Kdo je oživil Lauro Palmer?

Twin Peaks, ena največjih nadaljevank prejšnjega tisočletja, je dobila novo sezono.

Objavljeno
26. maj 2017 13.09
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Ko so nekoč Davida Lyncha povprašali, kako sta s scenaristom Markom Frostom ustvarjala Twin Peaks in kakšen je bil njun kreativni proces, je dejal: »Najprej sva se izgubila v divjem gozdu. Skoraj vsak kreativni proces se začne tako. V daljavi sva videla goro, ko sva prišla bliže, sva se začela vzpenjati nanjo, in ko sva prišla na drugo stran, sva vstopila v še temačnejši gozd. Dolgo sva hodila, potem so se drevesa začela redčiti, ko pa sva stopila iz gozda, sva odkrila majhno mesto z imenom Twin Peaks. Spoznala sva ljudi, ki so živeli tam, in ljudi, ki so tja prišli od drugod, odkrila sva njihove skrivnosti in te skrivnosti so imele svoje skrivnosti. Našla sva svet, v katerem so bili novi svetovi.«

Lynch ima rad brata Grimm in gozd. O gozdu bi lahko govoril ure in ure. Njegov oče je bil gozdar in njegovo najljubše drevo je bil rumeni bor. Režiser rad seka in žaga, obožuje vonj po lesu in si sam izdeluje pohištvo. »Gozd je nekaj najbolj skrivnostnega, lepega in strašnega na svetu. Ko govorim o lepoti, velikokrat govorim o lesu.« Gozd je lahko zunaj in znotraj, oziroma kot je dejal še en veliki ljubitelj zelene neskončnosti, Henry David Thoreau: »Če takrat, kadar si v gozdu, tudi gozd ni v tebi, s kakšno pravico si potem ti v gozdu?«

Ni torej čudno, da je Lynch ustvaril Twin Peaks, mestece s 51.201 prebivalcem, obkroženo z jezeri in gozdom, polno žag, vonja po smrekah, čudovitih lesnih hiš, skandinavskih interierov in čudaško gospo s polenom, ki ji zaupa pomembne skrivnosti. Tudi ko je skladatelju Angelu Badalamentiju opisoval, kakšno glasbo si želi za novo nadaljevanko, in je skupaj z njim sedel za klavirjem, mu je rekel: »Predstavljaj si, da sva v temnem gozdu, rahel veter piha skozi krošnje. Na nebu je luna, nekje v ozadju slišimo zvoke divjih živali in skovikanje sove. Popelji me v to čudovito temo. Za enim od dreves stoji čudovito osamljeno dekle, ime ji je Laura Palmer.« Badalamenti ga je poslušal, zaprl oči, igral na klavir – in tako je nastala tista slavna pesem.

Kako je bilo prvič?

David Lynch in Mark Frost sta začela sodelovati konec 80. let. »Ko sem prvič srečal Davida,« pripoveduje Frost v enem od intervjujev, »sem se počutil kot Huck Finn, ko je spoznal Toma Sawyerja. Spogledala sva se in v njegovih očeh sem zagledal iskro in jo prepoznal.« Najprej sta začela pisati scenarij o tem, kako sta bila brata Kennedy vpletena v umor Marilyn Monroe. Televizijske hiše so scenarij zavrnile, a obdržala sta mrtvo blondinko in začela pisati zgodbo o tem, kako v majhnem mestu na obali jezera nekega dne najdejo v polivinil ovito golo truplo Laure Palmer, ki je bila najlepša in najbolj ljubljena punca v mestecu. Med inspiracijami za nadaljevanko rada omenjata slavno žajfnico Mestece Peyton iz 60. let, ki se dogaja v majhnem mestu v Novi Angliji in je svoj čas vznemirjala tudi slovenske gledalke.

