Koliko ideologije lahko stlačimo v eno enačbo?

V enačbi, zlasti če smo do nje prišli po seriji matematičnih operacij, ne more biti nič drugega kot resnica. 2 + 2 je lahko samo 4 in nič drugega.
Objavljeno
05. december 2014 13.07
Jože  P. Damijan
Jože P. Damijan
Ekonomija si je po drugi svetovni vojni nekako prisvojila primat v hierarhiji ved z vidika njihove pomembnosti za družbeni razvoj. Še več, z ekscesivno matematizacijo ji je uspelo celo nadeti plašč tehnicizma. Torej avreolo nezmotljivosti. Kajti ko neko stvar zapišemo v enačbo, to postane aksiom. Torej resnica, o kateri ne dvomimo, ker je samoumevna. V enačbi, zlasti če smo do nje prišli po seriji matematičnih operacij, ne more biti nič drugega kot resnica. 2 + 2 je lahko enako samo 4 in nič drugega. Zato v ekonomiji, zapisani v matematičnih enačbah, ne more biti ideologije. Tako kot ne more biti ideologije v sistemu diferencialnih enačb, ki denimo v fiziki opisujejo dinamiko plinov v ozračju.

Nič ne bi moglo biti bolj zavajajoče od tega, tudi če pustimo ob strani sodobne filozofske razprave. Denimo nedavno priznanje Francisa Fukuyame, da se je pred dvajsetimi leti, ko je napovedal konec zgodovine in ohranitev samo enega, apolitičnega, liberalnodemokratskega in prostotržnega kapitalističnega sistema, zmotil. Ali pa trditev Slavoja Žižka, da znanost ni nevtralna, da znanost ni nevtralni nosilec materialne resnice.

Toda ekonomiji je to avreolo nevtralnosti oziroma neideološkosti vseeno uspelo doseči. Trik pri tem pa je v svojem bistvu zelo preprost. Dovolj je ena predpostavka. Dovolj je bilo obnašanje posameznika glede prihodnosti utemeljiti na predpostavki racionalnih pričakovanj. Dovolj je predpostaviti, da lahko racionalno predvidimo denimo dinamiko posameznih ekonomskih agregatov, kot so inflacija, cene delnic, nafte ali rezultati vladnih ukrepov. Ni nujno, da je vsak posameznik v vsakem trenutku nezmotljiv pri predvidevanjih; posamezniki se lahko tudi zmotijo, toda ne motijo se sistematično. Njihova predvidevanja so v povprečju pravilna skozi čas, saj se naključni odmiki od »pravilne vrednosti« med seboj izničijo. To je predpostavka.

Od tod naprej pa je vse le še stvar matematike. Če se posamezniki sistematično ne motijo glede prihodnjega dogajanja, potem postane prihodnost predvidljiva. Negotovosti ni več, saj se proti njej lahko zavarujete. In če ta aksiom, racionalnega posameznika z racionalnimi pričakovanji, sestavite z drugimi podobnimi posamezniki, dobite racionalno gospodinjstvo in racionalno podjetje. In ko skupaj zložite nekaj teh aksiomov, dobite racionalni trg za vsak posamezen proizvod (hipoteza o učinkovitih trgih, ki jo je razvil lanski nobelovec Eugene Fama). In če skupaj zložite racionalne trge za posamične dobrine, dobite celotno makroekonomijo, ki se obnaša racionalno in predvidljivo. Po definiciji, saj se njeni posamezni elementi obnašajo racionalno in predvidljivo.

Ko skupaj zložite kopico teh aksiomov, pri čemer vsak od njih temelji na predpostavki racionalnosti posameznika in njegovih racionalnih pričakovanj, dobite sistem matematičnih enačb oziroma matematični model makroekonomije. In ta model makroekonomije je popolnoma neideološki, saj vendar temelji na predvidljivem, matematično zacementiranem obnašanju posameznih elementov in njihovih medsebojnih interakcij. Vse je le še stvar tehnike. Ko se zgodi ena sprememba v okolju, racionalni posamezniki z racionalnimi predvidevanji v nekaj iteracijah najdejo novo, optimalno skupno ravnotežje.

Toda v tem tehnicističnem, matematičnem svetu, izpraznjenem ideologije, je vendarle vsaka relacija med »agenti« v modelu v svoji naravi ideološka. Zakaj? Treba je razumeti evolucijo razvoja sodobne makroekonomije, da bi razumeli bistvo njene ideološkosti. Tako kot moramo pri Fukuyami razumeti, da je bil v eri Reaganove administracije, ko je pisal eseje in knjigo o koncu zgodovine, pripadnik neokonservativnega gibanja v republikanski stranki. Padec železne zavese in kolaps socialističnih držav je izkoristil za poveličanje prostotržnega kapitalističnega in liberalnodemokratskega sistema kot edine variante političnoekonmskega sistema brez alternative.

