Tiskane izdaje
Avgusta bo dopolnil 62 let, vse od začetka kariere dela v novomeškem farmacevtu, Krko vodi trinajsto leto. Je najbolje plačani menedžer pri nas, lani je za opravljanje funkcije prejel 334.000 evrov neto. Pred dnevi se je prvič srečal z ostro kritiko državnega lastnika. Slovenski državni holding (SDH) se je pri tem oprl na študijo analitikov družbe McKinsey & Company. Kritike so večinoma »brezvezne«, pravi Jože Colarič.
Ste bili pred tokratno skupščino Krke živčni? Sprašujem zaradi kritik, ki so se pred njo nanizale glede vašega dela, ko je vaš pomemben delničar, SDH, naročil posebno analizo in ta je pokazala, da spite.
Nisem bil živčen, pa če bi morda tudi bil, imamo v Krki toliko izdelkov, da bi lahko kaj vzel za pomiritev. A če se pojavljajo zadeve v javnosti, namerno ali ne, je treba nanje odgovoriti. In komentiral sem, da je analiza Krke, ki jo je naročil SDH, le zbir javnih podatkov.
To je jasno, saj bi bilo čudno, če bi imeli analitiki družbe McKinsey & Company, ki so jo izdelali, kakšne nejavne podatke.
Res je, kar pravite, a naj vam povem, da takšne zbire javnih podatkov dobimo od vsakega investicijskega bančnika, ki pride v našo hišo. Takšne analize nam prinese čisto vsak, in to zastonj, zanje ne plačamo nič.
Vas je morda pomiril pogovor s predsednikom vlade Mirom Cerarjem, ko ste ga vprašali, ali vam grozi menjava, in je bil odgovor nikalen?
Ne, ni me nič pomiril, sploh pa predsednika vlade nisem posebej obiskal zaradi analize SDH. Srečala sva se na Brdu pri Kranju v okviru sestanka z drugimi gospodarstveniki in pogovarjala sva se, da se bova še videla in izmenjala dodatne informacije, a najin dogovor ni bil vezan na dogajanje pred skupščino in kritične medijske članke.
Torej ne drži, da ste predsednika vlade povprašali, ali vam grozi zamenjava?
Zakaj pa bi ga to vprašal?
Ker vas logično zanima, kaj bo z vami.
Tudi če bi me zamenjali, bi še vedno imel službo v Krki, bil bi pač na drugem delovnem mestu. V petintridesetih letih sem v družbi delal marsikaj. Moj položaj, koliko je trden, je sicer povezan z rezultati in ti so v prvem polletju letos ne le dobri, temveč odlični. Prodaja je višja, višji je dobiček, in to za 30 odstotkov. Izvajalci analize, ki jo je naročil SDH, pa so naredili analizo, skoncentrirano na leto 2016, ki je bilo za nas izrazito težko. In če iz konteksta iztrgaš eno leto, ki je bilo manj uspešno, se mi zdi pa malo mimo.
Foto: Jure Eržen/Delo
Slišati je, analiza namreč javnosti ni dostopna, da so preučili tudi daljša obdobja in da recimo petletno okno kaže, da Krka raste počasneje kot primerljiva konkurenca, kar štirikrat počasneje. Vzrok za lansko slabše leto so sicer po vaših besedah predvsem pritiski na cene zdravil in padec rublja.
Res je, kot pravite, analiza SDH je zajela tako petletno kot tudi desetletno obdobje, a koncentrirali so se predvsem na lansko leto. Vzroka za slabše rezultate, ki ju navajate, sta dejansko ta, zlasti pritisk na cene na trgu zahodne Evrope.
S tem se sooča tudi vaša konkurenca.
Drži, a mi smo bili še bolj občutljivi nanju, ker smo to leto lansirali veliko novih izdelkov. In jih bomo zdaj spet.
Je torej SDH zapravil denar po nepotrebnem? Zakaj so po vašem sploh naročili ta dokument?
