Govorjenje o kulturi ni mogoče, dokler imamo na meji žico z žiletkami

Anja Golob
Objavljeno
22. januar 2016 15.13
Janez Markeš
Janez Markeš
Je pesnica, ki svoj poklic razume brezkompromisno. Čeprav je prejela prestižno Jenkovo nagrado, se zdi, da se bolj uveljavlja v tujini kot doma. Študirala je filozofijo in primerjalno književnost in zelo natančno ve, kakšna bi morala biti slovenska kulturna politika. Iz tega izpelje, kakšna bi morala biti slovenska politika sploh in kakšna, če bi kulturno podstat vzela zares, bi morala biti država. To pove brez dlake na jeziku.



Prebral sem vašo nagrajeno pesniško zbirko Vesa v zgibi. Pri podelitvi prestižne Jenkove nagrade 2014 ste z zavrnitvijo denarnega dela nagrade pokazali na načelne razloge. Bilo je nekaj polemik. Kakšni so bili ti načelni razlogi?

Dejstvo, da začenjava z zavrnitvijo denarnega dela Jenkove nagrade, kaže, da je to dejanje nedvomno zaznamovalo moj vstop v širši javni prostor. Temu se ni dalo izogniti, saj se gesta, za katero seveda stojim, ni storila sama in ni mogla obviseti v vakuumu.

Razlogov za zavrnitev denarnega dela nagrade je več, glavnega pa lahko še enkrat pojasnim z besedami Oscarja Wilda iz sijajnega teksta Človeška duša v socializmu, ki sem ga navedla tudi v svojem govoru, kasneje objavljenem v Mladini: »Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino za lajšanje strašnega zla, ki izhaja prav iz institucije zasebne lastnine. To je nemoralno in nepošteno obenem.«

Jenkova nagrada je bila sponzorirana iz zasebnega denarja?

Da, Društvo slovenskih pisateljev, ki jo podeljuje, je, kolikor vem iz medijev, leta 2013 sklenilo triletno pogodbo z zasebnim donatorjem, kar se jim je, glede na objave v javnosti, očitno zdelo dobra ideja. Nagrada naj bi bila podeljena na poljski kulturni ambasadi v Goriških brdih, ker je bil sponzor hkrati tudi častni konzul Republike Poljske v Sloveniji, a je menda prireditev kasneje odpovedal. Mimogrede, kaj ima Poljska z Jenkovo nagrado, mi ostaja do danes skrivnost.

Zame je tovrsten način obravnave Jenkove nagrade nesprejemljiv, zato ga nisem želela kakorkoli legitimirati. Dalje – to je nagrada, ki ti je podeljena, ne, denimo, štipendija ali rezidenca, kjer si vnaprej seznanjen s pravili; če jih sprejemaš, kandidiraš, sicer ne. Kot nagrajenec imaš pravico reči ne. To je lahko komu neobičajno, a neobičajnost je legitimna.

Razlogi za zavrnitev denarnega dela pa seveda presegajo zgolj takratno konkretnost. Ne razumem, na mikroravni, čemu se je DSP tako enostavno zvedlo na logiko denarja. Zdaj so denarni del nagrad, ne le Jenkove, enostavno sčrtali. No, jaz mislim, da bi morali sredstva za denarne dele vseh nagrad, ki jih podeljujejo, zagotoviti iz svojih, to je javnih sredstev. Ker gre za javno dobro.

Ne razumem, na makroravni, kako si ministrstvo za kulturo in država Slovenija lahko dovolita staviti na benevolenco privatnih donatorjev pri, denimo, reševanju perečih problemov revščine prebivalstva in propadanja profesionalne kulture. Navedeni Wildov tekst je iz leta 1891! To se mi zdi škandalozno.

In potem ne razumem nas, ki to kulturo ustvarjamo. Oblast očitno stavi na našo razpršenost, na to, da se bomo, ob nenehnem zniževanju sredstev, kar sami poklali med seboj za fičnike, medtem ko si bo ona mirno umila roke – kako dolgo še? Indignons-nous!

V poeziji najdevate samo sebe, interpretirate svet. Vendarle ... s poezijo se danes ne da živeti? Kako ste premostili to napetost?

