Tiskane izdaje
Devetnajstega aprila letos se je pred Moderno galerijo na Shodu za znanost zbralo okoli 800 raziskovalk in raziskovalcev z zahtevo za dvig javnoproračunskih sredstev na 1 odstotek do leta 2020 ter z zahtevo za novi zakon, ki bo modificiral »originalni« način financiranja. Zato tudi zahtevamo, da se v rebalansu proračuna nameni vsaj 40 milijonov dodatnih sredstev. Kje smo danes?
Junij je med drugim mesec poročil, tudi tistih polletnih. Ta v raziskovalnih ustanovah pišemo predvsem za uradnice in uradnike na agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS), za ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter za ministrstvo za finance, saj resno načrtovanje dela predvideva letni cikel, pa naj se ta začne z januarjem ali s septembrom oziroma oktobrom. Najkasneje junija nas dosežejo tudi poročila drugih sorodnih ustanov v »domovini in tujini«, med katerimi sta še posebej zanimivi poročili ARRS in avstrijskega sveta za raziskovanje in tehnološki razvoj (Rat für Forschung und Techologieentwicklung), vse več pa nas je takih, ki nekaj let prebiramo obe poročili in smo že tri leta zapored na začetku poletja vsakič znova poparjeni, užaljeni, zgroženi …, odvisno od stopnje odstopanja od razmer, ki jih opisujeta. Zadnji dve leti že ob pogledu na obliko enega in drugega poročila. Slovensko namreč že od zunaj zaznamuje prazna pretencioznost oziroma je že na ven očitno, da v bistvu sploh ne gre za poročilo o raziskovalnem delu. Že na prvi pogled postane jasno, da gre predvsem za uprizarjanje znanosti, in ne za znanost samo.
Ob branju poročila (od kazala do fotografij pristojnih uradnikov, z vmesnim delom, ki deloma celo govori o organiziranju in financiranju raziskovalnega dela) se ta občutek samo še stopnjuje. Čeprav nas pri takih dokumentih praviloma zanima vsebina, ne moremo mimo očitne razlike v predstavitvi vsebine v obeh poročilih. Vzemimo za primer slikovno gradivo: zdi se, da je fotografija direktorja ARRS vsako leto malo večja, po drugi strani pa njegovo poročilo vsako leto ponuja manj vsebine. Pred dvema letoma je bilo iz poročila ARRS še mogoče razbrati, katera od raziskovalnih ustanov je pridobila največ tujih in domačih sredstev, a tega iz zadnjega poročila ni več mogoče ugotoviti. Predvsem pa v slovenskem poročilu ne najdemo niti privida vizije oziroma opisa poslanstva, pa naj gre za poslanstvo znanosti ali poslanstvo agencije. To je še toliko bolj očitno, če vzporedno beremo tudi poročilo sklada za znanost in raziskovanje (Fond für Wissenschaft und Forschung, FWF). V slednjem so vizija in cilji sveta in znanosti v Avstriji nasploh poudarjeno predstavljeni vsaj štirikrat, vsaj dvakrat v vsakem zvezku poročila.
Čeprav se vse ne začne in ne konča pri denarju, vsako leto v obeh poročilih najprej poiščemo finančni izkaz. Iz avstrijskega poročila je razvidno, da Avstrija od preteklega leta (2016) za raziskovanje namenja 1 odstotek javnoproračunskih sredstev, upoštevajoč druga sredstva dežel, gospodarstva in darovalcev pa skupaj 3,75 odstotka.
Poleg tega avstrijski svet za raziskovanje predlaga avstrijski vladi, naj do leta 2020 proračun FWF nameni dodatnih 200 milijonov evrov na leto! Dvesto milijonov! Številka je razumljiva šele, če vemo, da celoten proračun ARRS za leto 2017 znaša dobrih 140 milijonov. Severni sosedi torej več namenjajo samo povišanju sredstev ...
Avstrijski poročevalci se vedno zgledujejo po najbolj razvitih državah, pri čemer ob Danski, Švedski, Nizozemski in Finski najpogosteje izberejo Švico z njenim rekordnim vložkom v raziskovalne projekte in programe znotraj in zunaj države. Ob tem skrbno spremljajo trende v vseh državah EU28, med katerimi po izkazih vseh vlaganj Sloveniji niti ne kaže tako zelo slabo. Žal pa to velja samo na papirju, saj so v slovenskih izkazih upoštevana sredstva, ki jih v avstrijski statistiki ne srečamo!
