Ideje in hrepenenje, ki so vzbudili arabske revolucije, so še vedno tu

Sedem let po samozažigu tunizijskega prodajalca zelenjave Mohameda Bouzizija, ki je sprožil val arabskih revolucij, so Tunizijci spet množično odšli na ulice. Nezadovoljstvo se stopnjuje tudi v edini državi, ki je po ljudski vstaji ni zajela vojna ali brutalna kontrarevolucija. O tem, kaj je ostalo od t. i. arabske pomladi, smo se pogovarjali z egiptovsko-belgijskim pisateljem, blogerjem in novinarjem, ki že nekaj časa živi v Tunisu.

Khaled Diab je avtor dveh odmevnih knjig o razmerah in razmerjih na Bližnjem vzhodu (Intimate Enemies in Islam for the Politically Incorrect), v katerih z ostrim humorjem in eruditstvom starega kova razbija klišeje, se spopada s skrajneži in skrajnostmi vseh vrst in oblik ter, kjer koli je le mogoče, išče ostanke človečnosti. Diab je – skrajni humanist.

Že nekaj časa živite v Tuniziji, kjer se je začela tako imenovana arabska pomlad, ulice pa so sedem let kasneje spet polne ljudi. Kaj Tunizijci zahtevajo danes? Kako močne so reference na »jasminovo revolucijo«?

Za nekoga, ki prihaja od zunaj, je v Tuniziji mogoče čutiti presenetljiv občutek obupa, resigniranosti in odtujenosti. V državi, kjer so se ljudje spravili nad brutalni režim in ga zrušili ter na njegovem pogorišču vzpostavili zelo dinamično demokracijo, sem med navadnimi ljudmi pričakoval več strasti in entuziazma. Aktivisti in revolucionarji – tisti iz leta 2011 – so še vedno strastno vpleteni v projekt, toda mnogi Tunizijci so razburjeni in nezadovoljni. Redko mine dan, da ne bi koga slišal nostalgično govoriti o času, ko je vladal Zine al Abidine Ben Ali.

To je očitna posledica gospodarskih težav, manjka ekonomske in socialne varnosti in dobrih gospodarskih napovedi. Medtem ko je revolucija na politični, družbeni in kulturni fronti zelo napredovala, je njen ekonomski načrt razočaral. In za to gre v zadnjem valu protestov – da se dopolni in zaključi še ekonomski vidik revolucije.

Toda so protesti dejansko bolj socialni kot politični? V zadnjih sedmih letih se je v Tuniziji namreč zamenjalo kar devet vlad, včasih dejansko ni jasno, kdo (je) vlada.

Razlog, ki je ljudi poslal na ulice, je primarno ekonomski. Ljudje nasprotujejo paketu ostrih varčevalnih ukrepov, ki jih je vlada pripravila skupaj z Mednarodnim denarnim skladom (IMF). Množica protestira proti visoki brezposelnosti, visoki inflaciji in nizkim dohodkom.

Tunizija in »jasminova revolucija« sta postali nekakšen (ne le) medijski kliše edine arabskopomladne zgodbe o uspehu. Je glede na politični kaos in ekonomske težave res mogoče govoriti o »uspehu«?

Glede na to, da je od jasminove revolucije minilo šele sedem let, bi morali biti Tunizijci ponosni na vse, kar so dosegli – in spremenili – v tako kratkem času. Ljudske vstaje so se v nekaterih drugih državah »potopile« v krvave državljanske vojne in/ali brutalne kontrarevolucije. Tunizija se je, za zdaj, čemu podobnemu izognila. In to skoraj brez prask.

Pomembno se mi zdi dodati še tole. To, za kar so Evropejci potrebovali veliko generacij in ogromno prelite krvi, je Tunizijcem uspelo doseči že v nekaj letih. In to z miroljubnimi orodji ter zares impresivno količino reševanja medsebojnih sporov in nesoglasij ter »gradnjo« političnega in družbenega konsenza. Tunizija je zgradila zelo razgibano demokracijo. Prisotnost žensk v politiki je, denimo, višja kot v marsikateri zahodni državi. Tunizijski parlament je že sprejel – ali pa je zakonodaja še v pripravi – številne zakone, ki enakost spolov iz želje in hrepenenja spreminjajo v legalno resničnost.

Na manj pozitivni strani tunizijske zgodbe moram omeniti, da je pri koritu še vedno veliko politikov iz časa Ben Alija, hkrati pa je stara ekonomska struktura, ki temelji na nepotizmu, korupciji in klientelizmu, ostala tako rekoč nedotaknjena.

