Interregnum

V govoru ob slovesni prisegi je petinštirideseti ameriški predsednik inavguriral svojo doktrino Najprej Amerika. Ta daje prednost nacionalnemu interesu, ki nujno ne sovpada z interesi zgodovinskih zaveznikov Združenih držav. Liberalni sistem je že dlje pod pritiskom in doba globalizacije pod ameriškim voditeljstvom v zatonu, izolacionizem in protekcionizem Donalda Trumpa, ki pomenita odmik od dosedanje strateške smeri, sta njen nov, močan simptom.

Z inavguracijskim govorom je ameriški predsednik Donald Trump potrdil novo paradigmo. Proces razgrajevanja globalnega sistema, ki je nastal na ruševinah druge svetovne vojne, se je začel že mnogo prej. Petinštirideseti ni vzrok, je samo – kot britanska odločitev o odhodu iz Evropske unije in grozodejstva trajajoče sirske vojne – najočitnejše znamenje zatona Zahoda. In vendar v zunanjepolitičnem sloganu volilne kampanje, America First, zdaj je postal doktrina, odzvanja neko drugo politično geslo, Deutschland über alles. Znamenje je zlovešče. Novi ameriški predsednik ponuja perspektivo mednarodne politike, ki je bliže protekcionizmu in nacionalizmu iz tridesetih let kot pa čemurkoli, kar je bilo videti v Beli hiši po letu 1945, je aktualni trenutek strnil Foreign Affairs. S Trumpom vstopamo v obdobje nove politične konstelacije, dilema ostaja, ali bo prihajajoča administracija svojo vizijo udejanjila. Združene države že nekaj časa označujejo za »ambivalentno supersilo«, poslej bo postala še bolj vprašljiva ključna vloga Združenih držav v mednarodnem sistemu.

Povojni sistem

Prva polovica preteklega stoletja, obdobje med letoma 1914 in 1945, je bilo eno najtemačnejših v moderni zgodovini. Po dveh svetovnih vojnah, globalni depresiji in tiraniji je transatlantski Zahod oblikoval globalni ekonomski in politični sistem: države je medsebojno povezal z mednarodnimi institucijami, zavezništvi in sporazumi, ki so prepletli sodelovanje do te mere, da konflikt ne bi bil več mogoč.

Nastale so brettonwoodske institucije: Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka, Splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT), ki ga je sredi devetdesetih zamenjala Svetovna trgovinska organizacija (WTO), in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Ustanove so bedele na povojno obnovo Evrope in promovirale globalni ekonomski razvoj, leta 1949 ustanovljeno severnoatlantsko zavezništvo Nato je postalo temelj zahodnega varnostnega sistema. Del tega je tudi evropski projekt, z rimsko pogodbo leta 1957 ustanovljena Evropska gospodarska skupnost, iz katere je nastala Evropska unija. Na čelu svetovne piramide so bile Združene države Amerike, z največjo ekonomsko, politično, vojaško, diplomatsko in kulturno močjo, vse druge države so bile prešibke in presiromašne. Trumanova administracija je prekinila dotedanjo tradicijo, z Marshallovim planom pomoči za zahodno Evropo je leta 1948 izdatno investirala v obnovo opustošene, obubožane celine. Podpirala je prozahodne demokracije, Angleži so ji med drugim prepustili Grčijo, kjer je postavila vojaška oporišča. Evropa si je opomogla, kapitalizem je cvetel.

Sledilo je 70 razmeroma uspešnih let, čeprav z veliko inflacijo v sedemdesetih letih, nato s finančno in ekonomsko krizo, ki se je začela 2007, bila je največja po véliki depresiji 1929. Geopolitično je bilo to obdobje hladne vojne, končalo se je s padcem Sovjetske zveze leta 1991, in številnih vročih vojn: korejske (1950–1953), vietnamske (1955–1975), prve zalivske vojne (1990–1991) in druge, iraške (2003–2011), v vseh so sodelovale Združene države. Med velikimi, ekonomsko razvitimi silami vojne ni bilo. Po padcu berlinskega zidu je Združenim državam pripadla vloga hegemona.

Zahodni svet je bil zavezan polni zaposlenosti in vsaj nekakšni obliki socialne države ter viziji vse tesnejšega sodelovanja. Washington je kazal splošno privrženost demokraciji in odprtosti, vendar je prevečkrat podpiral diktatorje in sprejemal cinične odločitve, ki so koristile njegovim interesom. Mitologija, ki se je bila razrasla okoli pojma povojni mednarodni red, je pretirana, piše Joseph Nye s Harvarda.

