Tiskane izdaje
Ekipa je bila ogromna, 35-članska. Prišli so iz Kitajske. Niso prišli zaradi gospodarstva, financ, politike. Zanimala jih je kultura in umetnost. Kulturno sodelovanje. Kitajska se zaveda, da potrebuje kreativnost in ustvarjalnost. Umetnost je način spodbujanja kreativnosti in inovativnosti, brez katerih ni mogoče računati na dolgotrajni razvoj s tako visokimi stopnjami rasti, pravi kitajski vladni funkcionar z oddelka za vzhodno Evropo in centralno Azijo na kulturnem ministrstvu.
Na kaj ob besedi kultura pomislijo Evropejci? Verjetno na gledališča in knjigarne, na glasbene festivale in slikarske razstave. Kitajce wen-hua (njihova beseda za kulturo) popelje do človeka. Pismenka wen je prvotno pomenila človeka s popisanim telesom, torej osebo, zaznamovano s pismenkami. Hua pomeni sprememba.
Ko se to dvoje poveže v eno besedo, postane kultura nekaj, kar človeka spreminja vse do njegovega civilizacijskega bistva, hkrati pa tudi družbo spremeni do stadija, v katerem sta izobraževanje in ustvarjalnost pomembnejša od osvajanja in vojskovanja.
»V dolgem obdobju kitajskih reform in odpiranja proti zunanjemu svetu se je največ pozornosti namenjalo gospodarskemu razvoju,« pravi Guan Xin, namestnik direktorja oddelka za vzhodno Evropo in centralno Azijo na kulturnem ministrstvu Ljudske republike Kitajske. »Kulturi se ni namenjalo dovolj pozornosti že zato, ker smo se iz zaostale države napotili po poti razvoja. Zdaj pa je vsem v državi vse bolj jasno, da je razvoj kulture pogoj za povečanje splošne kakovosti človeka. To pa je za narod izjemno pomembno.«
Tako se je začel naš pogovor v slaščičarni na ljubljanskem Trgu republike v deževnem sobotnem jutru, dan po tem, ko je v Slovenijo pripotovala 35-članska delegacija znanih kitajskih umetnikov in kulturnih delavcev, ki so s seboj prinesli dolg seznam predlogov za sodelovanje s slovenskimi kolegi.
Pravzaprav je šlo za neposredno nadaljevanje prvega Foruma o umetniškem sodelovanju med Kitajsko in državami srednje in vzhodne Evrope, ki je od 8. do 13. maja potekal v Pekingu. Dosedanje gospodarsko izhodišče, poimenovano 16+1, ker je Kitajska s kreditno linijo in investicijskim programom povezala 16 držav v tem delu Evrope, se je zdaj razširilo še na kulturno-umetniško področje. Zanimalo me je, zakaj?
»Na področju kulture smo začeli že prej sodelovati v tej obliki, le da se to takrat ni tako imenovalo,« mi je pojasnil Guan Xin, ki vodi delegacijo na obisku v Sloveniji. »Zdelo se nam je, da ima prav teh 16 držav na tem področju s Kitajsko razmeroma skopo komunikacijo. S to vsebino smo začeli zato, ker zelo spoštujemo razvoj kulture in umetnosti na tem območju, pa tudi zato, ker se naša država v tej fazi razvoja srečuje s številnimi vprašanji in dvomi. Morda bomo ob sodelovanju s temi 16 državami prišli do novega spoznanja umetnosti, morda bomo z umetnostjo vzpostavili nov odnos, to pa bi bilo neprecenljive vrednosti.«
Guan Xin se spominja, da so bili začetki sodelovanja na tem področju dokaj enostavni. »Pripeljali smo pekinško opero v Evropo in kakšen evropski simfonični orkester na Kitajsko, nato pa dojeli, da s tem ne moremo doseči cilja, še zlasti ne cilja, ki bi pripomogel k poglabljanju vzajemnega razumevanja. Zato smo to komunikacijo obogatili. Bolj kot izmenjava delegacij se nam zdi pomembno to, da umetnike in ustvarjalce usmerjamo k skupnemu delu. Da se ti vzajemno prepletajo in se drug od drugega učijo.«
Ko sem se pripravljala na pogovor s funkcionarjem kitajske vlade, sem si v svoj opomnik zapisala vprašanja o širjenju kitajske »mehke sile« po evropskih tleh. Pravzaprav sem ga hotela malce izzivati na temo partijske umetnosti in državne kulture. Vendar se mi je Guan Xin v prvih nekaj stavkih predstavil bolj kot filozof v državni službi, ki se ga je morda rahlo dotaknil utopistični zanos, hkrati pa je bil poln navdušenja, s katerim mi je pojasnjeval, zakaj je kitajska vlada v Pekingu zbrala kulturnike in umetnike iz Slovenije, Hrvaške, BiH, Srbije, Črne gore, Makedonije, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Albanije, Poljske, Češke, Slovaške, Latvije, Litve in Estonije in zakaj so zdaj Kitajci prišli k nam.
