Ko nam znanost pride prav

Zahteve Shoda za znanost, ta se bo v Ljubljani zgodil prihajajočo sredo, so generalno enake kot zahteve kolegov iz 600 mest po svetu, ki bodo uprizorili podobne shode. Govori se o avtonomiji raziskovalne dejavnosti in o spremembi raziskovalnih politik. Pomemben vidik v zadevi je v klicu po zagotovitvi ne le povečanega obsega financiranja znanosti, temveč še bolj v zahtevi po sistemu: rednem, predvidljivem in transparentnem »načinu institucionalnega financiranja« tega področja. Analogija se ponuja sama. Če v politiki in političnih razmerjih, EU na primer, obstajajo taki in drugačni »mehanizmi«, zakaj ga ne bi imeli tudi v znanosti na nacionalnih ravneh? Dvig proračunskih sredstev na en odstotek bruto domačega proizvoda za znanost, tako predlagatelji, pomeni sistemizacijo neke državne vrednote, ki ne bi smela biti prepuščena kaprici trenutno veljavnih politikov ali celo enega samega politika.

Gre namreč za svetovni, globalni pojav in uveljavljajoči se populizmi precej dobro ponazarjajo dvoje: prvo, da izpareva (heglovski) pojem državnega življenja, v katerem naj bi se udejanjala duhovna suverenost tako posameznikov kot države (ali koalicije držav), drugo pa, da svet z novimi in novimi populističnimi osebnostmi postaja vse nevarnejši in vse bolj nepredvidljiv prostor. Poanta je ta, da nekdo mora stvari poimenovati s svojim imenom, glede tega ponastaviti uro in naravnati kurz – in znanost je lahko karseda primerno polje za kaj takega.

V tem primeru je znanost sinonim za neodvisnost. Ko se merijo jedrske mišice med ZDA, Kitajsko, Rusijo in na primer Severno Korejo, je znanost lahko zlorabljena za ogrožanje svetovnega miru. Toda: ne glede na to, ali je mir v končnem smislu sploh mogoč, ostaja ideal nacionalnega mednacionalnega in nadnacionalnega (raz)uma, ki mu je jasno, da je svet vrednota, da je ranljiv, da ga je mogoče tudi uničiti in da je mogoče zapraviti že pridobljene civilizacijske dosežke.

Aktualna kapricioznost politikov velesil je dober primer, ko želimo ponazoriti naravo problema. Novica tedna je bila, kako je Donald Trump obrnil kurz in Nato iz poprejšnjega javnega omalovaževanja spet označil za zavezniško formacijo. Njegovi poprejšnji izolacionistični politiki ZDA je sledila impulzivna vojaška intervencija v Siriji. Izzval je dotlej nenavadno mirno razmerje do Rusije in se začel spogledovati s še bolj nepredvidljivim potencialnim napadom na Severno Korejo. Tudi Severni Korejci imajo opraviti s kapricioznim in nepredvidljivim vladarjem.

Da se ljudje zdravega razuma skušajo postaviti v humanistično koalicijo, torej ni le znak dobre volje, temveč je že nujnost, skorajda nujnost preživetja zahodne civilizacije. Virus populizma, ki ima svoje razložljive, čeprav nesprejemljive razloge, je že zajel Evropo. Ne govorimo le o Veliki Britaniji, kjer univerze še uživajo akademsko svobodo. V mislih imamo Srednjeevropsko univerzo v Budimpešti (CEU), proti kateri je nastopil Viktor Orbán. Oblast naj bi motili profesorji, ki da so preveč svobodomiselni in niso blizu Orbánovi politični doktrini. Orbán obračunava s svetovnim kapitalom in njegovim najbolj madžarskim simbolom na Madžarskem, Georgeem Sorosem.

Omenjeno univerzo je s kapitalom, pridobljenim tudi po špekulacijah, ustanovil prav Soros in jo financira. V tem je nekaj kontroverznosti, ostajata pa dve dejstvi: da je CEU dobra univerza z renomiranimi profesorji in svetovno uspešnimi diplomanti ter da institucije vednosti v sodobni Evropi ne morejo in ne smejo biti plen nikakršne politike in ne ujetnik nacional(istič)ne doktrine. Sploh je zgodovinska poanta razvoja evropske demokracije ta, da sta civilna družba in politika že davno dogovorjeni in se ne gledata prek puškine cevi. In sploh je v zahodni Evropi že dolgo jasno, kaj bi naj bila politična kultura in kako ljudje sobivajo v urejeni državi.

Taktična toleranca (kakršno ima na primer Nemčija do Madžarske, ne nazadnje tudi do Poljske) je zato vedno dvorezen meč in tudi bumerang, ki se vrne »pošiljatelju«. Znanost je v zgodovini Evrope imela opraviti z (raz)umom, in kot je leta 1818 povedal Hegel v svojem nastopnem predavanju na univerzi v Berlinu, je »gojenje in razcvet znanosti eden od najbistvenejših momentov v samem državnem življenju«. Univerzo je imel za središče duhovne omike. Mala razprava o znanosti in njenem položaju nam torej pride prav, ko bi radi nekaj povedali o državi, posebej slovenski.