Tiskane izdaje
Pridi, vzemi me … Zastonj seks! Soba številka 6316. Ye Mouyi je ob tem sporočilu na wechatu, kitajski različici tviterja, prejšnji teden objavila tudi svojo fotografijo v spodnjem perilu in, seveda, napisala tudi to, da je v hotelu Wanda Hilton v zalivu Haitang v mestu Sanya na južnem kitajskem otoku Hainan.
Avla luksuznega hotela je bila kaj kmalu polna do zadnjega kotička. Telefonske linije so bile oblegane do skrajnosti, dvigala pa polna moških, ki so začutili, da je prav njim namenjeno povabilo 19-letnega dekleta. Ko so začeli tisti, ki so prišli prvi, trkati na vrata sobe 6316, je Ye izbrisala sporočilo z wechata in poklicala varnostnike, ti policijo, ta pa je pohitela v Hilton, da bi aretirala – njo.
Do takrat se je Ye že odjavila iz hotela in se napotila na letališče, tam pa jo je policija aretirala in jo privedla na policijsko postajo. Po kratkem postopku so jo obsodili na 15 dni zapora zaradi prostitucije (!!!) in 500 juanov (65 evrov) denarne kazni zaradi kaljenja javnega reda. Hotela sem se samo pošaliti, pravi Ye. Država pa pravi, da je kriva, ker je resno ogrozila poslovanje hotela s petimi zvezdicami. Tistim tri tisoč razgretim moškim, ki so do zadnjega kotička napolnili hodnike, skorajda uničili dvigala in blokirali telefonske linije, niso pripisali prav nobene krivde. Moški so se namreč vedli normalno, povsem v skladu s svetovno ureditvijo.
Tako Ye Mouyi v ponedeljek (po kitajskem času) v zaporniški celici ni mogla spremljati podelitve oskarjev in ni mogla slišati tega, kako se je iz gledališča Dolby glasno in po hollywoodsko revolucionarno razlegalo #MeToo.
Sicer pa je vprašanje, kako bi, tudi če bi spremljala spektakel, v katerem se ženske vzajemno spodbujajo k uporu, moški dobitniki tega visokega priznanja pa se za vse, kar so dosegli, zahvaljujejo mamam, ta mlada Kitajka vse to povezala z lastnim življenjem, s svojo poredno željo po tem, da bi otipala vsak vozliček sicer skrbno cenzuriranega družabnega omrežja in se nevarno pošalila s tistim delom družbene in etične ureditve, po kateri se Kitajska ne razlikuje od Amerike pa tudi ne od Evrope, njeno ateistično vodstvo pa ne odstopa od doktrine nobene od cerkva.
Povsod je namreč temeljno vprašanje povsem isto: Kako urejati vagino? In ne glede na to, ali se bo to počelo s politiko enega otroka, da bi tako zmanjšali nataliteto, ali s spodbujanjem k rojevanju, da bi preprečili pospešeno staranje prebivalstva, se globalna ureditev nenehno vrti okoli ženskih reproduktivnih organov. Bi jih povsem prekrili z oblačili ali razgalili, bi jih zasužnjili ali osvobodili, oplodili ali sterilizirali – vse to so dileme tiste iste zavesti, ki zdaj trdi, da naš svet ni nastal z velikim pokom, ampak ga je rodila črna luknja, brez katere ne bi obstajalo nič in v katero se morda vse skupaj znova vrača.
Potrebno je bilo več kot desetletje, da se krik aktivistke za človekove pravice Tarane Burke, strnjen v najkrajšo pa tudi najstrašnejšo izpoved o prestanem spolnem zlorabljanju, spremeni v globalno gibanje #MeToo. Ko stvari pogledamo nekoliko bolje, je globalna seksualna ureditev, kakršno negujemo kljub priseganju na napredek in modernost, morala roditi (na žalost ne samo enega) Harveyja Weinsteina, in ko nekoliko bolje razmislimo, je tudi povsem normalno, da so pričanja neke Ashley Judd ali Jennifer Lawrence, Ume Thurman ali Gwyneth Paltrow v hipu zanetila požar v ranjenih dušah od Zahoda do Daljnega vzhoda.
Tudi v Aziji je to delovalo kot geslo za vstopanje v obdobje zapoznelega spolnega anarhizma, ki je zamajal temelje ureditve v vseh kotičkih družbenega delovanja. In kmalu za tem, ko so nekateri mediji objavili, da je severnokorejski vodja Kim Džong Un lastnoročno (in to dobesedno s svojimi debelimi ročicami) izbral najlepša dekleta za tim navijačic, ki so spremljale tekmovanja združene korejske reprezentance na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu, je južnokorejska pisateljica Čoi Joung Mi objavila pesem Pošast in v njej eksplicitno obtožila enega največjih živih pesnikov te dežele Ko Una, da si je prilaščal seksualni davek od mladih pesnic in urednic, ki so si želele zagotoviti prostor na književnem prizorišču.
