Teater, film, literatura - zaporniška terapija?

Kaj naj vam rečem? Pišite, saj imate najbrž veliko časa, pravi Boris Cavazza zbranim zapornikom na Dobu.

Objavljeno
08. maj 2015 15.12
Motiv iz zaporov na Dobu pri Mirni 14.aprila 2014.
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Bili so Slovenski dnevi knjige. In bila je noč knjige. Založba Beletrina je enega od številnih literarnih dogodkov podarila tudi kaznjencem na Dobu.

To ne more biti reportaža, niti ne članek; lahko je samo zapis nekoga, ki je bil zraven. A ker mi dva tedna ne gre iz glave, ga očitno moram izpisati. Skupaj z Borisom Cavazzo, Tomažem Gerdino, strokovnim svetovalcem Beletrine, in pomočnikom direktorja Beletrine Romanom Didovićem torej vstopamo na Dob, v največji in najstarejši slovenski zapor, v katerem kazen prestajajo storilci najhujših kaznivih dejanj. Eden od varnostnikov odpre vrata z belimi rešetkami. Nad vrati spiralasto zavita bodeča žica. Vse se zdi isto kot pred več kot desetimi leti, ko sem bila tukaj prvič. Le da je bil takrat siv in hladen novembrski dan, nekaj stopinj pod ničlo. In da je zdaj aprilsko sončno dopoldne, ki kot da ne spada sem.

Tomaž Gerdina najbrž ni prvi, ki je pomislil na to, da v zapor pripelje literaturo, je pa eden prvih, ki je letos idejo spremenil v konkretni dogodek. Podobno kot v odboru Slovenskih dnevov knjige Dijana Matković; skupaj z Goranom Vojnovićem sta v zaporu na Igu gostila velikega srbskega književnika Dragana Velikića in bosanskega pisatelja in pesnika Faruka Šehića. Ne samo koncerti, dogodki, gledališče, v zaprte prostore spet vstopa tudi knjiga, verjamem, da bodo takšni dogodki sprožili druge dogodke, literarne delavnice, nove predstavitve pisateljev in njihovih del ...

Naši klienti so sicer zaprti, smo pa zelo odprti za nove ideje, je z nasmeškom rekel direktor zavoda za prestajanje kazni Dob Bojan Majcen in nam v njegovi pisarni dal postreči z močno črno kavo.
Okus 'zaporniške' kave sproži spomine, ki sem jih že zdavnaj pospravila v predale. Takrat je bil direktor zavoda Jože Podržaj, še zdaj ima nekje spravljeno kaseto s posnetki pogovorov, ki ste jih opravili s kaznjenci, me je spomnila Mihaela Štukelj, vodja pedagoškega dela na Dobu, ki je bila skupaj s sodelavkama z Ursiksa ves čas z nami. Takrat je ekipa Modne Jane s Sašem Radovićem in Barbaro Žnidar na čelu pripravila umetniško modni dogodek z naslovom Odprto, ki je združil navidezno nezdružljivo: poldokumentarni film, ki ga je snemala režiserka TVS Alma Lapajne, in modno revijo slovenskih oblikovalcev. Takrat so bile snemalne lokacije: zaporniška pralnica. Proizvodna hala. Samica.

Tokrat je lokacija ena sama. Ura je nekaj minut do poldneva. Čas za literarni dogodek. Mobitele pustimo v upravnikovi pisarni in se sprehodimo čez urejene zelenice, ki zmehčajo podobe poslopij, ki jih imam v spominu. Skupina moških v peščenih uniformah pod nadzorom varnostnikov odhaja v jedilnico. Nekateri od njih pomahajo. Nimajo prav veliko obiskovalcev. Obiskovalci so dogodek. Skozi nadzorno kabino, kjer nam pregledajo torbe. Nato vstopamo v podolgovat prostor, napolnjen do zadnjega kotička, v katerem, se zdi,  je zapornikov skoraj prav toliko kot uslužbenk in uslužbencev zavoda. Za trenutek preletim njihove obraze, gledajo mirno, dostojanstveno, brez pretiranega navdušenja, a vidim radovednost.