Živeti se da s poezijo odlično. Živeti z njo v kar najbolj intimni bližini je zame sploh edini način živetja. Če se to komu zdi privilegij – police s poezijo v knjižnicah so nabito polne; naj izvoli. Često slišim, da je poezija nerazumljiva, da ni za vsakega. Morda, podobno kot je lahko kot zapleteno dojeto vse, kar ima v življenju smisel, no pain – no gain, pač, toda sama na to ne pristanem. Lahko je zahtevna, angažma terja, in prav ima, a poglejte vendar: »Vsak sam stoji na srcu Zemlje / s sončnim žarkom preboden; / in je takoj večer.« Kje je problem? To enostavno je, in je pesem. Ali tole: »razširjena zavest: / prijatelj na obzorju«. No, evo poezije. Ne veste, kje začeti? Zamižite in potegnite tri knjige s polic. Super začetek. Tako sem sama lani ponovno odkrila Vaska Popo. Še vedno sva popolnoma zaljubljena, no, vsaj jaz.

A vi sprašujete, kako se da s profesionalnim pisanjem poezije danes v realnem svetu preživeti? Nikakor. Toda osebno niti v svojem zasebnem niti v profesionalnem življenju ne pristajam na denar kot edini vatel. Moja eksistenca ne more biti ovrednotena zgolj s tem, koliko zaslužim. TimBL je človeštvu odstopil svojo genialno iznajdbo – zastonj. In zdaj imamo zato mi internet. Vprašanje sicer, kako dolgo še v tej obliki, a moja poanta je: človek je videl še kako drugo rit razen zgolj lastne. Brez tega po moje nista možna ne obstoj ne napredek, razen če nam je za tako imenovano, kako sovražim ta izraz, kolateralno škodo, gladko vseeno.

Skratka, vsekakor se mi zdi najprej ključno odgovorno preudariti, kje in kako sem znotraj sveta. Posledično moram svojo poezijo nujno razbremeniti preživetvenega krča. Če v glavi nisem svobodna, če nisem mirna, ne morem pisati. Za položnice in zimske zokne moram torej zaslužiti drugje. Zavestno sem se odločila kar se da osmisliti tudi to. Živeti skušam od svojega pisanja v najširšem smislu, kar se trudim početi do sebe najbolj zahtevno, kar trenutno lahko – da bi se lahko nato brezkompromisno lotila tudi pisanja poezije. Mislim, da eno brez drugega ni mogoče, da sta napor in trud nujno potrebna ter da se obrestujeta, kar pa po eni strani nikakor ne pomeni, da lahko na igro kar pozabim, nasprotno, in na drugi, da mi ne spodleti. Spodleti mi kar naprej, in celo ne bolje, kot mi je prejšnjič. Beckett se mi tu, če pogledam, z besedami skupine Ekatarina Velika, »stvaran svet oko sebe«, sicer zdi nekoliko kratek, ker ob bolje spodletelem poskusu tu ne morem več čutiti niti veselja niti cinizma, a vendarle.

Kolikor vem, ste del neke založbe, v kateri združujete delo za preživetje in vokacijo ...

Da, toda to delo za zdaj ne prinaša nikakršnih sredstev za preživetje.

Vas pri tem vodi logika trga?

Že iz seznama vseh šestih doslej izdanih knjig je jasno, da to nikakor ni v ospredju. Pri založbi imamo več ciljev. Prvenstveno hočemo, da risoroman, kakor mi prevajamo termin graphic novel, in strip nasploh tudi pri nas dokončno dobita domovinsko pravico in da izhajata konstantno, ne sporadično, da so tej veji založništva zagotovljena dostojna sredstva za normalno rast in razvoj. Ker si to zasluži, vrabca, in ker si njo zaslužijo slovenski bralke in bralci! Ta literatura je živa, žmohtna, izjemno raznolika ter v razcvetu, odgovarja aktualnemu času in spremenjenemu dojemanju realnosti, ki je mnogo bolj vizualno, kot je bilo. Često slišim pritoževanja, kako da ljudje nimajo časa za branje. Evo, tukaj je sijajen most med špehom in tem, da nič ne berete. Strip je umetnina, risoroman sestavlja dobro napisana in dobro zrisana zgodba. Kombinacija obeh odpre številne nove nivoje branja, vzgiba dojem in domišljijo na svojstven način. Dokaz za to trditev? Med drugim izdajamo serijo stripov za mularijo. Do nas prihajajo zgodbe o mulčkih, ki niso hoteli brati, zdaj pa nenadoma zginejo ko kafra. Berejo. V tujini, na primer v Belgiji, kjer sem živela, je strip popolnoma samoumevna knjižna veja in cveti, da je veselje. Mi delamo za to, da bi se bralstvo nanj tudi pri nas lahko navadilo do mere, ko bi postal vsakdanje čtivo. Za to se trudimo s še nekaj založbami, ki izdajajo različne zvrsti stripa, imajo dosti daljšo tradicijo in mnogo več izkušenj od nas in katerih delo izjemno cenimo.