Slovita češnjeva pita iz Twin Peaksa. Foto: Jason Redmond/Reuters


Ko je Twin Peaks končno prišel na male ekrane, televizija nikoli več ni bila enaka. Ta, takrat še škatlasti predmet v naših dnevnih sobah je kar naenkrat postal večdimenzionalen. Nekje za sliko, ki smo jo videli na ekranu, so očitno obstajale nove, čudne sobe, zdelo se je, kot da nekomu gledamo v glavo, kadar sanja, ali kot da smo prišli ven na drugi strani črne luknje. V teh prostorih so bile stene iz rdečih zaves in so ljudje čudno govorili ter si ves čas, kot v kakšnem grškem epu ali slovenski ljudski pravljici, zastavljali zapletene uganke.

Lyncha vedno zanima, kaj je pod površino, in njegovi junaki to površino včasih spraskajo do krvavih nohtov. Že ko je bil otrok, so ga najbolj zanimale hiše, ki so imele zaprta vsa polkna, kaj se dogaja v temnih sobah te hiše, se je spraševal.

Globoko med travo

Ampak na začetku je bil umor. Twin Peaks se začne kot kriminalka. Mrtev modrikast obraz Laure Palmer, pokrit s svetlečim peskom, ki deluje kot bleščice, spominja na božjo ikono in je intonacija nadaljevanke. Kdo je ubil lepo Lauro Palmer?

V tej seriji se je marsikaj zgodilo prvič. To je bila prva televizijska nadaljevanka, ki jo je posnel slaven filmski režiser. Lynch, ki je takrat ravno užival v uspehu Modrega žameta, je že s prvim filmom Eraserhead postal kultni filmar, alternativa je vstopila v Hollywood. To je bila tudi prva nadaljevanka, ki je bila mešanica različnih žanrov, bila je kriminalka, grozljivka, melodrama, ljubezenska zgodba, v njej si lahko našel humor, absurd, nadnaravno in izganjalca hudiča. Lynch je posnel samo šest delov, saj je ravno takrat začel snemati film Divji v srcu.

Zgodba se je ves čas nenavadno spreminjala, kot da je nekaj organskega, nekaj, kar ustvarjalci sploh ne morejo več obvladovati. Kot bi v laboratoriju znanstvenik v epruveti zmešal nekaj elementov, in ko bi se naslednji dan vrnil, bi bil njegov laboratorij poln neke nove žive snovi. Nič ni bolj grozljivega od normalnosti, pravi režiser, ki filme rad postavi v majhne kraje ali enolična predmestja z belimi ograjami, ki varujejo brezhibne vrtove, polne cvetja, dokler se s kamero ne obrne globoko pod travne bilke, vse do odrezanega človeškega ušesa, po katerem plezajo mravlje.

Mark Frost pravi, da oboževalci Twin Peaksa tako radi analizirajo in se pogovarjajo o skritih sporočilih v nadaljevanki, a v resnici jih ni. Lynch za mnoge stvari še sam ne ve, zakaj jih je posnel. »Zgodba ga kaj preveč ne zanima, raje ima fragmente. Lynch je predvsem slikar, in ko so mu začele njegove slike govoriti, jih je spremenil v filme.« Rad improvizira in tako mnogokrat pride do največjih biserov.

Recimo do najstrašnejšega lika v nadaljevanki, Killerja Boba, ki je podoba čistega zla. Frank Silva, ki ga je igral, je namreč na snemanju nadaljevanke delal kot eden od asistentov scenografije in nekoč mu je Lynch dejal, naj počepne ob vznožje postelje Laure Palmer, in ga je posnel. »Sploh nisem vedel, kaj naj s tem posnetkom,« je pripovedoval Lynch. Tistega dne so snemali prizore z mamo Laure Palmer, ki jo je igrala Grace Zabriskie, in v nekem trenutku, ko je njen obraz najbolj prestrašen, se je Silva po naključju pojavil v odsevu ogledala, ki je viselo nad igralko. Stvari so se zložile. Posnetek je bil popoln. In grozljivi Bob je bil rojen.