Je kdo sploh prebral knjigo, je že na začetku v svojem slogu, ki naj bi sprostil tako nas kot njega, zaklical Boris Cavazza. Samo da vemo, o čem se lahko pogovarjamo. Nihče. Aha. Zalistal je po knjigi in se ustavil pri odlomku o boksu. In začel brati. »Kot bi v boksu iskal nekaj, kar sem rabil. Nekaj, kar sem potem iskal na morju. Boks me je zdravil. V tistih dveh, treh rundah sprostiš svoje sence. In ko končaš, se počutiš čist in lahek. Podobno je pri igri. Iz sebe izčistiš svoje najtemnejše plati, vse svoje sence.«

Vmes sem lahko nemoteno strmela v obraze pred sabo, bili so popolnoma pripeti na Cavazzov glas, na njegove besede. Tisto, kar me je pretreslo, je bila popolna pozornost, s katero so poslušali. Ko čutiš, da pijejo vsako besedo, da besede padajo na točno pravo mesto, kjer se bo zgodil potres. Nikjer nisem bolj začutila, da so bili ljudje tako lačni besed. Hoteli so še. Zato je bral o prostitutkah v pristanišču, o nasilju, o tem, kako ga je spremenilo morje, kako ga je na koncu najbolj spremenilo gledališče. »Res, vsakega politika bi dal na terapijo v teater,« je ponovil na koncu. »Dal bi jim igrati najhujše negativce.« V zaporniških vrstah se je zaslišalo pritajeno hahljanje.

»In če tako pomislim, tudi za vas to ne bi bilo slabo,« je rekel.

Saj smo poskušali, se je oglasil mlad fant svetlih las in oči iz občinstva. Ja, je pritrdil drugi in povedal, da so posneli krajši film. Ideje so. Pogovor je zavil na temo o zaporniški drami bratov Taviani Cezar mora umreti, dobitniku zlatega medveda 2012, filmu, ki sta ga osemdesetletna režiserja Paolo in Vittorio Taviani posnela v zaprtem oddelku rimske jetnišnice Rebibbia. Pol leta sta preživela z zaporniki na strogo varovanem oddelku in snemala njihove priprave na uprizoritev Shakespearjeve tragedije Julij Cezar. Idejo sta dobila prav v postavitvi Dantejevega Inferna v istem zaporu Rebibbia. »Si predstavljate? Dramo v drami, v zaprtem prostoru. Shakespeare skozi telesa in emocije zapornikov. To bi bilo dobro. Teater v zaporu,« je rekel Cavazza.

Kdo bo prišel sem režirat, sem slišala nekoga iz skupine poslušalcev. Ja, kdo bo delal z nami, je zaklical drugi. Ste že bili sami kdaj v zaporu, gospod Cavazza? ga je vprašal eden od poslušalcev. Enkrat čez noč, je rekel Cavazza. Tega v knjigi ni. »No, morda bom takrat, ko bom sam prišel ven, tako šarmanten kot gospod Cavazza,« se je nagajivo nasmehnil očarljiv fant, ki je ves čas sodeloval v debati.

- Res da je gospod Cavazza še mlad, ampak vseeno upam, da ne bo trajalo tako dolgo, sem poskušala zaduhovičiti. Ni bilo duhovito. Za nekaj časa je v prostoru zavladala tišina, nato se je zaslišalo pritajeno mrmranje, tu in tam hehet.

Ga nisi prepoznala, mi je potem rekel Cavazza. To je bil Perić. Ja, je potrdil direktor Majcen, to je Ivan Perić, aretiran oktobra 2002, zaradi trojnega umora v Rovinju. Trideset let zaporne kazni. »Čeden fant, filmski obraz,« je rekel Cavazza. Obraz tega fanta mi ni šel iz glave. Še enkrat sem v Delovi dokumentaciji poiskala vse članke, povezane s primerom, in si želela, da bi lahko verjela Petru Čeferinu, ki je tudi po odločitvi evropskega sodišča 2013 trdil, »da ostaja globoko prepričan, da Ivan Perić ni morilec«.

»Kaj naj vam rečem, fantje? Lepo se imejte, najbrž tukaj zveni malo čudno,« se je na koncu nasmejal Cavazza. »Na svidenje prav tako.« Karkoli je rekel, je bilo na mestu, takoj je bil njihov. »Berite, glejte dobre filme, pišite, saj imate veliko časa.«

Medtem ko so zaporniki v spremstvu odhajali skozi zadnja vrata, je k nama pristopil visok vitek moški, z nasmejanim, zagorelim obrazom.

No, jaz sem prebral vajino knjigo, še takrat, ko sem bil zunaj, pomežikne. Ni vam čisto uspelo, da bi izvlekli tiste prave emocije iz njega, ne? Se ne da kar tako, ta Cavazza, ne?