Leto 2011 je bilo leto arabskega upanja. Potem pa so stare strukture s polno silo udarile nazaj. Kaj je šlo narobe v Egiptu, Libiji, Siriji, Jemnu? Je pri tako kompleksnih zgodbah sploh mogoče govoriti o skupnem imenovalcu?

Vsaka zgodba arabske pomladi je imela svojo resničnost in dinamiko. Toda vsaka država, ki jo je pred sedmimi leti zajel val protestov, je imela na čelu voditelja, ki ga je veliko bolj zanimalo lastno preživetje kot preživetje države. Ali pa so to bili voditelji, denimo polkovnik Moamer Gadafi, ki so sebe in državo razumevali kot eno. V Egiptu je Hosni Mubarak padel razmeroma hitro. Toda vojska, ki ga je pomagala izriniti, se ni hotela odpovedati oblasti. Najprej je vladala posredno, nato prek svojega »proxyja«, Muslimanskih bratov, potem pa, ko je bratovščina postala nepriljubljena in zoprna, je začela vladati neposredno in bolj brutalno kot kdaj prej. V Tuniziji je imela odsotnost »politizirane« vojske po mojem mnenju izjemno pozitiven vpliv, čeprav tega seveda ni mogoče izmeriti. Ravno »politizirane« vojske so bile namreč tiste, ki so drugod po arabskem svetu pri razbijanju protestov odigrale glavno in odločilno vlogo.

Kaj je, sedem let kasneje, ostalo od duha arabske pomladi?

Ideje in hrepenenje, ki so vzbudili arabske revolucije, so še vedno tu. Toda v številnih primerih so se bili prisiljeni umakniti v podzemlje. Ali pa gnijejo v zaporniških celicah. In v srcih in mislih ljudi, ki čakajo, da pride dan, boljši dan, da svoje misli in hrepenenje lahko osvobodijo. V državi, kakršna je Egipt, so dokaz živosti revolucionarnega duha strašljive izpovedi številnih političnih zapornikov. Egipt je zelo redko videl tako sistematično kampanjo režimske brutalnosti, a hkrati je egiptovski režim morda celo manj trden in varen kot kadar koli po padcu Hosnija Mubaraka.

Je o arabski pomladi sploh mogoče govoriti v »splošnem« tonu ali je to preveč preprosto in celo orientalistično?

Zelo težko je generalizirati. Toda milijoni in milijoni Arabcev imajo nekaj skupnega: naveličani, bolni in utrujeni so zaradi življenja pod represivnimi despoti. Razlikujejo se v razmisleku o tem, kako smiselno – če sploh – jih bi bilo odstraniti, kaj bi njihova odstranitev prinesla in kdo bi jih … zamenjal.

Ste pričakovali tako močne povratne reakcije, vojne in kontrarevolucije?

Že od začetka sem poskušal biti čim bolj realističen. Ker nisem bil neposreden akter, ampak opazovalec, je bilo to lažje. Ko sta padla Ben Ali in Mubarak, sem čutil, da je bil to lažji del naloge, ne glede na to, kako impresiven dosežek, ki si ga ni bilo mogoče predstavljati niti v sanjah, je to bil. Okoli rušenja ostarelih avtokratov se tudi ni bilo zares težko poenotiti – bila sta točki splošne mobilizacije.

Ključno je bilo tisto, kar je sledilo, ob tem pa je bilo škodo in destrukcijo v dolgih in uničujočih desetletjih popolnoma nemogoče popraviti, ozdraviti in preseči v enem dnevu … Za izkoreninjenje tako vseprisotne korupcije, kot je bila v Egiptu, bi bil, denimo, potreben enormen in sistematičen napor nekaj generacij. Tudi upoštevanja vredne družbene in ekonomske spremembe so del dolgoročnega načrta.

A tudi v najbolj temačni nočni mori nisem pričakoval, da bodo režimi tako brutalni in kruti. Upal sem, da bo kanček dostojnosti in nekaj skrbi za splošno – višje – dobro voditeljem dalo vedeti, da je njihova igra izgubljena. Toda voditelji Sirije, Libije in Jemna so svoje države skupaj z zunanjimi igralci, ki se jim je uspelo prebiti na ozemlja teh držav in tam zagnati »proxy« vojne, pripravili za uničenje. Egipt jo je odnesel malce bolje, toda režimska brutalnost in krutost bi lahko mojo državo še vedno porinili v prepad.

Kot Egipčanu vam mora biti izjemno boleče opazovati, kako Abdul Fatah al Sisi s trdo roko vlada državi. Se je Egipt dejansko vrnil na »mubarakovsko« točko nič?

