Kako smo pozabili na industrijski potencial

Trajnostnega razvoja Slovenije brez inženirjev ne bo mogoče izpeljati.

Objavljeno
16. januar 2015 14.27
Iskrin telefon z vrtečo številčnico. Ljubljana, Slovenija, 10.oktobra 2014.
Jože Vižintin
Jože Vižintin
Inženirji morajo imeti možnost, da delujejo tako pri razvijanju novega kot pri oživljanju in vzdrževanju tehnološke učinkovitosti zrelih tehnologij. To bo lahko država dosegla samo z zadostno kakovostjo in inovativnostjo dela v razvoju, vodenju proizvodnje in raziskovanju problemov, ki jih zahtevajo napredne tehnologije.

Globalna finančna kriza je tudi zaradi zapoznelih strukturnih reform negativno vplivala na industrijsko in tehnološko aktivnost v Sloveniji. Posledica je izguba več kot sto tisoč delovnih mest. Če prištejemo še tujce, ki so pri nas izgubili delovno mesto, se ta številka podvoji. V času gospodarske krize se je zelo zmanjšal obseg dejavnosti, ki so ključne za razvoj države: gradbeništvo, investicije v infrastrukturo, t. i. green field naložbe itd. Zaradi hitrih globalnih, socialnih, političnih, ekonomskih in tehnoloških sprememb se čedalje bolj zaostrujejo pogoji za izvoz izdelkov in tehnologij v članice EU in v države zunaj EU. Ker je poslovanje velikega dela slovenske industrije odvisno predvsem od izvoza, prevladujoči trg pa je EU, bodo potrebne hitre spremembe v strategiji razvoja tradicionalne, izvozno usmerjene slovenske industrije, ki zaposluje veliko ljudi in omogoča investicije v nove izdelke in tehnologije z visoko dodano vrednostjo.

Gospodarstvo je v obdobju od 2003 do 2009 najelo okoli 25 milijard evrov kreditov, ki jih je namesto za razvoj v veliki meri porabilo za prevzeme in druge nedonosne naložbe, velikokrat tudi s kriminalnim ozadjem. Ker ni bilo vlaganj v razvoj, so danes tradicionalne (zrele) tehnologije, ki zagotavljajo veliko večino blagovnega izvoza in delovnih mest, večinoma konkurenčne le zaradi nižjih stroškov dela. Novih izdelkov in tehnologij pa, v vsem tem času, skorajda nismo nadgradili, saj je proizvodnja temeljila bolj ali manj na razvoju iz prejšnjega stoletja.

Na podlagi analize gospodarskega in socialnega stanja v Sloveniji lahko ugotovimo, da so bili v zadnjih dveh desetletjih modeli dosedanjih razvojnih strategij zgrešeni, saj so zanemarjali podporo pri razvoju tehnologij in izdelkov v tradicionalnih industrijskih panogah ter pri razvoju kreativnega človeškega potenciala. Hitre tehnološke in ekonomske spremembe, problemi okolja, brezposelnost, cene energije itd. zahtevajo, da se v Sloveniji spremeni razvojna mentaliteta, predvsem pa odnos do tradicionalne industrijske proizvodnje, ki jo je treba posodobiti, saj nima perspektive brez učinkovitega razvoja. Slovenija mora vstopiti v nov tehnološko-inovacijski krog oziroma t. i. advanced manufacturing or industry 4.0, poimenovano tudi četrta industrijska revolucija. Tako kot druge tehnološke revolucije bo ta visoko zahtevna sprememba privedla do poslovnih modelov, ki potrebujejo več visoko usposobljenih delavcev s celovitim poznavanjem IKT (informacijsko-komunikacijske tehnologije). Kajti stabilnost države ter varnost in blaginja državljanov so odvisne predvsem od lastnega dela in smotrne porabe sredstev, ki jih bomo ustvarili z visoko konkurenčno industrijo na mednarodnem trgu in ne z delom, ki se plačuje iz sredstev proračuna države, državnih podjetij in inštitucij ter družbenih dejavnosti.

Pri uvajanju sprememb, ki so očitno nujno potrebne, bi lahko pomembno vlogo odigrala Inženirska akademija Slovenije (IAS).

