Kmetijska revolucija je bila ena najslabših odločitev v zgodovini človeštva

Juval Noah Harari, zgodovinar
Objavljeno
12. september 2014 16.08
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Ker smo bili še pred kratkim slabotna bitja iz savane, se tresemo in bojimo za svoj položaj, zato smo dvakrat krutejši in nevarnejši. Naš prehitri skok je povzročil številne zgodovinske katastrofe, od vojn do ekoloških nesreč. Kognitivna, kmetijska in znanstvena revolucija, iznajdba denarja, širjenje ver in nastanek nacionalnih držav so bili pogubni za človeka.

Knjiga dr. Juvala Noaha Hararija Sapiens, kratka zgodovina človeštva je nekaj boljšega, kar se je letos zgodilo založniški industriji, zato ni nenavadno, da je na vrhu Amazonove lestvice najbolj prodajanih knjig v sekciji popularne znanosti. V prihodnjih dneh bo v imenitnem prevodu Polone Mertelj izšla pri Mladinski knjigi, Harari pa bo imel v Cankarjevem domu predavanje 23. septembra. Je profesor zgodovine na hebrejski univerzi v Jeruzalemu, doktoriral je na oxfordski univerzi. V uspešnici, ki sveže in inovativno cepi človeško zgodovino, utemelji, kako pogubni so bili za človeka kognitivna, kmetijska in znanstvena revolucija, iznajdba denarja, širjenje ver in nastanek nacionalnih držav. Prepričan je, da nas je ogenj naredil nevarne. »Opravljanje nam je pomagalo sodelovati. Poljedelstvo je v nas prebudilo lakomnost. Mitologija je ohranjala zakon in red. Denar nam je dal nekaj, čemur vsi zaupamo. Nasprotja so ustvarila kulturo. Znanost nas je naredila za mojstre stvarjenja. Vendar nas nič od tega ni osrečilo.«



V knjigi zapišete, da je Homo sapiens dolgo prikrival neprijetno skrivnost – poleg množice neciviliziranih sorodnikov smo imeli tudi precej bratov in sestra.

O sebi radi razmišljamo kot o edinstveni vrsti, saj smo zadnjih deset tisoč let res edina človeška vrsta na svetu. Vendar je pravi pomen besede človek »žival, ki pripada rodu homo«. Pogosto si zmotno predstavljamo, da si te vrste sledijo v linearnem zaporedju, da so se iz ergasterjev razvili erectusi, iz njih neandertalci, iz teh pa mi. V resnici je svet v obdobju od dveh milijonov let do deset tisoč let pred našim štetjem hkrati ponujal domovanje več človeškim vrstam. In zakaj jim tudi ne bi? Zdaj živi več vrst lisic, medvedov in prašičev. Pred sto tisoč leti je po svetu hodilo najmanj šest človeških vrst. Posebna, morda celo bremenilna je naša sedanja ekskluzivnost, in ne večvrstna preteklost. Prostornina možganov prvih ljudi izpred 2,5 milijona let je bila približno 600 kubičnih centimetrov. Povprečna prostornina možganov sodobnega sapiensa je 1200–1400 kubičnih centimetrov. Možgani neandertalcev so bili še večji.

Pravite, da je za razumevanje naše zgodovine in psihologije ključno, da se je Homo sapiens po tistem, ko so levi podrli in požrli žirafo, ko so svoje opravile še hijene, s skupino približal truplu ter pogledal levo in desno in se polotil še edinega užitnega tkiva, ki je ostalo. Torej, bistveno je, da je znal preveriti, ali je zrak čist …

Ljudje so več milijonov let lovili manjše živali in nabirali, kar so mogli. Ves ta čas pa so jih lovili večji plenilci. Človek pa je na vrh prehranjevalne verige skočil šele v zadnjih 100.000 letih z vzponom Homo sapiensa. Ta spektakularni skok iz sredine na vrh je imel velikanske posledice za vse. Druge živali na vrhu piramide, na primer leve in morske pse, je razvoj na ta položaj pripeljal zelo počasi, v več milijonih let. Ekosistem je zato lahko razvil vzvode, ki so levom in morskim psom preprečevali povzročati preveliko razdejanje. Ko so levi postali nevarnejši, so gazele postale hitrejše, hijene so začele bolje sodelovati, nosorogi pa so postali bolj vzkipljivi. V nasprotju z njimi se je človeštvo na vrh zavihtelo tako hitro, da ekosistem ni imel časa za prilagoditev. Še več, prilagoditev je spodletela tudi ljudem. Plenilci z vrha prehranjevalne verige so večinoma veličastne živali, zaradi milijonov let prevlade so zelo samozavestni. V nasprotju z njimi je sapiens bolj podoben diktatorju banana republike.

Ko je Charles Darwin dejal, da je Homo sapiens le še ena vrsta živali, so bili ljudje ogorčeni.

Tega še danes marsikdo noče verjeti. Bi se še imeli za nekaj posebnega, če bi neandertalci preživeli? Morda so jih naši predniki prav zato iztrebili. Preveč so nam bili podobni, da se zanje ne bi zmenili, in preveč drugačni, da bi jih trpeli ob sebi. V boju moža proti možu bi neandertalci najverjetneje premagali sapiense. V spopadih več sto ljudi pa niso imeli nobene možnosti. Neandertalci so si posredovali podatke o položajih levov, zgodb o plemenskih duhovih pa si verjetno niso mogli pripovedovati in jih spreminjati. Ker niso bili sposobni ustvarjati izmišljotin, niso mogli učinkovito sodelovati v velikem številu in prilagoditi družbenega vedenja hitro spreminjajočim se izzivom.

