Jože P. Damijan: Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme

»Niti Slovenija niti EU nista osvojili lekcije, ki bi pomagala, da se izognemo morebitni novi krizi in finančnim balonom.«
Objavljeno
04. september 2015 17.58
Jože P.Damijan redni profesor Ekonomske fakultete, Univerze v Ljubljani. Ljubljana, Slovenija, 21.avgusta 2015. [Jože P.Damijan,profesorji,predavatelji,Ekonomska fakulteta,Univerza v Ljubljani]
Lidija Pavlovčič, znanost
Lidija Pavlovčič, znanost
Sedem je število s posebnim nabojem. Oznanja prelomnice. Že Sveto pismo je govorilo o sedmih letih suhih krav. Ko je septembra pred sedmimi leti izbruhnila gospodarska kriza, je optimizem ugasnil. Danes kaže, da se vrača, a svarilo ekonomista Jožeta P. Damijana, rednega profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti, da ni razloga za evforijo, je tehtno. Slovensko gospodarstvo namreč še ni doseglo ravni leta 2008.

Gorivo za nov optimizem so sveži podatki o gospodarski rasti: naš BDP je lani zrasel za tri odstotke, v letošnji prvi polovici pa za 2,7 odstotka. Še naprej raste tudi izvoz in celo zasebna poraba se je začela prebujati. Ko bi le ugodni trendi trajali še naprej, a kaj, ko pogled čez domače dvorišče v smeri Kitajske, Rusije in Brazilije lovi drugačne signale. Gospodarstva teh držav se ohlajajo, posledice pa lahko pretresejo tudi naše gospodarstvo.

Smo na morebitne nove okoliščine pripravljeni danes bolj kot pred sedmimi leti? Kaj smo se naučili v zadnji gospodarski krizi, da ne bi ponavljali napak? »Nič. Po navadi se iz zgodovine ničesar ne naučimo. Niti Slovenija niti EU nista osvojili lekcije, ki bi pomagala, da se izognemo morebitni novi krizi in finančnim balonom,« pravi Jože P. Damijan. V retrospektivi zadnjih sedmih let, kar je bilo povod za pogovor, v orisu slovenske bilance pod črto poseže nekoliko globlje v ozadje, v leto 2004, ko se je, kot pravi, »na vrhu zamenjala politična stranka in ko se je ribnik splašil«.

Na začetku tiste prelomne dobe je tudi sam za hip vstopil v politiko. V prvi Janševi vladi je bil minister za razvoj, a je že po treh mesecih brez dramatičnih pojasnjevanj marca 2006 odstopil in se vrnil na ekonomsko fakulteto. Postal je redni profesor, njegov predmet pa je evropski monetarni sistem. Kot pridruženi profesor predava tudi na Centru za institucionalno ekonomijo katoliške univerze v belgijskem Leuvnu. Državna agencija za raziskovalno dejavnost ARRS ga je na predlanski lestvici največkrat citiranih slovenskih ekonomistov uvrstila na prvo mesto.

Sedem kriznih let je za nami. Je večji pomen sedmice samo mit ali tudi v ekonomiji vzdrži resnejšo presojo?

Cikličnost gibanja ponazarja že biblični primer o sedmih letih suhih krav in sedmih letih debelih krav. Gospodarske krize se pojavljajo na osem do deset let, potem pa je vsakih 60 let večja kriza. To so tako imenovani cikli Kondratijeva. Ruski ekonomist Nikolaj Kondratijev, ustanovitelj inštituta za konjunkturo, je konec 20. let prejšnjega stoletja ugotovil, da se dolgi cikli sistematično pojavljajo na vsakih 50 do 60 let in da imajo tudi socialistična gospodarstva cikle rasti in krize, in ne samo kapitalistična gospodarstva. Po obisku univerze v ZDA so ga Rusi poslali v Sibirijo, leta 1938 pa so ga ustrelili.

Tudi v socialistični Jugoslaviji smo imeli cikle, zato pa smo vsakih deset let, ko je bila kriza, spreminjali ustavo. Zadnja kriza, ki se je začela leta 2008, je nenavadna zaradi tega, ker je bila prva zelo globoka kriza, ki se je v razvitih državah pojavila 80 let pozneje po veliki depresiji. To pomeni, da je del dolgoročnih ciklov.

Je zadnja kriza primerljiva s tisto pred 80 leti?

V bistvu je sedanja velika recesija skorajda kopija velike depresije.