In prav ta del poročila kaže na jedro problema. Ne samo, da se slovenske politične elite, ki razporejajo proračunska sredstva, požvižgajo na znanost, svojo ignoranco in neznanje so pripravljene maskirati z lažnim prikazovanjem resničnega stanja, v tem primeru resničnih vlaganj v znanost. Ne samo da si ne pustijo dopovedati, da je znanost enako razvoj, svojo nevednost so s pomočjo uradnic in uradnikov na treh ministrstvih pripravljeni prirejati z netočnimi podatki. Pri tem prednjači aktualna ministrica za znanost Maja Makovec Brenčič, ki ob vsaki priložnosti hiti dopovedovati, da je aktualna vlada na njeno pobudo ustavila trend padanja sredstev za znanost, ki smo mu bili priča do leta 2015, ko je to področje glede na leto 2009 izgubilo več kot 25 odstotkov sredstev – za primerjavo: več sredstev je v istem obdobju izgubilo samo še področje socialnih zadev. Pri tem ministrica pozablja, da jo aktualna gospodarska rast lahko v kratkem postavi na laž. Če opazujemo odstotek BDP, se lahko na koncu leta namreč znova izkaže, da so javnoproračunska sredstva za znanost padala tudi v letu 2017. Morda ministrica pri tem računa na sredstva evropskega kohezijskega sklada, ki pa so (za zdaj) na voljo samo tistim ustanovam, ki razpolagajo s 50 odstotki lastnih sredstev. Takih raziskovalnih ustanov v Sloveniji ni. Dva največja naravoslovna inštituta bi se za ta denar lahko potegovala, vendar le ob pomoči lokalnega gospodarstva, kar pomeni, da bi večina sredstev znova obšla raziskovalke in raziskovalce.
Če opazujemo odstotek BDP, se lahko na koncu leta izkaže, da so javnoproračunska sredstva za znanost padala tudi v letu 2017, je prepričan Oto Luthar, direktor ZRC SAZU. Foto Jure Eržen/Delo
O zakonu
Vrhunec sedaj že žaljivega uprizarjanja interesa za znanost v Sloveniji predstavlja nastajanje novega zakona o raziskovalni dejavnosti. Gre za burko, ki se je po mnenju nekaterih začela že leta 2008, nedvoumno pa 2013, ko je takratni minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo skupini predstavnikov raziskovalnih inštitutov, univerz, gospodarske zbornice, sindikatov in ministrstva za gospodarstvo poveril pripravo predloga zakona in ga osem mesecev kasneje (junija 2014) tudi dobil. Še enkrat kaže poudariti, da mu je skupina soavtoric in soavtorjev na mizo prinesla celovit predlog: ob posameznih členih zakona še njihovo obrazložitev skupaj s predpisanim vsebinskim uvodom. Nato sta minili slabi dve leti ignoriranja vsake pobude, da bi delo nadaljevali, res pa je tudi, da sta se vmes zamenjali dve ministrici in ena kandidatka za ministrico, ki dlje od kandidature ni prišla.
Gospa Makovec Brenčič, ki ministrstvo vodi zadnji dve leti, je predlog novega zakona obljubila za konec leta 2015, nato rok prestavila na konec leta 2016, nakar je ministrstvo februarja letos predstavilo zgolj ohlapna izhodišča za zakon. Po dveh letih uprizarjanja smo dobili gradivo, ki so ga mesec kasneje zavrnili tako Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije (KOsRIS) kot tudi Rektorska konferenca in sindikati. Aprila je sledil poziv za sestavo nove skupine, ki naj bi vendarle pripravila zakonski predlog, vendar so članice in člani že na prvem skupnem srečanju, 30. junija 2017, izvedeli, da je njihovo delo omejeno na komentiranje tega, kar bo nastalo na ministrstvu, pri čemer se ministrstvo do sedaj ni premaknilo naprej (žal pa tudi ne nazaj) od februarskih »izhodišč«, ki so bila večinsko zavrnjena. Poleg običajne mimikrije je vodstvo ministrstva dalo vedeti, da vztraja pri tem, da zakon nastane pri njih, tj. v pisarnah ministrstva. To v resnici pomeni, da je raziskovalna sfera obsojena na dve slabi alternativi: bodisi se v preostanku mandata aktualne vlade na tem področju ne bo zgodilo nič, razen uprizarjanja seveda, bodisi bo v parlamentarni postopek poslan predlog zakona, ki bo ne samo neusklajen z najpomembnejšimi akterji v raziskovanju, temveč tudi odtujen od realnih razmer in problemov v tej dejavnosti.