Neandertalcem gotovo ni bilo všeč, da sapiens njihova tradicionalna lovišča spreminjajo v klavnice. Toda če je med vrstama izbruhnilo nasilje, je neandertalci niso odnesli kaj prida bolje kot divji konji. Petdeset neandertalcev, ki so sodelovali po tradicionalnih in statičnih vzorcih, se ni moglo kosati s petsto vsestranskimi in domiselnimi sapiensi. In tudi če so sapiens prvi krog izgubili, so se hitro domislili novih strategij, ki so jim omogočile zmago v naslednjem krogu.

Kot na primer kmetijstva – čeprav sami pravite, da je kmetijska revolucija, to, da se je človek ustalil v naselbinah in začel vzgajati pšenico, največja prevara v zgodovini.

Ljudje so se 2,5 milijona let prehranjevali tako, da so nabirali rastline in lovili živali, ki so živele in se razmnoževale brez človekovega posredovanja. Vse to se je spremenilo pred približno 10.000 leti, ko so sapiensi začeli večino časa in energije posvečati uravnavanju življenja peščice živalskih in rastlinskih vrst. Ljudje so od zore do mraka sejali, zalivali, pleli in vodili ovce na najboljše pašnike. Mislili so, da si bodo s tem delom zagotovili več sadja, žita in mesa. To je bila revolucija v načinu življenja ljudi, kmetijska revolucija.

Toda zakaj naj bi bila kmetijska revolucija nekaj slabega?

Znanstveniki so nekoč trdili, da je bila kmetijska revolucija za človeštvo velik skok naprej. Pripovedovali so zgodbo o napredku, ki ga je poganjala moč človeških možganov. Evolucija je postopoma ustvarjala čedalje pametnejše ljudi. Sčasoma so postali tako pametni, da so zmogli razvozlati skrivnosti narave. To jim je omogočilo udomačiti ovce in pridelovati pšenico. Kakor hitro se je to zgodilo, so z veseljem opustili naporno, nevarno ter pogosto špartansko življenje lovcev in nabiralcev, se ustalili in uživali v prijetnem življenju kmetovalcev. Ta zgodba je bajka. Nobenih dokazov ni, da so ljudje sčasoma postali pametnejši. Lovci in nabiralci so skrivnosti narave poznali že veliko pred kmetijsko revolucijo, saj je bilo njihovo preživetje odvisno od temeljitega poznavanja živali, ki so jih lovili, in rastlin, ki so jih nabirali. Kmetijska revolucija ni bila znanilka nove dobe udobnega življenja. Življenje kmetovalcev je bilo na splošno težje in manj zadovoljivo kot življenje lovcev in nabiralcev. Ti so čas preživljali veliko zanimiveje in pestreje, manj so jih ogrožale lakota in bolezni. Kmetijska revolucija je brez dvoma povečala količino hrane, a porodila je tudi skokovite poraste števila ljudi in razvajene elite. Povprečen kmet je delal trše kot povprečen lovec in nabiralec, v zameno pa je slabše jedel. Ponavljam, da je kmetijska revolucija je največja prevara v zgodovini.

Zakaj, natančneje?

Kdo je bil odgovoren zanjo? Ne kralji, ne duhovniki, ne trgovci. Krivci so peščica rastlinskih vrst, med njimi pšenica, riž in krompir. Te vrste so bile tiste, ki so udomačile Homo sapiensa, in ne obratno. Kako je ta nepomembna trava postala povsod navzoča? Tako, da je Homo sapiensa izkoristila v svoj prid. Ni bilo preprosto. Bila je zahtevna. Ni marala kamnov in kamenčkov, zato so se sapiensi prelamljali na pol, ko so očistili polja. Pšenica je obolevala, zato so morali ljudje paziti, da je niso napadli črvi in snet. Ker se ni mogla braniti pred drugimi bitji, od kuncev do kobilic, ki jim je prav tako teknila, so morali kmetovalci paziti nanjo in jo varovati. Pšenica je bila žejna, zato so ljudje vlačili vodo iz izvirov in potokov, da so jo zalili. Njena lakota je sapiense pripravila celo do tega, da so nabirali živalske iztrebke in z njimi nahranili tla, v katerih je rasla.

Telo Homo sapiensa se ni razvilo za take naloge. Prilagojeno je bilo za plezanje po jablanah in tekanje za gazelami, ne pa za odstranjevanje kamnov in nošnjo veder vode. Davek so plačali hrbtenica, kolena, vrat in stopalni loki. Analize okostij starodavnih ljudi kažejo, da je prehod na kmetovanje prinesel veliko zdravstvenih težav, kot so zdrsnjene medvretenčne ploščice, artritis in kila. Še več, nove poljedelske naloge so bile tako zamudne, da so se morali ljudje za stalno naseliti ob svojih poljih pšenice. Kako je pšenica prepričala Homo sapiensa, da je precej dobro življenje zamenjal za životarjenje? Kaj mu je ponudila v zameno? Boljše prehrane zagotovo ne. Pšenica prav tako ni varovala pred človeškim nasiljem. Prvi kmetje so bili vsaj toliko nasilni kot njihovi predniki lovci in nabiralci, če ne še bolj. Življenje v vasi je prvim kmetovalcem prineslo nekaj takojšnjih koristi, na primer večjo varnost pred prostoživečimi živalmi, dežjem in mrazom, vendar so pri povprečnem človeku pomanjkljivosti verjetno prevladale nad prednostmi.

