Pomisleki: Kdo bere moje misli?

Sodobne naprave nas vsake tri minute zmotijo, in ker smo na te motnje tako navajeni, se, če jih ni, vsake tri minute zmotimo kar sami.

Objavljeno
30. junij 2017 10.50
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Do sodobne tehnologije oziroma računalnikov, interneta in pametnih telefonov imam zelo protisloven odnos. Včasih so to zame – tako kot za Chaplina v filmu Moderni časi – le navadni stroji, ki mi gredo na živce, ker so prepočasni, ko si želim, da bi bili hitri, in prehitri, ko si želim, da bi bili počasni. Drugič spet se mi zdijo strašno privlačne in koristne naprave, ki so postale tako vsakdanje, da mnogokrat pozabimo, kako veliko novih dimenzij realnosti nam v resnici odpirajo. Čas in karakter sta me sicer obvarovala pred gurujskim čaščenjem sodobne tehnologije, čeprav je google s svojo veliko zakladnico znanja zame vsekakor eno od čudes sveta. Drugače pa je računalnik pač moje orodje, do njega se obnašam spoštljivo, kot mizar do svojega dleta.

In tako kot mizar imam več orodij. Dobri stari računalnik s trpežno tipkovnico, na katero tipkam tako intenzivno in barbarsko, da s tipk vsakih nekaj mesecev povsem izgine večina črk, predvsem samoglasniki, tako da jih moram nadomestiti z novimi nalepkami. Na srebrni prenosni računalnik pišem nežno in tišje, kot da z njim krotim svoj temperament. Ali zato nanj pišem tudi drugače in manj strastno?

Znano je, da si je Nietzsche, ko je začel izgubljati vid in se je znašel v ustvarjalni krizi, naročil enega prvih pisalnih strojev. Ko ga je začel uporabljati, se je spraševal, ali naprave, s katerimi pišemo, vplivajo tudi na naše misli. Nietzsche je sicer sanjaril o čudežnem stroju, ki bo znal prepisovati na papir njegove misli; ko se je naučil slepega tipkanja, je pisal z zaprtimi očmi, in videti je bilo, da je našel ta stroj. Pisalni stroj je spremenil način njegovega pisanja, kot je opazil njegov prijatelj, ki je bil skladatelj, je filozofova proza postala trša in bolj telegrafska. »Tudi 'misli' moje glasbe se spreminjajo glede na kvaliteto papirja in svinčnika, s katerim pišem,« mu je opisoval v pismu in Nietzsche se je strinjal. »Mislim, da naprave, s katerimi pišemo, oblikujejo naše misli.«

Sodobni nevrologi, ki preučujejo, kako sodobne tehnologije vplivajo na oblikovanje naših misli in na našo pozornost, se vsekakor strinjajo z velikim brkatim občutljivcem. Računalnik, priključen na internet, ali pametni telefoni, ki so ves čas na dosegu naših rok, prstov in pogledov, oblikujejo naše misli in razmišljanja bolj, kot se tega zavedamo. So predvsem tudi velik ekosistem motenj. Ljudje zaradi teh naprav sicer berejo veliko več kot kadarkoli prej, vprašanje je le, kaj in kako zbrano. Živimo v dobi fragmentiranih misli. Ko beremo informacije po internetu, jih dekodiramo bolj, kot jih interpretiramo, takšno branje je manj fokusirano in tudi manj kritično. Nevrologi ugotavljajo, da je google lahko velika potuha, da dejstva, ki smo jih nekoč znali na pamet, čedalje pogosteje pozabljamo, saj jih lahko v sekundi dobimo na internetu. Podobno smo nekoč nosili v glavi veliko telefonskih številk, danes pa jih je odplavilo dejstvo, da so shranjene v spominu naših naprav. Da, naši možgani so hitri in prilagodljivi, ne da se jim, če jim ni treba.

V vsakdanjem življenju nas sodobne naprave vsake tri minute zmotijo, z medmrežja priletijo tviti, statusi, lajki, sms-ji, najnovejše novice o dogajanju po svetu, telefonski klici, in ker smo na te motnje tako navajeni, se, če jih ni, vsake tri minute zmotimo kar sami, ko prekinemo delo in začnemo brskati po spletu, facebooku in preverjamo elektronsko pošto. V povprečju danes ljudje gledamo v pametne telefone kar tri ure na dan, v ta čas telefonski pogovori sploh niso všteti. Dve tretjini ljudi priznava, da je telefon prva stvar, ki jo zagrabijo, ko se zbudijo, in zadnja, ki jo spustijo iz rok, ko zaspijo. Dvanajst odstotkov ljudi preverja telefon, medtem ko se prha, in devet odstotkov to dela med seksom. Tehnologija si je povsem prisvojila našo pozornost.