V zakonu o ustanovitvi IAS, ki ga je na predlog vlade sprejel državni zbor 23. novembra 2006, je IAS postala nacionalna institucija, katere ustanoviteljica je Republika Slovenija. Osnovna naloga IAS je spodbujanje inovativnosti in tehnološkega razvoja ter uveljavljanje pomena in krepitev vpliva tehniške inteligence v družbi. IAS je članica evropske platforme za inovacije, platforme za energijo in platforme za visokošolsko izobraževanje. Vse platforme delujejo pod okriljem sveta inženirskih akademij, The European Council of Academies of Applied Sciences and Engineering (Euro-CASE). IAS združuje 63 vrhunskih strokovnjakov s področja tehnike in naravoslovja ter štiri častne člane. Od ustanovitve v letu 2007 si prizadeva, da bi spodbudila tako imenovani razvojno-inovacijski krog. V ta namen smo v tem obdobju pripravili vrsto dokumentov in analiz. Posredovali smo jih zainteresirani javnosti in jih predstavili v razpravah v okviru okroglih miz, ki jih redno organiziramo. To so bile osnove za izdelavo kompleksnega dokumenta, ki ga je IAS leta 2013 objavila pod naslovom Slovenija potrebuje novo vizijo razvoja gospodarstva in družbe. Dokument je IAS posredovala vladnim in državnim institucijam ter ga predstavila javnosti v obliki zbornika in na okrogli mizi. Ugotoviti pa moramo, da so naše predloge in analize žal veliko premalo upoštevali vlada in drugi deležniki, ki so odgovorni za razvoj države.

Trenutno stanje inovacijskega procesa

Analize kažejo, da sta tako Evropa kot – žal še bolj – Slovenija premalo naklonjeni inovacijam, ki so nujne za rast, konkurenčnost in družbeno blaginjo v 21. stoletju. Po mnenju g. Petra Olesena (Znanje moramo bolje izkoristiti, Delo, 16. julija 2014), predsednika upravnega odbora Evropskega inštituta za inovacije in tehnologije (EIT), podjetja v Južni Koreji, ZDA in na Japonskem več vlagajo v raziskave in inovacije, imajo pa tudi bolje razvito sodelovanje med javnimi in zasebnimi ustanovami, ki je ključno za tehnološki razvoj, kot pa to velja za Evropo. Podobno velja za Slovenijo, ki ima poleg premajhnega in neučinkovitega vlaganja resne težave tudi s konkurenčnostjo in prenosom inovativnega znanja ter idej v nove izdelke ali storitve, čeprav ima veliko inovatorjev, dobrih raziskovalcev in kar nekaj inovativnih podjetij. Strinjamo se z mnenjem g. Petra Olesena, da v Sloveniji ni vzpostavljena povezava med podjetji ter raziskovalnimi in visokošolskimi ustanovami, ki je pogoj za uspešno spodbujanje inovacij ter povezavo med idejo in izdelkom, študentom in podjetnikom, laboratorijem in trgom.

Poleg slabe povezave med znanjem in produkcijo je težava tudi v odsotnosti sodelovanja in škodljivi medsebojni tekmovalnosti. Tu velja omeniti misel italijansko-britanskega sociologa in ekonomista D. Gambette, ki se glasi: »Na svetu obstoja kar nekaj krajev, kjer sovpadajo tri nesrečne okoliščine: kjer ljudje ne sodelujejo, čeprav bi bilo to v njihovo skupno korist; kjer njihovo medsebojno tekmovanje poteka škodljivo; in končno, kjer se odpovejo tekmovanju tudi v tistih primerih, ko bi s tem znatno pridobili [Frane Adam, Zakaj smo v krizi in kaj se nam obeta; Sobotna priloga, 14. junija 2014].« Ali je Slovenija tisti kraj, kjer sovpadajo vse tri nesrečne okoliščine?

V istem prispevku avtor tudi ugotavlja, da Slovenci živimo v družbi, ki generira več konfliktov, tenzij in iritacij, kot jih je sposobna predelati. Avtor članka opredeli slovensko družbo kot entropično in anomično. Entropija zanj pomeni potratnost, visoke stroške vzdrževanja in tendenco k dezintegraciji in razpadu. Anomija pa po njegovem pomeni odsotnost norm in pravne ureditve ter družbeno hipokrizijo. Če se vsi skupaj odkrito pogledamo v ogledalo, bomo videli, da vse to drži, in prav to nas še posebej skrbi!