Ustanovitev VigeVageKnjig pa je vodilo še nekaj drugega: želele smo ustvariti delovno okolje, v kakršnem bo veselje delati, ter s svojim pristopom postaviti neki standard, in sicer tako z izborom naslovov in kvaliteto izdanih knjig kot z organizacijo dela znotraj založbe. V tem svetu, v tem prostoru, z omejitvami, ki jih ima, in teh ni malo, hočemo resno delati, se razvijati, graditi ustvarjalno, neagresivno delovno okolje in preživeti z lastnim delom.

Sva spet pri dilemi Jenkove nagrade. Logike zasebnih investitorjev, ki ne bi prepoznala takih vrednot, vi torej v izhodišču ne sprejemate?

Kultura je javno dobro. Dostopna mora biti vsem. Po moje mora biti, glede na temeljni ustroj naše skupnosti, vanjo vložen javni denar. A stanje v svetu je seveda daleč od tega, kako bi moralo biti, spričo česar so vložki zasebnih investitorjev realnost – a le kot korektiv. Obstajajo številne oblike takih vlaganj v kulturo, denimo financiranje postprodukcij in gostovanj, štipendije, rezidenčni programi in umetniške rezidence, mnoge vrste izobraževanj itd. Načine je vsekakor treba preučiti in ugotoviti, kateri se obnesejo v konkretnem okolju. Toda poudarjam, absolutno prekratko je zaključiti, da je to lahko rešitev problema. V trenutku namreč, ko si jo podredi tržna logika, izgubi kultura več svojih najbolj ključnih atributov, denimo kreativno svobodo. Notranji mehanizmi, bistveno lastni kulturi, na primer raznolikost, ne dopuščajo zvajanja na zgolj in samo kriterije trga; to bi med drugim krepilo elitizem ter kulturo skopilo do nesprejemljive mere, s čimer bi jo spremenilo v nekaj, kar primarno streže zgolj zahtevam publike. Problem, poudarjam, ni raznolikost ponudbe, problem je število napolnjenih dvoran kot edini sprejemljivi kriterij kvalitete, kot se je v nedavnem intervjuju izrazil eden paradnih konjev slovenske estrade.

Omenjeni Wildov citat je tudi tu absolutno na mestu. Nujna je strukturna sprememba državne kulturne politike kot take, ki ima za posledico spremembo v glavah glede odnosa do kulture, razumevanja njenega bistva, pomena in smisla, in sicer tako odločevalcev kot konzumentov kulture. Slednja je po naravi disperzna in deluje po specifičnih načelih, kar pa nikakor ne more biti uporabljeno kot argument zoper njo. Državna kulturna politika mora slovenski kulturi zagotavljati zadostna sredstva za življenje in nemoten razvoj. Trenutno jih ne niti za osnovno preživetje.

Razbiram vašo kritiko do države in kulturnega ministrstva (MK), češ da kultura ni pravilno umeščena v naš prostor in v razmerje do države.

