Tiskane izdaje
Več kot šestdeset let po podpisu avstrijske državne pogodbe ostaja njen sedmi člen, ki zagotavlja zelo obsežno zaščito slovenske narodne manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem, še vedno neuresničen. ADP je nesporna mednarodnopravna zaveza Avstrije. Določa absolutne manjšinske pravice z ravnijo zaščite, ki je neprimerljiva z evropskim manjšinskim varstvom, sedmi člen vsebuje izterljive pravice. Slovenija ima kot matična država na podlagi ustave pravico in dolžnost, da skrbi za njihovo dosledno izvajanje. Pa vendar je v zagati. Z notifikacijo nasledstva pogodbe pri ruskem depozitarju odlaša petindvajset let, ne angažira se niti z internacionalizacijo 7. člena.
Parabola zgodovine
Odnosi z Avstrijo imajo med vsemi sosedskimi posebno mesto. Tu ni animoznega vedenja kakor s Hrvaško. Ali patološkega strahu, ki je bil na začetku samostojnosti razviden do Italijanov. Oziroma zapostavljenosti, dolgo značilne za odnose z Madžarsko. Slovensko-avstrijske odnose je od začetka določala naivna zaupljivost, neobičajna bližina, tako rekoč intimnost, nobene druge sosede ni uradna Ljubljana bolj cenila kakor Avstrije. Popustljivost in respektiranje v dvostranskih relacijah sta trajala četrt stoletja in trajata še danes, ne glede na težave in neurejena vprašanja.
Pokojni diplomat zunanjega ministrstva Matjaž Jančar je v knjigi Slovenska zunanjepolitična razpotja omenjal parabolo zgodovine slovensko-avstrijskih odnosov. Bil je eden prvih, ki je problematiziral bližino in prijaznost v meddržavnih stikih. Ta je povezana z zgodovino, gospodarji Habsburžani, razmerji moči med privilegiranim in podrejenim ljudstvom. V odnosu Slovenije z Avstrijo sta se srečala primanjkljaj državotvorne zavesti in ostanek avstro-ogrskega kompleksa. Avstrijska želja po dociranju in obvladovanju, ki je dobila polet s politično in ekonomsko šibkostjo ob osamosvojitvi, je ostala. Osupljivo je, kaj se več desetletij kasneje dogaja z mednarodnopravno zajamčenimi pravicami slovenske manjšine na Koroškem in kako ravnodušna in nesamozavestna je ob tem matična država.
»Od Slovenije sem pričakoval ofenzivnost, pričakoval sem, da bo izkušnjo kulturnega preživetja skozi stoletja v obliki knjig in individualnega prenašanja jezikovnega ponosa znala formulirati v evropskem smislu,« mi je v intervjuju pred leti rekel založnik Lojze Wieser. Govoril je o odsotnosti spoštljivega pristopa in odnosa do kultur in ljudi in meja, o tem, da je preživetje manjšine vendar odvisno od uporabe njenega jezika, še posebno od tega, ali je njen jezik priznan kot uradni.
Tokratni zaplet z opredelitvijo nemščine kot edinega uradnega deželnega jezika v osnutku koroške ustave je simptomatičen. Po začetni paniki, celo zunanji minister Karl Erjavec je omenil možnost priglasitve nasledstva avstrijske državne pogodbe, se je vznemirjenje brž poleglo. Zavladal je optimizem. Paradoksno je, da je v zadnjih dneh strasti najbolj vneto miril sam predstavnik manjšine. Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm si je vneto prizadeval, da bi minimiziral grožnje, ki jih zaplet z deželno ustavo pomeni za materinščino.
Del problema je tudi manjšina sama. Koroški Slovenci potrebujejo konstruktivno podporo Slovenije in strategijo do zamejcev, toda potrebovali bi tudi demokratično legitimirano skupno zastopstvo in ne organizacij, organiziranih po načelu društev kot v 19. stoletju, je lani v intervjuju na teh straneh pripomnila koroška Slovenka Angelika Mlinar.
Defenziva
Slovenija je že desetletja v defenzivi. Na začetku poti v neodvisnost je bilo še mogoče razumeti, da ni hotela dodatno vznemirjati Avstrije, ker jo je preveč potrebovala pri mednarodnem priznanju – Demosova vlada je v severni sosedi videla strateško politično zaledje osamosvojitvenih prizadevanj –, a so pozneje pomisleki odpadli. Najprimernejši čas za priglasitev nasledstva, to je takoj po samostojnosti, ko je Slovenija sporočila drugim državam, v katere mednarodne pogodbe bo vstopila, je zamudila. Zamudila je tudi trenutek ob vstopu v EU, svojega položaja ni znala utrditi niti po pridružitvi. Molčala je celo v času sankcij zaradi sodelovanja skrajne desnice v avstrijski vladi leta 2000, ki bi bil najprimernejši za internacionalizacijo. Slovenska obzirnost do avstrijske države je tako nenavadna, da je ni mogoče pojasniti z znanimi dejstvi. Ni izključeno, da je v postopku osamosvajanja Avstriji kaj obljubila. Toda če se je zavestno odpovedala mednarodnemu pogodbenemu temelju odnosov, se je s tem odrekla svojemu najpomembnejšemu adutu. Pravo je vselej najmočnejše orožje.
