Gospa Univerza in smrklja Slovenščina

Bolonjska zapoved o internacionalizaciji univerze lahko prinese samo vsesplošno usihanje njene kvalitete.
Objavljeno
20. maj 2016 14.13
Portret Peter Kolšek, Ljubljana, 01.April2014
Peter Kolšek
Peter Kolšek
Kako je s slovenščino na slovenskih univerzah, kaj s slovenščino kot jezikom znanosti – nista vprašanji, ki bi prav hudo zanimali Janeza in Micko, pa tudi kakšno mlajšo Anjo ali Jana ne. Gre za stvar, ki je, prvič, preveč odmaknjena od vsakdanjega življenja, in drugič, za problem, ki naj ga rešujejo tisti, ki so zanj poklicani in plačani. Takšna je pričakovana in tudi normalna državljanska drža, težko ji je ugovarjati. In jo še težje pridobiti za misel, da gre za pomembno, tako rekoč strateško vprašanje slovenstva.

Nanj je namreč mogoče odgovoriti nepopravljivo slabo – in vse kaže, da se natanko takšen odgovor tudi pripravlja. Položaj slovenskega jezika v univerzitetnem izobraževanju se je zamajal pred približno desetimi leti z nastopom bolonjske reforme, zaostril pa se je v zadnjih letih, ko je reforma začela kazati svoje otipljive znake. Če je njeno bistvo internacionalizacija (pretočnost znanja) in evropeizacija (poenotenje, konkurenčnost), potem je jasno, da je v to bistvo položena tudi razlika med univerzalnimi interesi skupnosti (EU) in partikularnimi interesi članic. Teh razlik je več in so v različnih državah poudarjene različno. Za nas, ki nismo univerzitetna velesila, je najbolj usodna tista, ki je povezana z nacionalnim jezikom. V katerem jeziku naj poteka visokošolski pouk, da bo ta v skladu z internacionalističnim načelom bolonjske reforme?

Seveda v slovenščini. Takšen odgovor – poleg načel same »bolonje« – od slovenskih univerz pričakuje in zahteva Ustava RS s svojim 11. členom, ki pravi, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, pa tudi zakon o javni rabi slovenščine in resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko. S te formalnopravne plati slovenščini na univerzitetni ravni ni hudega. Zalomi se, ko nastopi univerza v vlogi načrtovalke in izvajalke študijskih programov, kar je sicer vedno bila; po evropski tradiciji svobodna, avtonomna in odprta za vse odprte glave. Nekakšna visokorodna, spoštovanja vredna gospa torej. Ki ji je bolonjska reforma odvzela nekaj starosvetne zadržanosti in jo nadomestila s koketnostjo. Tej se v spodobnejšem jeziku reče fleksibilnost, tako kot se jezikovni poligamiji v tem primeru reče internacionalizacija.

Univerze morajo v globaliziranem svetu namesto miselne discipline in znanstvene kreposti, značilnih za čas rojstva v poznem srednjem veku, izkazovati določen ekshibicionizem in nesramežljivost, ker pač delujejo kot del neoliberalnega trga. Seveda so med njimi velike razlike, a te med pariško Sorbono, angleškim Oxfordom in nemškim Humboldtom zagotovo niso takšne, kot med njimi in Univerzo v Ljubljani ali pa, na primer, med ljubljansko in Jagelonsko univerzo v Krakovu. Bistvena razlika ni v usposobljenosti učiteljev, ampak v tem, da je vodilna slovenska univerza zaradi šibkejše tradicije (stara je komaj sto let, krakovska več kot petkrat več) manj privlačna za trume tujih študentov.

In prav za to gre. Univerze, ki nimajo najbolj častitljivega rodovnika, in te so v veliki večini, njihovo število pa se vsakoletno množi, se morajo danes boriti za študente, domače in tuje, a predvsem tuji prinašajo denar. Zato so danes univerze, tudi slovenske seveda, postale različno velike štacune znanja. Mednarodni prodaji so namenjeni predvsem tisti programi, ki se deklarirajo kot izredni, torej tudi plačljivi. Prodajna vrednost izdelkov je bistveno opredeljena tudi z njihovo embalažo, torej z jezikovno »internacionalizacijo«, kar v praksi pomeni, da je ta skoraj izključno angleška. Pomeni, da naj bi drugojezični, večinoma neangleško govoreči študentje (iz vzhodne Evrope, Afrike) na univerzah v Ljubljani, Mariboru in Kopru poslušali predavanja večinoma slovenskih profesorjev v angleščini. In če bi bilo – pravzaprav se je to že izkazalo – študentov za izredne programe premalo, bi jih priključili rednim programom, kar nadalje pomeni, da bi bili paketa v angleščini posredovanega znanja deležni tudi slovensko govoreči slušatelji.