Sisi je Mubarak na steroidih. Da, zelo demoralizirajoče in depresivno je videti, da se nekaj takega dogaja v deželi, ki jo ljubiš in ti je za kratek čas dala toliko upanja. Toda to, kar čutim jaz, v primerjavi z revolucionarji in aktivisti, ki so v spremembe vložili zares ogromno in tvegali življenje in imetje, ni pomembno.

Ena beseda: Sirija ...

Ena najhujših nočnih mor našega obdobja. In najhuje v tej mori je, da tudi po dolgih letih vojne ni videti, da bi se kmalu končala.

Je sunitsko-šiitski spor tu, da ostane in se še okrepi? Smo vstopili v stanje stalne vojne? Sta Saudska Arabija in Iran po letih »proxy« vojn dejansko blizu neposrednemu spopadu?

Kot sem že večkrat omenil v člankih in tudi v novi knjigi, sunitsko-šiitski spor dejansko ni vzrok konfliktov, ki smo jim zadnja leta priča na Bližnjem vzhodu. Niti enega ne. Sektaško je to le maska za druge cilje in ambicije – kot denimo konjsko dirko Saudske Arabije in Irana za prevlado v regiji. Seveda pa se sunitsko-šiitski konflikt zaostruje dlje, kot ta bitka traja, zato postaja samouresničujoča se prerokba.

Ste ob popolnem uničenju Mosula in Rake in vojaškem porazu samooklicane Islamske države, ki je povzročila toliko zla, sploh čutili kar koli pozitivnega? Je uničenje in hkrati politični poraz sunitov v Iraku in tudi Siriji lahko gonilo novega konflikta?

Islamska država seveda ni izginila. Žalostna resnica je, da je bilo tisto, kar je obstajalo pred IS, prav tako brutalno in kruto. Še več – nič ni bilo storjenega za preprečitev novega krvoločnega reda. Islamska država se je pojavila v vakuumu moči in ta vakuum še vedno obstaja. Zato je, na žalost, mogoče reči, da bomo v prihodnje videli neopisljivo nasilje in trpljenje.

Pred selitvijo v Tunizijo ste nekaj let živeli v vzhodnem Jeruzalemu. V imenu »večjih« zgodb je bila usoda Palestine in Palestincev v zadnjih letih pozabljena tudi na Bližnjem vzhodu. Donald Trump je ameriško veleposlaništvo v Izraelu iz Tel Aviva preselil v Jeruzalem. Kaj sledi?

Ne vem … V naslednjih letih bo šla palestinska zgodba le še navzdol. Projekt dveh držav ni le mrtev, o tem ni dvoma, tako mrtev je, da tudi od mrtvih ne more več vstati – ne glede na okoliščine. Edina pot naprej je, po mojem mnenju, boj za enakost v civilni bitki za človekove pravice.

Kako ste kot Arabec v zadnjih letih videli in doživeli evropski odziv na begunsko tragedijo?

Na določeni ravni lahko razumem strahove dela prebivalstva, zlasti ker toliko Evropejcev ni ekonomsko varnih in jim ni lahko. Toda takšno resničnost so napihnili sovražniki drugačnosti in tistih, ki so v promociji sovraštva in strahu prepoznali svoj interes. Ob tem moram poudariti, da strah, ki ga ljudje čutijo, človeka sam po sebi ne odvezuje od moralne odgovornosti pomagati tistim, ki so v stiski. Tistim, ki pomoč nujno potrebujejo, saj bežijo pred smrtjo.

Kot Evropejca me je zelo sram, da smo levji delež begunske krize, najhujše po drugi svetovni vojni, naložili najbolj revnim deželam. Gnusi se mi, kako smo Sredozemlje spremenili v grobišče obupanih in kako v Libiji s plačevanjem milic neposredno in učinkovito financiramo ponoven pojav suženjstva – za to, da bi ustavili »begunski val«.

Jedro vašega pisanje je humanizem. Ta je ogrožen. Koncept univerzalnih človekovih pravic se hitro ruši. Kako je mogoče kot humanist preživeti na Bližnjem vzhodu, ki je priča tolikim človeškim tragedijam?

Z vztrajanjem pri uporu. Treba je biti realist, a hkrati ohranjati upanje, da se bo tok nekoč obrnil, do tedaj pa mora vsakdo od nas narediti vse, kar je v njegovi moči, da pride do tega. Pa četudi se ob tem včasih počutimo kot otroci, ki poskušajo s kanglicami izprazniti ocean.