Sami naj se ukvarjajo z vprašanjem, ali so zapravljali po nepotrebnem, morda so jo potrebovali, da se kaj naučijo o področju farmacije. Zakaj so analizo sploh naročili, je pa dobro vprašanje, zlasti ker so jo naročili za dve dobri, uspešni podjetji, za Krko in, kot je znano, tudi za Luko Koper. Analiza Krke res ni nič posebnega, lastnik pa lahko s svojim denarjem dela, kar želi. Analizo so predstavili tudi nadzornikom, ne le upravi, in nekatera vprašanja, ki mi jih zastavljate, so se pojavljala tudi na teh sestankih. Na rednih sestankih, ki jih imamo s SDH, so mi sicer povedali, da želijo pridobiti več znanja v zvezi s farmacevtskim poslom.
Veljate za močnega, nedotakljivega predsednika uprave, ki si ga niti njegovi nadzorniki ne upajo kritizirati.
To ne drži. Razprave na sejah nadzornega sveta so in na vprašanja, ki mi jih zastavljajo, odgovarjam.
Krka ima posebno politiko sponzorskega podpiranja najrazličnejših dejavnosti in se gre tudi turizem. Glavni razlog za to, da imate turizem, je tako imenovana tabletka strupa, je zapisal novinarski kolega, zaradi nje ste manj privlačni za morebitne prevzemnike.
Prihodki od turizma so majhni, predstavljajo le 2,5 odstotka vseh prihodkov, Terme Krka poleg tega dobro poslujejo, lani so imele 1,7 milijona evrov dobička. Če torej predstavljajo le majhen delež od skoraj 1,2 milijarde prihodkov, je to področje majhno. Glede sponzorstev in donacij pa lahko zatrdim, da smo zelo transparentni, lani smo za to namenili 0,31 odstotka vseh prihodkov, torej okoli tri milijone evrov. Ker ravno omenjate zapis gospoda Petra Frankla, naj dodam, da je isti dan njegov analitik zapisal, da je denarni tok dejavnosti turizma zelo dober in da na tem področju v Krki ni nobene težave. To pa dokazuje, da imajo res vsake oči očitno svojega »malarja«, tudi v hiši, ki jo vodi gospod Frankl.
Bi vas zanimalo vašo uspešno turistično dejavnost okrepiti na primer s Termami Čatež?
Ne, to nas ne zanima. Pilimo svojo hčerinsko družbo Terme Krka in nimamo interesa, da bi se dodatno širili, nas pa zanima organska rast te naše hčerinske družbe. Zato imamo že dlje časa v piranski občini vlogo za pridobitev dovoljenja za širitev na parkirišču v Strunjanu; gradili bi objekt, ki bi imel v spodnjih prostorih garaže, zgoraj pa dodatne kapacitete, ki bi nam omogočile organsko rast.
Kako prenašate kritiko? Govori se, da dojemate Krko kot svoje podjetje.
To se mi zdi pa velik kompliment.
Res je mogoče to oceno dojemati tudi tako.
In res tako mislim, kajti če jaz delam s podjetjem tako, kot delam s svojim denarjem, je to za družbo dobro in želel bi si, da je vseh 12.188 krkašev takšnih. Da bi podjetje dojemali kot svoje.
Foto: Jure Eržen/Delo
Ste potemtakem tudi kot fizična oseba previdni pri investicijah in kot Krka niste zadolženi?
Da, tudi kot fizična oseba nisem zadolžen in sem previden. Ampak očitki o pretirani previdnosti pri akvizicijah so prav tako neutemeljeni kot večina drugih, saj smo leta 2007 izvedli akvizicijo v Nemčiji, naslednje leto v Avstriji, investirali smo v dve podjetji za proizvodnjo na Kitajskem, zdaj pa smo v zadnji fazi pogovorov z eno od manjših, a zelo razvojno naravnanih kitajskih firm in kot sem napovedal na skupščini: pogodba bo predvidoma podpisana najkasneje do konca leta.
Vrednost investicije je menda zanemarljiva, okoli pol milijona, je to res?
To ne drži, več pa vam zaradi zavezanosti enakomerni obveščenosti delničarjev ne morem razkriti.
Ker jo ravno omenjate, ste tudi vi, kot Luka Koper, najeli odvetnika Stojana Zdolška, da vas ubrani pred preveč »radovednim« lastnikom?