Sta si podobni v tem, da so bili v obeh primerih nakopičeni finančni problemi sprožilec za krizo?

Tako je. Čeprav je evropska kriza nekaj posebnega, je možno vzroke pojasniti enako kot v času velike depresije, ki je izbruhnila leta 1929 in je trajala skoraj desetletje. Razlika je le v tem, da so imeli takrat kot podlago tako imenovano zlato valuto, danes pa imamo v EU monetarno unijo. V večini razvitih držav so v letih 1932 in 1933 opustili vezavo na zlato, devalvirali so domačo valuto in se tako rešili. Mi pa danes, ko smo v monetarni uniji, ne moremo uporabiti tega ukrepa.

Je Slovenija prezgodaj prevzela evro? Bi prej zlezla iz krize, če bi obdržala tolar?

Priznam, da sem bil takrat tudi sam eden tistih, ki smo se zavzemali za evro. Takrat ni nihče razmišljal o omejitvah skupne valute, ker so bili lepi časi. Če se danes ozremo nazaj, je dejstvo, da je bil evro kot politični projekt v Evropi napaka.

Evro torej nima prihodnosti?

Ne. Če bi evro razpadel, bi lahko čez dve ali tri leta imeli več različnih evrov. Severni bi pokrival Nemčijo in satelite, kot so Nizozemska, Avstrija in morda še baltske države. Druga različica evra bi bil lahko – če si pri interpretaciji privoščim nekaj umetniške svobode – tako imenovani avstro-ogrski evro, ki bi pokrival Slovenijo in vzhodnoevropske države, torej države s skupno preteklostjo. Tretja različica bi bila za sredozemske države, četrta pa morda za Irsko in še kako drugo državo. Skratka, lahko bi imeli tri ali štiri evre v EU. Sedanji evro ustreza samo Nemčiji, kjer produktivnost hitro raste, njen presežek v zunanjetrgovinski bilanci pa je velik.

Če želimo obdržati evro, bo razvoj tekel v smer fiskalne integracije. To pomeni skupen evropski proračun in odločanje na višji ravni v evropskem parlamentu, pred tem pa na ravni šefov držav. Demokracija v nacionalnih okvirih bo počasi izginila, če se bomo razvijali v smeri Združenih držav Evrope z enotno valuto. Ta proces bo dolg in boleč.

Slišati je, da naj bi se do jeseni prihodnjega leta izteklo obdobje poceni denarja, ki ga omogoča denarna politika ECB. Se že zarisuje slika, katere države so priložnost znale izkoristiti?

Politika ECB je kopija politike ameriškega Feda, Bank of England in Bank of Japan. ECB je zadnja, ki se je tega lotila. Kdo je lahko zmagovalec v igri nizkih obrestnih mer, je še odprto vprašanje. Zmagovalci so lahko samo finančni trgi zaradi načina, kako se dogaja monetizacija.

Kvantitativno sproščanje namreč pomeni, da pošlješ na trg milijarde denarja, s katerim centralne banke odkupujejo vrednostne papirje na trgu, predvsem državne in korporativne obveznice, in tako dvigujejo njihov donos. Vendar je v Evropi zelo malo korporativnih obveznic, zato kvantitativno sproščanje v EU podjetjem ne omogoča cenejšega zadolževanja.

V Ameriki je zadeva drugačna. Tam je približno polovica obveznic korporativnih, polovica pa državnih. Z odkupom obveznic so dejansko pomagali podjetjem, da jim je ostalo več denarja za investicije oziroma da se je pocenilo zadolževanje. Prav v tem je razlika med Evropo in Ameriko. Ker v Evropi ni dovolj korporativnih obveznic, je takšna politika zgrešena in ne more biti učinkovita.

Mehanizem za učinkovitost pa je naslednji: z odkupom obveznic na trg pride nova likvidnost, ki spodbudi naložbe in zažene gospodarsko rast, z gospodarsko rastjo pa se avtomatično poveča tudi inflacija. Ključni cilj ECB je dvig inflacije, povečanje gospodarske rasti pa je v funkciji tega cilja, kar pa ji ne uspeva dovolj. Zaradi tega ekonomisti predlagajo povsem drug način kvantitativnega sproščanja, in sicer »kvantitativno sproščanje za ljudi«, torej razdelitev tega istega denarja ljudem.

Kako bi lahko izvedli delitev denarja ljudem?