Če to, kar pravi Frane Adam v svoji knjigi (Na razpotju družbene krize – Quo vadis Slovenija?), drži, se lahko povsem strinjamo z ugotovitvijo Jureta Apiha (Delo, 9. aprila 2014), da se nam strah zalega v kosti. Povsem se lahko strinjamo tudi z njegovo trditvijo, da svoje države, ki bi stala in obstala, nismo zmogli postaviti na noge. Pred nekaj leti sem v nekem priložnostnem intervjuju izjavil, da je država še vedno v osnovni šoli in da je treba počakati, da naredi še nekaj razredov in počasi odraste. Žal danes ugotavljam, da je država v osnovni šoli nazadovala za kar nekaj razredov. Vendar za vse to ni bilo prav nobene potrebe!

Kaj smo podedovali in kaj se lahko iz tega naučimo?

Če se ozremo malo v preteklost, lahko z velikim zadovoljstvom ugotovimo, da smo imeli razvita zavidanja vredna velika podjetja, ki so igrala – in danes nekatera še igrajo – pomembno vlogo na domačem in tudi tujih trgih. Naj se spomnimo samo nekaj najbolj uspešnih: Iskra, ki se je v nekem obdobju hotela primerjati s Siemensom; Mura, ki je bila največja konfekcijska tovarna v Evropi, nismo pa ji znali vtisniti pečata lastne blagovne znamke; to velja tudi za Peko, Alpino in Planiko, ki so predstavljali največjo čevljarsko industrijo v Evropi. Tudi tem nismo znali najti svojega mesta med pristopom v Nato in EU. Podjetja, kot so Gorenje, ki je že prevzemalo švedske in nemške konkurente, Elan, četrti na svetu in najbolj inovativen proizvajalec smuči, lesna industrija, kemična industrija, Litostroj, Hidromontaža, TAM, Metalna, Lek, Krka, Tomos, Vozila Gorica, Droga Portorož, Mehanotehnika ..., da o Smeltu in SCT ter Primorju niti ne govorimo, so imela z inženirji dobro zasedene razvojne oddelke in so izvažala skoraj 80 odstotkov izdelkov na podlagi lastnega znanja. Razen redkih izjem (Krka, Gorenje, delno Iskra ...) smo ta podjetja uničili med učno uro postavljanja samostojne države Slovenije. Še več, danes nam pred očmi propada še veliko drugih podjetji.

Kakorkoli, politično nastavljena vodstva velikih zapletenih sistemov v ostri globalni konkurenci očitno ne obvladujejo. Skoraj vse mogočne stebre našega gospodarskega ponosa smo zapravili. Nekoč, ko je državo še zanimala strategija razvoja, smo razmišljali o Sloveniji kot deželi specialistov in izobilja. V preteklosti je bilo še veliko raznih strategij, vendar so se vse ali skoraj vse neuspešno končale; konkurenčnost nam vztrajno pada, razvoja novih izdelkov nimamo, družbeno smo popolnoma razklani. Prav tako so se slabo končale tudi vse reforme šolskega sistema, z bolonjskim procesom vred.

Danes ne premoremo nobene zares prestižne univerze, organizacije ali institucije. Še naprej pa želimo ustanavljati nove in nove fakultete ter univerze s predpostavko, da bodo kar same od sebe in takoj postale svetovno znane. Pomembno pa je povedati, da se tudi kakovost naše najboljše univerze slabša. Po lestvici ARWU je bila leta 2010 že na 440. mestu, medtem ko je bila leta 2013 na 480. mestu. Prav tako v naši analizi ugotavljamo, da imamo le malo dobrih osnovnih šol, čeprav v osnovno šolstvo veliko vlagamo. Izgubljamo tudi primat na nekaterih področjih, kot so vzgoja kreativnega, v produkcijo usmerjenega mladega človeka. Veliko preveč je učenja zaradi učenja in premalo so naši izobraževalni programi na vseh področjih usmerjeni v kakovost in kreativnost izobraževanja.