Ni je treba razbirati, kritiko na ministrstvo naslavljam neposredno in povsem jasno. Ne delam si iluzij – če bi bila jaz RŠ, bi bili oni Hrastnik. Očitno se MK zgane zgolj ob gladovni stavki. To o aktualnem vodenju MK pove vse. Kompletno področje pospešeno hira, ker ga de facto nihče ne vodi, ne sprejema odločitev, predvsem pa nihče ne prevzema odgovornosti. To je ključni problem. Razumete, to niso floskule, o realnosti tukaj in zdaj govorim. Z MK je v tem mandatu odšlo ogromno kvalitetnega kadra; le zakaj? Pred kratkim je odstopil skoraj celotni nacionalni svet za kulturo, pred tem pa pozval ministrico k odstopu. Najvišji strokovni organ pozove ministrico k odstopu … nič. Molk vlade, sprenevedanje in popolna odsotnost samorefleksije. To enostavno ne bi smelo biti možno. Aktualno vodstvo ministrstva se mi zdi žalitev za vse, ki se v Sloveniji profesionalno ukvarjamo s kulturo. In za državljanke in državljane tudi, saj je kultura namenjena njim! Ne delamo je v vakuumu in sebi na čast. Da pa bo jasno: ministrica se tja ni nastavila sama. Za stanje je vsekakor odgovoren premier. Njegova vladavina se je, da bo stvar še hujša, vzpostavila ob naslavljanju na etiko, na moralo, to je nagovorilo volilno telo. Škandalozno se mi zdi, da je ta vlada v partiji razdeljevanja ministrstev zakockala resor kot tako nizko karto. Dodelili so ga Desusu, ta pa ni natančno vedel, kaj bi z njim. Tja so nastavili nekoga, ki mu kulturna politika več kot očitno ni jaka stran. Namesto revizije stanja, učinkovitega urejanja, nujnih sprememb, tvornega dialoga z deležniki, namesto odgovornega, preudarnega aktivnega dela in reševanja problemov, svežih predlogov, nadgradnje in modernizacije, skratka, izgleda, kot da se je aktualno vodstvo odločilo pasivno počakati, da mandat mine, odgovornost pa preložiti, morda kar na končne porabnike, ki naj se, že leta kritično podhranjeni, saj se sredstva za kulturo v državi nižajo že od leta 2009, morebiti res kar med sabo požro za uboščino, s katero itak ne morejo preživeti. Odnos slovenske države do kulture se mi do skrajnosti upira. No, po tem, kar smo v preteklosti že izkusili, bi morali biti pa očitno navdušeni že nad samim dejstvom, da sploh imamo samostojno ministrstvo za kulturo. Ker – lahko bi bilo še huje, mar ne. Kar neverjetno. Pravzaprav pa bi vam na katero koli vprašanje o kulturi morala odgovoriti, da o tem ne morem govoriti, dokler imamo na meji žico z žiletkami. V nekem smislu kulture od žice naprej namreč ni več.

Stvari peljete v ugotovitev, da država do kulture nima razmerja, kakršno bi morala imeti. Kakšno bi moralo biti?

V družbi, v kateri je vse ocenjevano skozi neposredno uporabno vrednost, je profesionalna kultura obravnavana kot strošek, kot odvečni porabnik javnega denarja brez dodane vrednosti. Umetnost je ontološka, nikakor pa ni samoumevna. In ne, nimam je za sveto kravo, mislim pa, da ne bi škodilo, če bi jo za začetek morebiti obravnavali z najosnovnejšim spoštovanjem. Morda je naivno, a mislim, da si ga je zaslužila. Državljani in državljanke bi morali biti z umetnostjo v aktivnem razmerju. Če je čas tak, da celo nagovarja k pasivizaciji, se slednji še ni treba predati. Kapitalistična ideologija potrebuje, na kratko rečeno, trpni subjekt, katerega »gonja po« še v temelju streže razvrednotenju njegove subjektivitete. Perverzija take pozicije je v sprevrženi gesti, ko je napor pojma dojet kot nekaj, iz česar se velja norčevati. Primer? Slovenski predsednik prostovoljno na ražnju. Zveni kot naslov iz poceni tabloida? Točno o tem govorim. Umetnost zahteva angažma, zahteva vzgibanje možganja, kritični um, kar vse predpostavlja željo po vednosti, odkrivanju novega. Mislim, da je pljuvanje po kulturi, četudi izvira iz lastne stiske spričo grozljivo zaostrenih življenjskih razmer, neproduktivno. To ni prava rešitev; na isti strani smo. Potrebne je več, ne manj umetnosti. Samo lastni angažma, dejanski, v realnem svetu, obrodi sad. Brez nič ni nič. Aktivna participacija je bistven pogoj za vzpostavitev razmer, ki bodo boljše, pravičnejše od teh zdaj. In umetnost ima pri tem izjemno pomembno vlogo, tako v intimnem kot v širšem, družbenem smislu.

Govorite o razliki med populistično in pravo kulturo?

Lahko tudi v tej opoziciji, če želite, da, toda ob opozorilu, da so tovrstne opozicije navidez najlažje razumljive, porajajo pa vprašanje, kaj to »pravo« je, v sebi pa pogosto skrivajo logiko elitizma. Poglejmo primer predsednika države, ki z lastnim zgledom nenehno legitimira t. i. so-what držo. Prav, lahko je vse relativno, ceneni populizem na vsakem vogalu krasno podžiga mentalno lenobo, ampak takle »vse« vključuje tudi nas. Ko postaneš ti sam relativen, pa naenkrat ni več tako zabavno. Poglejmo minuli referendum: glede na volilno udeležbo velja ugotoviti, da večina pričakovanih volivcev za enostavno ni dvignila riti, ni jih neposredno zadevalo. Res je, pravice neke manjšine so dejansko pravice te konkretne manjšine. Problem nastane, ker večine brez manjšin de facto ni, in ker je dejstvo, da prav obravnavanje manjšin kar najučinkoviteje izkaže sliko stanja stvari v neki državi. Pasivizacija torej deluje, kar je svojstvena oblika defetizma; ob taki drži pa svet tone, samo od sebe namreč ne bo bolje, socialne razlike se povečujejo, ljudje ne štejejo, stvar že dolgo ni več hecna, skrb zgolj za lastno dobro in ta so-what mentaliteta pa sta gonili takih razmer. Rekla sem že, bom ponovila: indignons-nous, porkafiks.