Nadaljevanka Twin Peaks je imela posebno estetiko, nostalgično je dišala po 50. letih, v njej so nastopale same lepotice, ki so se nežno gibale v ritmih Badalamentijeve glasbe, polna je bila bizarnih karakterjev in dialogov, ki so danes že ponarodeli (»Hudičevo dobra kava.« »Kam gredo češnjeve pite, ko umrejo?« »Ogenj, hodi z mano.«) Menda je celo tedanji ruski predsednik Mihail Gorbačov prosil ameriškega predsednika Georgea Busha starejšega, naj režiserja povpraša, kdo za vraga je morilec Laure Palmer.

Ko so v začetku devetdesetih ob večerih nadaljevanko vrteli tudi pri nas, je bila Ljubljana popolnoma prazna. In naslednji dan so vsi govorili samo o tem, kaj se je in kaj se še bo zgodilo. To je bila serija, ki je v času, ko še ni bilo družabnih omrežij, že ustvarjala družabna omrežja. Ko danes gledamo prvo sezono Twin Peaksa, lahko hitro ugotovimo, kako veliko so si iz nje sposojali avtorji najnovejših televizijskih nadaljevank, od posameznosti do atmosfer. Kot da bi vzeli genski material iz zamrznjenega mamuta in naredili novo bitje.

Res je, da se je druga sezona hitro izpela, še posebej ko so ustvarjalci serije odgovorili na najbolj vroče vprašanje in odkrili, kdo je morilec. Lynch je temu razkritju strašno nasprotoval, zakaj so ubili gos, ki je nesla zlata jajca, je rekel.

Mark Frost priznava, da je lik posebnega agenta Dala Cooperja (Kyle MacLachlan) ustvaril po Lynchevi podobi, saj je, tako kot on, nenavaden in obseden z detajli. V svoj diktafon tajnici Diane narekuje vse, tudi najmanjše podrobnosti, od posameznosti s prizorišča umora do vremena in tega, kje in kdaj je jedel in koliko je plačal za tunin sendvič.

Najbolj značilna scena, v kateri je Lynch najbolj Cooper, je prizor, v katerem v mrtvašnici ob utripajočih lučeh (te so stalnica v nadaljevanki) posebni agent Cooper globoko izpod modrega nohta mrtve Laure Palmer s pinceto izvleče košček papirja, na katerem je napisana črka R. »To je pravi David Lynch, ki rad brska po umazaniji, ki jo imajo ljudje za nohti.«

Nova realnost

Po petindvajsetih oziroma šestindvajsetih letih je Twin Peaks znova med nami. Tako kot je to nekoč napovedala Laura Palmer v rdeči sobi. Nova sezona, ki je nastala v okviru produkcijske hiše Showtime, ima osemnajst delov in vse je posnel Lynch. Prva dva dela so prikazali na festivalu v Cannesu. Začetek serije je, da ne bom odkrila preveč, poln fragmentiranih zgodb, spet so tu podobe gozda, nočne gozdne ceste, ki jih osvetljujejo le avtomobilske luči, ne manjka niti rdeča soba in že znani, a starejši junaki ter nove in še bolj čudaške scene.

Moja najljubša je skrivnostna steklena kocka, v stolpnici anonimnega milijonarja, ki je nekakšna Pandorina skrinjica, polna zla. Nekateri kritiki namigujejo, da je neznani milijonar pravzaprav znani ameriški predsednik. A dogajanje v drugem, tretjem in četrtem delu postaja vedno bolj fragmentirano, Lynch odpira nove in nove začetke različnih zgodb, za katere gledalec lahko samo upa, da se bodo nekje srečali.

Cooper je ujet v rdeči sobi, v stvarnosti je njegovo telo ukradel zlobni Bob in kasneje se Cooper pojavi še v novi reinkarnaciji, množi se kot celica. Lynch spet igra naglušnega in zabavnega Gordona Cola. V nadaljevanki ne manjka niti humorja, niti letanja po vesolju, niti kmetavzov s fellinijevskimi obrazi (Lynch obožuje Fellinija). Na trenutke sem se prav zaradi slednjih spomnila na izjemen podkast S-Town. Na eni od sten na policijski postaji lahko za nekaj trenutkov vidimo celo portret Franza Kafke, za katerega je režiser dejal, da je edini umetnik, za katerega čuti, da bi lahko bil njegov brat. Če se je prva sezona Twin Peaks začela kot kriminalka in se kasneje spremenila v nekaj lynchevskega, se mi zdi, da bo režiser zdaj obrnil dramaturgijo ter abstrakcijo šele proti koncu serije združil v konkretno zgodbo. Morda.