Dosedanji razvojni modeli in njihov učinek na inovacijski proces

Razvojni modeli dosedanjih strategij, kakršne koli so bile podlage, izhodišča in napovedi, so se pokazali za neučinkovite, ker nismo razvili novih tehnologij in proizvodov, katerih podlaga je novo znanje, rezultat pa izdelki z visoko dodano vrednostjo. Preveč poudarjeno pričakovanje o učinkih novega je bilo tudi eden od vzrokov za potop mnogih zrelih (tradicionalnih) tehnologij. Dosedanje strategije in zasnove za tehnološko razvojno politiko niso prinesle ukrepov, ki bi povzročili novo paradigmo tehnološkega razvoja, ampak so se nadaljevale stare prakse. Tehnološko razvojno politiko oblikujejo podjetja skupaj z akademsko sfero, izvršujejo jo in zanjo odgovarjajo lahko le podjetja sama.

Če so podjetja prešibka ali premajhna, se lahko povezujejo v različne oblike poslovnega mreženja (na primer grozde), da tako ustvarijo kritično maso, dosegajo sinergijo in se uspešno uveljavljajo na trgu. V severni Italiji deluje 240 grozdov. Najbolj znan je lesarski grozd, ki združuje 780 lesnih podjetij. Usklajuje razvoj, izvaja oblikovalske natečaje z najboljšimi oblikovalci z vsega sveta, prireja sejme in uspešno deluje. Vprašanje je, zakaj v Sloveniji nimamo več tako uspešnih grozdov? Odgovor je zagotovo večplasten, vendar predvsem zato, ker je za tako delovanje potrebno, da imajo podjetja ustrezne kadrovske kapacitete – inženirje in sposoben menedžment z jasno vizijo, da so veliko bolj samoiniciativna in aktivna in da znajo določiti svoja prioritetna področja. K sreči imamo tudi pri nas kakšen primer dobre prakse, ki kaže, da se da tudi v naših razmerah delati drugače; na primer avtomobilski grozd.

Bitko, da bi imeli velika podjetja, koncerne z globalnimi znamkami, smo verjetno že izgubili. Tej igri nismo bili kos ali pa smo vse skupaj jemali preveč nalahko, brez premisleka, kako se tako igro uspešno igra. Ostane nam torej možnost, da se v naši mali industriji in v celotni terciarni dejavnosti postavi na noge nov nacionalni ponos. Seveda bo treba zato izpolniti določene pogoje. Najprej spremeniti ali v celoti odpraviti mogočne lobije, prenoviti šolski sistem ter spremeniti gospodarsko, finančno in davčno politiko.

Trenutno so slovenska podjetja podhranjena z razvojnimi kadri, v primerjavi z Avstrijo moramo število razvojnih inženirjev podvojiti, v primerjavi s Finsko pa potrojiti. To lahko dosežemo samo s spremembo zaposlovanja mladih strokovnjakov. Namesto da se zaposlujejo na univerzah in inštitutih, kjer imamo zdaj 78 odstotkov vseh raziskovalcev v vladnem raziskovalnem sektorju, je treba povečati zaposlovanje teh strokovnjakov v podjetjih, razvojnih centrih in tehnoloških parkih in s tem zajeziti ali vsaj omejiti njihov odhod v tujino. Torej, razvojni kadrovski potencial Slovenija ima, le zaposlen ni na pravem mestu. Zato je veliko vprašanje, ali bi v Sloveniji povečanje denarja za raziskave in razvoj (RiR) na tri odstotke bruto domačega proizvoda (BDP), brez sprejetja jasne strategije razvoja, spodbudilo večje vlaganje v gospodarstvo in novo razvojno paradigmo?

Na drugi strani je bil izbor vodilnih kadrov na vseh področjih pogosto slab, kar se kaže v pomanjkanju vizije, revščini ciljev, nizki produktivnosti in donosnosti. Lastniki bodo morali izbrati nova vodstva z domišljijo in ustvarjalnim zanosom. Slab menedžment se kaže tudi v odnosu do ustvarjalnega in kreativnega sloja, to je inženirjev. Inženirji imajo v podjetjih slab položaj, niso cenjeni, niso partnerji, ne zaupajo jim odgovornosti za vodenje razvoja. Njihovo nagrajevanje ni v skladu z njihovim pomenom, je sramotno nizko. Na primer: v avstrijskih podjetjih ima inženir dvakrat višjo plačo, kot bi jo imel v državni službi, na inštitutu ali univerzi. Pri nas je obratno, kar sili mlade strokovnjake, da se zaposlujejo v državnih službah namesto v produktivnih okoljih.