Emocije so med vrsticami, upam, sem rekla.

Milko Škoberne, je rekel in mi stisnil roko. Me veseli. Celjski sodnik Milko Škoberne, prvi sodnik v zgodovini Slovenije, ki je pravnomočno obsojen zaradi prejemanja podkupnine.

Aha. Je bil Boško Šrot tudi tukaj? mi je ušlo. Ne, trenutno je v knjižnici, je odvrnil Škoberne.

Boško Šrot torej dela v knjižnici, Beletrina ima literarni večer za kaznjence opoldne, tisti dan so izpustili priprte v zadevi Patria, eden najbolj razvpitih zapornikov s sveta politike je od tod odšel lani decembra, noter prihajajo novi iz sveta gospodarstva.

Na poslovilni kavi v upravnikovi pisarni sem bila rahlo odsotna, kot bi se iz hodnikov spomina nenadoma jasno izluščili pogovori, ki sem jih imela pred desetimi leti s šestimi zaporniki. Dva sta bila tam zaradi umora, eden zaradi posedovanja in preprodaje mamil, drugi trije zaradi ropov. »Predstavljajte si,« mi je takrat rekel eden od fantov, »da vaju s partnerjem zaprejo v sobo za eno leto. Kaj bi se zgodilo? No, nas je tukaj skupaj tudi po petnajst. In nismo skupaj samo eno leto. Nočete vedeti, kaj vse počne petnajst tipov hkrati v eni sobi.«

Nekateri so tukaj zaprti tudi dvajset let in več, nekateri si najdejo nekoga, drugi ga zaradi tega zaničujejo. Odnosi s sojetniki; teme, ki zahtevajo poglobljen novinarski pristop. Takrat sem rekla, da se bom vrnila. In sem se, po naključju. Ne kot novinarka. Najbrž si tega ne upam, vsaj ne še; skrivam se za svojo preobčutljivostjo in hkrati izjavljam, da mi nič človeškega ni tuje. Zato je treba pisati o teh stvareh, zato so zaprti sistemi tako vznemirljivi za umetnike.

Romani in pesmi Vitomila Zupana iz zapora so čudovit primer, kako lahko zapor iz človeka iztisne najlepše, najčistejše in najbolj strašno. Česa vsega je zmožen človek, kaj vse se lahko zgodi v trenutku, ko pade zavesa. Nekdo za temi zidovi je ubil človeka, ki je fizično zlorabljal njegovo sestro, jo navlekel na droge. Ni opravičila za umor. Ampak lahko razumem. Atmosfera v zaporu, atmosfera filma v zaporu, literatura, napisana v zaporu, vse to nas sooča s tem, da smo v vsakem trenutku postavljeni pred odločitve. Do zdaj smo se, vsaj s stališča države, očitno odločali prav. Mi smo zunaj, oni so notri. Nihče od nas zunaj v resnici ne more z gotovostjo reči, kaj bi storil v skrajnih okoliščinah. Mislimo, da poznamo mehanizme, imamo srečo, da smo rojeni v okolje, ki nas je opremilo s samonadzorom, z vrednotami, kaj je prav in kaj narobe, z empatijo, s sočutjem. In če smo torej res opremljeni z empatijo, kot pravimo, potem jo lahko preverimo takoj zdaj. Vsako človeško bitje ima pravico, da živi človeka dostojno življenje. Tam notri so nekateri, ki so to pravico do odvzeli drugim. Nekateri tudi zato, ker so jim to pravico odvzeli že v otroških letih njihovi skrbniki.

»Včasih je težko razumeti, da je vsak storilec kaznivega dejanja v določenem delu sebe tudi žrtev,« mi je pred časom rekla Slavenka Drakulić, ki temo družinskega nasilja raziskuje v zadnjem romanu. Včasih je dovolj trenutek neprištevnosti, vpliv alkohola, drog, nasilje v otroških letih, ki je rodilo novo nasilje. Brezizhodna eksistenčna situacija. Včasih res zgolj hladnokrven zločin. Ni opravičila. A kot je rekel eden od režiserjev zaporniške drame Paolo Taviani: »Upam, da si bodo tisti, ki so videli najin film, rekli, da tudi tisti zapornik, ki je obsojen grozovitega dejanja, je in ostaja človeško bitje.«

Kakšne bodo možnosti, da začne znova, je odvisno tudi od nas, na tej strani.