Tiskane izdaje
Skupina Sava Re, ki jo po odstrelu dolgoletnega predsednika uprave zdaj vodi Marko Jazbec, išče nove tržne niše, med njimi tudi v zavarovanju kibernetskih napadov, ki bodo v prihodnje stalnica, a za zavarovalničarje zagotovo tudi priložnost. Čeprav o preteklosti noče govoriti in raje gleda naprej, se ji ne more izogniti.
Prvega julija lani ste sporočili javnosti, da odstopate z mesta predsednika uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH).
Verjemite mi, tega datuma se pa res prav dobro spomnim. Stvari na Obali so šle predaleč in v meni je konec junija lani dozorelo, da se vodenja SDH na tak način nočem več iti. Vedno delujem tako, da sem zvest svojim prepričanjem, kaj je prav, svojemu vrednostnemu sistemu in zakonom. Vrhunec neodgovornosti je bila »spontana« blokada Luke Koper. O osebnih diskreditacijah pa ni treba izgubljati besed.
Vas življenje še preseneča? Srečala sva se že na številnih funkcijah.
Življenje po definiciji preseneča do konca in ne strinjam se s tistimi, ki ocenjujejo, da je z leti presenečenj manj. Najbrž pa z leti drugače doživljamo in sprejemamo presenečenja, saj imamo za seboj vse več izkušenj, spominov pa tudi življenjske modrosti.
Ta intervju bo objavljen dan po skupščini Luke Koper (pogovarjali smo se sredi tedna), namenjene tudi spremembam v nadzornem svetu. Prav tovrstna namera vas je odstrelila iz fotelja SDH, v rodnem Kopru se vam je zgodila ulica.
Ne upam si napovedati, kaj se bo zgodilo na tokratni skupščini Luke Koper, lahko pa rečem, da bi vse lansko ravnanje uprave SDH z današnje perspektive ponovil povsem enako, imeli smo poštene namene, v korist Luke, vseh, ki si v Luki služijo kruh, delničarjev in boljšega korporativnega upravljanja. Ni mi žal, da sem vztrajal pri tedaj predvidenih spremembah. Kot državljan in davkoplačevalec pa si želim, da bi prihajajoča skupščina minila mirno in da bi ta družba dobila odgovoren in profesionalen nadzorni svet, ki bi učinkovito in skladno z zakonom nadzoroval delo uprave Luke Koper.
Vroča tema, povezana z Luko, je tudi sofinanciranje drugega tira.
Ob predpostavki, da država sama tega ne sme financirati iz fiskalnih razlogov, sem si tedaj, ko sem bil še na SDH, prizadeval, da bi s transparentnim in profesionalnim investicijskim postopkom nagovorili številne deležnike držav in gospodarstev oziroma zasebnih podjetij držav, ki so vitalno odvisne od pretovora v Luki Koper, to seveda pomeni celoten bazen srednje Evrope in južne Nemčije. Kot partnerje sem torej videl ne le vlade teh držav, ampak tudi zasebna podjetja, ki bi od drugega tira imela koristi in znatno povečala svoje izvozne in uvozne aktivnosti. Iskanje takšnega širokega konsenza seveda zahteva transparentno komunikacijo z domačo javnostjo, kaj Slovenija s tem pridobi in kaj morebiti izgubi, če sploh kaj, saj ta projekt dviguje Slovenijo kot logistično destinacijo na takšno raven, da bi morali zasebni in državni partnerji v tem videti dolgoročno zgolj dodano vrednost. Takšne so bile moje zamisli, ko sem še vodil SDH, zdaj pa smo s projektom, kjer smo.
Ideja Alenke Žnidaršič Kranjc o izdaji donosnih obveznic, ki bi jih lahko bili slovenski institucionalni investitorji veseli, ni bila dobra?