Nismo. Se pa tudi v našem primeru dozdeva, da bi na SDH radi imeli več informacij, čeprav smo jim na rednem sestanku razložili, da jim lahko predstavljamo le informacije, ki so bile doslej javno objavljene, torej le letno poročilo za lani ter rezultate prvega kvartala letos. Lahko pa ob tem povem, da pri tujih vlagateljih nikoli ne pridemo v takšno pozicijo, da bi jim morali posebej razlagati, da določenih zadev pač zaradi zavez enakopravni obveščenosti vseh delničarjev ne moremo razkrivati.
Za to, da jih zastopate na skupščini, vas je pooblastilo osem odstotkov delničarjev. Se vam zdi to malo, glede na to, da je skoraj 40 odstotkov Krke v rokah malih delničarjev fizičnih oseb?
Nasprotno. Zbral sem 6352 delničarskih pooblastil od 52 tisoč malih delničarjev, kar je kar lepa številka. To govorim zato, ker so delničarji sicer načeloma precej pasivni, saj morajo pooblastilo podpisati in ga odnesti na pošto. Dejansko sem počaščen in ponosen, saj se je v mojem primeru prvič v zgodovini Ljubljanske borze zgodilo, da je nekdo zbral tolikšen obseg pooblastil, da smo morali to, skladno z zakonom, objaviti pred skupščino prek borznega sistema. Gre za nekaj več kot 2,6 milijona glasovalnih pravic od skupaj 32 milijonov; govoriva o deležu od celote, glede na navzočnost na skupščini pa to pomeni še enkrat več glasov.
Ste veseli sprememb v nadzornem svetu? Z gospodom Borutom Jamnikom sta menda v prijateljskih odnosih.
Tako so se, skladno z zakonom o gospodarskih družbah, glede sestave nadzornega sveta odločili lastniki. Karkoli odločijo, pač odločijo. Lastnik ima vedno prav, kot ima bolj ali manj prav šef. Z gospodom Borutom Jamnikom sva v prijateljskih poslovnih odnosih, se poznava, bil je že nadzornik Krke, in če si je res zaželel po tem, ko ni več nadzornik Telekoma, priti nazaj, me ne čudi. Krka je pač najboljše podjetje.
Govorite, da na slabše rezultate vpliva pritisk na cene zdravil. Ste lahko bolj konkretni?
To se najbolj občuti na trgu zahodne Evrope, kjer se cene kaskadno znižujejo. Skupaj z rubljem je v letu 2016 na naš slabši rezultat to zniževanje cen vplivalo v vrednosti sto milijonov evrov, večina tega zneska gre na račun pritiskov na cene, predvsem v Skandinaviji in Veliki Britaniji.
Ali lahko na konkretnem primeru pojasnite vašo že kar prislovično previdnost pri prevzemih, ki vam jo očitajo?
En tak primer je le 67 kilometrov od nas oddaljena Pliva, ki je v devetdesetih letih na veliko prevzemala. In kakšen je bil njihov konec? Bili so prevzeti in zdaj delujejo v omejenem obsegu. Drugi primer je iz Češke, družba Lečiva, kasneje se je preimenovala v Zentivo, ki je prav tako prevzemala, tudi v Turčiji, v končni fazi pa je bila prodana multinacionalki, ki pa že prodaja svoj generični del. Konkretnih primerov, ki so se slabo končali, je res veliko. Firme so bile nato prodane po res nizkih cenah in so šle v prodajo, ker so bile prezadolžene in so imele likvidnostne težave.
Foto: Jure Eržen/Delo
Te dni se prodaja Merkur, kupec je tuji sklad, končuje se še ena zgodba slovenske tranzicije, ki smo jo prebrodili po vašem mnenju kako: kot zmagovalci ali poraženci?
Težko bi rekel, da smo iz lastniške tranzicije izšli kot zmagovalci. Vse do leta 1991 smo bili v več pogledih bistveno pred sedanjimi članicami EU, ki so prišle iz srednje Evrope, nato pa so nas začeli prehitevati na večini področij. To ni bilo potrebno. Lahko bi nam bilo bolje, pa nam žal ni. Ampak zdaj, po bitki, smo lahko vsi generali. Dejstvo je, da je bilo kar nekaj menedžerskih prevzemov neuspešnih, tako zaradi objektivnih kot tudi subjektivnih razlogov.
