Iskanje izgubljenega dolgčasa

Sem res postal odvisen od mobilnika, se je vprašal ameriški programer Kevin Holesh. Ko se je zbudil, je najprej segel po napravi in pregledal nočna obvestila z družabnih omrežij in prebral službena sporočila z drugih časovnih pasov. Na podzemni železnici je ves čas gledal modrikasti zaslon, med druženjem s prijatelji in kolegi je izrabil vsak trenutek za odzivanje na elektronske ­dražljaje.

Sprva se je tolažil, da je pametni mobilnik samo orodje, ki mu pomaga bolje organizirati čas in povečati učinkovitost – nujen pripomoček pri njegovem globalno povezanem poklicu. Nato je opazil, da ga prekinjajo vse bolj nepomembne motnje: računalniške igre, mobilni oglasi in družabne objave bežnih znancev, ki jih še nikoli ni srečal. Ko sta se z zaročenko preselila v skupno stanovanje in sta včasih cele dneve preživela vsak s svojim zaslonom, mu je novodobno tehnološko suženjstvo dokončno presedlo.

Hotel je ugotoviti, kakšna je dejanska uporaba njegovega mobilnika: koliko časa uporablja določene aplikacije, katera opravila so zares nujna in kdaj samo zapravlja čas. Zato je napisal aplikacijo za merjenje uporabe pametnega telefona (moment) in začel analizirati podatke.

Aplikacija je izmerila, da je včasih uporabljal mobilnik tudi po dve uri na dan. Potrdila je njegove slutnje, da je za službo v povprečju porabil samo približno 45 minut, preostalo je bilo nepotrebno drsanje po zaslonu in preganjanje dolgčasa. Še bolj ga je zaskrbela statistika ogledov telefona, saj je na zaslon pogledal več kot 150-krat na dan – desetkrat na vsako budno uro. Zato je aplikaciji dodal še orodja za omejevanje porabe in začel strogo elektronsko dieto, med katero je v nekaj mesecih prepolovil porabo in radikalno zmanjšal število elektronskih motenj. Aplikacijo je ponudil v Applovi spletni trgovini appstore in opisal svoj poskus, med katerim je postal »boljši človek«: bolj pozoren na okolico, boljši mož in učinkovitejši programer.

Holesheve spletne zapise je zasledila ameriška radijska voditeljica in urednica tehnodružbenega podkasta Note to Self Manoush Zomorodi, ki je pri sebi opazila podobne znake mobilniške zasvojenosti in jih večkrat opisala v oddajah.

Poslušalci so se množično odzvali na njene izpovedi, saj so na uredništvu prejeli veliko elektronskih pisem in komentarjev, v katerih so uporabniki mobilnikov z vsega sveta opisovali podobne težave. Zato so pripravili serijo oddaj, v katerih so strokovnjaki in raziskovalci predstavljali mehanizme odvisnosti od elektronskega zaslona. Po nekaj mesecih so ustvarjalci ugotovili, da problematike nočejo več samo opisovati, ampak so pripravili poseben radijski tabor, v katerem so morali poslušalci s Holeshevo aplikacijo spremljati uporabo pametnega mobilnika in vsak dan izpolniti posebno nalogo, ki jim bo pomagala ukrotiti vsiljivo napravo. Na tabor se je prijavilo več kot 18.000 poslušalcev in takoj po novem letu jih je pričakal prvi izziv.

Teden ukročenega mobilnika

Prvi dan so morali udeleženci pustiti mobilnik v žepu ali torbi, ko so čakali na javni prevoz, sedeli v lokalu ali so bili sami doma. Smeli so odgovarjati samo na nujne zasebne in službene klice, uporaba družabnih omrežij in drugih mobilnih aplikacij ni bila dovoljena. Drugi dan niso smeli posneti in objaviti nobene fotografije, nato je tretji dan sledila za marsikoga najtežja naloga: izbrisati aplikacijo, ki so ji namenjali največ časa: igro, družabno omrežje ali novičarski vir.