Iskanje kreativcev
»Gre za inovativnost,« pravi Guan. »Za ustvarjalnost. Za to je potrebna nova energija, to energijo pa vedno prinese človek, ki ustvarja, ki ima nove ideje. In pri tem je lahko za nas umetnost način spodbujanja kreativnosti in inovativnosti, brez katerih ni mogoče računati na dolgotrajni razvoj s tako visokimi stopnjami rasti. Tega se dobro zaveda tudi naša vlada, zato daje velik poudarek umetniškemu sodelovanju, ki bi lahko v veliki meri koristilo vsakemu posamezniku.«
Na Kitajsko so na umetniški forum 16+1 odpotovali štirje Slovenci. Voditeljica skupine Nataša Zavolovšek, producentka in direktorica Zavoda Exodus, je bila že večkrat na Kitajskem in Guan mi je pojasnil, kako jo je odkril.
»Malo smo se glede tega pozanimali na veleposlaništvu Republike Slovenije, jaz pa sem podrobno proučil publikacijo Slovenian Profile in tam našel Natašino ime. Zdelo se nam je, da je to prava oseba za tovrstno sodelovanje,« je povedal in s tem razkril, da kitajska vlada ni ničesar prepustila naključju. »Oni imajo strategijo,« je dodala Nataša Zavolovšek. »Mi je nimamo.«
Skupaj z njo so bili v Pekingu Nikola Sekulović, član skupine Dan D, Sanja Nešković Peršin, umetniška direktorica opere in baleta SNG, ter Alenka Gregorič, umetniška direktorica in kustosinja Mestne galerije Ljubljana.
»Žalostno je bilo videti, da smo bili med redkimi državami, ki tam niso imele uradnih predstavnikov,« je Nikola Sekulović pokomentiral udeležbo na forumu v kitajskem glavnem mestu in dodal, da tudi kitajske delegacije ni nihče uradno povabil v Slovenijo. »Prihod takšne skupine stane več sto tisoč evrov in to ni samo izlet,« je še dodal Sekulović. »Kitajci resnično veliko vlagajo v to sodelovanje, ki so ga nasploh umestili v sam vrh prednostnih nalog. Zame je nadvse zanimivo poslušati, kako zelo so zainteresirani za sodelovanje z drugimi in koliko so pripravljeni v vse to vložiti, za nas pa je problem plačati 600 evrov za letalsko vozovnico, ki bi jo že v naslednjem koraku zamenjali za plodno komunikacijo.«
Sekulović je s tem namignil na dejstvo, da je kitajska stran prevzela vse stroške odhoda štirih Slovencev v Peking na forum, Guan Xin pa je ob tem diskretno ugotovil, da je Slovenija veliko bogatejša od Kitajske, če upoštevamo bruto domači proizvod na prebivalca, in poudaril, da za nobeno kulturno ministrstvo pošiljanje nekaj ljudi na tovrstna srečanja ne bi smelo biti preveliko breme. »Menim, da se prav v tem kaže odnos do tega sodelovanja,« je dejal Guan. »Mi smo slovenske kulturne delavce povabili zato, ker smo si to želeli … zato, ker temu pripisujemo zelo velik pomen.«
Medtem ko je po trgu bučalo zaradi naliva, ki se je spustil na Ljubljano, so se iz našega nadaljnjega pogovora zlivale ideje o tem, kako bi lahko bilo videti takšno sodelovanje.
