Kje živijo dobri sosedi

Za razlago slovensko-hrvaških odnosov je treba poseči po psihoanalizi.

Objavljeno
23. junij 2017 13.09
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer

Mednarodno pravo je zelo čudna žival, njegovo razmerje s politiko je kot odnos med zajcem in raco, je rekel Martti Koskenniemi. Verjetno najboljši evropski mednarodni pravnik, zanj pravijo, da je v teoriji mednarodnega prava tisto, kar je Žižek v filozofiji, je stroko z višav konceptualnih abstrakcij spustil na tla. Pogovarjala sva se nekaj let po tistem, ko sta Slovenija in Hrvaška dvostranski spor preusmerili na mednarodno instanco. Narisal je obris, ki je lahko pomenil ali zajca ali raco, odvisno, s katere strani si pogledal. »Račjost in zajčjost sta v vaši glavi. Nehajte spraševati, ali je to zajec ali raca, gre za politiko in za mednarodno pravo hkrati.«

Na to se splača pomisliti zdaj, ko čakamo razsodbo arbitražnega sodišča, ki bo določila kopensko in morsko mejo. Rešitev bo dokončna, izrekla jo bo tretja, nevtralna avtoriteta, tribunal pravnih eminenc. Pa vendar, ker gre za mejo, ki je bolj stvar čustev kot razuma, jo bosta slovenska in hrvaška stran diametralno različno dojemali in razlagali. Ne gre samo za hrvaško odločitev, da bojkotira sodišče, ker je bil postopek zaradi vélikega incidenta, nedovoljene komunikacije med agentko in slovenskim članom sodišča, kompromitiran. Če ne bi bilo tega, bi se Hrvaška domislila že česa, da bi spodnesla razsodbo. Njena politična domišljija je neizmerna.

Slovenska blokada hrvaških pogajanj z Evropsko unijo, od mednarodne skupnosti vsiljeni arbitražni sporazum in žica na meji so dokončno zadrgnili vozel sovražnosti, ki vseh 26 let obvladuje slovensko-hrvaške odnose. Tisti neskončni pogovori, katerih skrivnost so, kot je v Zgodovini in utopiji pisal Emil Cioran, nekdaj poznali na Balkanu, so bili samo kulisa; navidezna pogajanja so funkcionirala kot vzvod za netenje nacionalističnih strasti. Edini bilateralni rezultat dveh desetletij je parafirani sporazum Drnovšek-Račan, salomonska rešitev z »dimnikom«, ki polne suverenosti nad problematičnim morskim pasom ni prisodil ne Sloveniji ne Hrvaški.

Vmes je postal nesprejemljiv vsak kompromis, pri katerem bi se ena stran počutila prikrajšano za en meter. V začetni fazi je arbitraža dehisterizirala mejo, iz nje je naredila skoraj tehnikalijo. Toda nedorasli novodemokratizirani državi sta se celo sredi procedure zapletli v vojno. Njuno politično zavezništvo bi bilo naravno, gospodarstvi sta komplementarni, zgodovina je neproblematična, vendar ne moreta iz svoje kože. Stik z odprtim morjem je mitologizirani cilj Slovenije, škodoželjno mežika Zagreb. Tam živijo barbari, s prstom, uperjenim proti rezilni žici, v Evropi jadikuje Ljubljana. Težko bi razložili s čim drugim kot s freudovskimi kategorijami.

V tem razmerju ni ostalo niti trohice zaupanja in implementacija arbitražne sodbe ta hip nemara ni izvedljiva. Položaj je, kot že tolikokrat, videti brezizhoden.

Kje sploh živijo dobri sosedi? V salonu predsedniške palače, pred kakimi desetimi leti, sem vprašanje postavila Tarji Halonen. Zazrla se je čez sobano, na helsinško pristanišče s trajekti, vozijo proti Baltiku, kamor je Finska izvozila svoj vpliv. V mednarodnih odnosih, kjer je Kissingerjeva teza o sosedih, na katere si obsojen, doživela ničkoliko parafraz, je nordijski model pravi dokaz za to, da dobri sosedi še obstajajo.

Živimo sredi drugačne politične kulture in v času, ko je mednarodno pravo marginalizirano. Pravo je struktura, ki ohranja večino dejavnosti, s katerimi deluje naša modernost – vzdržuje celote pragmatičnih odnosov med državami, vse temelji na mednarodnih sporazumih. Toda na mednarodnem področju vedno odpove tam, kjer je najbolj vidno, pravi Koskenniemi. Recimo pri palestinski krizi, kjer ga že zdavnaj ni več, ob iraški vojni, v Južnokitajskem morju ... V najtežjih situacijah mednarodno pravo ne deluje.

Zunanji minister je pred časom izrazil pričakovanje, da se bodo meddržavni odnosi zelo zapletli. Uveljavitev sodbe, vključno z režimom za uporabo morskih območij, načinom plovbe za ladje, bo za Slovenijo neskončen izziv. Za implementacijo nimamo sredstev in niti nimamo politične imaginacije. Za suhoparno govorico o izvajanju suverenosti, to je dolžnost državnih organov, ostaja realpolitika. Hrvaška odločitve arbitražnega sodišča ne bo spoštovala, uradni Ljubljani ostajajo samo diplomatska sredstva. Mednarodna skupnost ob razsodbah sodišč običajno molči, Slovenija je zanemarljiv mednarodni subjekt, nima spodobnih prijateljev v Evropi, z blokado, žico in neumnostjo je izgubila status močnejše stranke v sporu. Ni verjeti, da bo kdo Hrvaško silil v spoštovanje mednarodne pogodbe, ki ji je omogočila članstvo v EU.

In vendar bo odločitev fait accompli, izvršeno dejstvo. Spori trajajo in vztrajajo, to ni novost, je minuli teden razlagal zgodovinar Marko Zajc na teh straneh. Verjetno je res potreben čas. V teh vročih zgodnjepoletnih dneh pa si težko predstavljamo, kako bosta adolescentni partnerici vzdrževali nizko intenzivnost spora in brez histerije čakali na »boljše čase«.