Kaj je torej pšenica ponudila poljedelcem?

Zagotovila je veliko več hrane na enoto ozemlja, zato je Homo sapiensu omogočila eksponentno razmnoževanje. Valuti evolucije nista lakota in bolečina, temveč kopije vijačnic DNK. Tako kot se gospodarski uspeh podjetja meri le s številom dolarjev na bančnem računu, ne pa z zadovoljstvom zaposlenih, se tudi evolucijski uspeh vrste meri s številom kopij njenega DNK. Če jih zmanjka, vrsta izumre, tako kot bankrotira podjetje brez denarja. S te perspektive je tisoč kopij vedno boljše kot sto kopij. To je bistvo kmetijske revolucije – zmožnost, da v slabših razmerah ohrani pri življenju več ljudi. Zakaj bi kdo pri zdravi pameti znižal življenjsko raven le zato, da bi pomnožil število kopij genoma Homo sapiensa? V to ni nihče privolil – kmetijska revolucija je bila past.

Poimenovali ste jo past razkošja.

V večini poljedelskih družb je pred dopolnjenim dvajsetim letom umrla najmanj tretjina otrok. Vendar je bil prirast otrok še vedno večji od števila smrti – ljudje so imeli čedalje več otrok.

»Pogodba s pšenico« je postala vse večje breme. Otroci so množično umirali in odrasli so jedli kruh v potu svojega obraza. Povprečen prebivalec Jeriha je leta 8500 pr. n. št. živel veliko slabše kot povprečen Jerihčan leta 9500 ali leta 13.000 pr. n. št. Vendar ni nihče ugotovil, kaj se dogaja. Vsaka nova generacija je živela tako kot prejšnja, le tu in tam je kaj za malenkost izboljšala. Paradoksno so te »izboljšave«, s katerimi so si želeli kmetovalci življenje olajšati, le še povečale težo mlinskega kamna, ki jim je visel okoli vratu.

Zakaj so se ljudje tako usodno ušteli?

Iz istega razloga, kot se ljudje motijo že vso zgodovino. Niso si zmogli predstavljati vseh posledic svojih odločitev. Ljudje so res marljiveje delali. Vendar niso upoštevali, da se bo število otrok povečalo in da bodo morali dodatno pšenico razdeliti med več otrok. Prvi kmetje prav tako niso vedeli, da bodo otrokom oslabili imunski sistem, če jih bodo manj hranili z materinim mlekom in več s kašo, in da bodo stalne naselbine postale gojišča nalezljivih bolezni. Niso vedeli, da bodo z večjo odvisnostjo od enega vira hrane bolj čutili posledice pomanjkanja zaradi suše ali da bodo v letih obilne žetve polne kašče privabile tatove in sovražnike, zaradi česar bodo morali zgraditi obzidja in stražiti. Porast prebivalstva je spodkopala človečnost. Če se je zaradi oranja število prebivalcev v vasi s 100 povečalo na 110, katerih deset bo prostovoljno lačnih, da bodo drugi spet lahko živeli kot v dobrih starih časih? Zanka se je zategnila …

Hočete reči, da jih pokopala želja po lagodnejšem življenju?

Seveda, in to ne zadnjič. Enako se dogaja tudi nam. Eden železnih zakonov zgodovine je, da razkošje postane potreba in spočne nove obveznosti. Ko se ljudje nekega razkošja navadijo, ga imajo za samoumevnega. Nanj začnejo računati. Prej ali slej brez njega ne morejo več živeti. Zgodba o pasti razkošja vsebuje pomemben nauk. Človeštvo je v iskanju lagodnejšega življenja sprostilo velikanske sile sprememb, ki so svet preobrazile tako, kot si ni nihče niti predstavljal niti želel. Kmetijske revolucije ni nihče načrtoval. Nihče ni hotel, da bi bili ljudje odvisni od gojenja žit. Niz preprostih odločitev, s katerimi so želeli samo napolniti nekaj želodcev in pridobiti nekaj varnosti, je deloval kumulativno. Starodavne lovce in nabiralce je prisilil, da so pod žgočim soncem iz dneva v dan v vedrih prenašali vodo.

Na novo ste definirali tudi pojme, kot so svoboda, pravica, enakost … Zapisali ste, da v biologiji ne obstaja nekaj, čemur pravimo pravica.

Seveda ne, obstajajo le organi, sposobnosti in lastnosti. Ptice ne letijo zato, ker imajo pravico do letenja, temveč zato, ker imajo krila. Tako kot tudi ni res, da so organi, sposobnosti in lastnosti »neodpravljivi«. Številni nenehno mutirajo in lahko čez čas popolnoma izginejo. Noj je ptič, ki je izgubil sposobnost letenja. Kaj pa »svoboda«? Biologija česa takega ne pozna. Tako kot enakost, pravice in družbe z omejeno odgovornostjo je tudi svoboda nekaj, kar so si ljudje izmislili in kar obstaja samo v njihovi domišljiji. Z biološkega stališča je brezpredmetno trditi, da so ljudje v demokratičnih družbah svobodni, medtem ko so ljudje v diktaturah nesvobodni. Kaj pa »sreča«? Biološke raziskave za zdaj niso jasno opredelile sreče in niso odkrile načina, ki bi omogočil objektivno merjenje sreče. Večina bioloških raziskav priznava samo obstoj užitka, ki ga je laže opredeliti in izmeriti. Zato bi morali »življenje, svobodo in iskanje sreče«, ki so kot takšni zapisani v raznih deklaracijah in zakonih, prevajati kot »življenje in iskanje užitka«. Namišljene ureditve niso zlobne zarote in nekoristne fatamorgane. So edini način, da veliko število ljudi učinkovito sodeluje.