A saj to se pravzaprav na nekaterih fakultetah (da ne govorimo o strokovnih kongresih) že dogaja. Zdaj gre le še za to, da morajo univerze to neustavno in nezakonito stanje pokriti z ustrezno novelo zakona o visokem šolstvu. In ta novela, predlog zanjo je star tri leta, zdaj je v medresorskem usklajevanju, uzakonja tuji jezik kot učni jezik (a saj vemo, katera je njegova univerzalna blagovna znamka) tudi v primerih, ko bi bilo tujih slušateljev le peščica, večina pa slovensko govorečih. Rečeno natančneje; novela je formulirana tako, da jo je mogoče (zlo)rabiti na ta način, odprta je za manipulacijo.

In tako smo se znašli na fronti. Na eni strani univerze z ljubljansko na čelu in njihovi lobiji, povezani s politiko, ki si seveda prizadevajo spremeniti zakonodajo v svoj prid, na drugi stroka, se pravi tisti, ki jim je sploh jasno, kaj se dogaja in so zgroženi, ker se. Ni jih veliko, ki so se javno oglasili, najprej so tu slovenisti in slavisti, nekateri humanisti (na primer filozof Dean Komel, univerzitetni sindikalist Gorazd Kovačič), akademiki (2., filološki razred); proti noveli je tudi ministrstvo za kulturo, a to glede na razmerje moči ne pomeni veliko. A kot rečeno, na prvi bojni črti so slovenisti, ki so se zaradi prvih znamenj, kakšne »stranske učinke« utegne imeti bolonjska reforma, začeli oglašati že leta 2007 (Ada Vidovič Muha), zlasti pa so poprijeli v zadnjih mesecih (bralci so lahko spremljali spomladansko serijo polemičnih argumentov in ugovorov na Delovi mnenjski strani).

Kako nasprotovanje noveli argumentirajo slovenisti? Če odštejemo presojo, da je predavanje slovenskim študentom zaradi nekaj tujcev v jeziku, ki ni materni jezik ne učiteljev in ne slušateljev, pač elementarno absurdno početje, ki prizadeva tudi zdravo pamet nacije, je na prvem mestu vprašanje, kaj se bo zgodilo s slovenskim znanstvenim jezikom. Bo ta po stotih letih od mukotrpne ustanovitve slovenske univerze (1919) naposled opuščen, in to zaradi nekaj evrskega drobiža? To bi pomenilo razkrivanje strehe v slovenski jezikovni zgradbi in posledično erozijo vseh višjih funkcijskih nadstropij jezika. Naslednji udarec: tako razumljena bolonjska zapoved o internacionalizaciji univerze lahko prinese samo vsesplošno usihanje njene kvalitete. Kajti: »Vsem je bolj ali manj že dolgo jasno, da se izobraževanje oziroma študijske programe lahko uspešno internacionalizira le z vsebinsko kakovostnimi vsebinami, ki so rezultat dobre nacionalne raziskovalne politike in vrhunskih raziskovalcev, in nikakor ne z uvajanjem angleščine.« (jezikoslovka Andreja Žele) Zato po porazu bolonjskega koncepta na Nizozemskem nemške univerze opuščajo angleščino in razvijajo uvajalne tečaje nemščine. »Trend po svetu je, da se univerze vračajo k nacionalnim jezikom,« je zapisal mariborski slovenist Marko Jesenšek. Pri nas kaže drugače, nekako tako, kot je v svoji satirični projekciji praznovanja stote obletnice slovenske univerze čez tri leta, ko bo ta že uspešno izpeljala »evroangleščino«, predvidela literarna zgodovinarka Alojzija Zupan Sosič: slavnostni govornik bo goste ponosno nagovoril z Dear guests ...

In kako svoje stališče argumentira nasprotna stran, torej velika gospa Univerza, pobudnica zakonske spremembe? Tu ni hudega dela, združiti jih je mogoče v nekaj formul ali floskul: novela bo omogočila univerzi »bolj dinamično poučevanje«, »večjo odprtost«, kajti znanost »je univerzalna in ne pozna nacionalnih meja« – kot da je bilo dosedanje ohranjanje in razvijanje slovenskega znanstvenega jezika prerani grob slovenskih univerz. Rektor ljubljanske univerze Ivan Svetlik je pred tednom dni v tem časopisu očitno želel pokazati, da je gospa Univerza vendarle zdrave pameti in blagega srca, očitke o izključevanju slovenščine pa razglasil za pomoto preveč zaskrbljenih in prestrašenih nekaternikov. O problematično formulirani noveli ni rekel nič.

Ni čudno, da se v tej situaciji pojavljajo tudi izjave, kakršno je zapisala še ena literarna zgodovinarka, Silvija Borovnik: »V samostojni in svobodni Sloveniji se dogaja brezsramno jezikovno odpadništvo.« Gre za občutek, seveda ne singularen, ki ga je spodbudilo ravnanje s slovenščino na univerzi, a je njegova tesnobnost večja od zgodbe z nesrečno novelo o visokem šolstvu. Na tem mestu je o njem mogoče reči le še to, da zadeva tudi Janeza in Micko, še bolj pa njune potomce.