Tiskane izdaje
V zadnjih letih smo zlasti v ZDA in Veliki Britaniji priče posebnim dogajanjem: v javnost so stopile ženske, ki razkrivajo svoja izkustva sistematične mizoginije. Izraz dobesedno pomeni sovraštvo do žensk, o čemer danes nekatere avtorice in avtorji podrobneje razmišljajo: ali je npr. moški, ki si dovoli omalovažujoče, pornografsko seksualizirano, verbalno in telesno nasilno vedenje do žensk javno, zasebno ali oboje, nujno oseba, ki sovraži vse ženske? Ali pa ga morda vzgoja in družbeno okolje prepričujeta, da je tako vedenje še posebej v javnosti dopustno, naravno, želeno in seveda možato?
Ali hoče s takim vedenjem o svoji možatosti prepričati žensko ali morda predvsem moške opazovalce svojih žaljivih in neredko nasilniških nastopaštev? Ali je omalovažujoče in agresivno vedenje do žensk v javnosti, na delovnem mestu, znotraj delovnih organizacij stranska posledica tekmovalnosti med moškimi samimi? Ali so mizogine tudi ženske? Gre torej za sovraštvo do žensk ali morda za kulturno kategorijo, ki ni le normalizirana, ampak je v funkciji prikrivanja drugih antagonističnih družbenih odnosov in procesov?
Dogajanja, ki jih spremljamo zlasti v ZDA in Britaniji, imajo skupni imenovalec, da so uperjena proti moškim, ki so zelo premožni ali bogati, so na samem vrhu v svojih poklicih in dejavnostih in so bili javno cenjeni kot posebno zaslužni v njih in ki so v svoji osebi združevali ne le poklicen prestiž, temveč tudi znatno politično moč. Cela vrsta osebnosti v zabavni industriji v Hollywoodu, igralcev, producentov, režiserjev, vodilnih osebnosti v prominentnih medijskih hišah, pa tudi vrsta uglednih politikov, med njimi celo bivši ameriški predsednik George Bush starejši, je obtoženih, da so od ženskih kolegic ali podrejenih zahtevali take ali drugačne spolne usluge, jih ustrahovali in zlorabljali v zameno za poklicne možnosti ali pa so to počeli kar samoumevno, kot privilegij moči.
Razkrito je bilo tudi, da je bilo v več primerih početje teh zlorabljavcev stvar obče vednosti, vendar nihče ni nič ukrenil, da bi izpostavil zlorabljavca in zaščitil žrtve, ki jih je bilo mestoma na desetine: samopašnost takega despota je bila zagledana kot neizbežen vidik njegove moči in vpliva in s tem normalizirana. Še več, o početjih teh moških »na položaju« so krožile bolj ali manj neslane šale, katerih nauk je bil: če hočeš biti v poklicu uspešna, boš njegove »pozornosti« pač »vzela v zakup«. Po prvih dramatičnih strmoglavljenjih takih mogotcev je v javnost samoiniciativno stopilo več znanih moških, javnih osebnosti, ki so sami razkrivali in obžalovali svoje spolno nasilno vedenje, na primer cenjen igralec in komik, ki je ženske zvabil na samo, jim preprečil pobeg, nato pa pred njimi masturbiral.
Vprašanje, s katerim se bodo analize nedvomno še dolgo ukvarjale, je, zakaj je prišlo do tolikšnega izbruha razkrivanj teh nasilnih mizoginih dejanj: kateri dejavniki so se združili, da je prišlo do redkega trenutka v patriarhalni družbeni strukturi, ko so se stvari, ki so bile prikrivane, normalizirane, omalovaževane, nenadoma in silovito razkrile. Tako silovito, da že poslušamo svarila in ugovore, češ da gre za lov na čarovnice, za demoniziranje moških, za »retrograden« proces itd. Nekateri pa nasprotno menijo, da gre za procese, ki se lahko primerjajo s tistimi v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so ženske v zahodnem svetu zahtevale in si večinoma tudi izbojevale več svobode in osebne avtonomije na področju spolnosti, preobrnile javno, policijsko in sodno dojemanje posilstva, si izborile reproduktivne pravice, kot npr. splošno dostopno in brezplačno kontracepcijo, in pravico do razpolaganja z lastnim telesom.
Zahtevale so tudi pravico, da izberejo spol strokovnjakov, ki jih obravnavajo, ko gre za intimne zadeve (ginekologinje in drugo zdravniško osebje, psihoterapevtke, policistke); varne prostore za umik pred nasiljem in varne skupine, kjer so se lahko brez pokroviteljstva in omalovaževanj pogovarjale o izkušnjah spolno specifičnega nasilja v javnosti, v poklicnem življenju, v partnerstvih in družini. Še posebej partnersko in družinsko nasilje je bilo po zaslugi ženskega boja vsestransko razčlenjeno, izgnano iz zavetja patriarhalne zasebnosti in postavljeno v jasno luč družbene problematike, ki ima ne le grozljive posledice za preživele žrtve, temveč terja velikansko, celo medgeneracijsko socialno ceno.