Posebno poglavje namenite denarju, ki ga uvedete s tem, da so se kristjani in muslimani, ki se nikdar niso mogli sporazumeti o veri, vsekakor lahko dogovorili o veri v denar, saj ta od nas zahteva, da verjamemo, da drugi ljudje v nekaj verjamejo, medtem ko vera od nas zahteva, da verjamemo v nekaj.

Filozofi, misleci in preroki že tisočletja obtožujejo denar, da je vir vsega zla. Morda, vendar je tudi vrhunec človeške strpnosti. Denar ima manj predsodkov kot jezik, državni zakoni, kulturna pravila, verska prepričanja in družbene navade. Je edini sistem zaupanja, ki so ga ustvarili ljudje in ki lahko premosti skoraj vsak kulturni prepad ter ne dela razlik na podlagi vere, spola, rase, starosti in spolne usmeritve. Poskrbi, da učinkovito sodelujejo tudi ljudje, ki se med sabo ne poznajo in si ne zaupajo. Kadar je vse mogoče pretvoriti in kadar je zaupanje odvisno od brezimnih novcev ter porcelank, to razkraja krajevne običaje, intimne odnose ter človeške vrednote in jih nadomešča z brezčutnimi zakoni ponudbe in povpraševanja. Človeške skupnosti in družine od nekdaj temeljijo na veri v »neprecenljive« stvari, kot so čast, zvestoba, moralnost in ljubezen. Te stvari so zunaj domene trga. Denar naj jih ne bi mogel kupiti in tudi naprodaj ne bi smele biti za denar. Starši otrok ne smejo prodati v suženjstvo, pobožen kristjan ne sme zagrešiti smrtnega greha, zvest vitez ne sme nikoli izdati gospodarja in zemlje plemenskih prednikov se nikoli ne sme prodati tujcem. Denar skuša od nekdaj prodreti skozi te ovire, tako kot voda curlja skozi razpoke v jezu. Vemo, da se otroke prodaja, da so nekateri pobožni kristjani morili, kradli in goljufali – in pozneje plen uporabili za nakup cerkvenih odpustkov. Častihlepni vitezi so pripadnost prodali najboljšemu ponudniku, nekateri so plemensko zemljo prodali tujcem z drugega konca sveta, da so si kupili vstopnico za svetovno gospodarstvo. Gospodarska zgodovina človeštva je težaven ples. Ljudje se zanašajo na denar, ki olajšuje sodelovanje med neznanci, hkrati pa se bojijo, da bo spridil človeške vrednote in intimne odnose. Z eno roko voljno podirajo skupne jezove, ki so tako dolgo zajezevali gibanje denarja in trgovino. Z drugo roko pa gradijo nove jezove, da bi družbo, vero in okolje zavarovali pred zasužnjenjem tržnih sil …

Toda najbolj izjemen in prelomen trenutek v preteklih desetletjih se je zgodil 16. julija 1945 zgodaj zjutraj. Človeštvo je takrat dobilo zmožnost, da spremeni potek zgodovine in jo tudi konča. V tisti sekundi so ameriški znanstveniki v Alamogordu v Novi Mehiki detonirali prvo atomsko bombo. Zgodila se je znanstvena revolucija.

Ljudje so v preteklih petih stoletjih čedalje bolj verjeli, da z vlaganjem v znanstvene raziskave lahko povečajo svoje sposobnosti. Tako prepričanje ni bilo le slepa vera, saj so ga empirični dokazi potrjevali znova in znova. Čim več je bilo dokazov, tem več so bili premožni posamezniki in vlade pripravljeni vlagati v znanost. Brez takih vlaganj nikoli ne bi mogli hoditi po Luni, ustvarjati mikroorganizmov in cepiti atomov. Vlada ZDA je na primer v zadnjih nekaj desetletjih za raziskave v jedrski fiziki namenila na milijarde dolarjev. Znanje, ki so ga ustvarile te raziskave, je omogočilo gradnjo jedrskih elektrarn za proizvodnjo poceni elektrike za ameriško industrijo, ki vladi ZDA plačuje davke. Ta del davkov namenja za financiranje novih raziskav v jedrski fiziki.

K temu se še vrneva – poslušam vas, kako vam je pri dopolnjenih osemintridesetih letih o življenju in človeku skoraj vse jasno …

(smeh) Saj mi ni. Veste, ko se sprehajam po Jeruzalemu ali Tel Avivu, so moje misli prav tako kot vaše obremenjene z razmišljanjem o stanju na mojem transakcijskem računu, ali študentje razumejo, kaj jim govorim, ali me ima moj partner še rad …

Seveda vas ima, saj tako skrbi za vas. Kaj vas je nagovorilo, da ste napisali knjigo Sapiens – kratko zgodovina človeštva?