V drugem delu tedna so postale naloge kompleksnejše. Četrti dan so morali »taborniki« postati začasno nedosegljivi – napisati sporočilo o odsotnosti in spremeniti status na družabnem omrežju, saj niso smeli odgovarjati na sporočila in obvestila, če niso bila nujna. Peti dan so poslušalci izbrali in opazovali predmet, osebo ali kak drug motiv, ki so ga zaradi zatopljenosti v elektronski zaslon doslej spregledali. Zadnji dan pa jih je čakala ustvarjalna raba mobilnika, ko je postala elektronska naprava samo orodje za iskanje navodil, fotografiranje in predstavitev domišljijskega projekta. In ne pripomoček za preganjanje dolgčasa.

Ustvarjalci podkasta so ves čas zbirali odzive udeležencev in na koncu analizirali zbrane podatke. Ugotovili so, da so številni poslušalci že pri prvih nalogah poročali o simptomih, značilnih za zasvojence: odtegnitveni krizi, napadih panike in tesnobnosti, prebavnih težavah in nemiru. Igričarji se niso hoteli posloviti od elektronske razvade, v katero so vložili na stotine igralnih ur in razvili svoje elektronske like. Aplikacija je namerila tudi po nekajkrat večjo porabo in število ogledov, kot so jo udeleženci predvideli v začetni anketi. Številni so povedali, da že po nekajminutnem čakanju niso vedeli, kaj naj počnejo, ker je moral mobilnik ostati v žepu ali torbi. Še močnejša je bila želja, da bi na družabnem omrežju kljub prepovedi objavili vsaj zapis ali fotografijo, da sodelujejo v radijskem poskusu.

Kljub težavam so bili odzivi zelo pozitivni. Analiza podatkov je pokazala, da se uporaba med tednom ukročenega mobilnika ni bistveno zmanjšala – samo za približno deset minut –, vendar so anketiranci na koncu zatrdili, da so postali precej bolj pozorni na elektronske skušnjave in bodo še naprej upoštevali vsaj eno nalogo. Najbolj uspešni udeleženci so si pomagali z malimi triki – napravo so pospravili iz žepa v torbo, kjer je bila teže dosegljiva, izključili obvestila o sporočilih in jo ugasnili, preden so šli spat. Izkušnjo so opisovali z izrazi, ki so značilni za delavnice joge in meditacije, saj da so postali zaradi elektronskega posta bolj pozorni nase in na okolico, okrepilo se je tudi »zavedanje trenutka«. Najbolj nepričakovane pa so bile izpovedi ljudi, ki so znova odkrili razkošje dolgčasa. Občutja, ki so ga mobilniki in druge povezane naprave že skoraj ­izkoreninile.

Ustvarjalni dolgčas

Sociologi, psihologi in raziskovalci mladine so v zadnjih dvajsetih letih večkrat poskusili ugotoviti, kako povezane elektronske naprave vplivajo na uporabnike.

Nevroznanstveniki iščejo razlage, zakaj otroci vse teže ostajajo zbrani, zato gledajo v možgane ter analizirajo nevronske povezave, ki jih spletajo googli, facebooki in drugi viri elektronskih motenj. Ameriška tehnološka antropologinja Sherry Turkle je v knjigi Alone Together: Why We Expect More from Technology and Less from Each Other (2012) ugotovila, da so ljudje zaradi preobilja elektronskih stikov vse bolj osamljeni in ne znajo več vzdrževati resničnih odnosov. Raziskovalka Danah Boyd pa je v študiji It's Complicated: The Social Lives of Networked Teens (2014) raziskovala komercialne in vse bolj nadzorovane elektronske svetove, kamor so se zatekli mladi Američani, ko jih je družba pregnala z ulic, igrišč in drugih javnih prostorov.