Slovenski investitorji, sploh zavarovalnice, nismo lačni zgolj donosnih naložbenih priložnosti, ampak tudi priložnosti, pri katerih je tveganje merljivo in obvladljivo. Vprašanje seveda je, koliko je takšna obveznica na dolgi rok varna z vidika poplačevanja teh obveznosti za njihove imetnike in skladna s priporočili evropskega zavarovalnega regulatorja in AZN ter kapitalskimi zahtevami v okolju Solventnosti II.
Nekaterim se zdi, da je vprašanje nepravilnosti pri zunanjih izvajalcih pristaniških storitev zlorabljeno za obračun s preveč avtonomnim vodstvom Luke, nadzor je pač v domeni inšpekcij in Fursa.
Če govoriva o poslovnem modelu Luke Koper, nisem dovolj strokovno usposobljen, da bi lahko kvalificirano ocenil, ali je tak poslovni model pravi. Predvsem je pomembno, da je poslovanje skladno s slovensko zakonodajo, skladno z dobro poslovno prakso in v dobro z vseh deležnikov, vključno z delničarji.
Ste si oddahnili, ko ste dobili licenco agencije za zavarovalni nadzor (AZN) za novo funkcijo, ali ste vedeli, da jo boste dobili?
Vesel sem bil, da sem dobil licenco za opravljanje funkcije in da sem s svojim zagovorom prepričal svet AZN. Na odločitev nisem čakal dosti dlje kot običajno.
Na licenco se v povprečju čaka tri mesece, vi ste bili imenovani 16. decembra lani, licenco pa dobili sredi maja. So razlog za to dvomi Banke Slovenije, povezani z vašim članstvom v upravi NLB?
Upam si domnevati, da je bilo sodelovanje med regulatorji v času postopka zelo intenzivno, saj sem bil v preteklosti član uprave NLB. Ne vem pa, ali je to bil edini razlog za to, da sem na licenco čakal nekoliko dlje, kot je običajno.
Kakšno dediščino vam je zapustil predhodnik Zvonko Ivanušič?
V upravi Save Re sem dobrih šest tednov, o dediščini predhodnika lahko rečem, da je imela skupina praktično od leta 2010 zelo dobre rezultate, sploh v zadnjih treh letih je dosegala več kot trideset milijonov evrov dobička na leto, dosegala je več kot enajstodstotno donosnost na kapital, izplačevala solidne dividende, kljub nekaterim katastrofalnim škodnim dogodkom je z upravljanjem tveganj več kot zadovoljila pričakovanja delničarjev. V tem smislu ocenjujem, da sem prišel v kapitalsko robustno in dobičkonosno zavarovalno skupino z dobrimi možnostmi tudi v prihodnje.
Povprečna slika slovenskega zavarovalništva kaže, da se je šele lani ustavilo triletno padanje kosmatih premij. Je torej skupina Sava Re rasla hitreje?
V naši skupini je bilo nekaj dodatnih premikov navzgor, predvsem po letu 2013, ko je bila prevzeta Zavarovalnica Maribor, prej sem imel v mislih rast dobičkonosnosti skupine. Se pa strinjam, da so premije nekaj let stagnirale, zdaj pa se že nekaj časa kažejo prvi znaki prebujanja zavarovalnega posla na ravni celotnega gospodarstva. Vesel sem, da na dobičkonosen, a varen način, trenutno rastemo celo hitreje od povprečja slovenskega zavarovalnega trga.
Z Ivanušičem ste se zunajsodno poravnali. Kdo je dal predlog za to? Po odstavitvi je bil prepričan o svojem uspehu na sodišču.
V Savi Re je ves postopek vodil nadzorni svet, tako da tega vprašanja s pozicije predsednika uprave družbe ne morem komentirati. Ta pogajanja so bila relativno časovno učinkovita in so na koncu pripeljala do rezultata, ki je po našem mnenju v korist obema stranema.
Vašega predhodnika je formalno odnesel nakup nekdanje poslovne stavbe ACH. Kaj boste storili z njo?