Enostavno. Recimo, da bi ECB vsakomur vsak mesec na račun nakazala 500 evrov, kar je ekvivalent sedanje politike. Ker tega ECB po pogodbi o EU ne more narediti, je možen obvod, torej da ECB od države odkupuje obveznice, država pa ta novi denar razdeli ljudem. Tako bi se vzpostavilo sodelovanje med fiskalno in monetarno politiko.

S tem ko ECB odkupuje državne obveznice, država dobi prostor v proračunu, da se na novo zadolži in ta denar nameni ljudem. Recimo, da vsakomur odpiše ali zmanjša davke za 500 evrov na mesec. Z znižanjem davkov bi ljudje začeli več trošiti, kar bi spodbudilo gospodarsko rast. Za predlogom stojijo najboljši ekonomisti, tudi tisti, ki so bili v upravnem odboru centralnih bank.

Ko bomo čez eno leto ocenjevali program kvantitativnega sproščanja, bomo videli njegovo uspešnost. Zadnje analize kažejo, da ni uspešen. Mesečna inflacija na evropski ravni je še vedno nizka, denimo avgustovska samo 0,2-odstotna.

Kriza in Slovenija. Zdi se, da smo delali veliko zadev narobe, od privatizacije, kreditiranja tajkunov do hladnokrvnega obravnavanja nasedlih naložb. Kje smo naredili napake, da je bilanca pod črto slaba?

Vprašanja lahko stlačimo v nekaj vrstic, odgovor pa je zelo kompleksen, ker bi morali pogledati vseh zadnjih 25 let. Prva napaka je bila v nedokončani privatizaciji, kar je za našo zgodbo tudi najbolj usodno. V prvem valu privatizacije v 90. letih smo z notranjim odkupom dobili lastnike podjetij, nekatera so še danes uspešna. Menedžerji nekaterih podjetij, denimo Kolektorja, BTC in drugih, so poceni odkupovali delnice »svojih« podjetij, ki so bile močno podcenjene. Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna: obresti, ki jih menedžerji plačujejo za kredite, so bile nižje od donosa podjetja. Menedžerski odkup se je zaradi višjega donosa sam financiral.

Menedžerski odkupi in visoki donosi podjetij so po letu 2005 marsikomu zameglili pamet. Vtis, da ne bo nikoli konec rasti, je poganjal nove prevzeme.

Tako je. Prvi val privatizacije je tekel do leta 2000, potem pa je bila zadeva nekako stabilizirana. Delovala sta dva paradržavna sklada, Kad in Sod, prek katerih je država kontrolirala ta podjetja. Sava in Merkur sta bila takrat že delno v zasebni lasti, ampak država je prek Kada in Soda še vedno imela lastniški delež.

Ker je bila oblast kar dvanajst let v rokah ene stranke, LDS, je bilo to obdobje politične stabilnosti. Ena stranka je imenovala svoje ljudi v Kad in Sod, ti pa so nekako ohranjali ravnotežje med političnim nadzorom nad podjetji in menedžersko avtonomijo. To obdobje je trajalo do leta 2004. Potem pa sta se zgodili dve pomembni zadevi.

Prva je zamenjava politične oblasti, ko je vodenje vlade prevzel Janez Janša. To je splašilo ribnik. Vsi so bili prestrašeni, ker so se zavedali, da je dobil nadzor nad Kadom in Sodom, ki sta bila vzvoda vpliva. Prek skladov so potekale zamenjave nadzornih svetov podjetij in potem uprav.

Druga močna zadeva pa je bil vstop Slovenije v Evropsko unijo in dve leti in pol pozneje priprave na evro. Ko smo vstopili v EU, so finančni trgi začeli dojemati Slovenijo bistveno drugače. Prej so bili zahtevani donosi in obresti, po katerih smo se zadolževali, okrog sedem odstotkov, ko pa smo postali članica EU in se približevali evru, so se obrestne mere približale nemškim. Finančni trgi so nas začeli obravnavati, kot da smo Nemčija, pa ne samo nas, tudi druge države.

Ker se je spremenila politična situacija, je menedžerje obsedel strah, da jih bo Janševa vlada zamenjala, zato so iskali načine, kako bi se lahko zavarovali. Vabljiva okoliščina je bil seveda tudi poceni denar.

Sliši se preveč enostavno. Če menedžerji ne bi imeli dostopa do kapitala, ne bi mogli uresničiti sanj.

