiv in upam si trditi, da starejši kolegi mlajše podpiramo pri napredovanju.
Kdor spremlja financiranje visokega šolstva, ve, da je to sistemsko neurejeno. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije parlamentu nalaga sprejetje zakona, ki bo to vprašanje dokončno uredil, a zakona ni. Financiranje tako poteka po uredbi, ki je stara dobrih deset let. Malokdo ve, da so v njej opredeljena študijska področja z vidika tega, koliko sredstev jim je namenjeno za izvedbo študija. V najnižji skupini so družbene vede, novinarstvo in informiranje, poslovne in upravne vede, pravo in socialno delo.
Učitelji, ki so zaposleni na Ekonomski fakulteti, zato težko razumejo, da je njihovo delo, če ekonomsko-poslovne vsebine učijo npr. študente matematike, ovrednoteno s faktorjem 3,5. Še težje bi verjetno učitelji matematike razumeli, da bi bilo njihovo delo, če bi matematiko učili študente ekonomije in poslovnih ved, ovrednoteno s faktorjem 0,285. Naj takoj povem, da ne mislim, da je treba ta razmerja hipoma spremeniti in okrog tega ustvariti spor. Je pa treba vedeti, da je to dejstvo, ki je posledica določenih razvojnih značilnosti.
Ena od teh je tako zelo problematizirani izredni študij, ki je bil na nekaterih fakultetah (tudi na Ekonomski fakulteti) pomembna oblika pridobivanja finančnih virov v osemdesetih in devetdesetih letih, pa vse tja do leta 2006 ali 2007. Ne smemo pozabiti, da je bil takrat tudi podiplomski študij v celoti plačljiv in da je bil na nekaterih članicah univerze bolj, na drugih pa manj prisoten.
Osebno sem vedno poudarjala, naj se ne slepimo, da nimamo šolnin. Še kako smo jih imeli. Izredni študenti so financirali redne. Drugače ni šlo. Naši upokojeni profesorji, ki so pred dvema desetletjema in več iz tega vira pridobivali dodatni denar za financiranje šole, so opravili dolgoročno koristno delo. Režija pri izrednem študiju je bila izjemno visoka, v nekaterih primerih tudi do 60-odstotna, in iz nje smo financirali razvoj fakultete. Kdorkoli danes prestopi prag Ekonomske fakultete, lahko vidi, v kaj smo vlagali presežke iz neproračunskih finančnih virov. Imamo vzdrževano in sodobno opremljeno šolo, kar smo zagotovili z namenjanjem tržnih virov v investicije in v razvoj programov. To je bila naša strateška usmeritev, ki je prinesla želene rezultate.
Spomnim se obdobja izpred več kot deset let, ko sem bila na fakulteti prodekanja za gospodarske zadeve in sem s takratno prorektorico Univerze v Ljubljani razpravljala o dovoljenih vpisnih mestih na izrednem študiju. Na fakulteti smo namreč vedeli, da je bil v tistih razmerah izredni študij (ne le dodiplomski, ampak tudi podiplomski) edini način za izpeljavo naših razvojnih načrtov, za katere nismo našli razumevanja v okviru javnih virov. Izrednega študija že dolgo ni več (ali bolje – je zanemarljiv), mi pa smo se prilagodili in zgradili sodobno Ekonomsko fakulteto, katere odlika je, da ima ob prevladujočih poslovnih programih zelo močan ekonomski oddelek, ki podpira in dopolnjuje poslovne vsebine. Tesno se povezujemo s poslovnim okoljem in veliko sredstev za financiranje našega delovanja pridobivamo na trgu.