Zanimala so me velika vprašanja zgodovine, kot so na primer, ali je človek z razvojem, napredkom in močjo, ki jo je akumuliral v tisočletjih, postal srečnejši – ali mu je uspelo vse, kar si je nagrabil, pretvoriti v občutek zadovoljstva, sreče … Zanimalo me je, zakaj v veliki večini kultur moški prevladuje nad žensko, zakaj so sodobni ljudje krepili prepričanje, da lahko nove moči pridobijo z raziskavami, kaj je ustvarilo povezavo med znanostjo, politiko in gospodarstvom.

Pa ste dobili vse te odgovore?

No, kmalu se mi je posvetilo, da bom do njih prišel le, če bom pogledal celotno sliko zgodovine. Preučevanje samo zgodovine Italije v času renesanse ali Bližnjega vzhoda v obdobju Babilonije me ne bi pripeljalo nikamor. Zagrizel sem v zgodovino po dolgem in počez in prišel do nekaterih zame izredno zanimivih dognanj.

Omenili ste srečo; evolucija je ne prepoznava – tako kot tudi ne trpljenja.

Popolnoma se strinjam. Evolucija deluje na osnovi preživetja in reprodukcije. V smislu revolucije ni dobro to, kar naj bi nas osrečevalo, temveč kaj je dobro za nje perspektivo in nam omogoča, da preživimo, se razmnožujemo in ustvarimo čim več kopij naše DNK. To, kar v zgodovini in biologiji dela določeno žival ali človeško skupnost uspešno, ni tisto, kar človeka osrečuje. Narobe je misliti, da je najuspešnejša vrsta ali skupnost v zgodovini tista, pri kateri so posamezniki najbolj srečni …

Zdi se, da je ravno nasprotno.

Tudi sam prihajam do podobnih zaključkov.

Zakaj je torej Homo sapiensu uspel trik, da je prišel na vrh prehranjevalne verige, na vrh vsega pravzaprav? Katera edinstvena lastnost Homo sapiensa je zaslužna za to?

Mislim, da je treba razumeti dvoje: naša edinstvenost, v primerjavi z drugimi živalmi, ki nam je pomagala, da smo preživeli in se organizirali, je, da smo se sposobni organizirati v zelo velike skupine. Veliki človeški dosežek, kot je to, da je človek dosegel Luno, ni bila stvar samo enega človeka, Armstronga, temveč prizadevanje milijonov ljudi. Nobena druga živalska vrsta se ne more tako povezovati, kot se povezujejo ljudje.

Kako in zakaj je prišlo do tega, da je tega sposoben le Homo sapiens?

Zaradi domišljije. Človek se lahko povezuje z neznanci zato, ker ima domišljijo, ta pa premore ogromno zgodb, ki morda sploh ne obstajajo ali niso resnične, se niso zgodile … Toda dokler bodo milijoni in milijoni ljudi verjeli v isto zgodbo, se bodo podrejali istim zakonom. In verjeli bodo v podobne velike korporacije, kot so religija ali google ali General Motors ali država, kot so ZDA. Toda v srži teh velikih podjetij so vedno zgodbe, ki obstajajo le v naši domišljiji: bog ali denar, narod, človekove pravice … Denar je le zgodba, ki jo pripovedujemo. Če odmislim vse, kar so mu pripisali, je to šop papirja, ki ga držim v rokah. Toda ta papir je poln zgodb, ki so mu dale strašansko vrednost. Naučili smo se verjeti, da veliko denarja pomeni veliko kruha, in rečeno zelo poenostavljeno, se je na tej osnovi zgodil trgovinski sistem. To je vsa skrivnost uspeha Homo sapiensa – Homo sapiens govori o zgodbah, ki ne obstajajo.

Učinkovite zgodbe ni preprosto povedati. Težava ni v pripovedovanju, temveč v prepričevanju drugih, da ji verjamejo. Večina zgodovine se vrti okoli enega vprašanja – kako prepričati milijone ljudi, da verjamejo zgodbam o bogovih, državah in podjetjih z omejeno odgovornostjo? Toda ko sapiensu to uspe, mu podeli izjemno moč, saj več milijonom neznancev omogoča, da sodelujejo in si prizadevajo za skupne cilje. Poskusite si predstavljati, kako težko bi bilo ustanoviti države, cerkve in pravne sisteme, če bi lahko govorili le o stvareh, ki v resnici obstajajo, na primer o rekah, drevesih in levih.

Ljudje imajo danes veliko več možnosti, da ozdravijo od bolezni, kot so jih imeli nekoč. Objektivno gledano, so tudi videti bolje. Toda sistem, v katerem živijo, še vedno ne obeta ravnovesja. Človek ostaja nenehno nezadovoljen – še najbolj jasna stvar je, da si želi ustvariti superčloveka. Zakaj je tako?

Psihološko človeka ne naredi zadovoljnega njegovo objektivno stanje, ampak pričakovanje samo. Če nekaj pričakujem in se to izpolni, potem bom zadovoljen. Težava nastane takrat, ko človek začne pričakovati več in več. Na biološki ravni pa vsa naša razpoloženja in načine, kako se počutimo, uravnavajo biokemični procesi in sistemi v našem telesu, ki jih je izoblikovala evolucija.