Saj ravno to terja razlago. Najprej je bil učinek politične spremembe, temu pa se je pridružil še finančni učinek. Slovenska banke so v tujini najemale sindicirane kredite, da so lahko financirale prevzeme in nepremičninske projekte.

Na eni strani so imeli menedžerji motiv, da gredo v smer prevzemanja podjetij, na drugi strani pa so banke dobile poceni denar. Odobravale so kredite z namenom, da tudi same kaj zaslužijo.

Ugledni ekonomisti, kot je Ivan Ribnikar, so se leta 2007 v svetu Banke Slovenije pogovarjali, ali naj Kordežu odobrijo prevzem Merkurja ali ne. Takrat sta Ribnikar in tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari povedala, da če slovenske banke ne bodo financirale Kordeževega prevzema, ga bodo pa tuje, in tako bo nekdo drug zaslužil namesto domačih bank.

Se sploh lahko dokaže odgovornost ljudem v bankah za nasedle kredite?

V večini primerov se ne bo dalo nič dokazati. V Hypo banki so dokazali, da je šlo za popolnoma zasebne koristi menedžmenta, kar preiskujejo avstrijski organi. V slovenskih bankah je bilo tudi nekaj podobnih zgodb kot v Hypu, vprašanje pa je, ali bo našim preiskovalcem uspelo v konkretnih primerih ugotoviti elemente kriminalnosti in jih razlikovati od nepravilnega ocenjevanja kreditnih tveganj. Pregledati morajo vse kreditne mape in preveriti, ali je dokumentacija popolna in usklajena z internimi akti banke. Preveriti morajo tudi vse tokove denarja in morebitna nakazila na račune v Luksemburg, Liechtenstein ... Preiskave poslov so zelo kompleksne, zato dvomim, da se jih je kdo tako resno lotil.

Morda pa ni dovolj politične volje za temeljite preiskave?

Ni interesa, ker še vedno najdete iste ljudi na vodilnih položajih. V Banki Slovenije, denimo, so nekateri še vedno tam, kjer so bili v časih bančnega kreditiranja menedžerskih prevzemov. Ne bom govoril o imenih, ampak ti ljudje so še vedno tukaj. Dejansko pa je bila v tistih letih največjega kreditiranja politična volja takšna, da moramo ustvariti kapitalsko elito, in sicer levo in desno. Janša je ustvaril svojo elito, ki je bila morda še bolj kriminalna kot leva, če pogledamo zgodbo okrog Intereurope in Luke Koper. Vsi, tako levica kot desnica, so aktivno podpirali menedžerske prevzeme in gledali proč pri kreditiranju.

Bilanca pod črto pa je, da smo uničili priložnosti za rast podjetij. Recimo Mercator bi lahko postal prvi trgovec na Balkanu, prek njega pa bi imeli večji trg tudi slovenski proizvajalci. Zaradi nespametnih potez smo zakockali vrednost enega Mercatorja vsako leto, če bi pogledali multiplikativne učinke.

Strinjam se, toda ozreti se moramo še nekoliko dlje nazaj, pred leto 2005. Privatizacija 1.0 do leta 2000 je bila delna, potem pa se je leta 2004 začela privatizacija 2.0. Drugi del privatizacije je bil ponesrečen, ker je bil speljan v napačnem času. Prevzemi so bili zavedeni z visokimi donosi podjetij, ki so se gibali med 10 in 15 odstotki. Če je kdo najel kredit po dvoodstotni obrestni meri, je bil prepričan, da ga bo poplačal z lahkoto. Problem pa je bil v tem, da nihče ni računal na to, da se bo pojavila kriza in da bodo donosi postali negativni.

Takrat so velika slovenska podjetja, ki so danes izginila, šla v veliko kreditno ekspanzijo za bodisi velike naložbe v kapacitete bodisi za prevzemanje tarč na Balkanu in znotraj ali zunaj panog v Sloveniji. Trgovina in denimo industrija pijač sta se konsolidirali. Dobili pa smo tudi prevzem tiskanih medijev, izvedla ga je industrija pijač.

Slovenija se je tedaj močno zadolžila v tujini.