Tudi ob sprejemanju ustavnega zakona o dvojezičnih tablah, ki je vsebinsko spreminjal sedmi člen pogodbe, ni reagirala in odtlej je pravzaprav čisto vseeno, kateri trenutek bi si Slovenija izbrala za morebitno notifikacijo, mi je sredi leta 2015 rekel koroški odvetnik Rudi Vouk. Avstrija »verjetno tega ne jemlje več preveč resno, gre predvsem za notranje slovenske debate«. Izpostavil je lastnost mednarodnega prava, »ki ni tako zelo trdno kot nacionalno, ki je ulito v zakone – če ga subjekti mednarodnega prava prenehajo uporabljati, zelo hitro izgubi veljavo«. »To je problem našega 7. člena. Če Slovenija ne oporeka, bo obveljala avstrijska interpretacija.«
Slovenska pasivnost ob neizvajanju zajamčenih pravic manjšine je toliko bolj izstopajoča, ker je ravno Avstrija tista, ki najbolje ve, kako je s tem, in se je najučinkoviteje borila za lastno manjšino. Južna Tirolska je primer najpopolnejšega varovanja narodne manjšine v Evropi in to je posledica politične enotnosti same manjšine in brezpogojne podpore države matice. Uradni Dunaj je odnose z Italijo celo pri najpomembnejših zadevah vedno presojal skozi optiko Južnih Tirolcev.
In tu je še možnost internacionalizacije 7. člena kot takega, Avstrija si je pri vprašanju svoje manjšine v Italiji iskala zaveznike in prav tako bi si jih lahko poiskala Slovenija. Manjšinsko vprašanje bi lahko sprožila na evropski ravni, na primer v evropskem svetu. Ima možnost opozarjanja držav podpisnic pogodbe, pri čemer se ve, da ne Francije ne Velike Britanije vprašanje ne zanima, kar pa ne velja za druga dva signatarja, Rusijo in Združene države. Ena in druga se menda občasno pri manjšinskih predstavnikih pozanima o stanju zadev. Vtem ko bi Avstrija pogodbo rada razglasila za zastarelo, to je uradno že poskušala storiti, sta dve od podpisnic enkrat izjavili, da ADP v delih, ki so relevantni, še vedno zagotavlja stabilnost v tem delu Evrope.
Ne gre torej samo za to, kaj avstrijska država počne koroškim Slovencem, ko si prizadeva krniti njihovo narodno zavest, gre za primanjkljaj državniškega interesa, za to, kar zaradi lastne politične nezrelosti počne ta država. V resnici gre za nerazumevanje lastne državnosti.
Smiselno se je še enkrat ozreti k avstrijski državni pogodbi. Slovenija nima dovolj geopolitične zavesti, da bi se ukvarjala s širšim kontekstom slovensko-avstrijskih odnosov. Oporekanje Avstrije je brezpredmetno, Sloveniji ni treba nikogar spraševati za dovoljenje, še najmanj sosednje države, ki ji je pogodba, kot okupiranemu nekdanjemu delu tretjega rajha, leta 1955 vrnila suverenost v mejah iz leta 1938.
»Obsoletna pogodba«
S sporazumom o ponovni vzpostavitvi samostojne in demokratične Avstrije (Osterreichischer Staatsvertrag) iz leta 1955 so štiri zavezniške sile, Združeno kraljestvo, Francija, Združene države in Sovjetska zveza, deset let po končani drugi svetovni vojni in vojaški zasedbi mednarodnopravno uredile status Avstrije; postala je svobodna, samostojna demokratična država. S pogodbo je zgodovinsko in politično povezan tudi avstrijski status nevtralnosti. Toda ADP je bila zanjo boleča, četudi je bila razglašena za »žrtev nacizma«. Njena nedolžnost je v preambuli relativizirana, posamični členi govorijo o soodgovornosti za vojno, vsebujejo denacifikacijsko klavzulo; ta točka danes ne igra več tolikšne vloge. »Prav pa bi bilo Avstrijo kljub temu opozarjati na dejstvo, da se ima za državno pogodbo zahvaliti ravno prispevku koroških Slovencev za osvoboditev,« komentira Rudi Vouk. »Kajti to je bila zahteva zavezniških sil in Avstrija se ni mogla pohvaliti s kako drugo oboroženo uporniško dejavnostjo – razen z dejavnostjo koroških slovenskih partizanov.«
Pogodba je v vsakem primeru zanjo breme, zato pojasnjuje, da je obsoletna, preživeta. O potrebi Avstrije, da »normalizira« svoj mednarodnopravni status in raison d'etat, ki je prizadet in omejen z obstojem avstrijske državne pogodbe, je pisal že Matjaž Jančar. »Primarni državni interes Avstrije je preprečiti Sloveniji sukcesijo ADP.«
Avstrijska stroka zastopa doktrino, da slovensko nasledstvo pogodbenega statusa zaradi spremenjenih okoliščin po razpadu Jugoslavije ne pride v poštev. Je ena redkih, ki v praksi zagovarja doktrino »čiste mize« (clean state, tabula rasa); to v primeru razpada držav v mednarodnem pravu ni uveljavljena praksa, Avstrija jo zagovarja zaradi državne pogodbe. Slovenija, tako kot večina, zastopa načelo kontinuitete mednarodnih pogodb in je mednarodnopravno upravičena do nasledstva po razpadli federaciji.
Kot izgovor, da država doslej ni notificirala nasledstva, se je večkrat navajalo nasprotovanje Avstrije. A ko se je pred več kot desetimi leti za enak korak odločila Češka, avstrijsko nasprotovanje ni spremenilo ničesar in tudi ni vplivalo na odnose med državama. Češki politični akt suverenosti je štirim silam podpisnicam povedal, da neposredno zainteresirana država želi, da pogodba kljub časovni oddaljenosti in spremembam v mednarodnem okolju ostane v veljavi.