Korak k enakosti
Gibanje #metoo, ki je vzniknilo po tem, ko so pod težo javnih obtožb padli prvi mogotci, je izbralo metodo množičnega solidarnostnega izjavljanja, pričevanja in izpovedovanja in se zelo hitro razširilo po vsem zahodu. Ne gre za to, da prej nismo vedeli, kako ženske, vse ženske, rutinsko doživljajo poniževalno in pokroviteljsko obravnavo samo zato, ker so ženske, da so instrumentalizirane, da so žrtve spolnega nadlegovanja in izsiljevanj, da so mnoge doživele posilstvo.
Revolt je bil hiter, množičen, jezen in temeljit in je skozi pričevanje in izpovedovanje nedvoumno zahteval konec razmer, ki omogočajo nekaznovano in sistematično omalovaževanje in izkoriščanje žensk. Prav mogoče je celo misliti, da je revolt #metoo razkril in v ostro luč dneva postavil vsaj enega od skritih mehanizmov, ki generirajo vse družbene neenakosti – pravljičnega vpliva sila tanke manjšine nad milijardno večino.
Razkrilo se je namreč, da je strukturna ekonomska moč še vedno z ogromnim naskokom moška in v skladu z zdaj že arhivsko postavko ameriškega filmarja Michaela Moora predvsem stvar (neumnih) belih moških: imajo delovna mesta, da jih lahko delijo; imajo odločilen vpliv na področja ustvarjalnosti, da lahko izbirajo, katera bo med večinoma redkimi ženskami tista, ki bo kako pozicijo, promocijo, ugled dobila (kot režiserka, igralka, umetnica, pisateljica); imajo brezprizivno financersko moč; imajo politično moč in z njo daljnosežno moč odločanja. »Izbranke« so neredko plačale s spolnimi uslugami, kar sicer ni bilo neznano, le da je javno mnenje te ženske predstavljalo kot tiste, ki so lahko izbrale ali so pripravljene to ceno plačati ali ne: žrtvina stiska žensk se je prikazovala kot izbira. Razkrit je bil mehanizem patriarhalne miselnosti, v katerem je vedno žrtev tista, ki je hkrati moralno sporna, če v ceno privoli, in sama kriva, da se ji je cena sploh postavila: »reče ne, misli ja«; »'ne' je seksi«; »na tem delovnem mestu/pri taki karieri je to vendar samoumevno« ipd.
Kadar ljudje moralizirajo, namesto da bi analizirali, je rezultat vedno zabrisovanje, s tem pa omogočanje nasilja. Celo v javnem in strokovnih jezikih smo bili navajeni, navajene, da smo ženske, žrtve nasilja, opisovali z izrazi, ki so njihovo izkušnjo naredile za njihovo »lastnost«, storilec pa je bil povsem izvzet: posiljene ženske, zlorabljene ženske, ranljive ženske, ženske žrtve so oznake, ki storilca izpuščajo, kakor da ni človek z avtonomno voljo in odgovoren za svoja dejanja, temveč je nekakšna neizogibna naravna nesreča, ne pa storilec z namenom – in imenom.
Gibanje #metoo je ujelo trenutek, v katerem obstaja dovoljšnje kritično število žensk pričevalk, ki imajo bližnje izkušnje s prebijanjem »steklenega stropa« in premagovanjem »lepljivih tal« in ki jih je spontano združil val deljene naveličanosti nad brezupnimi boji, zraven pa jeza in odločnost, da je treba razkriti kaj bedno, banalno, pravzaprav žalostno in porazno dejstvo: jedrna tehnologija oviranja žensk v javnem in poklicnem življenju je navsezadnje tudi, ali celo pretežno, v vedenju moških na oblasti, ki je hkrati nasilno in pomilovanja vredno. Zvočni posnetek, ki ga je ena od žrtev producenta in hollywoodskega mogotca Harveyja Weinsteina skrivaj naredila in objavila, razkriva njegovo bedno prosjačenje za spolno uslugo, pomešano z grožnjami in zaklinjanjem – na lastne otroke. Z drugimi besedami: gibanje #metoo je v izpovedih žensk razodelo resnično podobo jedra moči, ki se je zdelo nepremagljivo, in ga razkrilo kot banalno, porazno, stud zbujajočo osebno bedo.