Zdaj, ko je poražencev globalizacije več kot zmagovalcev, pridobila je samo finančna, ekonomska in politična elita, je eno največjih vprašanj našega časa postala neenakost. Vtkana je v monopolistični kapitalizem, a prepričanje, da sistem ni več pošten, je zdaj vsesplošno, Zahod je preplavilo véliko razočaranje. O upanju, ki je zaznamovalo leto 1989, annus mirabilis, ni ne duha ne sluha. Z nizko rastjo, večjo brezposelnostjo in izginjanjem srednjega razreda, in brez njega ni demokracije, se povsod krepi populizem, prevladujoči občutenji sta strah in jeza. Amerika ima Trumpa, Otok brexit, v Franciji, ne glede na pomladni volilni izid, že dlje vse določa Marine Le Pen, na evropskem vzhodu uspevajo »neliberalne demokracije«. Ideali, ki so bili nekdaj temeljna sestavina modernega sveta – s prosto trgovino, demokracijo, človekovimi pravicami –, zamirajo.

Geopolitična enačba

Ostajamo z vprašanjem, kaj prihaja. Trump izjavlja, da so stroški vzdrževanja svetovne ureditve večji od njenih prednosti in da bodo Združene države poslej varovale svoje meje in ne meja drugih. Morda pa se je »ameriško stoletje« končalo 8. novembra 2016. Mnogi govorijo o dolgoročnem preobratu zaradi nezadržnega vzpona azijskih gospodarstev. Nova svetovna ureditev s Kitajsko na čelu? Ta zadnja je edina sila, ki se lahko kosa z Združenimi državami, in je očitno tudi edina obsesija zdajšnje Bele hiše, ugotavlja Jean-Marie Colombani, nekdanji urednik francoskega Monda.

Kitajska v doglednem času ne bo prehitela Združenih držav, toda mednarodna ureditev v 21. stoletju bo neizogibno drugačna že zaradi razpršene moči. V vse bolj kompleksnem svetu so vlade razmeroma nemočne, izzivi, kot so finančna stabilnost, podnebne spremembe ali terorizem, so transnacionalni, moč se pomika od držav k nedržavnim akterjem, pojasnjuje Nye. Kljub dramatični gospodarski rasti Kitajska še vedno zaostaja za Ameriko, sploh pa je ekonomska moč samo del geopolitične enačbe. Harvardski profesor niza podatke, da Američani dajejo štirikrat več za vojsko kot Kitajci, slednji češ da ne morejo izključiti ZDA iz zahodnega Pacifika, še manj izvajati globalne vojaške hegemonije. Moč pomeni predvsem sposobnost, da od drugih dobiš, kar hočeš, in, sodeč po kazalnikih »mehke moči«, so Združene države še vedno na prvem mestu in Kitajska na osemindvajsetem.

Številni vidijo rešitev v koncertu vélikih sil, med drugim Henry Kissinger, pa čeprav je kot ameriški zunanji minister in svetovalec za nacionalno varnost sam ravnal popolnoma drugače. Tudi po pol stoletja nismo pozabili, da je stal v ozadju tako gnusne politike, kot je bilo bombardiranje Kambodže in strmoglavljenje demokratično izvoljenega Allendeja v Čilu. Kissinger veliko razglablja o ravnotežju sil v mednarodnem sistemu, zavzema se za ameriško voditeljstvo, ki naj ohrani svetovni red. Njegov model je »evropski koncert« oziroma ravnotežje velikih evropskih sil, trajalo je od konca napoleonskih vojn leta 1815 do 1914. Navdihuje ga vestfalski model suverenih držav z enakim statusom znotraj sistema, pisal je o tem, da bi se morali ameriški voditelji zgledovati po takih, kot sta bila Klemens von Metternich in Otto von Bismarck.

Od 16. stoletja pojem koncerta, uporabljan v diplomatskem pomenu, označuje države, ki delujejo harmonično, sporazumno, soglasno; ob vprašanjih splošne stabilnosti in temeljnih vrednot pustijo medsebojno tekmo ob strani. Sodelovanje med narodi je vzpostavilo trden sistem, ki je skoraj sto let ohranjal mir v Evropi, če ne upoštevamo nekaterih izjem, denimo francosko-pruske vojne 1870. Duh njegovih ustvarjalcev še danes velja za zelo modrega, lepi scenariji prihodnje mednarodne ureditve in multipolarnega sveta se zgledujejo po evropskem koncertu, v katerem bi sodelovale velike svetovne sile.

Dobro je, če o teh stvareh razmišljajo tudi majhne države. Navsezadnje geopolitični premiki sovpadajo s časom rojevanja in umiranja držav.