Slovenske banke so med letoma 2004 in 2008 povečale bilančno vsoto za 24 milijard evrov, od tega pri tujih bankah za 12 milijard evrov. Ko so slovenskim tajkunom dale kredite za prevzeme, so NLB in druge banke na medkreditnem trgu najemale denar za ta posojila. Podobna zgodba financiranja je potekala za celoten nepremičninski sektor, od Vegrada do Primorja in drugih gradbenih podjetij. Neumnost slovenskega zadolževanja pa je bila v tem, da so se tako banke kot tudi podjetja zadolževali kratkoročno, praviloma so najemali trimesečne kredite. Ko pa je septembra 2008 bankrotirala ameriška investicijska banka Lehman Brothers, je nastala panika povsod. To je bilo prelomno, kreditni trgi so zamrznili, nihče ni nikomur več posojal denarja.

Ko se pogovarjam z menedžerji o tistih letih, danes priznavajo, da je bilo kratkoročno zadolževanje neumno, čeprav je bilo takrat refinanciranje kredita po treh mesecih normalno. Marsikdo danes obžaluje, da ni raje najel dolgoročnega kredita, ki je boljši zato, ker ga ni treba hitro refinancirati.

Rezultat nespametnega zadolževanja je uničenje nekaterih gospodarskih panog v celoti. Tekstilne industrije skorajda ni več, gradbena je v razsulu, največji trgovec je iz slovenskih rok prešel v tuje ...

Problem privatizacije 2.0 je, da se je zgodil v trenutku, ko so bila podjetja evforična in prepričana, da bodo lahko prevzela celoten Balkan. Ko pa se je začela kriza in so kreditni trgi zamrznili, so nenadoma ostala na čistini. Niso imela več možnosti refinanciranja kratkoročnih kreditov, zaradi česar so se sesula sama vase. Postala so lahka tarča za tuje prevzemnike. Prav to se dogaja zdaj. Prej so slovenska podjetja prevzemala podjetja na Hrvaškem in v Srbiji, zdaj pa je obratno – oni prevzemajo slovenska podjetja.

Naš nacionalni ego je zdaj po tihem prizadet zaradi evforije z juga in prevzemov slovenskih podjetij.

Hrvaška in srbska podjetja, ki prevzemajo naša, se v času, ko se je napihoval balon, niso tako zadolževala, ker je bil denar zanje kot nečlanice EU dražji, zato so imela razmeroma čiste bilance. Razmerje med dolgom in denarnim tokom (EBITDA) je bilo večinoma manjše kot štiri, pri nas pa je bilo osem, deset ali celo dvanajst. Kazalec štiri pomeni, da lahko podjetje v štirih letih vrne dolg, kazalec osem pa pomeni, da je podjetje tako rekoč v bankrotu.

Zaradi tega so bila podjetja na Balkanu v boljši finančni kondiciji. Pri Agrokorju so tuji finančni kreditorji zahtevali, da je kazalec zadolženosti pod štiri. Na žalost bo večina slovenskih podjetij šla po podobni poti kot Mercator. Ostalo je namreč še nekaj podjetij, ki so na prodaj. Še vedno imate Petrol, Zavarovalnico Triglav, NLB.

Kaj pa Telekom, je zrel za prodajo ali ni?

Zelo sem navijal za privatizacijo Telekoma v letih 2006 in 2007, danes pa je osnovni problem to, da je fiksna telefonija skorajda mrtva, hkrati pa že poteka nov tehnološki preskok, namreč telekomunikacijska podjetja uporabnikom ponujajo ugodnejše pakete storitev, kot če bi prodajale vsako storitev samostojno. Donosnost TK-storitev zelo pada, in kdorkoli bi želel kupiti slovenski Telekom, bi najprej ocenil, v koliko letih bo poplačal kredit za prevzem. To je tudi razlog, da je bila prodajna cena na koncu tako nizka. Zaradi tega ne vidim pretirano velike škode v tem, da Telekoma še nismo prodali. Morda bodo telekomunikacije čez nekaj časa bolj donosne, kot so danes.

Privatizacija bank je zgodba zase. Je zdaj primeren čas za njihovo prodajo?

Banke bi morali privatizirati leta 2006 ali 2007, ko so bile cene rekordne. Če bi takrat prodali NLB, ne bi imeli takih težav kot danes, ker bi kdo drug reševal slabe kredite te banke. Podobno je z NKBM. Slovenski javni dolg bi bil manjši za vsaj tri milijarde evrov.

V Sloveniji deluje približno 18 bank in hranilnic. Mar ni to preveč za slovenski trg glede na merilo, da je univerzalna banka lahko uspešna, če ima vsaj 800.000 strank? Po tem merilu bi bile tri banke v Sloveniji dovolj.