Neka raziskava s Harvarda je pokazala, da svojim mislim vedno redkeje pustimo, da prosto letajo naokoli, manj sanjarimo in konec koncev manj premišljujemo. Daljše vožnje z vlakom so bile nekoč tako dobra meditacija – zamišljen sediš ob oknu in pokrajina brzi mimo. Danes se nihče več ne ozre skozi okno, ampak vsi strmijo v ekran. V nekem eksperimentu so prosili prostovoljce, naj petnajst minut sami in v tišini sedijo v sobi. V prostoru je bil tudi gumb, na katerega so lahko poskusni zajčki pritisnili, če so želeli, in si z njim zadali rahel elektrošok. Znanstveniki so bili presenečeni, ko so ugotovili, da raje, kot da bi nekaj časa sedeli v tišini, pritiskajo na gumb. Eden od prostovoljcev ga je pritisnil kar stodevetdesetkrat.

Kot v knjigi Fokus (Založba Penca in drugi, prevod Janez Penca) piše psiholog Daniel Goleman, povprečni ameriški najstnik pošlje in prejme sto elektronskih sporočil na dan. Otroci danes odraščajo v novi resničnosti, v kateri so bolje uglašeni z napravami kot z ljudmi. A dejstvo je, da se socialna in čustvena »vezja« otrokovih možganov urijo le ob stikih in pogovorih z ljudmi, ki jih srečajo čez dan. »Ta medsebojna vplivanja oblikujejo povezave v možganih; čim manj ur otrok preživi z ljudmi – in čim dlje strmi v zaslon –, večji bodo primanjkljaji.« Nove generacije so sicer spretne s tipkovnicami, so pa sila neokretne pri razumevanju človekovega obnašanja v stvarnem okolju in času. Kako bodo kaj vedeli o človeškem obnašanju, se sprašuje psiholog.

Tudi njihova pozornost bo bolj fragmentirana, branje daljših in zapletenih tekstov jih spravlja v obup. Branje namreč ni instinktivno, ni del naših genov tako kot govor, zahteva posebno in dolgotrajno pozornost. Vztrajnost. Nekoč so bili bralci knjig na podzemnih železnicah in avtobusih svetovnih prestolnic nekaj čisto vsakdanjega, danes so skoraj izginili. Vsi strmijo v svoje telefone, listajo po facebooku in berejo »zanimive tekste«, recimo: Otroški zvezdniki, ki so se grdo postarali, ali 49 stvari, na katere mislijo ženske, ko si brijejo noge.

Branje knjig ne prenaša prevelikih motenj. Sem lastnica dveh elektronskih bralnikov oziroma kindlov. Eden sodi v prvo generacijo in na njem ni interneta, zato ga imam zelo rada, a ima že dodobra zdelano baterijo in komaj še ostaja pri življenju. Drugi je novejši model, komunicira z medmrežjem in me ves čas vabi v različne bralne klube, mi pošilja predloge za branje, me opozarja, kateri stavki so bili v knjigi, ki jo pravkar berem, všeč neki Daisy ali Tomu, in prav zato, ker me ne pusti pri miru, ga sploh ne maram. Branje zahteva samoto in mir. Zato se vedno bolj vračam k starim dobrim papirnatim knjigam.

Tudi časopise čedalje težje berem na ekranu. Naročena sem na New York Times, a se moram, ker je ocean le prevelik, zadovoljiti z internetno izdajo, ki je sicer izjemno dobra, daljše zgodbe so postavljene neverjetno lepo, članek, ki ga prebereš, ti odpira nove članke, oblikovanje in fotografski material sta odlična. A vendar se zgodi le to, da si zanimive članke shranim v posebno mapo, ker upam, da jih bom prebrala kasneje, a tega nikoli ne naredim. Jasno mi je, da bi papirnato izdajo prebrala od začetka do konca, kot da me listanje papirja, kot zamah s krili, organsko vodi od enega pripovedovalca zgodb do drugega. Vračam se h klasičnim knjigam in časopisom, ker imajo najmanj motenj. Če držim v rokah papirnato knjigo, tudi redkeje preverjam svoj pametni telefon.

Nevrologi tudi ugotavljajo, da obstaja kar nekaj zdravil, ki zlepijo naše razbite misli v celoto in pohladijo naše od vseh motenj pregrete možgane: sprehod v naravi, poslušanje glasbe, obisk galerije ali muzeja, gledališče ... In spet je aktualna misel ameriškega psihologa Williama Jamesa (1842–1910), ki je dejal: »Sposobnost, da vedno znova izostrimo pozornost, ki je odtavala drugam, je pravi temelj razsojanja, značaja in volje.« Zato je čas dopusta lahko tudi čas, da izostrimo svojo pozornost do ljudi in stvari okoli nas.

Priznam, ko sem pisala to kolumno, sem kar nekajkrat odtavala na facebook in prebrala nekaj tekstov, ki so se mi ponujali kar sami od sebe, recimo: Otroški zvezdniki, ki so se grdo postarali, in 49 stvari, na katere mislijo ženske, ko si brijejo noge. Če me vprašate, zakaj sem jih prebrala, vam ne znam odgovoriti.