Ivona Juka: Netalentirani ljudje imajo kemično reakcijo na talentirane

Surova, krvava zgodba, močnih emocij, a brez enega sentimentalnega prizora, je o prvencu Ivone Juka zapisal Miljenko Jergović in film označil za prelomnico v hrvaški kinematografiji.

Objavljeno
06. november 2015 14.01
 Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga
Surova, krvava zgodba, močnih emocij, a brez enega sentimentalnega prizora, je o prvencu Ivone Juka zapisal Miljenko Jergović in film označil za prelomnico v hrvaški kinematografiji. Ti me nosiš je najbolj kontroverzen in hkrati najbolj hvaljen hrvaški film desetletja. Prizori, ob katerih ti zaradi neznosne bližine, neznosne lepote stopijo solze v oči. V slovensko-hrvaško-srbsko-črnogorski koprodukciji (Vertigo) je ta film tudi malo naš.

Eterična in hkrati polnokrvna, z ustnicami, ki so videti kot roža,  ali kot bi jih nekdo stalno grizel, njena koža prosojna, kot bi bila propustna za dražljaje okolice, odzivna na energije  drugih, kot pravi sama. Bila je igralka, a se je zares realizirala v režiji, čeprav ti je, ko jo gledaš pred sabo, žal, da je ne gledaš tudi na filmskem platnu. A ne gre, ker ona opazuje tebe, opazuje vse, to je vidno ves čas pogovora, kot da si pod drobnogledom ti, in ne ona. Ivona Juka je po zapletih in konfliktih s financiranjem njenega filma po sedmih letih ustvarjanja pokazala svoj prvenec, kompleksno, neobičajno zgrajeno, 'multiplicirano' zgodbo treh žensk, ki se vsaka na svoj način soočajo s svojimi očeti in poskušajo odživeti svoje življenje. Prva in najmlajša je Dora (Helena Beljan) je deklica, ki odrašča brez prisotnosti očeta, sanja o tem, da postane nogometna menedžerka  in se na pamet uči govor svojega idola Zdravka Mamića, dokler se v njeno življenje ne vrne oče, izobčenec, kriminalec, s katerim stke zelo globok odnos. Ives (Lana Barić) skrbi za dementnega očeta, bolj ko ga izgublja, bolj sama izgublja tla pod nogami. Nataša (Nataša Dorčić,) uspešna producentka telenovele v visoki nosečnosti živi z moškim (Sebastian Cavazza), ki jo vara, ko se težave nakopičijo, se želi soočiti z očetom, s katerim je v preteklosti prekinila vse vezi. »Njihove zgodbe potekajo sočasno, vendar neodvisno, vsaka od njih intimna in pristna,« o filmu pravi Ivona Juka. »Bežno se srečajo, pri tem pa se niti ne zavedajo, koliko skupnega imajo. Vse nosijo svoje očete.«


Soba, natrpana z vrtnicami, avto, zasut s kamenjem ... Od kod so te podobe prišle na film? Tudi druge podobe, ki jih doživljamo vsak dan, so v tem filmu katalizirane, poetizirane? Jih zapišete, ko se vam zgodijo v realnosti, takrat, ko živite življenje?

To, kar ste rekli. Podobe prihajajo takrat, ko živim življenje. In ko se usedem za računalnik in začnem pisati, se vrnejo.

Hemingway je rekel, da si ne dela zapiskov, da vse, kar si je bilo v življenju vredno zapomniti, pride nazaj v trenutku, ko začne pisati.

Nisem vedela, da je to rekel, prav potolažena sem (nasmešek). Svojčas me je napadla posebna tesnoba, da bodo te podobe, ti trenutki, ki jih doživljam, izginili za vedno. Vsakič, ko sem prepoznala poseben trenutek, sem se bala, da si ga ne bom zapomnila, da bo izginil, če ga ne bom zapisala ... A preprosto nisem tip, ki bi nosil s sabo beležko. Tisočkrat sem si rekla, da bom vsakič, ko se pojavijo trenutki, vzela ali diktafon ali iphone in jih zabeležila, da ne bi izpuhteli, da ne bi izginili. In sem končno dojela, da to pri meni ne gre. Da bi se, če bi to zapisala, zgodil nasprotni učinek.

Pravijo, da je eden najmočnejših motorjev ustvarjalnosti strah pred pozabljanjem, izgubljanjem?