Javno lahko rečem le to, da stavbe gotovo ne bomo prodali. Kot odgovoren lastnik bomo poskrbeli, da bo nepremičnina prinašala ustrezne donose, bodisi tako, da jo bomo oddajali, bodisi se bomo na daljši rok, če se bomo seveda tako odločili, vanjo tudi preselili.
Trenutno jo precej donosno oddajate.
Če me sprašujete po atraktivnosti lokacije in njeni dolgoročni perspektivi, se lahko strinjam, da je to lokacija v Ljubljani z zelo visokim dolgoročnim potencialom.
Kako poteka združevanje Zavarovalnice Sava?
Lani novembra smo izvedli čezmejno združitev štirih zavarovalnic, zaradi velikega obsega poslovanja je bila znotraj tega postopka seveda najpomembnejša združitev dveh slovenskih zavarovalnic, Zavarovalnice Tilia in Zavarovalnice Maribor. S trenutnimi sinergijami in rezultati združevanja smo zelo zadovoljni, tako glede stroškovnih kot prihodkovnih sinergij, dobro potekajo tudi postopki poenotenja procesov in tehnološke prenove. Močnejša zavarovalnica lahko na trgu na prodajnem področju seveda dosega boljše rezultate.
Proces zlivanja Save bo prinesel tudi precejšnje zmanjšanje števila zaposlenih.
Kar zadeva zmanjševanje stroškov delovne sile, so načrti narejeni, je pa seveda tako v upravi Zavarovalnice Sava kot v njenem nadzornem svetu zelo jasen fokus v smeri socialnega dialoga, na zmeren način, radikalnega zmanjšanja zaposlenosti ni pričakovati. Tudi zato, ker je glavnina zaposlenih v Mariboru, ki je regija z nekoliko šibkejšo socialno sliko kot morebiti kje drugje, na primer v osrednji Sloveniji, hkrati pa si želimo z razvojem novih produktov ustvariti možnosti za prezaposlitve v zavarovalnici. Načrte imamo, o številkah pa javno ne bom govoril, ker je to del procesa in ker je uprava Zavarovalnice Sava trenutno v intenzivnih pogovorih s socialnimi partnerji v podjetju in skušajo z njimi doseči kompromise, ki bodo dolgoročno v dobro večine zaposlenih v Zavarovalnici Sava.
Del zaposlenih bo odnesla tudi digitalizacija. Kaj je vaša asociacija ob podatku, da uslužbenec zavarovalnice v enem delovnem dnevu reši 50 škodnih primerov, računalniški algoritem pa kar 12.000?
Digitalizacija, o kateri govorite, je avtomatizacija procesov, ki so jih doslej opravljali strokovni sodelavci. Tako kot so pred stoletjem in več stroji zamenjali fizično moč in ročno delo delavcev v tovarnah, tako zdaj stroji nadomeščajo del intelektualnega dela, kar bo seveda prineslo pomembne spremembe v strukturi zaposlenih. Kako dramatične bodo, je težko odgovoriti. Zagotovo se bo spremenila družba nasploh. V naši skupini smo prepričani, da digitalizacija ne pomeni nepotrebnosti osebnega stika, pač pa prilagodljivost v smislu, da lahko vsak zavarovanec komunicira in posluje z zavarovalnico tako, da je to zanj najbolj udobno in ustrezno. Strašljive so morda sposobnosti umetne inteligence, ki odpira vprašanje spremembe poslovnih modelov tako rekoč v vseh panogah.
