Tiskane izdaje
Število žrtev terorizma, v primerjavi z drugimi vzroki nasilne smrti, je v zahodni Evropi razmeroma nizko. Tako v preteklosti kot danes gre za nekaj sto ljudi. To sicer v ničemer ne zmanjšuje šoka in bolečine ob izgubi vsakega človeškega življenja, pomeni pa, da še en ali dva napada, kot sta bila tista v Nici in lani jeseni v Parizu, lahko postavita statistično primerjavo na glavo.
Podatki časnika Guardian zajemajo zgolj zahodno Evropo in torej izključujejo nekatere druge države, na primer Rusijo, v kateri je resna grožnja terorizma, predvsem pa Turčijo, kjer je v zadnjem letu v vrsti grozljivih terorističnih napadov življenje izgubilo na stotine ljudi.
Najpomembnejši razlog za dvom o Guardianovem optimizmu pa je ta, da se glavna nevarnost terorizma ne skriva zgolj v številu žrtev, ampak predvsem v učinkih, ki jih teroristi s svojimi napadi želijo – in jim tudi uspeva – doseči.
In v tem zadnjem pogledu je Islamska država (Isis) najambicioznejša, najbolje pripravljena in – vsaj doslej – najbolj učinkovita teroristična organizacija v novejši zgodovini.
Razlogov in okoliščin za to je več. Vseh ni ustvaril Isis, jih pa izjemno spretno in inteligentno uporablja in izkorišča.
Isis je teroristična organizacija s fizičnim ozemljem in paradržavnimi institucijami. To ima izjemen simbolni, a tudi strateški pomen. Teroristična paradržava je, v očeh privržencev, prepričljiva in uresničljiva alternativa družbam, v katerih živijo ali iz katerih izhajajo. Fizično ozemlje je tudi ključno v rekrutiranju novih članov – tujih borcev – in njihovo pošiljanje na teroristične misije po Evropi. Pred leti je bil vstop v Al Kaido zapleten projekt, pridružitev Isisu pa je bila precej dolgo na dosegu rok vsakega šestnajstletnika s potnim listom in dovolj denarja za letalsko vozovnico do Turčije.
Učinkovit odgovor in končna zmaga nad Isisom zato zahtevata tudi konec Isisa kot paradržave. To vključuje tudi vojaško posredovanje, a ne v obliki tragedije zmešnjav, ki smo ji bili priča doslej. Upamo lahko, da nedavni ameriško-ruski dogovor o premirju in skupnem delovanju proti Islamski državi označuje konec operacij vseh proti vsem in začetek skupne in učinkovite akcije proti skupnemu sovražniku.
Nevarnost Islamske države se odraža tudi v izbiri ciljev in izjemni brutalnosti napadov. Cilji v ničemer niso naključni, ampak so načrtno usmerjeni proti temeljnim simbolom družbe, države in našega načina življenja. V Franciji so bili marca 2012 v Montabaunu in Toulousu napadeni vojaki, potem pa še učenci judovske šole. Sledili so napad na Charlie Hebdo, pariški napadi na goste restavracij, obiskovalce koncerta in poskus napada na nogometne navijače. V Nici je umrlo 86 domačinov in turistov, ki so proslavljali francoski državni praznik. Slabih štirinajst dni kasneje je bil v cerkvi ubit katoliški duhovnik.
V napadih je mogoče razbrati vzorec, simboliko in logiko. Analiza te logike, ki kaže, da bi naslednji cilj lahko bili otroci, je pripeljala do izjemno okrepljenih varnostnih ukrepov pred izobraževalnimi ustanovami. Gre za nevarnost, na katero smo starši dramatično opozorjeni vsako jutro, ko pripeljemo otroke v šolo.
Partitura, po kateri slepo igramo
Učinkovit odgovor proti Isisovemu terorizmu zato zahteva tudi učinkovitejše varnostne, represivne in preventivne ukrepe. Res je, da v svobodni družbi ni stoodstotne varnosti, kar pomeni, da bo mesto, kot je Pariz, vedno ranljivejše kot severnokorejski Pjongjang, a za zaščito in preprečevanje terorizma evropske države, predvsem pa njihove varnostne službe lahko in morajo narediti več. Novi napadi so verjetni, morda celo neizogibni, a v boju proti terorizmu nismo nemočni. Vsakršno tovrstno govoričenje je voda na mlin Islamske države.
Tretja, in morda najpomembnejša značilnost Isisove različice terorizma je dejstvo, da končno dosego svojih ciljev načrtuje in dosega s pomočjo nas samih. Naša reakcija je ključni element strategije načrtovalcev terorističnih napadov. Če tega ne razumemo ali ne želimo razumeti, bo terorizem uspešen v uresničitvi svojega glavnega in končnega cilja – diskreditaciji in uničenju družbenega in političnega modela, ki je bil zgrajen po drugi svetovni vojni in ki temelji na človekovih pravicah in pravicah manjšin, solidarnosti, humanizmu, liberalni demokraciji in vladavini prava.