Ustvarjalci podkasta Note to Self so se v seriji Bored and Brilliant dotaknili vseh omenjenih problematik ter povabili v oddajo sogovornike, ki so predstavili najnovejše razi­skave o čustvenih, družbenih in ekonomskih vplivih povezanih elektronskih naprav. A so za glavno temo izbrali področje, ki raziskovalcev novih tehnologij doslej ni zanimalo: razmerje med dolgčasom in ustvarjalnostjo.

To razmerje je v zadnjih stoletjih veliko zaposlovalo pisatelje in filozofe, ki so v industrijski dobi videli prevlado ideologije neskončno učinkovitega in delovnega človeka, ki se nikoli ne dolgočasi. Vzgojitelji in lastniki tovarn so žugali z mislijo srednjeveškega filozofa Tomaža Akvinskega, da je brezdelje vir melanholije, objestnosti in gojišče greha, zato otrokom in delavcem nikoli ni smelo postati dolgčas. Vendar je imela nenehna zaposlenost visoko ceno, je zapisal škotski pisatelj Robert Louis Stevenson v duhovitem eseju An Apology for Idlers (1877).

Za avtorja Skrivnostnega otoka in romana o dr. Jekyllu in mr. Hydu je bilo premagovanje dolgčasa vir navdiha in domišljije, brez katerih ne bi nikoli postal pisatelj in ustvaril fantazijskih svetov, ki še danes pritegnejo bralce. Filozofa Arthur Schopenhauer in Søren Kierkegaard sta pod bremenom dolgčasa razmišljala o nesmiselnosti človeškega bivanja, filozof Bertrand Russell je z bojem proti dolgčasu utrjeval intelektualno disciplino in se pripravljal na preživetje v svetu, polnem prisile, rutine in omejene svobode. Nemški psiholog Erich Fromm pa je v dolgčasu prepoznal simptom industrijske družbe, ki je razčlovečila posameznika in ga vpregla v nesmiselna opravila, ki jih je zahtevala tovarna. Simptom, ki so ga ljudje blažili z alkoholom, zasvojenostjo in zabavo, namesto da bi se uprli izkoriščanju.

Voditeljica Manoush Zomorodi je v seriji Bored and Brilliant pokazala, da se vse več podjetij in posameznikov zaveda pomena ustvarjalnega dolgčasa. Tehnološka in svetovalna podjetja uvajajo obvezne dneve brez mobilnika in elektronske pošte, ker so lastniki ugotovili, da so njihovi zaposleni po elektronskem odklopu bolj učinkoviti in manj obremenjeni. Številni gosti so ji povedali, da so postali boljši delavci, starši, partnerji in ustvarjalci, ko so začeli (samo)omejevati uporabo interneta in odpravljati elektronske motnje. Vendar je bilo njihovo sporočilo še vedno enako tistemu, ki sta ga kritizirala Stevenson in Fromm. Dolgčas, ki so ga iskali ustvarjalci oddaje, ni bil priložnost za sanjarjenje, razmišljanje o velikih vprašanjih človeštva ali soočenje z bivanjskimi nesmisli. Bil je predvsem pripomoček za izboljšanje ustvarjalnosti in učinkovitosti, s katerim so disciplinirani posamezniki pridobili še nekaj konkurenčne prednosti pred pasivno večino, ki podlega elektronskim razvadam.

Razkošje odklopa

V pisarni nekdanjega vplivnega tobačnega lobista Nicka Naylorja so sedeli trije starejši gospodje, oblečeni v črne poslovne obleke. »Kaj bi mi odgovorili na vprašanje, ali mobilni telefoni res škodujejo zdravju vaših uporabnikov?« jih vpraša Nick. Črna trojica se v zadregi spogleda. »Ni čisto nemogoče,« prizna prvi. »Bilo je nekaj domnevnih primerov, ampak jih nikomur ni uspelo nesporno dokazati,« doda drugi. Nick se nasmehne, jih prekine in po­uči: »Odgovoriti morate le, da skrbno spremljate to področje, ampak v tem trenutku ni zanesljivih dokazov, ki bi povezovali uporabo mobilnih telefonov z nastankom možganskih tumorjev.«

Sklepni prizor iz filma Hvala, ker kadite (Thank You for Smoking, 2005), satiričnega prikaza poklicnih propagandistov tobačne, orožarske in alkoholne industrije, se zdi vse bolj preroški. Le možganske tumorje je treba zamenjati z elektronsko odvisnostjo, ki je zelo podobna nikotinski.