Joc Pečečnik je ob predvideni investiciji Magne pri nas in subvenciji države, ki jo je deležen avstrijski vlagatelj, dejal, da ga moti, ker pri nas ni enakega odnosa vlade do tujih in domačih investitorjev.
V Krki si želimo predvsem stabilnega okolja, ideja, da bi morali biti domači in tuji investitorji izenačeni in enakovredni, pa se mi zdi na mestu. Sicer se mi ne zdi najbolj pomembno, ali dobim subvencijo ali ne, temveč da lahko potem normalno delam. Je pa seveda lahko subvencija ali davčna olajšava pika na i pri odločitvi za investicijo.
Leta 2008 je bilo v državi okoli 60 tisoč brezposelnih, zdaj jih je 90 tisoč. Hkrati imamo okoli 20 tisoč delovnih mest manj kot tedaj, pa firme ne morete dobiti delavcev. Kako to?
Potem ko smo dobili avtocestno povezavo z Ljubljano, smo delno rešili težavo pomanjkanja delavcev. Dodatno bi nam pomagala tretja razvojna os, prek katere bi dobili delavce iz Zasavja, a je žal očitno še dolgo ne bo. Ko bo, če bo, Hrvaška vstopila v schengen, bomo imeli dostop do bazena delovne sile pri sosedih. Glede tistih, ki so brezposelni v našem lokalnem okolju, je pa tako, da je med njimi precej nezaposljivih, dejansko pa še precejšen del takšnih, ki iščejo službo, da je ne bi našli.
Ob drugi interpelaciji, ki je doletela zdravstveno ministrico, se znova pojavljajo medijski zapisi, da so slovenske bolnišnice v primežu dobaviteljev, ki so krivi za njihove finančne zagate.
O interpelaciji in drugih tako imenovanih visokih temah ne bom razpredal, lahko pa komentiram področje dobaviteljstva, ker smo namreč daleč največji dobavitelj zdravil v slovenskem zdravstvu. Vrednostno naš delež dosega 9 odstotkov, količinsko pa več kot 25 odstotkov, kar pomeni, da so naša zdravila poceni in da smo v zadnjih petih, šestih letih z znižanjem cen zdravil pozitivno prispevali k zdravstveni blagajni. Kar se tiče nas, generičnih proizvajalcev, nas torej ne more prav nihče okriviti za finančne težave zdravstva. Prej nasprotno.
Kako pa komentirate zloglasni primer, ko je podjetje Primsell novogoriški bolnišnici dobavljalo kolke po 71 odstotkov višji ceni od tiste, ki jo je za takšne umetne kolke plačevala jeseniška bolnišnica?
O umetnih kolkih nič ne vem, sem zdrav in se me še ne tičejo. Zagotovo pa je to stvar lastnikov zdravstvenih ustanov in upravljavcev ter njihovih nadzornikov, da te zadeve z dobavitelji uredijo. V Krki imamo že dolga leta ljudi, ki se ukvarjajo s področjem dobav in pritiskajo na naše dobavitelje.
Foto: Jure Eržen/Delo
Če me spomin ne vara, ste bili prav vi za zdravnike organizirali tako imenovanja izobraževanja, na primer v Keniji.
Tega že leta ne počnemo več, ker smo bili zaradi tega zelo napadani. Krka je bila solastnica tovarne v Keniji in je res organizirala v devetdesetih letih ekskurzije za distributerje, zdravnike in v tem ne vidim nič slabega. Šli smo tako v našo tovarno kot tudi v bolnišnice v Nairobiju, in ker smo bili že tam, smo šli še v nacionalni park, ki je tri kilometre stran.
Zakaj nočete govoriti o tako imenovanih visokih temah?