»To območje, ki zajema 16 držav, o katerih govorimo, ima izjemno bogato kulturo in umetnost,« je poudaril Liu Shun, profesor na državnem konservatoriju in vodja tradicionalnega komornega orkestra Prepovedano mesto. »A Kitajci o tem vedo zelo malo. Prebivalci tega območja pa še veliko manj o kitajski kulturi, skorajda nič,« je poudaril in dodal, da se tudi sodelovanje med državami, celo takrat, ko gre za gospodarsko sodelovanje, vedno začne s komunikacijo ljudi, ki imajo čustva.
»Če se ne poznamo, se moramo najprej spoznati,« je dejal Liu. »Vzpostaviti dobre odnose in videti, komu je kdo všeč na drugi strani. Če eni drugim ugajamo, si lahko celo ustvarimo družino. To je kot ljubezenska zveza.«
Liu je poudaril, da vsi – od državnikov posameznih držav pa vse do Združenih narodov – veliko govorijo o večkulturnosti, da pa le malokdo upošteva bistvo komunikacije, to je razumevanje tega, kaj je v resnici tisti drugi in po kateri novi poti lahko pridemo do razumevanja druge strani. »Pravzaprav ima ta komunikacija še eno pomembno prvino, interkulturalnost, in prav to smo počeli na Forumu, ki ga je organiziralo naše ministrstvo.«
Tudi Liu Shun mi je pripovedoval o tem, da je odlično sodeloval s poljskimi glasbeniki in da je sloviti skladatelj Tadeusz Wielicki na Kitajskem poslušal koncert njegovega orkestra. Povabil jih je na glasbeni festival Varšavska jesen, a ga je Liu presenetil s svojim odgovorom.
»Me ne zanima!« mu je dejal. Pravzaprav ga je še kako zanimalo sodelovati s poljskimi glasbeniki, vendar se je odločil, da bo na festivalu nastopil šele takrat, ko bo ta nastop skupni izdelek. Tako je leta 2013 pet ustvarjalcev iz Poljske odpotovalo na Kitajsko, kjer so se seznanili z inštrumenti, ki jih uporabljajo v orkestru Prepovedano mesto. Er-hu je inštrument z dvema strunama, ki malce spominja na gosli. Pi-pa, ki ima štiri strune, pogosto imenujejo kitajska lutnja, gu-zhen pa kitajske citre. Di-zi je kitajska flavta, le da ima drugačen tonski spekter.
Kulturni nesporazumi
»Leta 2014 smo z novimi skladbami kitajskih in poljskih skladateljev nastopili na Varšavski jeseni,« je povedal Liu Shun. »Ne le, da je bil to prvi nastop kitajskega tradicionalnega orkestra na Poljskem, temveč je bil to tudi najbolj bogat in najbolj zanimiv interkulturalni nastop na tem festivalu, odkar obstaja.«
Liu ob tem ugotavlja, da morda vsa ta dela niso bila popolna, da pa je bil pri vsem skupaj veliko bolj pomemben proces ustvarjanja. »Zagotovo so imeli poljski glasbeniki predsodke o kitajski kulturi, tako kot smo se tudi mi srečevali z nesporazumi v zvezi s poljsko glasbo,« pravi Liu. »A kdo ve? Morda so kulturni nesporazumi v človeštvu zgolj velikanski prostor, v katerem se ustvarja prihodnost. Zato vidim ta kulturni nesporazum kot največjo vrednoto, saj nam dopušča, da tukaj pustimo naš glas, da damo svoj podpis za prihodnje generacije. V tem medkulturnem prostoru puščamo dokaz o naši edinstvenosti.«
Dlje ko se pogovarjamo, vse redkeje omenjamo denar, financiranje in vse te trivialne stvari, zaradi katerih trpijo tudi kitajski umetniki, saj tudi oni niso več varni pred zakonom trga.
»Mi se v ministrstvu ravnamo po naslednjem načelu,« pravi Guan Xin. »Država usmerja, družba sodeluje, občinstvo odloča, trg uresničuje. Tudi naša država namreč nima toliko denarja, da bi lahko vse to financirala, lahko pa požene trg in ga odpre. V skupini, ki smo jo tokrat pripeljali v Slovenijo, je večina umetnikov na trgu. Oni imajo največ moči, in če bodo prepoznali dober izdelek, ga bodo odnesli na Kitajsko, tako da državi ne bo treba veliko vlagati …«
»… država bo nato le še spodbudila sodelovanje,« vskoči Liu Shun. »Ta poteza vlade je zelo pomembna in ne vem, ali to razumejo tudi vlade teh 16 držav. Treba je zgolj pokazati pozitivno stališče.«
Ni mi bilo treba posebej spraševati, ali so moji kitajski sogovorniki pod kakršnim koli političnim pritiskom. Sami so prišli do politike in jo odločno zanikali.