Z vidika zavarovalnega produkta je pa tako: imamo enostavnejše zavarovalne produkte, ki jih bo do neke mere res mogoče avtomatizirati, za kompleksnejše zavarovalne produkte pa bodo še vedno potrebne strokovna pravna, zavarovalniška in še kakšna presoja, pa tudi nasvet v stiku z zavarovancem. V tem kontekstu bo pri osebnih ali življenjskih zavarovanjih na srednji rok računalniški algoritem težko nadomestil človeka, osebni stik, ko je treba skozi obsežne vprašalnike razumeti komitenta, bo ostal. Strašljivost prihajajoče digitalizacije je tako do določene mere relativizirana, ker smo v poslu, v katerem je potreben osebni stik med strokovnjakom na eni in potrošnikom na drugi strani. Na splet se bodo najhitreje selili najenostavnejši produkti, kot so turistična zavarovanja ali zavarovanja avtomobilske odgovornosti in podobno, preostalo niti ne tako kmalu.
Digitalna nevihta se bo dotaknila vseh industrij. Ameriška zavarovalnica Lemonade oglašuje, da robot hitro in enostavno pripravi popolno zavarovanje za stranko. Zavarovalno polico menda lahko kupite v minuti in pol, zahtevek pa izplačajo v treh minutah. Po drugi strani bo razmah fintechov (tehnološka podjetja v finančni industriji) in insurtechov (tehnološka podjetja v zavarovalništvu), ki se zažirajo v poslovne modele bank in zavarovalnic, morda zavrla nevarnost hekerskih napadov.
Tehnološka prenova, ki jo snujemo, je dejstvo in tudi druge zavarovalne skupine so dejavne na tem področju, saj je jasno, da je razvoj treba peljati v to smer, v katero gre tudi preostali svet. Možnost večje ranljivosti zaradi kibernetskih napadov seveda obstaja in bo obstajala, ne vem, ali bo časovno zavrla razvoj, vsekakor pa bo ta nevarnost vplivala na investicije v varnost, v varno poslovanje v oblakih, kjer so standardi varnosti toliko višji.
Kibernetski napadi bodo stalnica, bodo pa zagotovo tudi priložnost za nas. Naša skupina namreč v zavarovanju kibernetskih napadov vidi nišo, ki je na zahodu že precej razvita, in mi jo nameravamo v bližnji prihodnosti ponuditi tudi slovenskemu trgu. Ne upam si biti tako pogumen, da bi trdil, da bomo na tem področju prvi v Sloveniji, lahko pa povem, da se naša ekipa, ki je specializirana za tovrstna zavarovanja, na razvojni ravni intenzivno ukvarja s tem.
Vas preseneča podatek, da v NLB komitenti opravijo dobrih 90 odstotkov plačil prek spleta in mobilne banke? Tudi zato bo letos zaprla še nekaj poslovalnic.
Podatek me ne preseneča, ker je ta transakcijski vidik v bankah nekoliko enostavnejši od zavarovanj, pri katerih gre za obljubo zavarovalnice, da bo pod določenimi pogoji izplačala znesek, škodo v prihodnosti. Ta vidik je v bankah prisoten že desetletje in več. Zapiranje poslovalnic pomeni, da bo na trgu več ponudbe poslovnih prostorov in v tem kontekstu tudi priložnosti za investitorje v nepremičnine.
Ko sva že pri bankah, zakaj ste pokazali zanimanje za Gorenjsko banko, čeprav so vaši kolegi v upravi temu menda nasprotovali?
Vaša informacija, da so bili moji kolegi proti temu, ne drži, dvignili smo informacijski memorandum in ga proučili, tako kot smo preverili nekatere druge priložnosti za naš razvoj v segmentu bančnega zavarovalništva. Dejstvo je, da hočemo pridobiti bančne kanale, prek katerih bi prodajali bančnozavarovalne produkte, nismo pa dali nezavezujoče ponudbe. O morebitnih prihodnjih aktivnostih v tej smeri pa ne morem podrobneje govoriti.
Boste sodelovali v konzorciju slovenskih podjetij, če bo ta morebiti oblikovan, za prevzem Gorenjske banke?