O tem se ne želim pogovarjati, ker sem operativec in ker se ukvarjam z zadevami, povezanimi s Krko. Zato se tudi ne udeležujem ne okroglih miz, ne kvadratnih, ne elipsastih o različnih temah, ker družba, ki jo vodim, od tega nima nič. Jaz pa sem tukaj zato, da Krka od mojega delovanja nekaj ima, zato sem na tem položaju in za to sem tudi plačan.
In plačani ste dobro: ste najbolje nagrajeni slovenski menedžer, neto dobite na mesec 25 tisoč evrov, to je toliko, kot povprečno zaslužita dva Slovenca v vsem letu. Kaj pravzaprav počnete s tem denarjem, razen seveda, da kupujete delnice Krke? Kupovali ste jih tudi po ceni 107 evrov za delnico in kar precej izgubili, glede na to, da se zdaj giblje okoli 57 evrov.
Moja plača bi bila morda kje drugje še ugodnejša. Glede izgube, ki sem jo ustvaril z nakupi delnic, kot pravite, je pa zadeva precej relativna, kupoval sem jih, ko so bile zelo poceni in tudi ko niso bile. Trenutno je vse skupaj na sredini in verjamem, da bo bolje. Ko me sprašujete glede plače, kaj z njo počnem? Vsakega desetega v mesecu gledam v plačilno listo (smeh). Vsekakor je odgovor, da ne vlagam v materialne dobrine, temveč v doživetja, ki mi jih ne more nihče vzeti, veliko na primer potujem, bil sem že marsikje, na Kamčatki, Antarktiki, v Tanzaniji, Vietnamu, Patagoniji, Sibiriji ... Kot študent sem delal kot turistični vodnik za Američane in Izraelce, bil sem po vsej Evropi, že od tedaj zelo rad potujem. Ne vlagam v statusne simbole, na primer v jadrnico ali kaj podobnega. Nimam takšnih želja. Moj užitek in moj hobi je tudi moje delo.
Vam gredo na živce takšna vprašanja? Pri neugodnih vidno mežikate.
To je morda zaradi kontaktnih leč, ki jih nosim od svojega sedemnajstega leta.
Imate telefonsko številko predsednika vlade?
Nimam. A to ne pomeni, da ne bi imel dostopa do njega, imam dostop do praktično vsakega v tej državi. To ne pomeni, da se počutim tako močnega, temveč se imam za človeka, ki ima normalne odnose z vsemi, ne glede na to, na kateri poziciji ali v kateri politični stranki so, na levi ali desni. Moja edina stranka je Krka.
Menda vaša posebna skupina za prihranke pripravlja »inovativne« predloge za znižanje stroškov. Za kakšno inovativnost gre?
Poleg tistih, ki »šraufajo« dobavitelje, da bi čim bolj znižali cene, bomo pregledali vse notranje procese, kaj lahko sami naredimo v družbi, na vseh področjih moramo biti inovativni, v smislu vsi narediti čim več po čim nižji ceni. Konkretne številke prihranka nimamo določene, sledimo pa cilju »prihraniti čim več«, na letni ravni pa govorim v milijonih.
Slovenija je majhna, interesi prepleteni. Je morda aktualna kritika na vaš račun povezana s prenovo spiska izvajalcev investicijskih del in dobaviteljev? Kako sploh preprečujete morebitna koruptivna dejanja?
Moji sodelavci si prizadevajo za to, da čim bolj znižajo stroške, že od leta 2005 pa imamo v Krki tudi vpeljan sistem, da za vsak posel, ki je vreden nad 100 oziroma 300 tisoč evri, odvisno od področja, res v povsem zadnjem trenutku določimo pogajalca s strani Krke. Če je znesek večji, sta pogajalca dva, če ne, je eden. Ker se do zadnjega trenutka ne ve, kdo bo pogajalec, lahko v dobršni meri preprečimo, da bi kdo morebiti s svojimi zvezami kakšen posel napeljeval vnaprej.
Foto: Jure Eržen/Delo
Do novembra boste obnovili vašo poslovno strategijo. Bo v njej zapisano povečanje na primer deleža prihodkov od zdravil brez recepta? Najpomembnejša prodajna skupina Krke so zdaj zdravila na recept, z njimi ustvarite več kot 80 odstotkov prodaje.
