Iskanje teroristov je kot iskanje šivanke v kopici sena

Za razmah množičnega elektronskega nadzora ne potrebujemo nikakršne teorije zarote. Dovolj je, če poznamo človeško naravo.

Objavljeno
01. april 2016 14.01
Lenart J. Kučić
Lenart J. Kučić
Koliko ljudi ve, da zdajle sediva v lobiju ljubljanskega hotela in se pogovarjava, sem vprašal svojega sogovornika. Pred kakim tednom so mi organizatorji poslali elektronsko pismo, da se boste v okviru festivala dokumentarnega filma udeležili projekcije dokumentarca Dobri državljan (2015). Potem sem vas temeljito preguglal ter si na tablico poslal vaše članke in intervjuje. Zdaj sta najina mobilnika že pol ure na isti lokaciji. Je kdo opazil vse te vzorce?

Brez dvoma, je prikimal upokojeni tehnični direktor ameriške agencije za nacionalno varnost (NSA) Bill Binney. Povedal je, da njegovi nekdanji kolegi zelo pozorno spremljajo vse njegove nastope in sestanke, odkar je zapustil agencijo ter javno opozoril na huda kratenja državljanskih pravic, korupcijo in zlorabo pooblastil. Še zlasti kadar govori z novinarji, saj smo predstavniki medijev na rutinskem seznamu del in nalog vsake obveščevalne agencije ali varnostne službe. »Zanima jih, kaj počnete, s kom se družite, kdo so vaši viri in katere so vaše šibke točke, če bo treba kdaj pritisniti na vas. Spremljanje novinarskih komunikacij je zelo koristno tudi za predvidevanje prihodnjih zgodb in iskanje žvižgalkarjev. Dobrodošli v mojem omrežju,« se je nasmehnil.

Novinarji takšnih opozoril ponavadi ne jemljemo preveč resno ali jih zavrnemo kot teorijo zarote. Toda Billa Binneyja ni mogoče uvrstiti v takšno kategorijo. Ameriških sistemov za globalni elektronski nadzor ni samo poznal ali uporabljal, temveč jih je večinoma tudi načrtoval, saj je veljal za enega najboljših analitikov v zgodovini NSA. »V razkritjih nekdanjega obveščevalca Edwarda Snowdna sem pred dvema letoma prepoznal kar nekaj svojih projektov,« je dejal Binney. »Zato sem takoj vedel, da so njegovi dokumenti verodostojni.«

Misija: internet

William Edward (Bill) Binney je odraščal na ameriškem podeželju, kjer so se otroci že zgodaj naučili uporabljati puške in pištole. »Ko smo začeli naborniki prejemati pozive za pot v Vietnam, so nas poslali v prve bojne vrste, saj smo bili vaški fantje vajeni orožja,« se je spominjal. Vendar Binney ni hotel streljati ljudi, zato se je prijavil na služenje vojske v Evropi. Ker se je izkazal na matematičnih in analitičnih preizkusih, so ga sprejeli v NSA in poslali v Turčijo, kjer se je začel prisluškovati sovjetskim vojaškim komunikacijam.

Tam se je prvič srečal z metapodatki – podatki o komunikacijskem prometu; potem jih je analiziral več kot trideset let. »Naš oddelek je prestrezal in razbijal sovjetske šifre. Nadrejene je najbolj zanimala vsebina – kaj se pogovarjajo. Mene pa je bolj pritegnilo nekaj drugega. Začel sem sistematično beležiti trajanje klica, kdo je klical koga, od kod in kdaj. Skoraj enak pristop so že med ameriško državljansko vojno uporabljali agenti detektivske agencije Pinkerton. Za iskanje vohunov in političnih nasprotnikov so uporabili analizo poštnih storitev – kdo je prejemal in pošiljal pisma ali telegrame – in si zapisovali, kdo koga obiskuje. A je obiskal B, B je poslal pismo C, nato je še C obiskal A. Tako so zelo učinkovito našli vse pomembne povezave med ljudmi, čeprav niso prebrali niti enega pisma.«