Rebalans proračuna
Uprizarjanje dela bo, kot kaže, ostalo zaščitni znak ministrstva tudi oziroma še posebej v okviru prizadevanj za zvišanje proračunskih sredstev za znanost, saj ministrica vztraja pri zgodbi, da je prav ona prva prekinila padanje sredstev, vse pogosteje pa se izgovarja tudi na pozitivne poslovne rezultate raziskovalnih inštitutov. Če pustimo ob strani podrobno razlago, kako se javni raziskovalni zavodi sploh še držijo nad vodo (nič nove raziskovalne opreme, odslavljanje raziskovalk in raziskovalcev, nedopustno varčevanje pri terenskem delu in materialnih stroških), ne moremo mimo očitnega ignoriranja dejstva, da je Slovenija po vlaganjih v znanost pristala na dnu lestvice držav članic EU. To je za razvoj naše države lahko pogubno. To je približno tako, kot če bi od simfoničnega orkestra pričakovali, da bo s polovično zasedbo zagotovil vrhunsko izvedbo predpisanega repertoarja.
Še posebej problematično pa je razumevanje aktualnega načina financiranja raziskovalne dejavnosti v Sloveniji. Bolj ko ministrici in državnemu sekretarju (in vsem, ki so nas pripravljeni poslušati) skušamo razmere razložiti tudi s primerjavo z razvitimi in srednje razvitimi državami, bolj nam razlagajo, da morajo biti raziskovalke in raziskovalci nenehno na preži za novimi projekti, ker sicer ne bomo »konkurenčni« … Obenem pa prikrivajo dejstvo, da je vsako leto razpisanih manj projektnih sredstev – z neizvajanjem letnega razpisa za projekte in z raztezanjem razpisnega obdobja je ARRS samo v projektnem delu od leta 2011 privarčevala za več kot dve proračunski leti sredstev. Ne moremo mimo neke zares simptomatične točke: ARRS, ki deli projektna sredstva, že nekaj let varčuje celo pri sredstvih za tuje recenzente, ki ocenjujejo prijavljene projekte in na koncu odločajo o tem, kdo bo prejel raziskovalna sredstva. Da bi privarčevala pri tej postavki, je ARRS že pred nekaj leti uvedla kvoto t. i. »neposredno uvrščenih v drugi krog razpisa« in s tem zmanjšala število prijavljenih projektov. Vzrok zmanjšanja torej ni slabša kvaliteta projektov, temveč že omenjeno varčevanje pri tujih recenzentih (!).
Tudi zato hkratnega (teoretičnega) razglabljanja o 120-odstotnih zaposlitvah najboljših raziskovalk in raziskovalcev – pa jim ne morejo zagotoviti niti 100-odstotnih – ni mogoče razumeti drugače kot še en dokaz zgolj uprizarjanja dela, in ne dejanskega reševanja katastrofalnih razmer v slovenski znanosti.
Zaradi vsega naštetega se je 19. aprila letos pred Moderno galerijo zbralo okoli 800 raziskovalk in raziskovalcev in zato si tudi po Shodu za znanost prizadevamo za dvig javnoproračunskih sredstev, namenjenih za znanost, na 1 odstotek do leta 2020 in za nov zakon, ki bo modificiral »originalni« način financiranja. Zato tudi zahtevamo, da se v rebalansu proračuna znanosti že letos nameni vsaj 40 milijonov dodatnih sredstev. S to vsoto bi namreč lahko »kupili« nekaj časa za dolgoročno ureditev najbolj perečih problemov na področju znanosti v Sloveniji.
Vmes bomo še naprej pogledovali proti Avstriji, kjer so, primerjalno gledano, razmere bistveno boljše in kjer si raziskovalke in raziskovalci prizadevajo za čim boljše rezultate, čeprav imajo večji del plače zagotovljen.
Oto Luthar, ZRC SAZU.
Besedilo so podprli članice in člani Organizacijskega odbora Shoda za znanost, ki se še naprej zavzemajo za dvig proračunskih sredstev, namenjenih za znanost, na 1 odstotek BDP do leta 2020, pripravo in sprejem ustreznih in usklajenih zakonskih rešitev ter oblikovanje stalne skupine kompetentnih sogovornikov na strani vlade, kratkoročno pa za takojšnjo namenitev 40 milijonov dodatnih sredstev za reševanje slovenske znanosti v letošnjem letu ter določitev fiksnega, vnaprej znanega termina projektnega razpisa ARRS.
Sabina Autor (Pedagoški inštitut), Mateja Gosar (Geološki zavod Slovenije), Muharem Husić (Kemijski inštitut), Janoš Ježovnik (ZRC SAZU), Marina Lukšič-Hacin (ZRC SAZU), Gregor Majdič (Univerza v Ljubljani), Boštjan Nedoh (ZRC SAZU), Janez Pirc (Inštitut za narodnostna vprašanja), Jože Pungerčar (Inštitut Jožef Stefan), Ana Rotter (Nacionalni inštitut za biologijo), Petra Svoljšak (ZRC SAZU), Jana Šimenc (ZRC SAZU), Tjaša Tolar (ZRC SAZU), Aleš Vaupotič (Univerza v Novi Gorici), Nataša Zabukovec (Kemijski inštitut), Igor Ž. Žagar (Pedagoški inštitut)