Če govorite o morebitnem konzorciju v smislu izdaje zavezujoče ponudbe v trenutnem prodajnem postopku, vam lahko povem, da nas v nadaljevanju postopka prodaje Gorenjske banke ne bo zraven, saj nismo dali nezavezujoče ponudbe in opravili skrbnega pregleda.
Bili ste član uprave NLB v času, ko naj bi v njej domnevno oprali milijardo dolarjev. Ali je bilo kaj narobe, bodo raziskali pristojni, kot komitent pa se lahko marsikdo vpraša, zakaj ste oprostili Iranca plačila provizije.
Po spominu lahko o tem rečem, da je bilo vse skladno s takrat veljavno zakonodajo o pranju denarja in da je bil, kot vem, o vsem sproti obveščen urad za preprečevanje pranja denarja, vedel je tudi regulator pa še kdo. V rokih smo upoštevali vsa priporočila in uredbe regulatorjev, mi smo, govorim res prosto po spominu, imeli stališče, da je vse skladno z zakonodajo. Je pa zanimivo, da se to pojavlja v javnosti v tem trenutku. Strinjal bi se s tistimi, ki ocenjujejo, da so razlogi za to politično obarvani.
O domnevni oprostitvi plačila provizij pa je tako, da se glede določenih komitentov, glede na obseg poslovanja, lahko načelno odloči tako. Cenovna politika v banki je bila določena, in če je nekdo delal plačilni promet v večjem obsegu, je najbrž to bil razlog, da je po hierarhiji ta odločitev o delni oprostitvi prišla do pristojnega člana uprave za plačilni promet. Nimam pa v spominu, da bi sam podpisal tak papir.
So se ti prilivi in odlivi res dogajali z vednostjo tujih obveščevalnih služb, ki imajo raje, da se denar pretaka prek bančnega sistema in ne prek gotovinskih transakcij, ki jih ni mogoče nadzorovati?
O teh domnevnih obveščevalskih zgodbah ne vem ničesar. Sam sem se ukvarjal z drugim področjem, NLB je imela pooblaščenko za to področje. Kot pravim, imeli smo stališče, da je vse skladno z zakonodajo. Pranje denarja je namreč eno najbolj reguliranih področij v bančništvu. Ne spomnim se, da bi imeli ta primer na seji uprave, pooblaščenka za skladnost poslovanja s tem vprašanjem ni prišla do ravni uprave banke.
Kakšen je vaš odnos do tujega lastništva? Hrvaški Adris je na AZN oddal vlogo za povečanje lastniškega deleža v Savi Re tik pod prevzemni prag, ki znaša 33 odstotkov.
Ne delam razlik med domačim in tujim lastništvom, pač pa med odgovornim in neodgovornim lastništvom. Sava Re ob obstoječi raznoliki lastniški strukturi in glede na kapitalsko robustnost, ki jo kaže, ne bo potrebovala dodatnega lastniškega kapitala, razen v primeru intenzivnih prevzemnih aktivnosti. Kot taka je torej lastniška struktura Save Re zdaj takšna, da nam omogoča razvoj, skladen s sprejetimi strateškimi smernicami.
So se vam že kaj oglasili hrvaški lastniki, ki jim ni uspelo priti v nadzorni svet?
Osebno se še nisem srečal z njimi. Predvidevam pa, da bom imel spoznavno srečanje s hrvaškimi lastniki v prihodnjih mesecih. Med letom imamo namreč načrtovane redne stike z lastniki oziroma investitorji in skladno s predvidenim urnikom se bomo srečali tudi s predstavniki Adrisa.
Pravite, da vam ni pomembno poreklo lastništva, pač pa to, da je lastnik odgovoren. Bili ste tudi v Drogi Kolinski, vam ni žal, da je bila ta dobra družba prodana Hrvatom?