Naylorjev filmski prestop v mobilno telefonijo je napovedal, da postajajo mobilniki nekakšne cigarete 21. stoletja. Primerjava ni samo metaforična. V reklamnih kampanjah tehnoloških podjetij nastopajo mladi uporabniki spleta, ki na mobilnih napravah prožijo družbene revolucije, ustanavljajo globalna podjetja in izmenjujejo znanje – podobno kot so se v tobačnih oglasih razkazovali feministke, filmske zvezde in drugi simboli tedanjega časa. Proizvajalci telefonov, razvijalci spletnih storitev in iger zelo dobro vedo, da so elektronski dražljaji enako zasvojljivi kot nikotin, kokain ali druge snovi, ki pri človeški vrsti sprožijo prijetne fiziološke odzive. A se kljub temu izgovarjajo, da ni neposrednih dokazov za škodljive učinke njihovih izdelkov, in prelagajo odgovornost na »obveščenega uporabnika«, ki svobodno odloča o uporabi mobilne naprave.

Vendar so odgovori udeležencev radijskega tabora Bored and Brilliant pokazali, da je elektronska zasvojenost še precej bolj trdovratna od njenih tobačnih, alkoholnih in drugih predhodnic.

Poslušalci se zavedajo, da njihova tehnološka zasvojenost ni samo fiziološka, saj elektronska vzdržnost poleg abstinenčne krize prinaša tudi družbeno izključenost, slabše možnosti zaposlitve in izobraževanja. Zato se je pametnemu mobilniku bistveno teže »svobodno« odreči kot cigareti, alkoholu ali nelegalni drogi – kljub močni volji in samodisciplini. Vse več poklicev zahteva nenehno skrb za elektronsko javno podobo, dostopnost in zabrisane meje med delom in prostim časom. Zaščitniški starši pa kupujejo pametne mobilnike vse mlajšim otrokom in nanje prenašajo lastne skrbi in mobilne navade, s katerimi preganjajo dolgčas: simptom pozne industrijske družbe, o katerem je na začetku stoletja razmišljal Erich Fromm in ki ga ljudje še vedno blažijo z odvisnostjo, zabavo in elektronskimi motnjami, namesto da bi mu prisluhnili.

Pametni mobilniki in povezane naprave skrbijo, da ljudem nikoli ne zmanjka zdravila za dolgčas. Varujejo jih pred bolečino, ki so jo že po prvem izzivu občutili številni udeleženci radijskega poskusa, ampak jih hkrati prikrajšajo tudi za ustvarjalni dolgčas, domišljijo in igro. Elektronski pobegi pred dolgčasom zato niso nedolžni, je v nedavnem eseju za spletno revijo Aeon zapisal ameriški profesor filozofije Andreas Elpidorou. Dolgčas je primerjal z bolečino, ki nas opozori, da je nekaj narobe – da pretiravamo pri telovadbi, da zbolevamo ali smo predolgo ponavljali nepravilen gib. Fizična bolečina je zelo pomembna pri zgodnjem ugotavljanju težave in določanju terapije, zato je ne smemo zanikati ali odpraviti z analgetiki. Zelo podobno vlogo ima tudi dolgčas, je prepričan Elpidorou. Brez dolgčasa skoraj ni mogoče kritično pogledati na družbo, razmerje ali poslovni sestanek. To neprijetno občutje nas najprej opozori, da je z našim življenjem morda nekaj narobe, ali nas celo spodbudi, da ga spremenimo.

Najprej pa je treba utišati elektronske motnje in prisluhniti dolgčasu, ki včasih spregovori že med prvim izzivom iz tedna ukročenega mobilnika.