Poanta: taka populacija zlahka pade v populistični delirij, nima pa oprijemališč v kulturi in njenem okolju?

Da, problem je, da smo, posebej na periferiji, od koder prihajam tudi sama, dovolili, da decentralizacija ni bila uspešna, kar ima skrajno zaskrbljujoče posledice. Prisotnost beguncev je razgalila eno bolj strašljivih plati slovenske psihe. V Grčiji je za hip, dva zasijalo upanje, ljudje so jasno pokazali, da so po oxi-glasovanju pripravljeni dejansko zategniti pas in iti skozi vse, kar bi sledilo. No, zgodilo se je, kar se je zgodilo. Ostaja upanje v podobah Ade Colau v Barceloni, Podemosa ter morda levega gibanja, ki ga v Berlinu ustanavlja Varufakis, toda resno se bojim, da ne bi za stanje duha v Evropi obveljalo nogometno geslo: če ne daš gola, ga dobiš. Skrajno me skrbi, da je imela levica potencial, a se je učinkovito poskrbelo, da je bil zanjo zapravljen, kar je radikalna desnica razumela kot znamenje za lastni zagon. Prav ob prihodu beguncev v Slovenijo so odkrita agresija, nestrpnost, sovražnost in vseh vrst fobije postavile nov negativni rekord, kar je bilo oziroma je še neverjetno blizu fašistični retoriki. Tu bi nam morali zvoniti vsi alarmi. Del javnosti se je odzval, in to mi je dalo misliti, da smo očitno poleg decentralizacije potegnili kratko tudi pri vzgoji. Izjemno, skrajno perečo težavo imamo tako z mediji kot z njihovo recepcijo, kar nas postavlja v pozicijo, ko se težko sploh pogovarjamo, saj sta za dialog potrebni kultivacija misli ter sposobnost artikuliranja in argumentiranja lastnih stališč. Dejstvo je namreč, kar smo lepo videli tudi v nedavni kampanji pred referendumom, da vsak predsodek še ni argument in da je tako imenovana medijska uravnoteženost mnenj, katere edini arbiter je čas, štetje sekund, popolna farsa.

Pojdiva k samemu pesniškemu žanru. Kako deluje navdih? Je to poslanstvo? Se kot pesnik rodiš? Vas zvečer obiščejo muze in povedo, kaj vam je zjutraj storiti?

V bistvu si niti ne želim, da bi bilo tako enostavno. Poezija je delo, zahteva disciplino, veščino, napor. Biti pesnik je tudi poklic, za katerega gotovo je potrebna neka nadarjenost, toda po mojem mnenju ta ne izključuje oziroma nadomešča dela, branja, študija. Hkrati gre pri poeziji za neko posebno vrsto bivanja, poslušanja, opazovanja sveta. Privilegij pesnic in pesnikov je tudi, da za svoje orodje uporabljamo jezik, to osnovno sredstvo, po katerem smo ljudje. Vse to pa nikakor ne pomeni zaprtosti vase, nasprotno, za njeno vitalnost je živ stik ključnega pomena. Poezija zahteva resno investicijo, tu ni šale, toda spričo svoje specifične rabe jezika, denimo, ali mnoštva pristopov, s katerimi se bliža ontologiji sveta, ponuja široko odprto interpretativno polje. Darežljiva je, kdaj zabavna, budi radovednost, človeka dela živega, kar ponuja, je svojstven in neponovljiv stik z univerzumom. Z umetnostjo nasploh je enako – terja neki vložek časa, energije, napor pojma, namenjen nekemu cilju. Kar daje, je osmišljeno, razprto življenje. Poleg tega vzgaja, vzpodbuja refleksijo, kar je nujno, če naj bo človek sposoben kritičnega vrednotenja sebe in sveta, ter uri v dialogu, ki je za to, da človek funkcionira kot zrel, odgovoren in družbeno aktiven subjekt, nujen.