Enako se je dogajalo v makroekonomiji. Medtem ko je Milton Friedman s svojo kritiko monetarizma ustvaril intelektualno podlago, sta prva naftna kriza in izbruh inflacije v začetku 70. let naredila prostor za makroekonomsko ideološko revolucijo. Če je inflacija izključno monetarni fenomen, jo lahko ustavimo tako, da centralna banka neha »tiskati« denar. Prvi pogoj za to pa je seveda, da postane neodvisna od politike. Politiko je torej treba umakniti stran od monetarne politike.

Toda hkrati je bilo treba pokazati, da monetarna politika tako ali tako ni učinkovita. In tukaj v začetku 70. let vstopi Friedmanov učenec Robert Lucas (prav tako z univerze v Chicagu) z vpeljavo racionalnih pričakovanj posameznikov. Posamezniki s takšnimi pričakovanji lahko predvidijo vsak korak monetarne politike. Če centralna banka poveča količino denarja v obtoku, ki dvigne inflacijo, bodo posamezniki prilagodili svoja inflacijska pričakovanja: delavci bodo zahtevali višje nominalne plače, podjetja pa bodo dvignila cene. Centralna banka torej ne more presenetiti racionalnih posameznikov (razen kratkoročno, vendar se monetarna iluzija hitro razbije). Koncept Phillipsove krivulje, ki kaže trade-off med inflacijo in brezposelnostjo, postane brezpredmeten. Centralna banka ne more zmanjšati brezposelnosti z dodatnim tiskanjem denarja, kajti posamezniki to takoj »preberejo«, dvignejo plače in cene. Končni učinek je samo višja inflacija, brezposelnost pa ostane enaka. Dolgoročna Phillipsova krivulja postane navpična, na dolgi rok je denar nevtralen. Monetarna politika nima realnih učinkov na gospodarstvo, temveč samo generira dodatno inflacijo.

Monetarno politiko je zato treba vzeti iz rok politike in jo dati v roke tehnikom. In prav to je leta 1993 naredil John Taylor s t. i. Taylorjevo enačbo – z mehansko formulo, po kateri naj centralna banka oblikuje nominalno obrestno mero, da bo zadela pravo mero inflacije.

Ob nevtralizaciji monetarne politike je potekal podoben poskus s fiskalno. Pobuda je spet prišla z univerze v Chicagu – Robert Barro je razvil koncept t. i. ricardijanske ekvivalence. S tem konceptom se je sicer poigraval že sloviti David Ricardo pred dvema stoletjema (od tod ime), vendar ga je zavrnil kot nerelevantnega. No, Barro je to idejo pograbil in razvil koncept, po katerem je tudi fiskalna politika brezpredmetna. Če vlada poveča javne izdatke (ali zniža davke), da bi stimulirala agregatno povpraševanje, bodo racionalni posamezniki, ki vidijo v prihodnost, takoj vedeli, da jim bo zaradi tega nekoč kasneje dvignila davke, zato bodo že zdaj začeli varčevati in zmanjšali potrošnjo. Agregatno povpraševanje (in s tem BDP) se ne spremeni in vladni ukrep je bil povsem brezpredmeten. Na dolgi rok je torej tudi fiskalna politika nevtralna, ne more vplivati na BDP, le obrestne mere dvigne in s tem izrine zasebne investitorje ter seveda s trošenjem poveča javni dolg.

Nauk razvoja teoretične makroekonomije po letu 1970 je, da ne potrebujemo ne vlade in ne centralne banke, saj so agenti racionalni in se sami regulirajo. Vmešavanje centralne banke ali države zgolj poslabša stvari, bodisi povzroča inflacijo bodisi povečuje javni dolg. Vse, kar potrebujemo, so zgolj jasna pravila, formule, po katerih centralne banke določajo obrestne mere, vlade pa obseg javnih izdatkov. Pa še to bi lahko počel računalnik, na katerem bi delovala modelska aplikacija gospodarstva (denimo neka verzija DSGE-modela).

Kar ni uspelo Sovjetski zvezi v sedemdesetletni zgodovini planiranja (in razvijanja matematičnih metod za določanje optimalnih cen za proizvode, kapital in delo), je uspelo zahodnim makroekonomistom. No, ruska komunistična partija je to počela, da bi popolnoma izločila trg, zahodni makroekonomisti pa zato, da bi trgu dali popolno moč nad posamezniki in nad njihovimi institucijami. Pri obeh je bil zapis ekonomije v enačbe ideološko pogojen. In oba poskusa sta se podobno klavrno končala.