Nihče ni srečen zato, ker je zadel na loteriji, ali zato, ker je našel novo službo ali se na novo zaljubil. Srečne nas naredi vrsta biokemičnih reakcij v našem telesu. Biokemični sistem se je evolucijsko oblikoval ne zato, da bi nas osrečeval – oblikoval se je zlasti zato, da bi preživeli in se razmnoževali. Biokemični sistem v nas je evolucija vzpostavila zato, da naše ravni veselja, ugodja in zadovoljstva ohranja v mejah. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo v naši okolici, bo telo poskrbelo, da ne bomo preveč ali premalo zadovoljni. Seveda svoje odigrajo tudi značajske lastnosti.

Kako kot Juval, ne kot zgodovinar in znanstvenik, ta trenutek, zroč skozi okno na Jeruzalem, razumete svet? Kaj vidite, kaj čutite?

Vidim enormno kompleksnost. Ena neverjetnih stvari, o kateri ljudje redko govorijo, je, da mednarodno nasilje po zaključku druge svetovne vojne na svetu upada.

Uf.

Kot zgodovinar vam lahko povem, da živimo v najbolj miroljubnem času zgodovine; ne pravim, da ni vojn, živim v Izraelu in dobro vem, kaj je mir, še bolj pa kaj ni. Tudi statistike, ki prikazujejo, koliko ljudi umre zaradi nasilja, bodo delovale pozitivno: še pred tisoč leti je kar deset odstotkov ljudi umrlo od roke sočloveka, danes pa le en odstotek. Zvenelo bo nenavadno, toda danes več ljudi naredi samomor, kot pa jih umre v spopadih in napadih.

Hočete reči, da obstaja večja verjetnost, da bo človek storil samomor, kot da ga bo nekdo ubil?

Natanko tako. In kar je še pomembneje - zelo se je spremenila tudi narava miru. Prvič v zgodovini živimo v resničnem miru, drugače kot v Evropi od leta 1871 in 1914 – nekdanja definicija miru je pomenila odsotnost vojne. A bistvena razlika med danes in koncem 19. stoletja je, da so takrat ljudje vedeli, da lahko vojna izbruhne vsak trenutek. In tudi je. Toda danes obstaja drugačne vrste mir; ne samo, da v Evropi ni vojn, v bližnji prihodnosti je skoraj neverjetno, da bi v naslednjem letu med evropskima državama izbruhnila vojna, na primer med Francijo in Nemčijo, Avstrijo in Italijo … To se ne bo zgodilo. Toda na določenih območjih sveta, kot je na primer Bližnji vzhod, se vojne še vedno dogajajo. A gre za izjeme. V večini predelov sveta vojna enostavno ni več opcija.

Kaj je po vašem mnenju najbolj gotova stvar v zgodovini?

To, da se vse spreminja. Sedanjost je vedno drugačna od preteklosti, zato se ni mogoče učiti od zgodovine. Najboljša lekcija zgodovine je, da se osvobodimo preteklosti. Današnji svet so oblikovale pretekle napovedi, tudi način mišljenja in naše sanje, želje so oblikovale zgodovinske prerokbe. Tega se je treba osvoboditi.

Kako?

Navedel vam bom primer: mnogi menijo, da je homoseksualnost nekaj nenaravnega. Drugi menijo, da je nadvlada moškega nad žensko nekaj najbolj naravnega. In da tega ni mogoče spremeniti. Kdor pa preučuje zgodovino, uvidi, da so odnosi med spoloma in seksualni odnosi nasploh lahko zelo raznoliki. Način, kako danes razmišljamo o seksualnosti in odnosih med moškim in žensko, ni bil vedno takšen. Ne zavezuje nas k ničemur, ker se lahko znova spremeni v nekaj popolnoma novega.

Kako je homoseksualnost mogoče živeti v Izraelu?

Precej dobro. Zakonsko je istospolna skupnost regulirana, torej je priznana, toda ni se mogoče civilno poročiti, ne med istospolnima partnerjema ne med partnerjema različnih spolov. Zato sva se partnerjem poročila v Kanadi.

Kaj imate najraje pri človeku?

Verjetno njegovo zmožnost empatije in sočutja, ne le drug do drugega, temveč tudi empatijo do drugih živalskih vrst. A ta sposobnost ni lastna le Homo sapiensu, toda gotovo je najbolj izrazita.

Katera je bila najboljša odločitev Homo sapiensa – ali gre pač trditi, da je vse, kar se mu je »posrečilo«, rezultat čistega naključja ali naključij?

Vem, da je bila ena najslabših kmetijska revolucija. Mislim, da bi bilo danes precej manj bolezni na svetu, če bi človek ostal pri paleolitski dieti.

In tudi danes poteka revolucija, ki radikalno spreminja svet. V knjigi pravite, da bo kmalu prišel čas tako močnega tehnološkega napredka, ki bo tako izrazito preoblikoval naš svet, da ne bomo mogli dojeti, kaj se je zgodilo po impliciranih spremembah. Zakaj to sploh počnemo?

Ker je to v naravi človeka. V naravi človeka je želja po razvoju in napredku, čeprav je v novi dobi opremljena z dvema ne posebej pozitivnima spremljevalcema: hočem in takoj. Ne razmišljamo o dolgoročnih posledicah.

Osrednji projekt celotne znanstvene revolucije je premagati smrt - čeprav znanstveniki tega do nedavnega niso hoteli izgovarjati na glas.

Seveda, ker gre za tako ambiciozen projekt in nihče noče govoriti o njem.