Vzpostaviti je treba sinergijo in povezovanje z znanostjo! Znanost naj rešuje temeljne probleme, ki jih je treba raziskati v začetku razvoja ali vmes, ko se pojavijo problemi. Znanstveniki ne bodo nikoli razvijali, raziskovalci in razvojni inženirji pač. To je specialno delo kombiniranja in selekcije, vpletanja kupca, konkurence, izogibanje sovražnih patentov. Zato ni potrebe, da silimo znanstvenike v to. Sinergijo morajo iskati podjetja v medsebojnem sodelovanju, združevanju razvojnih moči, z delitvijo nalog in področij, na podlagi timskega dela, brez vmešavanja države. V državni upravi o resničnih ciljih podjetij vedo malo ali nič. Posnemajo samo birokratski sistem EU, ki pa tudi ne pozna kompetenc in potreb posameznih okolij in držav.

Ključni dejavnik za nov razvojno-inovacijski proces so inženirji

Ključni za razvojni preboj so novi ustvarjalni in kreativni inženirji, od katerih je odvisno, ali se bomo lahko postavili ob bok Avstrije, Švice ali Danske. Na leto dobimo premalo diplomantov tehnike, zato mora država z usmerjanjem in finančno podporo poskrbeti, da se bo ta trend spremenil. To bi moral biti naš prvi cilj, sicer je govorjenje o tehnološkem razvoju in inovativni družbi prazno. Postali in ostali bomo oaza slabo plačanih poslov, dobaviteljska država, revna in zapostavljena. Samo zahtevna industrija, ki vlaga v razvoj izdelkov in tehnologij z visoko dodano vrednostjo, potrebuje zahtevni storitveni sektor.

Pozabljamo, da pol storitvenih podjetij dela in živi po naročilih industrije in da vsa družbena nadgradnja živi izključno od produktivnega sloja – industrije, ki je toliko konkurenčna, da ustvarja zadostno dodano vrednost. Člani IAS si že vrsto let prizadevamo, da bi se to stanje spremenilo. Če se hoče Slovenija integrirati v Evropo, se vključiti v njen civilizacijski, etični in kulturni kontekst, se izenačiti po življenjski ravni, če želi postati enakopravni del evropskega trga, ki je prevladujoč za slovensko industrijo, potem bo treba zelo hitro nekaj spremeniti. Cilj je torej enaka blaginja, kot jo imajo glavne članice EU: Avstrija, Nemčija, Danska in druge skandinavske države. Postavlja se vprašanje, kako doseči ta cilj?

Prav gotovo ne tako, da bomo razprodajali najbolj uspešna podjetja. Naj citiram Stojana Petriča, ki v intervjuju pravi: »Tako kot kmet ne proda zemlje, prodaja pa vse, kar na njej pridela, tudi država ne more prodati prav vsega.« In nadaljuje: »Slovenija je industrijska dežela, brez sklopa ukrepov za gospodarski razvoj ne bo napredka. Potrebujemo močno industrijo, njen zagon pa mora spodbujati tehnična elita v podjetjih, na univerzah in inštitutih.« (Mladina, 22. avgust 2014) Razvoj slovenske industrije je odvisen od inženirjev in tržnikov, v svojem razmišljanju nadaljuje Stojan Petrič. Temu ob bok lahko damo stališče upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije v zvezi s strategijo pametne specializacije (SPS), da moramo vključevati področja in družbe, ki dosegajo visoko mednarodno konkurenčnost in imajo najboljše globalne kompetence, tako razvojne kot tržne; ki pospešeno vlagajo v razvoj, kar je merljivo po dodani vrednosti, EBITDA ipd., in ki so primerne: prvič, za integratorje z mrežo podjetij za nove celovite ponudbe in rešitve večjih vrednosti; drugič, za nišne specializirane izvoznike z verigami vrednosti, v katere vključujejo mala in srednja podjetja (MSP) in raziskovalne skupine v JRO; in tretjič, za nišne pilotne projekte za rešitve okoljskih, družbenih izzivov (spletne Finance, 28. oktobra 2014).