»Zdaj v resnici ni več pomembna razprava o tem, ali hočemo socializem ali kapitalizem,« pravi Shi Bo, profesor na plesni akademiji v Pekingu. »Zdaj smo pred veliko pomembnejšim vprašanjem: človek ali umetna inteligenca? Smo nadomestljivi? Zdaj smo vsi na globaliziranem prepihu in zlasti mi s Kitajskega in vi s tega območja smo povezani s podobnimi izkušnjami. Vsi smo iskali korenine, a smo jih vsi v določenem trenutku izgubili. Zato je za nas pomembno, da se vzajemno navdihujemo. Da se učimo drug od drugega. Da se prerekamo.«
»Da se prerekate?« sem se začudila.
»Da,« pravi, Liu Shen pa dodaja, da je to najbolj zanimiv del odnosa. »Prerekamo se okoli definicij določenih stvari v plesu,« pravi Shi Bo. »V določeni fazi ustvarjanja bi naši slovenski kolegi rekli, da je ta stvar takšna, mi Kitajci pa bi trdili, da je ta stvar drugačna, da pa včasih tudi ni takšna. Nato bi Slovenci vztrajali: če je ta stvar takšna, zakaj ne bi rekli, da je takšna. Mi pa pravimo, da tega ni treba reči, kajti kadar se pravi, da je nekaj takšno, potem to ni več takšno … Nato pa v procesu ustvarjanja tako oni kot mi z dveh povsem nasprotnih strani pridemo do istega.«
Liu Shun me mimogrede spomni na to, da so Kitajci njegove generacije – očitno ima več kot petdeset let – preživeli veliko kulturno revolucijo, da imajo za seboj hudo izkušnjo tiananmenskega pokola in da so zdaj utrujeni od ideologije.
Pi-pa in klavir
»Svet se je močno pomanjšal,« pravi glasbenik s skuštranimi lasmi in dolgo brado. »Ni več prostora za 'izme'. Mi smo jih imeli preveč, zdaj pa se je vse skrčilo na odnos med človekom in naravo. In v tem so umetniki pred drugimi ljudmi, zato je za nas zelo pomembno takšno sodelovanje. Ni mi treba vedeti, kateri kulturi pripadata violina in klavir, zame je bistveno, da izražata moja čustva. Prav tako si želim, da bi glasbeniki po svetu na pi-pa ali na er-hu gledali kot na inštrumenta, ki proizvajata zvok, in ju, če lahko z njima izrazijo svoja čustva, uporabljali, kot da nimata nacionalnega zaledja.«
In medtem ko se oziramo naokoli, da bi videli, ali bo končno le prenehalo deževati, ostaja Liu Shun globoko v mislih, ki jih deli z menoj.
»Če gledamo skozi zgodovino, neodvisno od tega, o katerem narodu in o kateri kulturi govorimo, je jasno, da nobena kultura ni mogla vzkliti sama in se razvijati izolirana od vseh drugih,« pravi. »Neizbežno je rasla v komunikaciji z drugimi kulturami.«
Ko glasbenik omeni, da Kitajska zdaj gradi novo svilno cesto, ki bo spremljala gospodarski pas in bo veliki narod vodila po isti poti proti Zahodu, po kateri so svoj čas do nje prihajali evropski vplivi, znanje in izdelki, se skupaj nasmejemo pripombi, da moramo zdaj Marca Pola s Kitajskega pripeljati nazaj v Evropo.