Gotovo je to močen motor ustvarjalnosti. A pozabljamo, da je najmočnejši stroj za pomnjenje podob in atmosfere prav v naših glavah, ne v naših pametnih telefonih, s katerimi nenehno slikamo, beležimo ves čas, da podobe in trenutki sploh ne pridejo do nas. V procesu z igralci sem dojela, da kadar imamo na setu zelo zahtevno sceno, ki že na vajah zadiši po tem, da se bo razvila tako, kot je treba, je bolje, da je ne ponavljaš do konca, da ne bi izgubila prvinske moči.

Prizor, ki zadiši, ste rekli?

Ja, včasih začutim, da prizor, ki na vajah zadiši po tem, da bo lahko na filmu takšen, kot bi moral biti, ustavim in ga ne vadimo več. Prav zato, da bi se prava magija zgodila na setu. To se je zgodilo s prizorom, ko se Nives ob dementnem očetu zlomi. Namerno sem se odločila, da gremo čez samo 'italijanko', torej samo natančna mizanscena, da imajo igralci prizor v telesu, v nogah, ampak brez emocije. Zato, da se je prava emocija lahko zgodila na filmu. In ta prizor smo posneli v enem tejku. Ni reza, ni ustavljanja, to, kar vidite v filmu, je bilo v prvem poskusu, brez ponovitve.

Ne le slika, režija, zgradba filma, veliko se omenja tudi neverjetno montažo, sploh v teh vzporednih prizorih.

Zato, ker je montažer Vlado Gujan, s katerim sva delala ta film, zame bog (nasmešek). Vlado ima neverjeten občutek za trzljaj najmanjše mišice na obrazu, da bo kader preusmeril točno na ta detajl in se potem vrnil nazaj … Ta ritem, ki ga občuti za dialog, to je nekaj res posebnega. Te stvari, ki jih hvalijo v filmu, paralelni prizori in podobno, so sicer moje režijske rešitve, toda to je zato, ker zelo malo ljudi ve, kaj je v resnici bolj zahtevno. Veliko težje bi bilo recimo zdajle zmontirati najin dialog. Uloviti nasmešek v kotičkih ustnic, trepet trepalnic, ampak točno v tem hipu, ko držite kozarec vode tik pred ustnicami, ne prej ne potem ...

Kaj je bil sprožilec za ta nenavadni scenarij? Veliko ustvarjalcev pravi, da se običajno vse začne s podobo, s prizorom, ki jih preganja, in potem se iz njega razraste cela zgodba.

Pri meni so bile to sanje, sanjska podoba, ki je nisem mogla spraviti iz glave. Sanjala sem, da poskušam vstopiti v hišo, ki je polna kamenja, in tam se mučim in ga poskušam premakniti, ker hočem na vsak način vstopiti v tisto hišo, a nikakor ne gre, ne morem ga premakniti.

In očitno ste prav v to hišo vstopili skozi film, ki govori o odnosu oče – hči.

Očitno, da (nasmešek). Ko sem se odločila, da bom naredila film, ki se bo ukvarjal prav z odnosom očeta in hčere, sem na začetku zelo racionalno postavila tri različne odnose: v prvem mladoletna hči poskuša zgraditi svoj odnos z očetom, ki je bil odsoten, druga hči ima sicer izjemen odnos z očetom in ga iz višjih razlogov, v tem primeru očetove demence, nepovratno izgublja, in tretja ne ve, kaj narediti z odnosom, v katerem obstaja zid zaradi neke strašne stvari iz preteklosti. Nato sem za vsakega od teh ženskih likov napisala, kaj bi lahko bilo njihovo kamenje, njihova bolečina, ki jim preprečuje, da bi se premaknile naprej. In dojela sem, da je Dora premajhna, da bi imela svoje kamenje, zakaj ga ne bi imel njen oče, ki ga preganja preteklost. Enkrat mi je Janusz Kica govoril o svojem dedu iz fine gosposke hiše, iz manjšega mesta na Poljskem, v katerem se vsi poznajo, zato zvečer nihče ne zaklepa vrat. Ponoči se je njegov ded, ki je imel alzheimerja, zbudil in blodil po vseh hišah v tem mestu, in družina se je zjutraj zbudila v hiši, polni tujih stolov. Ta zgodba mi je ostala v glavi. In v nekem trenutku sem vedela: moji liki bodo nekaj podobnega naredili s kamenjem.

Kaj je torej vaše kamenje v tej zgodbi? V enem od ­intervjujev ste rekli, da imate z očetom čudovit odnos?