Strategi terorizma se zavedajo, da nimajo moči, da bi uničili naš način življenja in naše vrednote. Prepričani pa so, da nas lahko pripeljejo do tega, da to opravimo namesto njih. Kalifat z bombami piše partituro, po kateri slepo in predano igra in pleše rastoča množica evropskih kanibalov svobode.
Za prepoznavanje sostorilstva v izvajanju Isisovih načrtov obstaja enostaven, a zanesljiv preizkus. Preprosto se je treba vprašati, ali posamezno dejanje, odziv, izjava, politični program, medijska objava, vladni ukrep in načrt ustreza Islamski državi ali ne. Ali prispeva k uresničevanju njenega končnega cilja – oslabljene, diskreditirane, konfliktne evropske družbe, ki jo namesto enotnosti in solidarnosti označujejo delitve po nacionalnih, predvsem pa po etničnih, kulturnih in verskih značilnostih. Družbe in političnega sistema, ki temelji na strahu in sovraštvu med posamezniki in skupinami, ki jo sestavljajo. Družbe, ki zaradi svoje razdeljenosti ni zmožna skupnega, racionalnega in učinkovitega odgovora na kakršen koli izziv, pa naj bo ta ekonomski, družbeni ali varnostni. Ki je oslabljena ali celo nemočna v boju proti terorizmu.
Demagogi in fantasti
Ne gre za nikakršno teorijo zarote. Ni tajnih sestankov v zakotnih krčmah na neznanem kraju in ob neznanem času, na katerih bi Isisovi vohuni delili kuverte z navodili o tem, kaj naj vpijejo tetovirani in od domoljubja zaripli protestniki, koga je treba pretepsti in kateri azilni dom je treba zažgati, kakšna naj bo uredniška politika posameznih medijev ali kaj naj populistični politiki tvitajo in zapisujejo v svoje programe. Desničarski populisti – ki jih je Visoki komisar ZN za človekove pravice Zejd Raad al Husein nedavno označil za »demagoge in politične fantaste« – v Isisovem strateškem načrtu ne sodelujejo naklepno ali zato, ker bi si bili ideološko blizu. To počnejo zaradi lastnih političnih koristi in dobičkov.
Podobno je z mediji, saj jih vse več ugotavlja, da se sovraštvo in strah prodajata bistveno bolje kot etični kodeks novinarskega poklica. Kar se tiče javnega mnenja, večina tistih, ki podpirajo in volijo demagoge in politične fantaste, enostavno verjame, da so za vse njihove stiske in težave krivi »drugi«. Muslimani, begunci, v sili – kot v primeru brexita – pridejo prav tudi Romuni in Poljaki.
Zejd Raad al Husein ima seveda prav, ko pravi, da nacionalističnih demagogov ne kaže enačiti s teroristi, a dejstvo je, da je njihova družbena vizija v mnogočem zrcalna podoba tiste, ki jo ponuja Islamska država. Binarni, črno-beli svet, razdeljen po verskih, etničnih in kulturnih ločnicah, svet, ki temelji na sovraštvu ali nestrpnosti do vseh, ki so drugačni. V tem je logika in cilj Isisovega terorizma. Bolj ko smo si podobni, močnejši je – vsaj v očeh trenutnih, še bolj pa bodočih privržencev – videz legitimnosti in uresničljivosti kalifata kot alternativne družbene ureditve. Dejstvo, da mnogi v Evropi ne vedo, ne razumejo, ne verjamejo ali jih cinično ne zanima to, da delujejo kot podizvajalci terorističnega projekta, v ničemer ne spreminja dejstva, da je tako.
Ta ugotovitev je ključna za uspešen boj proti terorizmu. Pove nam, da uspeh in končna zmaga nista odvisna in dosegljiva zgolj z vojaškimi operacijami in boljšim delovanjem varnostnih služb – čeprav je oboje seveda izjemno pomembno. Če želimo resnično premagati teroriste, se moramo ukvarjati tudi sami s seboj.
To seveda ne bo enostavno, a v tem, da končni uspeh teroristov zahteva naše sodelovanje, je tudi žarek upanja. Če jim odrečemo sodelovanje, je njihov projekt obsojen na propad.