Podobno učinkovito je bilo tudi Binneyjevo spremljanje sovjetskih vojaških komunikacij. V filmu je pokazal, kako je iz prometnih podatkov postopoma sestavil poveljniško strukturo Rdeče armade in se naučil napovedovati njihove premike (Dobri državljan 7. aprila prihaja na redni spored Kinodvora). Med drugim je poleti 1968 natančno napovedal sovjetsko invazijo na Češkoslovaško, s katero so zatrli praško pomlad, zato so ga opazili na glavnem štabu in premestili v ZDA, kjer je dobil novo nalogo.

»NSA je bila izjemno slabo pripravljena na komunikacijsko in informacijsko revolucijo, ki se je začenjala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vedeli smo, da globalnega organiziranega kriminala, terorizma in drugih groženj ne bomo mogli preganjati samo z metodami iz filmov o hladni vojni – s tajnimi agenti, prisluhi in vohunskimi sateliti. Potrebovali smo zmogljiv računalniški sistem za spremljanje in analizo prometnih podatkov po vsem svetu. Začeli pa smo s telefonskim omrežjem.«

Obveščevalna skupnost sprva ni odobravala Binneyjevega inženirskega pristopa. Del kritikov je trdil, da tehnično ni mogoče spremljati štirih milijard telefonskih priključkov. Drugi so bili prepričani, da takšna analiza ne more nadomestiti intuicije in izkušenj človeških agentov. »Najprej jih nisem mogel prepričati, da so štiri milijarde telefonskih priključkov malenkost v primerjavi s številom atomov v vesolju, ki si jih lahko teoretično predstavljamo. Zame so bile to čisto predstavljive številke, zato smo z manjšo skupino sodelavcev razvili sistem thinthread, ki je znal v realnem času spremljati globalne komunikacijske tokove in izluščiti uporabne informacije. Enako načelo smo uporabili na internetu, saj dobrih sedem milijard Zemljanov niti na globalnem medmrežju ne more ustvariti neskončnega števila povezav in komunikacijskih signalov. Treba je bilo samo dodati nekaj ničel ali decimalk.«

Tehnični direktor NSA je bil prepričan, da so z učinkovito računalniško analizo prometnih podatkov rešili največji obveščevalni izziv informacijske dobe. Rezultati preizkusov so bili zelo obetavni, mogočno prisluškovalno orodje za iskanje kriminalcev in teroristov so namestili na nekaj glavnih internetnih vozliščih. Vendar so začetne uspehe prekinile nepričakovane odločitve nadrejenih, zaradi katerih je bil Binney vse bolj razočaran: kot Američan, obveščevalec in inženir.

Korak na temno stran

Binney ni poskusil skriti raziskovalnega vznemirjenja, ko je začel razlagati tehnične podrobnosti in matematične formule, s katerimi je več milijard Zemljanov povezal v velikanski družbeni grafikon. Ni pri tem nikoli pomislil, da je mogoče z njegovim orodjem neopazno poseči v zasebnost vseh uporabnikov elektronskih komunikacij in ga zlorabiti za politične cilje? Vsaka pika v njegovem grafu ne predstavlja le abstraktnega zapisa v podatkovni zbirki, ampak konkretnega posameznika z vsemi človeškimi in državljanskimi pravicami.

»Od konca sedemdesetih let smo bili v vseh obveščevalnih agencijah zelo pozorni na državljanske pravice, saj smo bili zaradi škandala ob aferi Watergate pod strožjim nadzorom kongresa in sodišča FISA. Pri zasnovi sistema smo zato upoštevali vse predpise in poskrbeli za varovalke. Nismo prisluškovali ameriškim državljanom. Shranjevali smo samo podatke o uporabnikih, ki smo jih prepoznali kot morebitne tarče, ostale smo zavrgli. Nikoli nismo imeli namena zbirati podatkov o celotni populaciji, saj to ni naloga obveščevalne agencije. Morali bi braniti državljane Amerike in svobodnega sveta pred terorističnimi in drugimi grožnjami, namesto tega smo še sami postali grožnja.«

