Pomisleki: Iz čitalnice k Hostarju

Nam nacionalna samostojnost in državna suverenost prinašata kulturno škodo? Samomor?

Objavljeno
02. december 2016 15.10
Knjižni sejem v Cankarjevem domu 23.novembra 2016 [knjižni sejmi,knjige,literatura,kultura,branje,tiskovina]
Peter Kolšek
Peter Kolšek

Danes je Prešernov rojstni dan. Status praznika je dobil leta 2000 na pobudo ministrstva za kulturo (takrat ga je vodil Jožef Školč) in kmalu se ga je oprijelo vzneseno ime Ta veseli dan kulture. Zamišljen je bil kot dan odprtih vrat, se pravi kot radodarnost kulturnih ustanov, ki želijo zastonj razkazati, kaj imajo in kaj znajo, in se prikupiti za nepraznične dni.

Naj torej kultura stopi proti ljudstvu, če se že ljudstvo nima namena vzpenjati po stopnicah. In tako je še zdaj, šestnajst let pozneje, le da se je v tem času »veseli dan«, izposojen od Linhartovega Matička, ki se ženi, bolj približal županovi Micki, ki se zlepa ne bo omožila.

A brez skrbi, kar sledi, ne namerava biti nadaljevanka o jamranju, še manj praznična maša. Poskusimo pogledati neveselim in tudi nekaterim spodbudnim dejstvom v oči, iz katerih sije ravnanje kulturnih odjemalcev. »Potrošnikov« torej, ne pa tudi ustvarjalcev in kulturne politike, čeprav je funkcioniranje nacionalne kulture seveda sestavljeno iz vsega trojega. Pomagajmo si z nekaterimi najbolj osnovnimi kazalci. Goli podatki res niso najbolj natančen vodnik, a brez njih si je nemogoče zamisliti ogrodje zgodbe.

Kakšno sliko o naši kulturni mentaliteti je mogoče pridobiti na podlagi številk, ki so zaokrožile ob pravkar minulem knjižnem sejmu? Na primer, da je funkcionalno pismenih le 25 odstotkov Slovencev; tri četrtine jih torej ne more slediti standardom strokovne in kulturne komunikacije pa tudi vsem zahtevam vsakdanjega življenja ne.

Dalje, po raziskavi javne agencije za knjigo lani 48 odstotkov prebivalstva ni kupilo nobene knjige, 42 odstotkov pa je takšnih, ki niso nobene prebrali. Za »narod knjige«, kar naj bi Slovenci po mnenju svojih profetov bili, so to uničujoče številke, še posebej porazne, če jih primerjamo s tistimi izpred štirideset, petdeset let, ko Slovenija še ni bila samostojna država.

Ali to pomeni, da nam nacionalna samostojnost in državna suverenost prinašata kulturno škodo? Samomor? Če nič drugega, je jasno, da se je v zadnjih petindvajsetih letih izoblikoval tip Slovenca, ki mu ni težko kupiti avta za dvajset tisoč evrov, knjiga, ki jih stane dvajset, pa je zanj nedosegljiva.

A obstajajo tudi spodbudnejši podatki. Po številu novonatisnjenih knjižnih naslovov (zadnja leta niha med 5000 in 6000) smo glede na število prebivalcev med vodilnimi na svetu (kar je glede na obratno sorazmerno prodajo seveda absurd). Po višini knjižnične izposoje (51 enot na prebivalca) pa smo, kot je že dolgo znano, v evropskem vrhu skupaj z Estonci in Finci. Slovenec si, v skladu s svojo selektivno varčnostjo, knjigo izposodi.

Če pa jo že kupi, to očitno najbolj množično opravi na knjižnem sejmu, ki ga je letos obiskalo več kot 30.000 pohodnikov skozi Cankarjev dom. Seveda na tem mestu ne moremo specificirati, kakšne knjige (praktične, otroške, leposlovne) kupuje, kakšne si izposoja in kakšne bere, a dejstvo je, da v povprečju kupi le 2,8 knjige na leto. Pomenljiv je podatek, da je močno upadel nakup v izobraženi populaciji, kar se »lepo« sklada s tistimi 75 odstotki funkcionalno nepismenih.

Takšno je torej stanje duha glede knjižne in posledično besedne kulture, ki imata v tej deželi približno takšno zgodovinsko težo, kot jo imajo monoteistične religije v krajih bibličnih ljudstev. Toda – ali je kaj drugače na področju »nasprotne«, torej vizualne kulture, ki je veliko bolj risana na dušo senzibiliziranega sodobnika in v kateri prednjači film? Pri roki sta dva zelo raznorodna podatka iz novembra.

Prvi: filmski festival Liffe je pritegnil 44 tisoč gledalcev – in približno tako je že vsaj petnajst let! Seveda je to izrazito urbana publika, ki potrjuje, da se je v poosamosvojitvenem času močno dvignila filmska kultura, ki je bila prej v globoki, tako rekoč zakristijsko-akademski senci besede in knjige.