»Da, da,« se smeje Liu Shun. »Vrnimo Marca Pola ali, kar je še bolje, v tem novem obdobju poiščimo nove vidike, ki bodo temeljili na spoznanju, da je celotna zgodovina v resnici zgodba o komunikaciji.«
»Za to komunikacijo je nešteto možnosti,« se pridruži Nataša Zavolovšek. »Denimo, poletni plesni kampi, ki vsako leto potekajo v drugi kitajski pokrajini. Lahko izberemo naše najboljše plesalce in jih pustimo, da preživijo nekaj časa s kitajskimi plesalci, da z njimi plešejo, saj je to nekaj, kjer lahko mi, Slovenci, damo Kitajcem tisto, česar nimajo – v sodobnem plesu jim namreč še zelo veliko manjka.«
Nikola Sekulović poudarja, da na Kitajsko ni šel zaradi osebnih interesov, da pa so mu Kitajci na forumu v Pekingu dejali, da odpirajo vrata, skozi katera bi se lahko slovenski glasbeniki prebili do kitajskih odrov.
»V klasični glasbi lahko Kitajci dobijo Zubina Mehto ali dirigenta, kot je bil Lorin Maazel, tako da so tukaj možnosti za izvoz naših imen omejene. V folku, popu in džezu pa se odpirajo vrata tudi za ne tako velika imena. Sicer pa že obstaja nekaj idej o odhodu slovenskih glasbenikov na Kitajsko.«
Povsem neodvisno od prejšnjega razmišljanja Guan Xina tudi Nikola Sekulović med seboj povezuje umetnost in inovacije. »Kot glasbenik opažam, da se v zakonodajnih procesih glasba odriva na stranski tir,« pravi. »Vem, da smo po ekonomski plati izven racionalističnih izračunov, vendar sestavljajo glasbeniki velik bazen, v katerem plava tisto, iz česar bi lahko izvlekli kreativnost in inovativnost, nato pa bi na podlagi tega prišli do novih patentov.«
Naš pogovor se počasi končuje, a bolj ko se približuje trenutek slovesa, več je idej, povezanih s sodelovanjem. Nikola Sekulović omenja izdajanje knjig o kitajski glasbi, saj se zaveda, da se o tem v Sloveniji zelo malo ve. Nataša Zavolovšek se zanaša na memorandum, ki je bil podpisan o sodelovanju med plesnimi akademijami. Kot pravi, bi se lahko izmenjevali plesalci, koreografi in predavanja o organiziranju projektov.
»Zelo si želim, da bi ustanovili mednarodni orkester,« pravi Liu Shun. »Da bi dala vsaka od 16 držav in Kitajska po enega glasbenika, nato pa bi ti glasbeniki skupaj igrali. Takšnega sodelovanja do zdaj še nismo imeli.«
Zapuščam sogovornike, združene v skupnem entuziazmu, s katerim se predajajo novim idejam. Idejam, s katerimi bodo že leta 2017 izpolnili medsebojno sodelovanje.
»Skupaj moramo spremeniti razmere, v katerih smo se očitno znašli vsi,« pravi na koncu pogovora Shi Bo. »Sprememba v spremembi je del kitajske filozofije, ustvarjanje trenutka, v katerem se zgodi razsvetljenje.«
In ko zdaj že povsem sproščeni – in ne da bi nas preveč motil dež – dopuščamo asociacijam, da prevladajo v pogovoru, si želi Liu Shun pogovor končati s tem, da se vrne na začetek.
»Vidite, zato smo tako zelo zainteresirani za umetniško sodelovanje,« pravi in z gibom roke kot dirigent konča naš pogovor. »Umetnost je nespremenljiva v večni spremembi, zato ji je treba pustiti, da vodi čas. Da ustvarja nov svet.«
lja, še zlasti ne cilja, ki bi pripomogel k poglabljanju vzajemnega razumevanja. Zato smo to komunikacijo obogatili. Bolj kot izmenjava delegacij se nam zdi pomembno to, da umetnike in ustvarjalce usmerjamo k skupnemu delu. Da se ti vzajemno prepletajo in se drug od drugega učijo.«
Ko sem se pripravljala na pogovor s funkcionarjem kitajske vlade, sem si v svoj opomnik zapisala vprašanja o širjenju kitajske »mehke sile« po evropskih tleh. Pravzaprav sem ga hotela malce izzivati na temo partijske umetnosti in državne kulture. Vendar se mi je Guan Xin v prvih nekaj stavkih predstavil bolj kot filozof v državni službi, ki se ga je morda rahlo dotaknil utopistični zanos, hkrati pa je bil poln navdušenja, s katerim mi je pojasnjeval, zakaj je kitajska vlada v Pekingu zbrala kulturnike in umetnike iz Slovenije, Hrvaške, BiH, Srbije, Črne gore, Makedonije, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Albanije, Poljske, Češke, Slovaške, Latvije, Litve in Estonije in zakaj so zdaj Kitajci prišli k nam.
