Kdo lahko vzdrži obljubo

Povečuje se razlika med besedami in dejanji, zato praznino zapolnjujejo populisti.

Objavljeno
25. november 2016 14.20
Janez Markeš
Janez Markeš
Če bi se nagibali k teoriji o vzporednih svetovih, bi si lahko zamišljali, kakšna bi bila danes podoba ZDA, če bi na volitvah zmagal Bernie Sanders, ne Donald Trump. Potem ta teden slovenski ministrski predsednik po telefonu ne bi govoril z Melanio Trump in oba, skupaj s predsednikom slovenske države, ne bi telefonsko govorila s še ne zapriseženim ameriškim predsednikom. Verjetno pa bi bilo v tem svetu tudi zadosti prostora za debato o odhajajočem predsedniku evropskega parlamenta Martinu Schulzu, ki je odstopil zato, ker na prihajajočih nemških volitvah hoče prestopiti nazaj v lokalno nemško politiko. Sandersovo zgodbo hočemo videti drugače kot Schulzevo, ne kot skakanje iz ene dobre priložnosti v drugo, temveč kot nekaj konceptualnega.

Desno od desnega

Vse skupaj je mogoče primerjati z brexitom, kajti sporočilo brexita je postalo vse kaj drugega od svojega prvotnega namena. Pravo novo sporočilo je pravzaprav to, da se je naenkrat izkazalo, kako mediji v imenu javnosti, predvsem pa politiki živijo v vzporednem svetu, ki realnosti več ne pozna. V večini so ljudje verjeli, da v Veliki Britaniji kaj takega, kot je brexit, sploh ni mogoče, in zdi se, da so predlagatelji na to tudi računali in se z vsem dogajanjem skušali le politično okoristiti. Potem je prišla izkušnja ZDA in spomnimo se lahko, kako so mediji manj kot mesec dni pred volitvami začeli dopuščati možnost, da bi se tudi ZDA lahko zgodil populistični učinek brexita. In končno so se populisti vsega sveta začeli zanašati na dejstvo, da je brexit nova metoda za novo politično prihodnost, ki iz mišjih lukenj nacionalnih držav beza ponižane in razžaljene belce, ko enačijo izgubo svojih služb z barvo kože priseljencev in z begunci, ki da so krivi, da so v njihovih državah zdivjale vojne.

Prišlo je presenečenje, prišle so nove interpretacije, in preden je do pogojne veljave spet prišel Bernie Sanders, so se majhna in še ne usodna presenečenja zgodila v Franciji. Francoska desnica je, podobno kot ameriški republikanci, pred tednom dni v enem od krogov izbirala svojega kandidata za predsedniške volitve prihodnje leto in nekdanji vladni predsednik François Fillon je proti pričakovanjem premagal Nicolasa Sarkozyja. Strah francoske desnice namreč ni francoska levica, ob zdajšnjem medlem predsedniku Hollandu toliko manj, temveč kandidatka skrajne populistične desnice Marine Le Pen. Ta naj bi jezdila na fenomenu angleškega brexita, ki navdušuje desnice vsega sveta, v obup pa spravlja same Britance in vlado, ki, kot poročajo nacionalni mediji, pravzaprav še vedno nima pravega načrta, kako brez zelo škodljivih posledic za državo izpeljati voljo ljudstva. In kako se je na vso to politično histerijo odzval evropski parlament kot simbol enotne, temeljnim demokratičnim vrednotam zavezane Evrope?

V četrtek je odstopil predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz in sporočil, da se bo na prihodnjih volitvah potegoval za oblast v nemški notranji politiki. To je bilo bržkone posledica napovedi nemške kanclerke Angele Merkel, da se bo v Nemčiji potegovala za še en mandat. Naj je Schulz hotel ali ne, je na svojo osebo potegnil nespodobnost logike brexita na eni strani, na drugi pa metodo osebne politične ambicije, postavljene pred dostojanstvo projekta, ki ga na najbolj simbolno reprezentativni ravni predstavlja prav evropski parlament.

Ko greš z ladje na ladjo

Ljudje Schulzevo dejanje, čeprav je očitno taktično in usklajeno s predvolilnimi roki, razumejo kot dejanje kapetana ladje, ki je v nekem neugodnem trenutku pobegnil z nje. Pravzaprav bi interpretacija lahko šla v smer, da je prebegnil z ene ladje na drugo – pač na ono, ki se mu je zdela varnejša in pomembnejša. V času pohoda novih nacionalizmov je to spet napačno sporočilo. Toda njegova interpretacija je povsem drugačna, svetlejša in dana s pozicije žrtvovanja: v nemško politiko, je dejal, prestopa, da bi se v njej lahko bolj boril za Evropo. Bolj kot žrtev na oltarju svetle ideje, v resnici bržkone vse kaj drugega.