V Drogi Kolinski sem bil del ekipe, ki je naredila zelo dobro združitveno zgodbo in tudi dobro prevzemno zgodbo na Balkanu. Zato je bila tedaj, ko jo je Istrabenz prodal, dosežena relativno visoka cena, kar so upnice Istrabenza pozdravile. Barva kapitala mi, kot rečeno, ni pomembna, glede tega sem precej neopredeljen. Kot rečeno, menim, da je pomemben odgovoren lastnik, z jasno postavljenimi cilji in dobro delujočim nadzornim svetom.
Ali bi bilo dobro, da ima Slovenija v lasti takšne gospodarske stebre? Če govorim na splošno, je dejstvo, da ima Slovenija relativno visok delež lastništva države v lastništvu slovenskih podjetij.
Ko sem bil v SDH, sem v tem videl določene probleme, sem pač zagovornik postopne, strateško pretehtane privatizacije slovenskih podjetij. Vendar tako, da bo znanje ostalo v Sloveniji, da bodo zaščitena produktivna delovna mesta, da bodo podjetja še konkurenčnejša ter da bo imela tudi država v proračunu zato več davčnih prilivov. Nisem pravi naslov za vprašanja o Savi Re in bodočih lastniških razmerjih, saj je to stvar delničarjev in regulatorja, ki mora dati soglasje, če so preseženi določeni deleži.
Nekateri so prepričani, da država potrebuje NLB kot finančno hrbtenico gospodarstva. Se motijo?
Privatizacija na silo, s časovnicami, ki so nam bile dane, privatizacija za vsako ceno, brez možnosti kompenzacijskih ukrepov, se mi z vidika nacije in davkoplačevalca ne zdi poštena. Pošteno bi bilo, če smo se že zavezali, da bi šli v privatizacijo NLB, odstranili vse ovire, tudi te hrvaške tožbe, vse, da bi lahko država maksimirala ceno in povrnila čim več slovenskim davkoplačevalcem, ki so sanirali banko.
Glede potrebnosti sistemske banke pa ocenjujem, da je v evrskem območju, ko nimamo več v rokah denarne politike, izraz sistemska banka preživet. Imeti moramo dobre poslovne banke, ki bodo dobro servisirale prebivalstvo in podjetja, lastništvo kot tako pa bi moralo biti podrejeno učinkovitosti, stabilnosti, dobremu servisu in storitvam.
Ste prebrali Boletovo študijo, katere soplačnik ste, o napakah pri sanaciji bank, v kateri ste izgubili 37 milijonov evrov?
Vsebino študije Veljka Boleta poznam.
Blaž Brodnjak je izjavil, da je, glede na to, kar je o njej prebral v medijih, razočaran nad Boletom, trdi pa tudi, da je bila NLB ravno prav in ne preveč dokapitalizirana.
Z vidika funkcije, ki jo zaseda gospod Brodnjak, je to seveda edina logična izjava. Z vidika nas, podjetij, ki tvorimo konzorcij izbrisancev in smo v sanaciji bank leta 2013 izgubili precejšen del premoženja, pa moj odgovor seveda ne more biti takšen. Po pregledu vseh strokovnih podlag, tako tistih, ki smo jih izdelali interno, kot tistih, ki so nam jih pripravili zunanji eksperti, ocenjujem, da je bila sanacija bank metodološko gledano izpeljana strokovno vprašljivo. Več stvari je bilo spregledanih, zapostavljenih ali napačno narejenih, zato je prišlo do ocene bančne luknje v višini kar 13 odstotkov BDP, in to na podlagi izračunov, ki jih je naredila predvsem Banka Slovenije v sodelovanju z nekaterimi drugimi ustanovami.
Ocenjujem, da je bilo, metodološko gledano, storjenih mnogo napak tako v absolutnem smislu kot relativno, ko smo šli gledat sanacije bank v drugih državah. V mislih imam vrednotenje sredstev, aplikacijo in ostrino stresnih scenarijev, neupoštevanje mednarodnih računovodskih standardov, nereprezentativno vzorčenje in druge zadeve, ki so pripeljale do takšnih rezultatov. Spomnimo se samo primera padajočih kapitalskih zahtev regulatorja za Gorenjsko banko. Zato upamo, da bomo kmalu dobili ustrezen in pravičen zakon, da bomo na podlagi tega lahko dokazovali naš prav na sodišču.