Na kar želim posebej opozoriti, je dejstvo, ki se mu v današnjih razpravah vsi najraje izmikajo. Gre za nastajanje zasebnih šol, ki so bile skorajda brez učiteljev. Ustanavljali so jih profesorji obeh javnih univerz (ljubljanske in mariborske), na njih pa so poučevali še aktivni ali pa že upokojeni profesorji teh istih univerz. V te šole se je stekalo ogromno denarja, veliko tudi javnega, a je za njim izginila vsaka sled. To se mi zdi družbeni problem, ki mu moramo nasloviti ustrezno pozornost.
Notranja revizija
Znotraj tega je analiza financiranja visokega šolstva longitudinalna študija primera, ki z vidika strokovne doslednosti terja ustrezni analitični pristop za zagotavljanje veljavnosti in zanesljivosti ugotovitev. Nekorektne posplošitve še nikoli niso bile dolgoročno koristne. Če bo analiza narejena korektno, bodo tudi posamezni vidiki nagrajevanja in zasluženi zneski videti drugače. Takrat bo morda tudi jasno, da so nekateri jezni predvsem zato, ker so sprejemali napačne investicijske odločitve v letih izobilja, ko je večina ljudi živela prek svojih možnosti. Moralni hazard se vselej konča tako, da kadar dobiš, zasluge pripisuješ sebi, če izgubiš, pa kriviš vse okrog sebe.
Čaka nas naporna razprava o financiranju visokega šolstva. Želim si, da univerza ostane povezana v okviru načela vzajemnega spoštovanja različnosti disciplin. Različne fakultete imajo različne možnosti za pridobivanje dodatnih virov financiranja, zato mora na univerzi veljati tudi solidarnostno načelo, s katerim zagotavljamo financiranje humanistike in umetnosti. To se mi zdi posebej pomembno. To je tudi razlog, da sem proti prehitrim posegom v razmerja med področji, četudi so ta mestoma težko razumljiva.
V teh dneh sem se večkrat spomnila, da je imel v času mojega študija v tujini eden od profesorjev na steni svoje pisarne napis, ki si ga dovolim zapisati v angleščini: »The beats at the universities are so vicious because the stakes are so small.« Misel so pripisovali harvardskemu profesorju Henryju Kissingerju, čeprav menda ni bila izvorno njegova, a nedvomno je bil njegov vpliv v ameriški politiki tolikšen, da to ni bilo moteče. Na spletu najdemo kopico zapisov o neusmiljenih znotrajuniverzitetnih bojih. Vredni so branja in spoštljivosti do nauka, ki ga prinašajo.
Verjamem, da se moramo na citirano misel spomniti vselej, ko se bomo ujeli v past, da se bomo opravičevali, ker naše znanje ni ovrednoteno tako, kot bi moralo biti, in napadali tiste, ki ga vendarle lahko unovčijo po višjih cenah. Problem je v splošnem odnosu do visokega šolstva in velikih neracionalnostih, ki so posledica previsoke stopnje vključenosti populacije v visokošolske programe in nastajanja šol, ki so bile izsiljene ali zlobirane v letih prosperitete. Zato imamo veliko študentov, ki se v posamezne programe vpisujejo zaradi študentskih bonitet, ob tem ovirajo trdo delo resnih študentov, fakultetam slabšajo kazalce kakovosti študija, družbi in njenim davkoplačevalcem pa povzročajo nepotrebne stroške. Žal so nekateri od teh študentov najbolj glasni, ko zahtevajo, da mora biti celotni študij financiran iz javnih virov.
Dovoljujem si, da razmišljanja zaključim z malo hudomušnosti. V zadnjih tednih je bilo veliko odmevov namenjenih izjavi ministra Mramorja, da nismo več v komunizmu. Ne vem, ali ima čisto prav. Vsaj ena dobrina je, ki je razdeljena po komunističnih načelih. To je pamet. Kot kaže, je imamo vsi dovolj, saj še nisem slišala, da bi se kdo pritoževal, da mu je primanjkuje. Zato si želim, da bi pamet in razum zavladala našemu vsakdanu.
Prof. dr. Metka Tekavčič je dekanja Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.