Strategijo obnavljamo na dve leti, zdravila brez recepta so res dejansko naša dopolnilna dejavnost, a bo tako bolj ali manj ostalo. Naša osnovna dejavnost v prihodnje bodo še naprej tudi zdravila na recept. Z njimi se zdaj iz srednje in vzhodne Evrope širimo še v njen zahodni del. Z zdravili brez recepta pa na primer vstopamo v Nemčijo, in sicer z različico zdravila septabene. Ne bo pa revolucionarnih sprememb v smeri jačanja zdravil brez recepta, čeprav gre za izdelke, katerih cene formalno niso regulirane, a jih močno stiska konkurenca. Še bolj pa je pomembno, da je za tovrstne izdelke treba nameniti veliko sredstev za oglaševanje na televiziji, ki je res izredno drago. Potrebna vlaganja so enormna. Se nam pa lepo povečujejo prihodki od zdravil za hišne ljubljenčke. To pa je že področje veterine.
V ponudbo boste dodali nova zdravila – za bolezni srca in ožilja, prebavil in presnove ter osrednjega živčevja, pa še zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni, povečali nabor onkoloških zdravil, bolj vstopili v segment protivirusnih zdravil za zdravljenje hiv ... Kaj pa zdravila za bolezni prihodnosti, predvsem tista za duševno zdravje?
Če bi se midva pogovarjala pred petindvajsetimi leti, bi vam povedal, da je bila naša struktura prodaje takšna: 42 odstotkov antibiotikov, 9,7 odstotka pa so bila zdravila za kardiovaskularna obolenja. Danes je antibiotikov manj kot devet odstotkov, kardiopreparatov pa 47 odstotkov. To kaže na velike spremembe na trgu. Populacija se stara, pa tudi manj stara populacija ve, kaj je treba storiti za boljše počutje. Zanimivo pa je, da je na drugem mestu, predvsem zahvaljujoč zahodni Evropi, segment zdravil za zdravljenje bolezni osrednjega živčevja, torej res pomirjeval, antidepresivov, zdravil za zdravljenje alzheimerjeve in parkinsonove bolezni. Tretje največje področje so zdravila za zdravljenje prebavil, dodatno pa poudarjamo onkološka zdravila, zdravila za diabetes in hiv. To so področja, ki so aktualna za razviti svet, in kar je zdaj aktualno tam, bo prišlo v določenem času, zlagoma, tudi na drugo stran sveta. V tem vidimo svojo veliko priložnost.
Kaj pravite na mnenje enega od naših borznih analitikov, da ne verjame, da se ne da bolj pogumno stopiti na trg ZDA?
O, to oceno res z veseljem komentiram! Na ta trg smo vstopili v letu 2000 z zdravilom enalapril, ki smo ga z veseljem prodajali v izjemnih količinah, a po nikakršnih cenah. Tam smo se še bolj kot v Evropi srečali z indijskimi proizvajalci, ki imajo povsem drugačne razmere proizvodnje in tudi stroške dela. Na takšnih trgih, če nimaš zelo specializiranih ali nišnih izdelkov, nekega pomembnega zaslužka ni.
Če zdaj strnem vaše odgovore, se zdi, da hočete povedati tole: moji kritiki nimajo pojma.
Eh, v večini primerov so tiste kritike, ki so bile izražene, res brezvezne. Ne pa čisto vse; zavedamo se na primer, da moramo več storiti pri stroških ali razvijati segment bioloških zdravil, ki bodo postala zelo pomembna tudi na naših trgih.
S kakšnimi ljudmi se obkrožate, kimavci ali sodelavcem dopuščate tudi kritike?
Za večino specializiranih področij imamo ljudi, ki vedo bistveno več in podrobnosti o tem, kot vem jaz, in njim res ne morem soliti pameti. Je pa moja naloga koordinacija med njimi. Poznan sem po tem, da se pustim opozoriti, da nimam prav, dopuščam, da je dvom ali pripomba upravičena. Niso pa mi všeč ljudje, ki spreminjajo stališča. Znan sem pa tudi po tem, da hočem imeti rezultate, za katere smo dogovorjeni.
Ste že vzgojili svojega naslednika?