V drugi polovici devetdesetih let je Binney ugotovil, da se je njegovo okolje popolnima spremenilo. »Včasih je bila na prvem mestu naloga, nato tvoji ljudje, nato organizacija in šele na koncu si morda pomislil nase. Danes je ravno nasprotno. Vsak najprej pomisli nase, nato morda na organizacijo, čisto na koncu so ljudje in naše naloge,« je trpko dodal.

Obveščevalna dejavnost je zrasla v veliko gospodarsko panogo. Upokojeni agenti NSA so ustanavljali zasebna podjetja in podpisovali izvajalske pogodbe z nekdanjim delodajalcem. Vodstvo agencije je od kongresa nenehno zahtevalo povečanje proračuna, s katerim so plačevali nove potratne projekte. Binney je izračunal, da so za razvoj thinthreada porabili manj kot deset milijonov dolarjev. Če bi hoteli z njim posodobiti vse izpostave NSA, bi potrebovali največ tristo milijonov. A so izvedeli, da je direktor agencije Michael Hayden od kongresa zahteval poldrugo milijardo, ki jo je bilo treba nekako porabiti. Binneyjev program je nepričakovano postal ovira. »Če ukinem vaš projekt, bo nesrečnih deset ljudi. Če zaradi vas ustavim druge projekte, bo nesrečnih tisoč ljudi,« mu je na sestanku povedala ena izmed visokih uradnic NSA Maureen Baginski. »Za vodstvo je bilo pomembno samo to, koliko ljudi v agenciji bo bolj ali manj srečnih. Nikogar pa ni zanimalo, kdo ima najboljšo rešitev za napovedovanje in preprečevanje terorističnih napadov.«

Podobne težave so imeli v vseh obveščevalnih agencijah, zato niso znali preprečiti napada na newyorška dvojčka, čeprav so imeli vse potrebne informacije, je prepričan nekdanji tehnični direktor. Vendar tragični dogodek ni prinesel katarze, temveč je še poslabšal razmere v obveščevalne skupnosti. Predstavniki NSA so zahtevali še več denarja in večja pooblastila. Politiki so jim ustregli in sprejeli novo protiteroristično zakonodajo, s katero so ukinili vse dotedanje zakone in pravila za nadzor tajnih služb. Odstranili so tudi vse tehnične varovalke, ki jih je v sistem thinthread vgradila Binneyjeva skupina. Z njim so začeli spremljati in shranjevati ves komunikacijski promet, čeprav so vedeli, da je velika večina uporabnikov elektronskih komunikacij popolnoma nedolžnih in teh podatkov nikakor ne potrebujejo za boj proti terorizmu.

»Za boj proti temnim silam smo morali tudi sami prestopiti na temno stran, je tedaj povedal podpredsednik ZDA Dick Cheney. Njegove besede je treba jemati dobesedno. Po enajstem septembru smo v NSA dejansko postali nekakšen stasi, gestapo ali KGB digitalne dobe. Zaščita nedolžnih bi nam morala biti enako pomembna kot preganjanje krivih, a se tega ne držimo več. Čisto vseeno nam je za nedolžne. Množično nadzorujemo ameriške državljane, zapiramo in mučimo nedolžne posameznike, pobijamo civiliste. Po enajstem septembru smo čisto izgubili moralni kompas in pozabili na vrednote, s katerimi se Američani tako radi pohvalimo: demokracijo, človekove pravice in obrambo svobodnega sveta.«

Ego, nesposobnost in pohlep

Za razmah množičnega elektronskega nadzora ne potrebujemo nikakršne teorije zarote, je poudaril Binney. Dovolj je, če poznamo človeško naravo.