Člani akademije podpiramo tako stališče in si tudi že vrsto let prizadevamo, da bi prevladalo v slovenski družbi. Skrbi pa nas, ker nas prehitevajo tudi nekatere nove članice EU. Naša ocena je, da je kriza v Sloveniji gospodarska, politična in predvsem moralno-etična, ki se je že spremenila v socialno krizo, in da slabi temelje demokracije in socialne razmere prek za ljudi sprejemljive stopnje. Zato nimamo več veliko časa za spremembe na področju inovacij in razvoja.

Namesto tega se danes srečujemo z dejstvom, da so absorpcijske sposobnosti podjetij premajhne, da bi vpeljali v obstoječe programe nove tehnologije na podlagi znanja in stalno izboljševali klasične konvencionalne tehnologije. Kot posledica takega stanja Slovenija zaseda 72. mesto na lestvici konkurenčnosti med 74 državami. Po kazalcih znanstvene uspešnosti pa je že presegla tudi tehnološko bolj razvite članice EU z višjim BDP. Slovenija je po številu objav na milijon prebivalcev na zelo visokem, sedmem mestu v EU in je v zadnjih letih prehitela Avstrijo, Nemčijo, za nami je tudi Francija. Po odmevnosti člankov pa je pod evropskim povprečjem.

Na drugi strani se je Slovenija zadolževala in se na žalost še zadolžuje, zunanji javni dolg bo do konca leta znašal že 82,2 odstotka BDP. Če bi bilo zadolževanje kontrolirano in denar namensko porabljen, bi lahko danes govorili o Sloveniji kot razviti moderni državi, kot so Švica, Danska ali Finska. Na žalost pa je zadolževanje podjetij in države rezultiralo v nenormalni rasti gospodarstva, zlasti gradbeništva, javni porabi, nepreglednem lastninjenju ter padanju produktivnosti v vseh segmentih države in jalovi porabi denarja iz najetih kreditov.

To početje je zmanjšalo splošno voljo za razvoj novih tehnologij in izdelkov ter oslabilo zrele tehnologije, ki so danes osredinjene na preživetje. Danes imamo zato premajhen delež podjetij z lastnim razvojem in premalo industrije, ki se je sposobna spopasti s konkurenco na globalnem trgu. Lastnih sredstev za razvoj v podjetjih je zelo malo. Delovna sila se pogosto pojmuje kot strošek in ne kot človeški kapital, kar daje občutek nepotrebnosti zaposlenemu namesto motivacije za boljše delo in za pripadnost podjetju.

V celotni družbi manjka spodbuda za medgeneracijski prenos delovnih izkušenj in konkretnega tehnološkega znanja na mlade. Sistem izobraževanja je razdrobljen in ne daje primernega števila praktičnih in samostojnih, kreativnih strokovnjakov za uporabno zaposlitev. Korupcija je prerasla vse meje, zato so kreativnost, delavnost in odgovornost zaposlenih na najnižji stopnji po osamosvojitvi. Povsem smo pozabili na veliko prednost, ki jo ima Slovenija v kadrovskem potencialu in industrijski tradiciji, ki jo industrija še vedno premore.

Nekaj predlogov IAS za izboljšanje stanja inovacijskega procesa

Kot že rečeno, je analiza, ki smo jo opravili, pokazala, da je porazdelitev raziskovalcev v Sloveniji negospodarna. Poleg tega je med raziskovalci premalo občutka za odgovornost, da znanstvena vrednost dosežka ne obvezuje države in družbe, da raziskovanje financira. V Sloveniji večinoma financiramo majhne, razdrobljene raziskovalne projekte, ki so brez skupnega cilja, zato zmanjkuje denarja za financiranje projektov s temami, ki so relevantne za področja praktične uporabe v državi, v industriji in storitvah. Stanje je posledica miselnosti, da gre pri financiranju raziskav in razvoja za porabo družbene akumulacije in ne za investiranje v ustvarjanje nove dodane vrednosti in s tem tudi kvalitetnih delovnih mest. Več denarja bi morali nameniti za projekte, katerih cilji so večja produktivnost, manjša poraba materiala ter izboljšanje delovnega in naravnega okolja, kar podpira tudi nova EU-perspektiva. Posledica tega je, da ima Slovenija v izvozu 5,2 odstotka visokotehnoloških proizvodov, medtem ko jih ima EU 15,6 odstotka. Na področju srednje visoke tehnologije pa je Slovenija primerljiva z visoko razvito Nemčijo.