Skupina ruskih, japonskih in korejskih znanstvenikov je pred kratkim razvozlala genom starodavnih mamutov, ki so jih našli zamrznjene v sibirskem ledu - iz oplojenega jajčeca sedanjih slonov odstraniti DNK in ga zamenjati z DNK mamuta, nato pa jajčece vsaditi v maternico slonice. Pričakujejo, da se bo po 22 mesecih skotil prvi mamut po 5000 letih …

Zgodovina hoče podvojiti samo sebe. V knjigi pravim, da se ne bodo ustavili pri mamutih. Profesor George Church s harvardske univerze je pred kratkim dejal, da lahko zdaj, ko je projekt Neandertalčev genom končan, v jajčece vrste Homo sapiens vsadimo neandertalčev DNK in tako ustvarimo prvega neandertalskega otroka po 30.000 letih. Trdi, da bi to lahko uresničil za samo 30 milijonov dolarjev. Nekaj žensk se je že prostovoljno javilo za nadomestne matere.

Zakaj naj bi bilo dobro, po vašem mnenju, da bi obudili neandertalce?

Nekateri znanstveniki so prepričani, da bi s preučevanjem živih neandertalcev lahko odgovorili na nekatera najbolj žgoča vprašanja o izvoru in posebnosti vrste Homo sapiens. S primerjavo možganov neandertalcev in pripadnikov vrste Homo sapiens in s prepoznavanjem razlik v njihovi zgradbi bi morda lahko ugotovili, katera biološka sprememba je ustvarila zavest. Obstaja pa še etični razlog – nekateri trdijo, da je oživitev neandertalcev moralna dolžnost vrste Homo sapiens, če je bila ta kriva za njihovo izumrtje. Neandertalci pa bi bili lahko tudi koristni. Številni industrijalci bi z veseljem plačevali enega neandertalca, da bi opravljal hlapčevska dela dveh pripadnikov vrste Homo sapiens. Toda, če nadaljujem, zakaj bi se ustavili pri neandertalcih? Zakaj ne bi popravili božjega načrta in ne bi izboljšali vrste Homo sapiens? Sposobnosti, potrebe in želje vrste Homo sapiens imajo gensko osnovo in genom te vrste ni nič zapletenejši od genoma voluharjev in miši. Mišji genom sestavlja približno 2,5 milijarde baznih parov, človeškega pa približno 2,9 milijarde, kar pomeni, da je le za 14 odstotkov večji. Na srednji rok – morda čez nekaj desetletij – bomo z genskim in drugimi oblikami biološkega inženiringa morda korenito posegli ne le v svojo fiziologijo, imunski sistem in pričakovano življenjsko dobo, temveč tudi v svoje umske in čustvene zmogljivosti. Če z genskim inženiringom lahko ustvarimo genialne miši, zakaj ne bi tudi genialnih ljudi? Če lahko ustvarimo monogamne voluharje, zakaj ne bi tudi ljudem vcepili zvestobe partnerjem?

Strinjate se, da so bistvene ovire, ki upočasnjujejo raziskave na ljudeh, različna etična in politična nasprotovanja.

Kaj bi se zgodilo, če bi razvili zdravilo za alzheimerjevo bolezen, stranski učinek tega zdravila pa bi bil korenito izboljšanje spomina zdravih ljudi? Bi lahko kdo ustavil raziskave? In ko bi zdravilo razvili, ali bi kateri organ pregona njegovo rabo lahko omejil na bolnike z alzheimerjevo boleznijo in preprečil zdravim, da bi ga uporabljali za pridobitev superspomina? Ni jasno, ali bi bioinženiring res lahko oživil neandertalce, vendar bi to najverjetneje pomenilo konec za vrsto Homo sapiens. Brkljanje po genih nas ne bo nujno ubilo, vendar lahko v vrsto tako posežemo, da ne bo več Homo sapiens.

Omenjate možnost, da bo nekoč verjetno prišlo do tega, da si bomo lahko naložili varnostno kopijo svojih možganov na prenosni trdi disk in to kopijo zagnali na svojem prenosnem računalniku. Bi bil ta sposoben razmišljati in čutiti tako kot Homo sapiens?

Tudi s tem se ukvarjam v knjigi. Pri projektu Blue Brain, ki se je začel leta 2005, želijo znanstveniki v računalniku ustvariti popolne človeške možgane, pri čemer bi elektronski krogi toka v računalniku posnemali nevronske mreže v možganih. Vodja projekta je zatrdil, da bi ob primernem financiranju lahko že čez desetletje ali dve v računalniku ustvarili umetne človeške možgane, ki bi lahko govorili in se vedli zelo podobno kot človek. Medtem ko se mnenja strokovnjakov o tem, ali duh deluje enako kot sedanji digitalni računalniki – in če ne, ga sedanji računalniki ne bi mogli posnemati –, razhajajo, bi bilo na to možnost neumno kar pozabiti. Leta 2013 je projekt od Evropske unije dobil milijardo evrov subvencij.

Najina generacija je odrasla ob znanstvenofantastičnih zgodbah, ki opisujejo svet, v katerem pripadniki vrste Homo sapiens – prav takšni, kot smo mi – uživajo v zmožnejši tehniki, na primer v vesoljskih ladjah, ki dosegajo svetlobno hitrost, in laserskih pištolah.