(Smeh.) Na koncu bomo imeli na slovenskem trgu mrežo štirih ali petih bank. Problem pa je, da ni v interesu nikogar, da bi konsolidiral bančni sektor. Bančni donosi so zelo slabi. Naše banke so bile sicer sanirane, ampak njihov donos je skoraj ničen.

Čeprav so bile državne banke sanirane, je slika o bančni luknji na Balkanu še nejasna. Ne vemo še natančno, koliko je slabih terjatev. Dve milijardi?

Nekaj takega je, ne bom pa govoril o nobeni oceni. Če bi banke ravnale drugače, potem ko je nastopila kriza, in če bi reprogramirale kratkoročne kredite v dolgoročne, veliko podjetij sploh ne bi zašlo v težave in tudi bančne bilance bi bile manj slabe.

Poglejmo skupino Pivovarne Laško. Ne glede na to, kaj si mislimo o tajkunu Šrotu, so banke naredile ključno napako v letih 2008 in 2009, ko so mu zapirale finančne pipice. Namreč pivovarska industrija je donosna, ustvarja denarni tok, s katerim lahko poplačuje kredite. Če bi recimo leta 2008 Pivovarni Laško in nekaterim drugim podjetjem reprogramirali kredite na, denimo, deset let in dodali še dve ali tri leta moratorija za odplačevanje glavnice, bi ta podjetja lahko naprej lepo poslovala, ker so imela denarni tok. Enako se je zgodilo z Merkurjem. Ker so banke postale preveč ortodoksne, so uničile podjetje.

Poudarili ste dvojno napako bank, najprej nepremišljeno odobravanje kreditov, zatem pa napačno odločitev o reprogramih.

Točno to. Ampak v obeh primerih je bila v ozadju politična volja, tako pri kreditiranju kot tudi potem pri vpitju o tajkunizaciji. Bil je Lahovnik, ki je vsak dan skočil iz časopisa in televizije z izjavami, kako so problematični ti tajkuni. Prej se je družil z njimi, se slikal s Šrotom, potem pa se je nenadoma obrnil proti tajkunom. Prek stranke Zares je nastala fama o veliki problematičnosti tajkunov, zaradi tega so tudi banke, ki so bile v državni lasti, tajkunom zaprle finančno pipico. Obnašale so se tako, kot je pihal politični veter. Kolinska, Mercator, Fructal, Pivovarna Laško – vse to smo potem prodali, čeprav bi ta podjetja lahko ostala v slovenski lasti. Storjeni sta bili veliki napaki, ki sta bili povezani z evforijo in politično voljo.

Vi in kolega ekonomista Igor Masten in Sašo Polanec ste že leta 2009 predlagali ustanovitev slabe banke. Kolikšen je po vaši oceni višji strošek bančne sanacije, ker smo slabo banko dobili pet let prepozno?

Če bi se bančne sanacije lotili pravočasno, bi vložili eno milijardo evrov, tako pa smo jih pet let pozneje vložili pet. Druga zadeva pa je, da bi verjetno država dobila poplačano eno milijardo vložka v sanacijo, pet milijard evrov pa ne bo dobila povrnjenih, ker se je v času cincanja in mencanja zmanjšala vrednost podjetij. Zdaj pa DUTB prodaja podjetja za bagatelo.

Ste za prodajo NLB ali proti?

Absolutno za prodajo, toda v primernem trenutku. Če je bil pravi čas v letih 2006 in 2007, ko so bile cene visoke, danes ni pravi čas. NKBM smo prodali bistveno prehitro. Država je v NKBM vložila eno milijardo, prodala pa jo je za 250 milijonov evrov. Dobili smo paradoksno situacijo: na eni strani je država, ki rešuje banke, in to dela v skladu s pravili EU, na drugi strani pa so pravila EU postala zelo omejujoča.

Banka, ki je dobila državno pomoč, mora po ukazu zmanjševati bilančno vsoto. To pomeni, da mora v prihodnje manj kreditirati, s tem pa se zmanjšuje vrednost banke, namesto da bi se povečevala. Medtem ko sta NKBM in NLB zaradi pravil EU morali zmanjševati bilančno vsoto tako, da sta omejili obseg kreditiranja, so tuje banke lahko pridobivale tržne deleže. Zaradi pravil EU, da mora država v določenem roku prodati podjetja, ki so dobila državno pomoč, jih prodajamo po nižji ceni. Tako je odprta pot, da kdo kupi poceni banke in podjetja.