Začnemo lahko s kritično oceno načina, po katerem večina ljudi danes sprejema in oddaja informacije in oblikuje svoja stališča. Internet ni le spremenil in olajšal delovanja teroristov – ki nove informacijske tehnologije učinkovito izrabljajo v logistične in propagandne namene –, ampak je spremenil tudi način, kako se odzivamo na terorizem ali kakršen koli drugi družbeni izziv in pojav. Upanje, da bo internet podrl vse komunikacijske meje in dejansko povezal svet, je zamenjala realnost zaprtih informacijskih ekosistemov, znotraj katerih si somišljeniki izmenjujejo v dejstva zakamuflirane emocije, in sicer zato, da si dodatno okrepijo že vnaprej oblikovana stališča. Podoba je nekoliko karikirana, a žal ne dovolj.
Odgovor seveda ni v ukinitvi interneta niti v cenzuri in državnem posredovanju in omejevanju svobode govora, a potreben je odločnejši in učinkovitejši družbeni in politični odgovor na sovražni govor, poleg tega pa tudi inovativno odpiranje komunikacijskega prostora in učinkovitejše omogočanje dostopa do dejstev, različnih in kritičnih mnenj in stališč. K temu bi lahko in morali prispevati tudi tradicionalni mediji, a žal proces teče v obratno smer.
Prerekanje zaradi
Terorizem, v navezi s populizmom, izjemno spretno izkorišča tudi rezervoarje nezadovoljstva, ki jih je globalizacija brez ekonomskih in socialnih varovalk in korektivov ustvarila med prebivalstvom v razvitem svetu, tudi v Evropi. Večini ljudi v teh družbah, srednjemu in nižjemu sloju, je v zadnjih desetletjih ekonomski in družbeni položaj v najboljšem primeru stagniral, če se ni poslabšal. Namesto osredotočenosti na ekonomske in politične razloge za takšno stanje se z manipulacijo ustvarja polarizacija glede kulturnih, etničnih in verskih identitet in razlik.
Ekonomski in družbeni poraženci se, namesto da bi skupaj iskali in zahtevali rešitve, spopadajo med seboj. Politične bitke se ne vodijo glede ekonomskih in družbenih izzivov in težav, ampak se osredotočajo na identiteto. Kdo smo oziroma, predvsem, kdo nismo. Gre za identiteto, ki je negativna in izključujoča. Ukvarjamo se z grotesknim prerekanjem glede burkinijev, burk in civilizacijskega pomena svinjine na vsakem evropskem krožniku. Enakost med spoloma je gotovo ena od temeljnih vrednot, na katerih temelji naša družba, in glede tega ne kaže sklepati kompromisov, a odgovor gotovo ni v politično motivirani prisili nad ženskami, v imenu njihovega dostojanstva in svobode.
Zaostrovanje poteka na obeh straneh identitetne polarizacije. Ustvarja okoliščine za nadaljnjo radikalizacijo posameznikov, kar je spet voda na mlin Islamske države. Obsedenost z identiteto v politiki je v nedavnem govoru ostro obsodil francoski predsednik François Hollande, in to upravičeno, saj je to glavna tema prihajajočih predsedniških volitev v državi. Desetletij ekonomske nepravičnosti in napak nam seveda ne bo uspelo preseči v nekaj mesecih, lahko pa začnemo s kritično in odkrito razpravo o resničnih vzrokih in rešitvah za nastali položaj.
Kako zmagati?
Učinkovitejši boj proti terorizmu zahteva tudi ustreznejši odgovor na begunsko krizo. Razlog ni v tem, ker bi begunci prihajali med nas s slabimi nameni, ampak zato, ker je kaos na mejah – povzročen z odsotnostjo skupne, učinkovite, humane in racionalne politike ter z nacionalističnim in demagoškim političnim izkoriščanjem krize – dejansko resna varnostna grožnja, povzroča humanitarno katastrofo in ustvarja plodna tla za družbene delitve, napetosti in konflikte.
Zmage nad terorizmom ne bo, dokler se ne bomo kritično pogledali v ogledalo. Priča smo naglemu vzponu politike, ki nam na račun naše svobode in naših vrednot obljublja varnost. To je izjemno nevarno zavajanje. Teroristične nevarnosti ne bomo premagali, dokler se ne bomo odločneje uprli nevarnosti političnega populizma. Tukaj ne gre le za skrajno desnico, ampak tudi za naraščajoči del mainstream politike, ki s sotto voce nacionalizmom, paranojo in demagogijo dejansko legitimizira skrajna stališča in tako olajšuje uresničevanje Isisovih ciljev.
Čas je, da javno, glasno in odločno povemo, da populizem ni le moralno vprašljiv projekt brez kakršnih koli učinkovitih odgovorov na izzive, ki so pred nami, ampak predvsem to, da je s svojo politiko izključevanja in delitev resna in neposredna grožnja naši skupni varnosti.
Matjaž Gruden je direktor