Imam, da. Ne morem reči, da je bil to ravno idealen odnos, a bil je močen in lep odnos, v katerem sva oba rasla. Gotovo je bil moj oče navdih in motor ustvarjalne energije za ta film. Ljudje sicer zdaj mislijo, da je zgodba Ives, ki živi z očetom, ki ga izgublja zaradi demence, moja avtobiografska zgodba. A ni. Moj oče je doživel možgansko kap šele, ko smo bili s filmom v postprodukciji.

Moj oče ni bil nikoli izobčenec kot Dorin oče v filmu, a je bil veliko odsoten in dobro poznam to hrepenenje … po osebi, ki je ni v bližini. Poznam tudi to, ko moraš skrbeti za osebo, ki ni več takšna, kakršno poznaš. In predvsem mi je zelo jasno, kako težko je oprostiti (nasmešek). Torej v ustvarjalnem procesu jemljem stvari iz svojega življenja, gotovo, a so te stvari tako univerzalne, da so hkrati lahko tudi del vas, njega, vsakega od nas.

Film je res kot nekakšna fragmentirana biblija medosebnih odnosov. Kompleksna zgradba, fragmentirana struktura, tri zgodbe, ki potekajo vzporedno ... Zelo tvegana naracija za prvenec. Kako to?

Preprosto: ker obožujem filme s to vrsto pripovedi. Vsi so zelo različni, a jih ljudje prav zaradi podobne strukture dajejo v isti predal. Altmanove Kratke zgodbe, recimo, ali Iñárritujeva Pasja ljubezen, ali Babilon, ali omnibus Štiri sobe … V Pasji ljubezni jih povezuje naključje nesreče, v Trku Paula Haggisa so to liki različnih ras ... V glavnem, rada imam filme, ki imajo več likov. Vsi so mi govorili podobno: ne spuščaj se v to strukturo na prvem filmu, to je prekompleksna stvar in ne bo se dobro končalo. Tisto, kar je bilo res intrigantno, je, da poskušam vpeljati čim več različnih likov, z različnimi ozadji, ki imajo v resnici skupni imenovalec – in to je: soočenje s samim sabo. In o tem ta film v resnici govori. O soočanju s samim sabo.

Vse vaše tri protagonistke so antijunakinje, vse so kompleksne osebnosti, ki jih na trenutke obsojaš, jih pomiluješ, a jih tudi zelo razumeš. Tako različno od še vedno večinoma stereotipne vloge v regionalni produkciji, kjer je ženska zožena ali na vlogo žrtve, matere, svetnice ali negativke.

Tako je tudi pri nas. Ženski liki so večinoma enodimenzionalni. Upam, da sem ustvarila polnokrvne like, ki jih na trenutke sicer obsojaš, jim zavidaš, jih pomiluješ, a jih tudi zelo zelo razumeš, ker imajo napake kot vi ali jaz. A moram vam reči, da je bilo zame ravno tako pomembno, da naredim verodostojne moške like kot ženske. Za tem ne stoji nikakršna feministična agenda, da želim napraviti film o kompleksnih ženskah. Nikakor ne. A da ne bo pomote, feminizem je pozitivna stvar, feminizem nas je pripeljal do točke, kjer smo, da lahko ustvarjam film in se sama odločam, koga bom izbrala za sodelavca. A to, da bi naredila ženski film, nikakor ni bil moj cilj. Zame je ta oznaka čisti nesmisel. Če bi ta film režiral moški, nihče ne bi govoril o ženskem filmu.

Vas privlačijo mejni liki?

Ne privlačijo me samo mejni liki. Privlači me vsaka oseba, ki se znajde v položaju, ko ima težave z okolico. Lahko je to mirna uslužbenka v banki, a me enako privlači kot doktor z mejnimi nagnjenji, če zaradi tega pride v konflikt z okolico. Privlačijo me ljudje, ki so občutljivi za življenje.

Kako je bilo z vašo občutljivostjo, ko ste snemali zapornike v zaporu Lepoglava? Film je nazadnje pobral številne nagrade na mednarodnih festivalih dokumentarnega filma.

V tem zaporu smo snemali štiri dni, v tem času sem posnela vse kadre, ki so bili potrebni za dokumentarec. Imela sem dovoljenje, da bi ostala še dlje, a nisem mogla, po četrtem dnevu sem vedela, da imam film. Toda o teh štirih dneh se s snemalcem pogovarjava, kot da sva bila tam štiri leta. To je tako intenzivno, da zgodbe, obraze, atmosfero predeluješ še mesece za tem. To je vprašanje odpornosti, tvojega imunskega sistema. Podobno kot doktor, ki ga je strah, da bi se okužil, ne more opravljati svojega poklica. In kadar delam film, me ni strah. Me je bilo strah zapora? Ne.