To se je že zgodilo s prodajo NKBM in enako se bo zgodilo z NLB, če jo bomo prehitro prodali. Rok za prodajo NLB je do konca leta 2017; vsekakor je pametneje počakati do konca tega obdobja, vmes pa čim bolj povečati bančni donos zato, da bo prodajna cena višja.

Zadnji statistični podatki potrjujejo, da je kriza v Sloveniji končana, po drugi strani pa se po svetu zbirajo temni oblaki. Ker so gospodarstva močno povezana, lahko negativni valovi z zamikom pljusknejo tudi k nam. Ali zdaj vemo, kako se zaščititi? In ali smo se sploh kaj naučili med zadnjo krizo?

Ne, naučili se nismo ničesar, ker se ljudje nikoli ničesar ne naučijo iz zgodovine, tako da bo kriza spet prišla. Kar se danes dogaja z monetarnim kvantitativnim sproščanjem, je dejansko zametek nove krize, ker se na eni strani finančni baloni spet napihujejo, na drugi strani pa sta Kitajska in Rusija.

V Rusiji je umetno sprožena kriza zaradi evropskih sankcij, na Kitajskem pa je balon napihnjen na vseh področjih. Kitajska je zadnjih 35 let konstantno rasla, po njihovi uradni statistiki, ki ji sicer nihče ne verjame, naj bi imela več kot sedemodstotno gospodarsko rast vsako leto. Dejstvo je, da bo kitajski balon prej ko slej počil. Leta 1991 je počila Japonska, ki se od takrat ni pobrala, čeprav okreva boljše kot Evropa po zadnji krizi.

Ta zgodba rasti v državah z rastočim gospodarstvom se počasi sesuva. Poleg Kitajske in Rusije je tu še Brazilija, kjer so zaradi kitajskega povpraševanja rasle cene surovin, predvsem nafte in aluminija. Ko se ohlaja Kitajska, se tudi vse druge države, ki prodajajo surovine, zato se v prihodnje napoveduje daljše obdobje nizke gospodarske rasti.

Ne bo pa globoke krize?

Saj se nismo dokončno rešili niti zadnje krize! Naš BDP je še vedno manjši kot pred letom 2008. Slovenija je zdaj za 27 odstotkov nižje, kot če bi gospodarstvo normalno raslo naprej po letu 2008, Evropska unija pa je 12 odstotkov nižje, kot če bi se trend rasti nadaljeval.

Ker je okrevanje tako šibko, so se monetarne banke odločile za neortodoksno politiko, torej za kvantitativno sproščanje. S tem so napihnile finančne balone, in ko bodo počili, lahko izbruhne podobna kriza kot leta 2008. Bilance podjetij bodo spet preveč napihnjene, in ko se bo začela kriza, se bodo podjetja spet začela razdolževati, kar pomeni, da ne bodo investirala. Kot veste, je BDP sestavljen iz štirih komponent: iz zasebnega trošenja prebivalstva, trošenja države, investicij podjetij in izvoza. Če podjetja ne investirajo ali če prebivalstvo ne troši zaradi bojazni za službe in če se enako dogaja v drugih državah, BDP ne more rasti. Razen če država poveča trošenje in naložbe.

Kaj pa veliki infrastrukturni projekti, kot je gradnja drugega železniškega tira, bi to pospešilo gospodarsko rast?

S tem področjem se ukvarjam že 20 let. Ključno je to, da moramo vedeti, kje želimo biti čez 30, 40 ali 50 let. Imeti bi morali vizijo razvoja naše države. Je Avstrija, ko je gradila Južno železnico, vedela, kje hoče biti? Vedela je, da želi postati industrijsko razvita država in da zato potrebuje močno infrastrukturo do virov. Napeljali so železnico do Ljubljane in Trsta, da so lahko uvažali železovo rudo. Zato so na Jesenicah, v Štorah in na Ravnah zgradili železarne, pred Dunajem pa so imeli strojno industrijo, v kateri so potrebovali železo. Enako so naredili s premogovniki, ki so jih potrebovali za to industrijo. To je bil avstrijski industrijski model.

Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Obnova železniške infrastrukture bi morala postati naš imperativ. Vse države okrog nas posodabljajo železniško infrastrukturo, mi pa še vedno debatiramo, ali sploh potrebujemo drugi tir. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.