Se boste morda odločili za nakup delnic Mercatorja? Gre za skoraj petinski delež, ki jih bo na dražbi v Ljubljani prihodnji petek prodajala Sberbank.
Skladno z našo naložbeno politiko dvomim, da se bomo odločili za sodelovanje na dražbi, sledimo namreč cilju čim večje razpršenosti naložb in pri tem deležu gre za zajeten znesek. Koncentracija naložb v zavarovalnem poslu je faktor, ki lahko obremenjuje naš kapital. Kdo bi bil pravi investitor oziroma kupec za te delnice, težko odgovorim, ker je še vedno večina delnic Mercatorja, kot razumem, pod jurisdikcijo hrvaškega lexa Agrokor.
Ali na trgu že čutite hrvaško konkurenco? Lani je Croatia osiguranje pri nas ustanovila podružnico, začela iskati kadre, nekateri so se zbali, da bodo podjetja v hrvaški lasti na nacionalni podlagi prenesla zavarovalne pogodbe nanjo.
Kolikor nam je znano, se to ni zgodilo. Zavarovalnica Sava, ki je v naši skupini, je druga največja pri nas in skuša biti s ponudbo konkurenčna na trgu. Da bi zelo čutili nacionalno obarvanost posla, ne morem potrditi, ocenjujem, da vlada zdrava konkurenca, ki je tudi v interesu potrošnika in podjetij. Negativnih impulzov s trga, da se posel deli po nacionalnem ključu, nimamo.
Če se vrneva k Ivanušiču, ki je bil, kot se zdaj zdi, razrešen neupravičeno. Kako ocenjujete korporativni nadzor pri nas, zakaj nadzorniki še niso odgovarjali za napačne kadrovske odločitve?
Odgovoril bom na splošno, saj o konkretnih primerih ne morem. Izplen teh postopkov je zelo negotov. Dejstvo je, da je odgovornost tistega, ki se odloči za odškodninsko tožbo, zelo velika. V slovenskem pravnem redu so namreč dokazni standardi, da je nekdo oškodoval družbo, zelo visoki. Druga stvar je, da četudi je bila tožba na sodišču uspešna, je vprašanje, ali bo toženi sploh imel dovolj premoženja za poplačilo oziroma povrnitev premoženja oškodovani družbi. Kot tržna ekonomija smo dokaj mladi, področje korporativnega nadzora pa tudi. Praksa slovenskih sodišč kaže, da se tisti, ki bi se lahko odločili za tožbo, raje ne odločijo za to, ker dejansko ne verjamejo, da bi prišli do izplena oziroma primernega epiloga. V tovrstnih zadevah je treba vedno ravnati gospodarno, skladno z možnostmi izplena za družbo.
Vašim kolegom v upravi se bo iztekel mandat maja prihodnje leto. Boste vi kot mandatar izbirali kolege?
V Savi Re pri imenovanju uprave ni mandatarskega sistema. Ali bodo trije kolegi ostali v novem mandatu, še ne vem, prepričan pa sem, da bo nadzorni svet pri tem imenovanju upošteval dejstvo, da je za uspešno delovanje uprave treba paziti, da bo sestava nove uprave kompatibilna, se bo vsebinsko dopolnjevala in omogočala timsko delo ter uspešno poslovanje skupine.
Pogovarjava se pred razglasitvijo odločitve arbitražnega sodišča o meji s Hrvaško. Boste letovali pri sosedih?
Ne, tokrat ne bom šel na dopust na Hrvaško. Doma smo se, pa ne zaradi arbitraže, odločili za drugo destinacijo.