Pri vsem tem je bil zdaj 84-letni Ko nekdaj budistični menih in večkrat nominiran za Nobelovo nagrado. Čeprav je Južna Koreja dežela, v kateri se ni lahko na tak način lotiti uglednih posameznikov, spoštovanih starcev pa v nobenem primeru, je Čoi s težavo prikrila ogorčenje in v svoji pesmi oziroma obsodbi napisala: »Če bo v resnici dobil Nobelovo nagrado, bom zapustila to deželo, ker nočem živeti v tako onesnaženem svetu.«
Nato pa so se začela vrstiti imena: igralke so obtožile filmskega režiserja Kim Ki Duka, da jih je posilil, voditeljica gledališke skupine v Seulu je spregovorila o prisilni masaži penisa slovitega dramatika Li Joung Taeka, študentski svet Inštituta za umetnost v južnokorejskem glavnem mestu pa je zaradi spolnega izkoriščanja študentk zahteval odstop 78-letnega profesorja in slovitega gledališkega režiserja Oh Tae Seoka. In nato ni bilo dneva, da se ne bi seznam »pošasti« dopolnil s še kakšnim zvenečim imenom. Vse do prejšnjega tedna, ko je bivša tajnica nekdanjega predsedniškega kandidata Ahn Hi Džunga razkrila, da jo je 54-letni politik v času, ko je delala v njegovem kabinetu, večkrat posilil, kar je on priznal in nemudoma odstopil s funkcije guvernerja province Južni Čungčeong, ki jo je sicer zelo uspešno opravljal.
Kje bi bilo treba začeti z razpletanjem pajkove mreže, v katero so bile ženske ujete z verskim tolmačenjem nastanka sveta, družbeno zahtevo po poslušnosti in politično manipulacijo proti feminističnemu uporu? Foto: Mauro Pimentel/AFP
Napad na kulturo posiljevanja, je ta teden svoj komentar naslovil Oh Joung Džin, kolumnist časopisa Korea Times. Kultura posiljevanja?! In to v državi, ki je še vedno v mednarodnem sporu z Japonsko, ker se ta nikakor noče opravičiti za »ženske za tolažbo«, ki so bile med japonsko zasedbo prisiljene cesarskim vojakom ponujati seksualno olajšanje.
Pa vendar se moramo vprašati, kako je mogoče, da se ti predrzni snubci in pošastni posiljevalci skrivajo v pesniški duši Ko Una, v briljantnem režiserju, kot je Kim Ki Duk (ali Roman Polanski), ali sposobnem politiku, kot je Ahn Hi Džung? Vse to je mogoče zato, ker je globalna ureditev pustila preveč prostora surovi sili, da lahko ta svoje nagone zadovoljuje samo zato, ker ji je to omogočeno. In da se lahko počuti dobro samo takrat, ko se pokaže v tisti funkciji, ki ji jo nalaga višje načelo: da nadzira vagino.
Sicer pa se je prav zaradi tega na provokativno porednost Ye Mouji odzvalo več tisoč vitezov seksističnega reda, v pripor pa so pahnili njo, ki se je drznila poigrati s krhkim hormonskim ravnovesjem na videz trdno urejene družbe.
Je pa zagotovo velika škoda, da se je gibanje #MeToo po vsem svetu začelo širiti iz Amerike, saj ga bodo v številnih državah zaradi tega utišali z izgovorom, da se za njim skrivajo »tuje sovražne sile«. Še toliko večja pa je škoda, da je to gibanje postalo hollywoodski ukrep za etično korektnost, okoli katerega se zdaj poglablja prepad med različnimi feminističnimi skupinami in smermi, kar bo vsekakor dodobra ustrezalo ohranjanju tiste iste svetovne ureditve, ki je nešteto žensk spremenila v žrtve najbolj nagnusne bahavosti in nasilja.
In končno, kje bi bilo treba začeti z razpletanjem pajkove mreže, v katero so bile ženske očitno ujete z verskim tolmačenjem nastanka sveta, družbeno zahtevo po poslušnosti reproduktivnih organov in politično manipulacijo proti feminističnemu uporu in spolni anarhiji?
Povsod tam, kjer so ženske ponižane zato, ker so ženske. In povsod tam, kjer so ženske v prvi vrsti reproduktivni organ, o katerega funkciji odločajo moški v oblačilih predsednika, škofa, cesarja ali namišljenega stvarnika sveta.
Ko je Catherine Deneuve podpisala peticijo proti puritanstvu, ki bi se utegnilo pokazati kot neželeni stranski proizvod gibanja #MeToo, se je pokazalo, kako težko je popraviti svetovno ureditev, ne da bi jo hkrati porušili. Francoska zvezdnica, ki je bila skupaj s Simone de Beauvoir leta 1971 med 343 ženskami, ki so javno priznale, da so imele splav v času, ko je bil ta prepovedan, je zdaj za svoj odnos do ženske svobode dobila manipulativno podporo konservativcev, rasistov in tradicionalistov vseh vrst, tako da se je morala na koncu od njih ograditi in se zaradi svojega kritičnega stališča opravičiti vsem žrtvam spolnega nasilja.
Problem pa je v tem, da gibanje #MeToo že diskriminira del svojih subjektov, s tem ko se, denimo, ne nanaša na prostitutke – oziroma si jih nihče od elite z rdečih preprog ne drzne omeniti, kot da bi šlo za drugo vrsto žensk. Kot da je nasilje nad njimi … nekaj normalnega. In zato je poskus udara na globalno seksualno ureditev že na začetku obsojen na poraz. Ženska mora biti enotni pojem. Vagina mora biti njena suverenost, o kateri ne odloča ne politika, ne ideologija, ne cerkev. Probleme staranja prebivalstva, cene delovne sile, ogroženega trga in užaloščenega kapitala pa začnimo odpravljati s kakšnim drugim vitalnim organom. Na primer, z možgani.