Etične in politične dileme, ki so osrednje za te zgodbe, so vzete iz našega sveta in na futurističnem prizorišču zgolj ponavljajo naša čustvena in družbena trenja. Vendar je prava zmožnost tehnik prihodnosti v tem, da spremenijo samo vrsto Homo sapiens, tudi naša čustva in želje, ne le vozila in orožje. Kaj je vesoljska ladja v primerjavi z večno mladim kiborgom, ki se ne razmnožuje in nima spola, ki lahko svoje misli neposredno posreduje drugim bitjem in se lahko pohvali s tisočkrat boljšo zbranostjo ter boljšim spominom, kot ju premoremo mi, ki ni nikoli jezen in žalosten, vendar ima čustva in hotenja, ki si jih ne znamo niti predstavljati? Znanstvena fantastika redko opisuje takšno prihodnost, saj je natančen opis po definiciji nerazumljiv. Produkcija filma o življenju nekega superkiborga bi bila podobna produkciji Hamleta za neandertalsko občinstvo. Medtem ko smo mi in neandertalci vsaj ljudje, bodo naši zanamci kot bogovi. Fiziki véliki pok opredeljujejo kot singularnost. Je točka, v kateri vsi znani zakoni narave niso obstajali. Zato je nesmiselno govoriti, da je »pred« vélikim pokom kaj obstajalo. Morda se znova naglo približujemo novi singularnosti, v kateri bodo postale nepomembne vse ideje, ki dajejo smisel našemu svetu – jaz, vi, moški, ženske, ljubezen in sovraštvo. Vse, kar se bo zgodilo onkraj te točke, je za nas nesmiselno.

Zgodovina nas uči, da se to, kar se zdi tik pred vrati, zaradi nepredvidenih ovir morda nikoli ne izpolni, zato pa se uresničijo druge, nepredstavljive možnosti. Z začetkom jedrske dobe v 40. letih prejšnjega stoletja so se pojavile številne napovedi o prihodnjem jedrskem svetu v letu 2000.

Mislim, da bi morali resno začeti obravnavati idejo, da bo naslednja faza zgodovine obsegala tehnične in organizacijske preobrazbe ter tudi korenite spremembe v človeški zavesti in istovetnosti. Te preobrazbe bi bile lahko tako temeljite, da se bomo morali vprašati, kaj pravzaprav pomeni izraz »človek«. Koliko časa še imamo? Nihče ne ve. Nekateri znanstveniki trdijo, da bo leta 2050 peščica ljudi že neumrljivih. Manj radikalne napovedi omenjajo prihodnje stoletje ali tisočletje. Toda kaj je nekaj tisočletij v primerjavi s 70.000 leti zgodovine vrste Homo sapiens? Kaj bi radi postali? To vprašanje, ki ga imenujejo tudi vprašanje izboljšave človeka, zasenčuje vse razprave, s katerimi se trenutno ukvarjajo politiki, filozofi, strokovnjaki in navadni ljudje. Navsezadnje bodo današnje razprave med sedanjimi verami, ideologijami, državami in razredi najverjetneje izginile skupaj z našo vrsto. Večina ljudi o tem noče razmišljati. Celo bioetika se raje ukvarja z drugim vprašanjem, in sicer: Kako je prepovedano ravnati? So genski poskusi na živih človeških bitjih sprejemljivi? Kaj pa na splavljenih zarodkih? Na izvornih celicah? Je etično klonirati ovce in šimpanze? Kaj pa ljudi? Vsa ta vprašanja so pomembna, vendar bi bilo naivno meniti, da bomo preprosto pritisnili na zavoro in ustavili znanstvene projekte, ki vrsto Homo sapiens izpopolnjujejo v drugačna bitja. Vprašajte znanstvenike, zakaj preučujejo genom, skušajo povezati možgane z računalnikom ali v računalniku ustvariti razum. V 90 odstotkih boste slišali enak standarden odgovor – to počnemo, da bi lahko pozdravili bolezni in reševali človeška življenja. Čeprav so posledice ustvarjanja razuma v računalniku veliko bolj dramatične od zdravljenja duševnih bolezni, je to standardno opravičilo, saj mu ne more nihče oporekati. Predvsem pa takšnih projektov ni več mogoče ustaviti. Edino, kar lahko naredimo, je to, da jih poskusimo usmeriti. Ker bomo morda kmalu lahko oblikovali tudi svoje želje, bi se morali namesto tega, kaj bi radi postali, raje vprašati, kaj si hočemo želeti.  

Dr. Harari – v kaj najbolj verjamete? Čemu zaupate?

Resničnosti. Zame ostaja najpomembnejše vprašanje naslednje: Kaj je dejansko resnično? Kaj ni samo zgodba, produkt moje domišljije? Kaj je tisto, kar sem pravkar neposredno izkusil, z vedenjem, da je to resničnost? To je tesno povezano z vprašanjem o sreči in trpljenju, o katerem sva govorila poprej. Nekaj vam bom povedal: če hočete izvedeti, ali je nekaj resnično, se vprašajte, ali to lahko trpi. Država ne more trpeti, valuta, npr. ameriški dolar, tudi ko izgublja vrednost, ne trpi. Tudi ko država izgubi vojno, ne trpi, ker vojna je samo zgodba, ki smo si jo izmislili. Tisti, ki resnično trpijo, so živa bitja, ljudje in druge živali. Že vse življenje se trudim ločevati zgodbe, plod naše domišljije, od tistega, kar je resnično resnično.