Ko je Hillary Clinton izrinjala Bernieja Sandersa, je v kampanji in v komentiranju trpnih odnosov v ameriški družbi postavljala podobne argumente, le da se je za ljudi in za moderne vrednote zavzemala s pozicije kapitala. S prstom je kazala proti Trumpu kot največji populistični in nacionalistični nevarnosti, na drugi strani so ona in z njo demokrati z vso politično premetenostjo evnuhov svetega mesta s prizorišča izrinili Sandersa, ki je v resnici celo pod njihovo zastavo edini imel realne možnosti, da nagovori realne probleme srednjega sloja in delavcev. Ti so na koncu zaradi tega, tudi po spletu nesrečnih elektorskih kombinacij, izvolili Trumpa. Sanders Ameriki in demokratom zdaj sporoča dvoje: prvo so na CNN zavili v njegove lastne besede, češ, kako usodno zanje je bilo, da so globoko ponižani demokrati izgubili delavske glasove. In drugo je, da bo on, ki ga je Trump v kampanji celo poniževal, zdaj novemu predsedniku ZDA ponudil roko zavezništva, če bo ta vzdržal svojo predvolilno obljubo, da se bo upal postaviti proti »korporativni« Ameriki.

Poanta je preprosta in cilja v jedro logike brexita pri malih ljudeh: štejejo dejanja, kajti besede je mogoče do neke mere pozabiti, kolikor pa ne, in ker jih izrečenih dejansko več ni mogoče vzeti nazaj, pa jih je mogoče postaviti v perspektivo realnih dejanj. Fanatična zavzetost Le Penove ali Nigela Faragea, čeprav nesprejemljiva, je ljudem prepričljivejša kakor pravilno izgovorjene besede o svobodi, enakosti in bratstvu iz ust francoskega predsednika Hollanda, ki mu ljudje, če ne zaradi drugega, ne verjamejo že zato, ker si je, so poročali mediji, v času finančne krize na državne stroške za desettisočevrsko plačo privoščil ekskluzivnega osebnega frizerja. Ko se pogovarjamo o karizmatičnosti politikov, se vedno pogovarjamo o dvojem: prvič, ali in kako konkretni politik sam verjame besedam, ki jih izreka, in drugič, kakšno sporočilno moč ima na strahove in izhodiščna prepričanja ljudi, četudi ti živijo v iluzijah. V tem dvojcu je skrivnost Janševega petindvajsetletnega političnega pohoda v Sloveniji in v tem ključu je videti trpnost vseh njegovih nasprotnikov, ki tradicionalno trpijo kronično pomanjkanje bodisi karizmatičnosti bodisi intimnih prepričanj o slovenskem nacionalnem projektu.

Iz brezobličja v Slovenijo

Minula interpelacija SDS zoper celotno vlado Mira Cerarja je pokazatelj kontroverznosti slovenske politične stvarnosti, ki se, vsaj kar zadeva desnico, napaja iz enake, kot se je logika brexita. Vseskozi že stoji na robu neverjetnosti, toda kaskada nezaupnic, interpelacij, takih in drugačnih obtožb, visokofrekvenčno naštevanje resnic in ponavljanje laži se ves čas kaže kot medetapno ogrevanje javnosti in priprava na dogodek, kjer bo mogoče izsiliti hitre učinkovite pospeške javnega mnenja. To je bila metoda Nigela Faragea, ki so se mu vsi smejali, ko je ogreval britanski nacionalizem; kateremu niso verjeli, ko je po rami trepljal Donalda Trumpa, in ki se ga že bojijo, ko napoveduje zmago Marine Le Pen. Farage ne ve, da bi bržkone pogorel tisti hip, ko bi prišel v Ljubljano in po rami potrepljal vodjo slovenske desne opozicije, kajti tu bi se izkazala kontroverznost kritike evropskega desnega internacionalizma. Koalicija samopašnih osebnosti, ki jih zanima le oblast, utemeljena v nacionalizmu, je v Sloveniji nemogoča, kajti gre za premajhen nacionalni prostor, ki je že zaseden. Zato je bilo mogoče prihajanje na oblast le z leve. Dokaz je prav Janša, ki že četrt stoletja zaseda metapozicijo desnega.

Ljudje po vsem Zahodu vedo, da se povečuje razlika med besedami in dejanji, zato se vse bolj odločajo postopati na podlagi osebnih vtisov, ne konceptualno ali ideološko. V spremembah javnosti je glede na tradicionalne sheme težko reči, kaj je slabše, a oboje je slabo. Toda težko je oporekati zahtevi ljudi, da morajo politiki s svojimi držami in dejanji dokazovali, da mislijo resno in da jim je mar za ljudi, ki jih nagovarjajo. François Hollande in Martin Schulz sta bržkone kaj slaba vzorca za kaj takega, posebej zato, ker se ne udinjata desnim nacionalističnim idejam, sta pa osebno neprepričljiva. Ciljamo v toliko večjo Sloveniji lastno nevarnost, ki jo pooseblja slovenski predsednik Borut Pahor, ki se je povzpel v imenu njima primerljivih ideologij, postal pa je skorajda sinonim za institucionalizacijo dobrohotnega pozunanjenega brezobličja. Obratna pot je pot ponotranjenega brezobličja in bilo bi zelo slabo, če bi bila pri nas takšna edina izbira med nosilci javnih ali političnih funkcij.