»Vsak pravi obveščevalec je prepričan, da lahko njegovo delo pomaga sprejemati boljše odločitve. Zato nas najbolj zabolijo očitne neumnosti, ki jih zaradi prevelikega ega in arogance zagrešijo vojaški poveljniki in visoki politiki. Vojaška zgodovina je polna takih primerov. Nemci so v drugi svetovni vojni vedeli, da jih Sovjeti čakajo pri Kursku, ampak so vseeno šli v bitko in jo zgubili – ker so verjeli v svojo vojaško premoč. Mi smo naredili veliko podobnih napak v Vietnamu, saj so generali ignorirali poročila obveščevalcev, izgubljali dobljene bitke in nesmiselno žrtvovali vojake. Vendar ni vojska nikoli odstavila ali kaznovala nesposobnih poveljnikov, ampak je prikrivala njihove napake in preganjala tiste, ki so nanje opozarjali.«

Enako so ravnali tudi njegovi nadrejeni. »Direktorji obveščevalnih agencij ne bodo nikoli priznali, da imajo problem. Vajeni so vloge vsevedne elite, ki odloča namesto drugih in upravlja tudi politike,« je nekdanje nadrejene opisal Binney. Zato se panično bojijo vsake kritike, ki bi načela njihovo avtoriteto in pokazala, da delajo napake. Če se organizacija ne zna učiti iz napak ali jih preprečiti, se izoblikuje kultura prikrivanja. Obveščevalne agencije so idealen primer takšne kulture, saj jih nihče zares ne nadzoruje, vsako napako ali zlorabo položaja pa lahko skrijejo za oznako tajnosti ali državne varnosti. Sporočilo je jasno: nihče ne bo kaznovan, nihče ne bo odgovarjal. Ne za nesmiselno porabo več milijard dolarjev javnega denarja ne za človeške žrtve zaradi slabega obveščevalnega dela.

Zakaj se je kljub dobremu poznavanju človeške narave odločil za uradno pot – prek nadrejenih poveljnikov in kongresnega odbora za nadzor tajnih služb? Ali ni mogel predvideti, da bodo preslišali njegove pritožbe in kaznovali prinašalca neprijetnih novic?

Binney se je zamislil in povedal, da so obveščevalne službe izvirno vojaške organizacije, kar pomeni, da imajo vojaško hierarhijo in avtoriteto. »Nadrejene se uboga, o ukazih se ne dvomi, težave rešujemo sami. Vse to so stavki, ki jih je ponotranjil vsak vojak. Zato nisem dolgo niti pomislil, da bi obvestil javnost, se srečal z novinarjem ali postal žvižgalkar kot Edward Snowden. Kljub slabim izkušnjam z nadrejenimi sem verjel, da naša organizacija ni popolnoma gluha za kritike, a sem podcenil zelo banalno človeško lastnost: pohlep. Nisem se zavedal, kako veliko moč ima denar in kako zelo so zasebni finančni interesi pokvarili obveščevalno skupnost. Za moje nadrejene je bil enajsti september pravo darilo – priložnost, da bodo lahko še deset let zahtevali povečanje proračuna za vse bolj nore in nevarne projekte. To kažejo tudi nova velika podatkovna skladišča za množični nadzor populacije, za katera je NSA porabila več milijard dolarjev.«

Binneyjeva pričakovanja se niso uresničila. Nihče ga ni bil pripravljen poslušati in kritično oceniti dela obveščevalnih služb. Izgubil je večino pooblastil, moral se je upokojiti. V domači kopalnici so ga s pištolami presenetili agenti FBI, ki so ga hoteli utišati z izmišljeno obtožnico. Njega in njegove sodelavce so onemogočili pri vsakem poslu in službi, za katero so se prijavili po odhodu iz NSA. Ameriški mediji se večinoma niso upali lotevati problematike tajnih služb, saj je ameriška administracija novinarjem sistematično grozila s tožbami, zaporom in prepovedjo objave. »Edward Snowden je zelo dobro poznal našo zgodbo. Na srečo ni ponovil naših napak, ampak je pridobil dokumente, pobegnil v tujino in jih objavil. Edino tako je lahko prisilil predstavnike države, da so prvič spregovorili o dejanski razsežnosti nezakonitih elektronskih prisluhov.«