Kot zaključek predstavljamo le nekaj predlogov, ki jih člani IAS predlagamo za izboljšanje stanja v državi in za povečanje konkurenčnosti ter so navedeni v sklopu dokumenta Slovenija potrebuje novo vizijo razvoja gospodarstva in družbe:

Prvič, Slovenija mora biti tržno konkurenčna tam, kjer razmere pri delu in gospodarjenju ter trg za proizvode in storitve to omogoča. Na področju inovacij mora biti konkurenčna predvsem v proizvodnji in storitvah na izvoznih trgih.

Drugič, za hitrejši razvoj in sledenje bolj razvitim v prihodnosti so potrebni visoko izobraženi in kompetentni kadri, predvsem inženirji, ki bodo učinkoviti tako pri razvijanju novega kot pri oživljanju in vzdrževanju tehnološke učinkovitosti zrelih tehnologij. To bo Slovenija lahko dosegla samo z zadostno kakovostjo in inovativnostjo dela v razvoju, vodenju proizvodnje in raziskovanju problemov, ki jih zahtevajo napredne tehnologije.

Tretjič, v pripravi strategije se moramo nasloniti na izvozna podjetja in kakovostna jedra v preostalih podjetjih, ki pa jih ni mogoče usmerjati le v povečanje produktivnosti, ampak v nove inovativne izdelke z visoko dodano vrednostjo ter v njihov izvoz. Poiskati moramo primerne izvozne niše, saj so se pričakovanja, da bi se naslonili predvsem na napredne tehnologije in pri tem zanemarili znanja in tradicijo obstoječe industrije, izkazala za napačna. Za Slovenijo je primerna strategija skritih šampionov. Neopazno prevzemanje majhnih globalnih tržnih segmentov, za katere se veliki konkurenti ne zmenijo, je izjemno pomembno.

Četrtič, novih visokotehnoloških podjetij ne bo brez sedanjih uspešnih večjih podjetij, ki jih je treba prestrukturirati in tehnološko prenoviti. In obratno: brez novih inovativnih podjetij ne bo uspešnih večjih podjetij. Graditi moramo uravnotežen ekosistem. Tako sedanja kot novonastajajoča podjetja potrebujejo uspešno in inovativno gospodarsko okolje ter kakovostne kadre za svoj razvoj in rast.

Petič, brez izvozno usmerjenega gospodarstva z inovativnimi izdelki ne moremo pričakovati več sredstev za izobraževanje in znanost in druge družbene dejavnosti, predvsem zdravstvo. Znanost in šolstvo ne moreta biti sama sebi namen. Uspešna inovacijska dejavnost potrebuje usklajeno delo raziskovalcev, univerzitetnih profesorjev in podjetij ter razpoložljivost kapitala.

Šestič, Slovenija mora kot majhna država izrabiti svoje zmožnosti in konkurenčne prednosti: človeški potencial, okolje, les in pitno vodo. Nujna je tudi rast deleža samooskrbe s hrano v pridelavi in predelavi s prednostjo na ekološki neoporečnosti ter samooskrbi z energijo iz sonaravnih in trajnostnih virov.

Sedmič, financiranje izobraževanja naj bo sorazmerno z dejansko potrebo po kadrih in kakovosti izobraževalnih programov. Mladi inženirji in doktorji se morajo po končanem študiju s spodbudami takoj vključiti v gospodarska in druga podjetja, da bodo lahko učinkoviti pri razvijanju novih in tehnološkem vzdrževanju zrelih tehnologij, kar je pomembno za vse ravni gospodarstva ter okoljskega, družbenega in političnega upravljanja.

Uresničenje teh predlogov bo po mnenju Inženirske akademije Slovenije spremenilo odnos državljanov do države in njenih inštitucij, spremenilo stanje pesimizma v okolje optimizma in v zaupanje v obnovo slovenskega gospodarstva z novo industrijsko politiko in s politiko zaposlovanja mladih.



Prof. dr. Jože Vižintin je glavni tajnik Inženirske akademije Slovenije (IAS). Tekst je usklajen s člani predsedstva in izvršnega odbora IAS.