Gibanje #metoo je hkrati signal, da ustavitev mizoginije zahteva žensko solidarnost in medsebojno podporo in da je, rečeno z decidirano mačistično frazeologijo, sovražnik veliko bolj nemočen, kot se zdi. Veliko ljudskih, normaliziranih teorij o družbeni moči in seksualni moči, med njimi še posebej vulgarni freudizem, ki ima očitno verniško, ne analitsko sledilstvo, je bilo nenadoma postavljenih pod dvom: ali je vrhunski umetnik, ustvarjalec res hkrati tudi prekipevajoč od seksualne moči, ki je, revež, ne zna drugače kanalizirati kot skozi nasilje? Ali mu je zato, ker je vrhunski filmski režiser, na primer, treba odpustiti puerilne seksualne napade na ženske? Ali je človeška ustvarjalnost res nujno polna neobvladljivega testosteronskega vrenja? Zaradi gibanja #metoo smo se nenadejano ovedli, v kakšne romantične nesmisle smo potihem, vsocializirano verjeli ali z njimi soglašali. Naj ženska še tolikokrat sliši od mame in babice, da so ženske »kače«, stereotipiziranje žensk je imelo nasprotni pol: romantiziranje moškega privilegija, ki nam je bil nenehno serviran kot cena za »napredek«, »ustvarjalnost«, moški »genij«.
Antični mislec Tertulijan je zapisal, da je ženska hudičeva odprtina; po Aristotlu naj bi bila ženska »sramota narave«, za Tomaža Akvinskega pa »nedokončan moški«. Gibanje #metoo je morda povsem nehote razgalilo to mitologijo in razkrilo, da je romantiziran moški, tisti »dokončan« ponos narave, čustveno stabilen (v nasprotju z ženskami), logičen in razumen (prav tako v nasprotju z ženskami), pravzaprav tečen, samopašen deček z infantilnimi seksualnimi preferencami, ki se žrtvi zaklinja na svoje otroke, da ji ne bo naredil nič hudega, da jo hoče zlorabiti »samo še danes« in nikoli več, ter jo hkrati prosjači in ji grozi. Na milijone, milijarde žensk je doživelo to taktiko, ki iz infantilnosti mimogrede preide v telesno nasilje; gibanje jim je omogočilo, da so jo hipno množično prepoznale in zagledale kot grotesko, nič več grožnjo.
Končno pa je gibanje #metoo bolj kot posamezne moške na položaju moči uspešno razkrilo tisto, o čemer lahko ugibamo, da je del samega bistva ustroja in funkcioniranja patriarhalizma in vseh neenakosti in antagonizmov, ki jih podpira, omogoča in normalizira. Ne katerega koli patriarhalizma: era globalnega neoliberalnega »svobodnega trga«, ki se prikazuje kot edina pot, poslednja ideologija, avtentična narava človeškega sveta, je očitno močno naklonjena postavljanju ravno takih, infantilnih in nasilnih reprezentantov »moškosti« na pozicije eksekutivne moči. Žrtve tega tipa sodobnega patriarhata pa smo prav vsi, ne glede na spol: koliko čustveno in seksualno odraslih, nadarjenih moških trpi nadoblast takega kapricioznega »šefa«, političnega vodje, verskega vodje ...?
Svetovni dan žensk, 8. marec, je v luči nakazanih možnosti razumevanja našega globalnega vsakdana priložnost, da trd, stoletja trajajoč boj žensk za enakost razumemo v novi, humanistični luči. Tisto, kar je ovira do bolj smiselnega človeškega sveta, se vedno bolj prepričljivo izrisuje: svet obče tekmovalnosti, za katero ne vemo prav, kakšen je njen cilj ali celo smisel: svet, v katerem so človeški potenciali zreducirani na tržnost njihovih proizvodov; in vseobsegajočega pojma »prostega trga«, ki je nadomestil vse možne druge presežne smisle za človeštvo, prav verjetno na pozicije moči postavlja ljudi, v ogromni večini moške, ki so pravzaprav ... no, »neumni beli moški«, kot pravi Moore. Družbena cena je dobesedno neizmerljiva.
#jaztudi
Nobenega dvoma ni, da imajo tudi ženske v Sloveniji cel spekter izkušenj, ki je ženske v anglosaškem svetu tako spontano zrevoltiral. Tudi v Sloveniji so ženske v poklicnem življenju in javni sferi doživljale – morda celo dolga leta in sistematično – poniževanja, nasilništvo, spolno nasilje in zastraševanje. Vprašanje je, kako ženske v Sloveniji internalizirajo in normalizirajo nasilje, ki so ga deležne samo zato, ker so ženske. Mirno lahko trdimo, da je izkušnja univerzalna, da jo imajo praktično vse ženske, ne glede na svoj socialni status, vrsto zaposlitve, politično pripadnost in prepričanje, samski ali poročen stan, starost. Ko sta Društvo za nenasilno komunikacijo in SOS-telefon pred kratkim javno pozvala udeleženke posveta o nasilju nad ženskami, naj dvignejo znak #metoo, če so kdaj doživele spolno nadlegovanje, so v polni Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma to storile domala vse udeleženke.
Morda v Sloveniji, kot tudi povsod po svetu, obstaja kar veliko žensk, ki to igro moči z moškimi sprejemajo in si celo domišljajo, da jo znajo igrati. Žal empirija kaže, da jo morda znajo igrati, vprašanje pa je: ali lahko v njej zmagajo. In ali lahko v tej igri zmagajo tudi vsi čustveno odrasli moški? Obojim voščimo srečen 8. marec.