Trgovanje z varnostjo

So imela Snowdnova razkritja sploh kak učinek? Administracija Baracka Obame ni izpeljala obljubljene reforme tajnih služb, ampak je namesto tega še ostreje preganjala žvižgalkarje. Vsak nov teroristični napad pa je sprožil enak odziv politike, kot ga je v ZDA povzročil enajsti september: hitro sprejemanje protiteroristične zakonodaje, povečanje pooblastil za policijo in tajne službe ter množičen nadzor populacije. Kar so potrdile tudi nedavne bombne eksplozije v Bruslju.

»Na britanski premieri filma Dobri državljan so me novinarji veliko spraševali o predlogu britanske vlade, da bi morali vsi ponudniki spletnih storitev namenoma pokvariti šifrirne algoritme in varnostnim agencijam omogočiti dostop tudi do šifriranih komunikacij. Takšni predlogi kažejo, da politiki slepo sledijo interesom obveščevalne skupnosti. Volivcem obljubljajo večjo varnost, ampak ne vedo, kako uresničiti takšno obljubo. Zato vprašajo varnostne svetovalce in ti jim prodajo svoje interese: več denarja, več pooblastil, večja zaščita pred civilnim nadzorom. Nihče pa se ne vpraša, kako učinkovite so njihove metode in kako nevarna je lahko takšna nenadzorovana moč,« je bil kritičen Binney.

Prav neučinkovitost je verjetno najbolje varovana skrivnost obveščevalnih agencij, saj je za njihove direktorje in politike še bolj boleča kot kršenje zakonov in državljanskih pravic. Kršenje zakonov je pred prestrašeno javnostjo še nekako mogoče upravičiti s političnimi obljubami in ideološkimi cilji – da teroristi nimajo pravic, da se je treba proti zlu boriti z zlom in podobnimi utemeljitvami, s katerimi politični voditelji zagovarjajo množični nadzor. Veliko teže je priznati, da tajne službe kljub milijardam dolarjev in kršenju zakonov niso sposobne predvideti in preprečiti naslednjega terorističnega napada. »Obveščevalne agencije se rade pohvalijo, da so iz komunikacijskih podatkov po napadu hitro izsledile teroriste. Ampak je to forenzika – rekonstrukcija dogodka in popravljanje škode, za kar imamo policijo. Ne pa analitika, kjer se trudimo biti korak pred sovražnikom.«

Množični prisluhi zato niso samo nezakoniti in nevarni, ampak tudi nesmiselni. »Če iskanje teroristov in kriminalcev primerjamo z iskanjem šivanke v kopici sena, z množičnim prestrezanjem komunikacij samo povečujemo kopico. Šivanke pa že v prejšnjem kupu sena nismo znali poiskati,« je zadrego opisal upokojeni analitik. »Posledice so katastrofalne. Zaradi slabe uporabe podatkov ne znamo rešiti življenja prihodnjim žrtvam terorističnih napadov, hkrati pa slabe podatke uporabljamo za napade z brezpilotnimi letali in pobijamo nedolžne žrtve, ki so se morda samo znašle v bližini napačnega mobilnika.«

Če hočemo dejansko zmanjšati teroristično grožnjo, se morajo obveščevalne agencije vrniti k prvotni nalogi: preganjati krive in varovati nedolžne. Še prej je treba kaznovati najhujše kršitelje človekovih pravic med politiki in direktorji tajnih služb. Nato pa poskrbeti, da bodo interesi kakovostnega obveščevalnega dela pomembnejši pred interesi zasebnih podjetij, ki državi prodajajo drage in neučinkovite storitve, je sklenil Binney. Vendar odzivi evropskih in domačih politikov na nedavne teroristične napade ne napovedujejo takšnega razpleta.