Nadaljevanka je z užitkom starinska, režiser ne uporablja nobenih vizualnih učinkov, ki jih ima na voljo, junaki niso priklopljeni na sodobne komunikacijske naprave.

Danes se zdi ekscentrično in predrzno zasnovati tako nadrealistično nadaljevanko. Ampak Lynch je, hvala bogu, tudi sam velik ekscentrik. V današnjem svetu jih ni več veliko, saj živimo v času, ki je vedno bolj uniformiran in predvidljiv. Še umetniki ne znajo več delati pravih škandalov. Kaj preveč nadrealističnega in zapletenega ni zaželeno, saj so tudi hollywoodski filmi ustvarjeni za najstnike brez humorja in z nekajsekundno pozornostjo. Največja ekscentričnost je recimo to, kakšne čevlje je na prireditvi nosila Kim Kardashian ali kakšen drug zvezdnik iz resničnostnih šovov.

Lynch najraje gleda televizijske dokumentarce o mehanikih in avtomobilih, rad posluša Kanyeja Westa in njegov komad Blood on the Leaves se mu zdi minimalistična lepota. Ves čas verižno kadi. Začel je kaditi že kot mulc, ker je rad prižigal vžigalice. »Kajenje pooseblja umetnost in zdaj, ko človek nikjer več ne sme kaditi, ljudje mislijo, da bodo živeli večno.«

Pred leti je posnel serijo videov, v katerih je za svojo pisalno mizo govoril o tem, kakšno je vreme v Los Angelesu, kar je dokaj sijajna ideja, glede na to, da tam skoraj vedno sije sonce, zato je tekst skoraj vedno enak: »Danes je v Los Angelesu modro nebo, čez katero plava nekaj belih oblakov. Sonce je žareče in piha nežen veter.« Naravni fenomeni se mu zdijo fantastični.

Trenutno si želi ustvarjati podkaste, ker so neke vrste radijske igre, in rad bi naredil zgodbo samo s pomočjo naravnih zvokov. Obseden je s hrano. Tudi za svoje slike pravi, da bi jih najraje kar ugriznil, zato morda Cooper v nadaljevanki tako veliko govori o češnjevi piti in so na mizi na policijski postaji v Twin Peaksu vedno razstavljeni pisani krofi. Četudi, kot je v spominih napisala Isabella Rossellini, s katero je nekoč živel, ji ni pustil kuhati v hiši, v kateri sta živela, ker ga je vonj po hrani motil pri slikanju. Rad se prehranjuje v restavracijah. »Rad imam bistroje, čudoviti so. Ko si tam, ti lahko misli odtavajo v zelo temačne kraje, a vedno se lahko vrneš v toplino in domačnost lepo osvetljenega bistroja. To so najlepši kraji za razmišljanje.«

Lynch obožuje transcendentalno meditacijo in je o njej posnel dokumentarec z naslovom Meditacija, ustvarjalnost, mir in napisal knjigo, ki jo je naslovil Ujeti veliko ribo. Ideje so kot ribe, piše v uvodu. »Če hočeš ujeti majhno ribo, ostaneš v plitvini, če hočeš ujeti veliko, moraš globlje. Globlje ko greš, lepše in večje so ribe, v temni globini so največje in najbolj abstraktne ter zelo zelo lepe. Jaz sem v globinah iskal posebno ribo, ki je povezana s filmom. Ampak tam doli obstajajo tudi ribe, povezane s športom, pisanjem ...«

Twin Peaks je zanj očitno dobro izolirana podmornica, s katero nas bo spustil čim globlje, vse do osemnajstega dela.