Za enega glavnih likov v celovečercu Ti me nosiš ste uporabili neprofesionalnega igralca, nekdanjega vodjo navijačev Dinama Gorana Hajdukovića - Čupka, ki ima podobno kot lik v filmu tudi sam kartoteko. Na filmu spominja na Roberta De Nira v Taksistu ali celo na ­mladega Fassbinderja?

Na avdiciji sem imela nabor najboljših hrvaških igralcev, a nihče od njih ni imel tistega, kar sem iskala za to vlogo. Da ne bo pomote, ne pravim, da niso dobri, pravim le, da v njih nisem našla nečesa, kar je bilo nujno potrebno za vlogo. In potem sem razmišljala, kako je to mogoče. To so vendar izjemni igralci. Morda je napaka v meni. Očitno jim jaz ne znam povedati, kaj želim, morda obstaja kratki stik. Nenadoma sem se zapičila v Gorana, ki je bil ves čas v tehnični ekipi med avdicijami, in mu rekla: Daj, pridi, poskusi še ti! – Ni problema. Posneli smo sceno v veceju in bil je fenomenalen. To je izzvalo vsesplošno zgražanje sodelavcev v moji ekipi, vsi so rekli, da sem nora, da bom uničila film, da se bom zamerila vsem, da ne morem vzeti nekoga, ki ni bil še nikoli na filmu …

Seveda obstajajo vloge, ki jih naturščiki absolutno ne morejo odigrati. Recimo vloga očeta, ki jo je naredil Voja Brajović, ali Natašina vloga Ives, ki zahtevajo neverjetno paleto čustvenih nians; toda vloge, ki imajo tako močen naboj, takšno polarnost, kot jo ima lik Gorana, so nekaj, v čemer se profesionalni igralci običajno ne znajdejo najbolje.

Zakaj mislite, da ne?

Ker je to nekaj, česar igralec ne more igrati, ­ampak gre samo za 'biti'.

Kako ste našli Sebastijana Cavazzo?

Zelo sem ga hotela na tem filmu.

Zakaj?

Tudi njegov lik je zelo težavna vloga, prav zato, ker je tako površen, da si hitro na meji s karikaturo. Gre za lik, ki je sicer plitek, a šarmanten, Američani rečejo, da je nekdo širok milje, a globok en inč. In za to sem potrebovala res dobrega inteligentnega igralca. Gledala sem ga v številnih koprodukcijah, s tem, da sem o njem slišala, da je fenomenalen sodelavec, kar se je na setu tudi izkazalo. S sabo prinese izjemno atmosfero in jo zgradi tudi na setu s svojimi kolegi. Poleg tega je tu še njegov fizični izgled, ki pa ni samo lepa fasada, ampak nosi s seboj nekaj, zaradi česar mu verjameš, da se takšna ženska, kot je Nataša, lahko zaljubi vanj.

Cavazza je rekel, da takšnega procesa snemanja filma in dela z igralcem, kot ga je z vami, na filmu še ni doživel. Pomaga, da ste igralka?

Zelo se odzivam na ljudi, s katerimi delam. Mislim, da to prihaja iz mojega temperamenta, pa tudi iz igralskega dela mojega življenja, če hočete. Na vsako igralko, igralca se odzivam drugače, pristopam drugače, drugače pojasnjujem, kaj želim … In moram reči, da bolj vztrajam pri tem, kaj želim, kot pri tem, kako. Pameten talentiran igralec, ki je avtor svojega instrumenta, svojih misli, občutkov, svojega glasu, ti bo ponudil 250-krat boljši kako, kot ga boš ti kadarkoli lahko določil.

Kakšen kako vam je ponudila deklica Helena Beljan kot Dora? Z njo ste očitno morali ubrati povsem drugačen pristop?

Večkrat so mi rekli, naj se na setu izogibam živalim in otrokom. No, jaz se poskušam izogniti samo živalim. Z otroki imam poseben stik. Nikoli mi še noben otrok na setu ni rekel, ne morem. Občutijo, da z njimi ravnam enakopravno, kot s sebi enakimi, da se ne pogovarjam z njimi kot z osebami s posebnimi potrebami, in to obožujejo. Vzemiva tisti prizor, ko Dora joče v veceju, zelo čustveno težaven prizor. Pred tem sem ji rekla, draga moja, imeli bomo kamero, ki se ti približuje, jaz te bom imela na teleobjektivu, morda boš vmes neostra, a hočem, da jočeš točno v tistem trenutku. Ne bova se zdaj pogovarjali o pokopanih ptičkih in zajčkih, ker ne bova prišli nikamor. Imaš zelo preprost trik: ko boš morala zajokati, samo spusti ramena, izdihni in se zaglej v določeno točko, solze se bodo zgodile same od sebe.