Iskanje kreativcev
»Gre za inovativnost,« pravi Guan. »Za ustvarjalnost. Za to je potrebna nova energija, to energijo pa vedno prinese človek, ki ustvarja, ki ima nove ideje. In pri tem je lahko za nas umetnost način spodbujanja kreativnosti in inovativnosti, brez katerih ni mogoče računati na dolgotrajni razvoj s tako visokimi stopnjami rasti. Tega se dobro zaveda tudi naša vlada, zato daje velik poudarek umetniškemu sodelovanju, ki bi lahko v veliki meri koristilo vsakemu posamezniku.«
Na Kitajsko so na umetniški forum 16+1 odpotovali štirje Slovenci. Voditeljica skupine Nataša Zavolovšek, producentka in direktorica Zavoda Exodus, je bila že večkrat na Kitajskem in Guan mi je pojasnil, kako jo je odkril.
»Malo smo se glede tega pozanimali na veleposlaništvu Republike Slovenije, jaz pa sem podrobno proučil publikacijo Slovenian Profile in tam našel Natašino ime. Zdelo se nam je, da je to prava oseba za tovrstno sodelovanje,« je povedal in s tem razkril, da kitajska vlada ni ničesar prepustila naključju. »Oni imajo strategijo,« je dodala Nataša Zavolovšek. »Mi je nimamo.«
Skupaj z njo so bili v Pekingu Nikola Sekulović, član skupine Dan D, Sanja Nešković Peršin, umetniška direktorica opere in baleta SNG, ter Alenka Gregorič, umetniška direktorica in kustosinja Mestne galerije Ljubljana.
»Žalostno je bilo videti, da smo bili med redkimi državami, ki tam niso imele uradnih predstavnikov,« je Nikola Sekulović pokomentiral udeležbo na forumu v kitajskem glavnem mestu in dodal, da tudi kitajske delegacije ni nihče uradno povabil v Slovenijo. »Prihod takšne skupine stane več sto tisoč evrov in to ni samo izlet,« je še dodal Sekulović. »Kitajci resnično veliko vlagajo v to sodelovanje, ki so ga nasploh umestili v sam vrh prednostnih nalog. Zame je nadvse zanimivo poslušati, kako zelo so zainteresirani za sodelovanje z drugimi in koliko so pripravljeni v vse to vložiti, za nas pa je problem plačati 600 evrov za letalsko vozovnico, ki bi jo že v naslednjem koraku zamenjali za plodno komunikacijo.«
Sekulović je s tem namignil na dejstvo, da je kitajska stran prevzela vse stroške odhoda štirih Slovencev v Peking na forum, Guan Xin pa je ob tem diskretno ugotovil, da je Slovenija veliko bogatejša od Kitajske, če upoštevamo bruto domači proizvod na prebivalca, in poudaril, da za nobeno kulturno ministrstvo pošiljanje nekaj ljudi na tovrstna srečanja ne bi smelo biti preveliko breme. »Menim, da se prav v tem kaže odnos do tega sodelovanja,« je dejal Guan. »Mi smo slovenske kulturne delavce povabili zato, ker smo si to želeli … zato, ker temu pripisujemo zelo velik pomen.«
Medtem ko je po trgu bučalo zaradi naliva, ki se je spustil na Ljubljano, so se iz našega nadaljnjega pogovora zlivale ideje o tem, kako bi lahko bilo videti takšno sodelovanje.
»To območje, ki zajema 16 držav, o katerih govorimo, ima izjemno bogato kulturo in umetnost,« je poudaril Liu Shun, profesor na državnem konservatoriju in vodja tradicionalnega komornega orkestra Prepovedano mesto. »A Kitajci o tem vedo zelo malo. Prebivalci tega območja pa še veliko manj o kitajski kulturi, skorajda nič,« je poudaril in dodal, da se tudi sodelovanje med državami, celo takrat, ko gre za gospodarsko sodelovanje, vedno začne s komunikacijo ljudi, ki imajo čustva.