Vsak Slovenec, od dojenčka do starca, gre, takšni so podatki za lansko leto, enkrat na leto v kino, a to danes, ko se filmi gledajo predvsem doma, seveda ni več merilo, s katerim bi bilo mogoče ugotavljati estetske preference gledalcev. In drugi podatek: hkrati z Liffom se je v Koloseju rolal – in se še kar naprej – domači film, prepojen z gorenjskim spiritusom, ki je privabil že 150 tisoč suburbanih podanikov.

Pr'Hostar je odbita apoteoza v skeč predelanih lokalnih arhetipov, ki jo je mogoče znosno preživeti, če greste v kino v gojzericah in firtohu. Klobuk dol prebrisanim, naturaliziranim fantom, ki so znali poiskati mehko mesto tršatih Slovencev, toda prav je vedeti, da so v tej silni številki oboževalcev vsi tisti, ki ne vzamejo v roke, kaj šele kupijo, nobene knjige na leto.

Če premišljujemo o kulturni mentaliteti, je med obema pojavoma, mednarodnim festivalom in domačim Hostarjem, nepremostljiva razlika, zato je na tem mestu smiselno postreči s številko, ki temačno osvetljuje sedanjost in bližnjo prihodnost Slovencev kot filmske nacije: »krovni« Slovenski filmski center ima za vso svojo avdiovizualno dejavnost le še 4,5 milijona javnega denarja na leto, kar je strošek treh povprečno zahtevnih evropskih filmov.

Kljub temu slovenski film ni brez mednarodnega odmeva (nazadnje sta ga dosegla Nočno življenje Damjana Kozoleta in Pojdi z mano Igorja Šterka), toda hkrati je treba ponotranjiti dejstvo, da slovenskemu filmu (še) ni uspel veliki tranzicijski met, kakršen je Čehom, Romunom, Srbom, Hrvatom in Bosancem; zadnjim trem tudi v španoviji s slovensko koprodukcijo.

Veliko bolj klavrno sliko pokaže pogled na romanja do drugih vrst vizualne umetnosti, ki se nesramežljivo, a vendar v pomanjkanju voajerjev razkazujejo po galerijah, tudi nacionalni. Tem dan odprtih vrat ne pomaga dosti, ker modernistično dolgočasje, ki ga prekinjajo le občasne postmodernistične domislice, pač ni material, ki bi begal dolenjce, kaj šele gorenjce in druge rovtarje, in pri tem tudi angleško naslavljanje razstav prav nič ne zaleže. Veliko bolje se gode glasbenikom, elektrotoničnim, frajtoničnim in filharmoničnim; samo slednji na svoje poštirkane koncerte še zmeraj spravijo v eno samo hišo čez 80.000 poslušalcev na leto.

Intrigantno poglavje so gledališča z razkošno ponudbo vsega, kar je dramsko, postdramsko in tudi docela nedramsko, pri čemer so alternativni teatri usklajeni s svojo poklicanostjo, etablirani, nacionalni pa lovijo ravnotežje med klasiko in populističnostjo, a na način, ki jih vedno bolj približuje trenutku, ko bodo omahnili v globine površja ...

Tako kot nacionalna televizija, ki je kulturno ponudbo že pomešala z razvedrilom, ampak to je posebna zgodba. No, gledališča imajo še zmeraj razmeroma visok obisk, podatek za leto 2014 govori o 745.000 osebkih. Vzgonska sila je pritisk narodobudne tradicije 19. stoletja in kasnejših mokrocvetočih meščanskih manir; v obeh pogledih je ta tradicija identična s knjižno, le da slednja doživlja danes hudo odpadništvo.

Kaj pove ta razdrapana konfiguracija podatkov o današnjem slovenskem kulturnem potrošniku? Seveda moramo imeti pred očmi tudi skoraj neskončne samozadovoljitvene možnosti, ki jih ponujajo digitalni nosilci. Privatizacija kulturnega užitka namreč bistveno pripomore k trendu, ki ga najbolje ilustrira dogajanje na področju knjige in branja.

Zmeraj bolj je očitna polarizacija na hipertrofirano kulturo (tisoče dogodkov na leto), kjer so ustvarjalci (umetniki, organizatorji, kulturni tehnologi) največkrat konzumenti lastnih ali sorodniških kulturnih vsebin, na drugi strani pa je »nepismena« večina, ki se hrani s poceni kupljenimi ali kar doma pridelanimi sadeži zabavno-razvedrilne produkcije.

Tu ne gre več za klasično razliko med elitistično in popularno kulturo, prav tako ne za razliko med bogastvom in revščino, ampak za razliko, pogojeno z izobrazbenimi standardi, družbeno ozaveščenostjo in razpoložljivostjo za politično manipulacijo. Z drugimi besedami: za razliko med funkcionalno pismenimi in nepismenimi.

Kakšen je podatek za Slovenijo, vemo. Če »tehnični« termin (ne)pismenosti simboliziramo in ga prenesemo na družbeno stvarnost, je jasno, da govorimo o splošnem trendu Zahoda, ki se mu v preprostem političnem jeziku reče pot na desno in nazaj. Slovensko specifiko – ta je naša, nikomur je ne damo – je mogoče opisati kot pot od deviških čitalnic prek urejenih kulturnih hramov do Hostarja, ki je nekakšna režeča se slovenska podrtija. Saj je veseli dan kulture!