(Vmes, ko to govori, pogleda v določeno točko in oči se ji v hipu napolnijo s solzami.)

Prizor smo ponovili enajstkrat, ona se je enajstkrat razjokala na istem mestu, vsi v ekipi so bili v popolnem šoku, češ, dobili smo novo Meryl Streep. Nikomur nisem rekla, kaj sva se dogovorili pred tem (nasmešek).

Na filmskem festivalu v Pulju, kjer je slavil Zenit Daliborja Matanića, je nagrado breza za najboljšega debitanta sicer dobila mlada igralka Helena Beljan in skladatelj Teho Teardo za glasbo; in vendar imam občutek, da ste tam pričakovali malo več?

Sem. Iskreno sem. Resda zaradi specifične situacije, v Pulju smo bili samo en dan, samo na naši projekciji, ne morem našega filma primerjati s preostalimi. Helena je dobila za najboljšo debitantko, hvala bogu. To je zaslužila. Drugi talent na mojem filmu, o katerem sem prepričana, da v tem trenutku ni boljšega, ne samo na Hrvaškem, ampak v Evropi, je montažer Vlado Gujan. Zanj sem pričakovala zlato areno, priznam.

Vaša zgodba in konflikt s Hrvaškim filmskim centrom, preden je prišlo do realizacije filma, spominjata na lov na čarovnice. Iz vseh intervjujev in člankov, ki sem jih prebrala, ne vidim odgovora na vprašanje, zakaj ste si zaslužili takšen javni medijski linč. Za kaj gre?

Tudi jaz sem se dolgo ukvarjala s tem, verjemite. Ne vem, zakaj, še vedno ne vem. Vse to, kar je zdaj za mano, vsi poskusi onemogočanja tega projekta, vse težave s financiranjem, in na koncu vse žalitve, ki so jih določeni ljudje, kot je Hrvoje Hribar, takratni direktor, namerno sprožali, da bi me diskreditirali, vse to dovolj govori o njih samih.

Če se to ne bi zgodilo, verjetno ne bi bilo koprodukcije z Vertigom in Danetom Hočevarjem, in Slovenija, Srbija in Črna gora ne bi bile del te zgodbe.

Tudi to je res. Vsaka zgodba ima svojo dobro stran. Slavenka Drakulić mi je takrat rekla: Zagreb je bil vedno takšen. Če nekdo preveč zaštrli ven kot umetnik, ga bo Zagreb vedno poskušal potlačiti, utišati. Za razliko od recimo Beograda, ki prepozna in zna častiti svoje talente. Zagreb je mesto, ki je vedno imelo raje mediokriteto, kdor je štrlel iz povprečja, ga je bilo treba obrezati na pravo velikost.

Stavek, ki zelo, če ne še bolj, velja za ­Ljubljano.

Najbrž je povsod podobno. Netalentirani ljudje imajo kemično reakcijo na talentirane, ker jih ti iritirajo že zato, ker dihajo, ker živijo, ker obstajajo. In meni je žal samo tega, da me je ves ta val obtožb prisilil, da sem se javno odzvala na to. V trenutku, ko sem začela glasno govoriti, so se povlekli v mišjo luknjo. Zanimivo, da je prav te ljudi, ki te tako mimogrede javno diskreditirajo, te označijo za konfliktno in duševno moteno osebo, tako strah javne sramote.

Zdaj je film Ti me nosiš črnogorski kandidat za tujejezičnega oskarja.

In jaz sem ponosna Črnogorka, da (smeh). Sicer pa se samo pri nas to zdi nekaj nenavadnega. Velike kinematografije, kot je recimo francoska, ne pomišljajo, ko za svojega kandidata za oskarja uvrstijo film tujega režiserja, kot je bila recimo Hanekejeva drama Ljubezen. Letos, recimo, so za svojega kandidata za tujejezični film vzeli turški film turške režiserke Deniz Gamze Ergüven Mustang. Pri nas pa so birokratski aparati nepredušni; mi ne gledamo širše slike, širšega interesa, gledamo samo na svoje male vrtičke.