Tiskane izdaje
Pred leti je osvojil slovensko radijsko, televizijsko in gledališko občinstvo. Ko je znameniti izmišljeni lik Ivan Serpentinšek odvrgel igralsko in imitatorsko masko, se je pred občani Kamnika znašel župan. Sedaj se v novi vlogi podaja v predsedniško tekmo. Resno in samozavestno. Ob začetku kampanje ima vlogo glavnega izzivalca zdajšnjega predsednika države Pahorja.
Vstop v predsedniško kampanjo primerjate s prvo kandidaturo za župana Kamnika. Pravite, da vas prežemajo podobni občutki. V kakšnem smislu?
Zame je to nov teren, tako kot je bilo pred sedmimi leti, ko sem se odločil vstopiti v politiko in kandidirati za župana Kamnika. Ker sem bil takrat novinec, lahko rečem, da je sedaj predsedniška kampanja bistveno bolje zastavljena in izvajana. Manj je neznank, z manj težavami se srečujemo, ker smo jih z boljšo predpripravo predvideli in pravočasno odpravili. Pred sedmimi leti sem bil še povsem zelen, saj sem z igralskega terena hitro prestopil v politiko, zdaj ni tako, ker sem se v mandatu in pol dodobra izuril in si pridobil veliko političnih izkušenj.
Sedem let v politiki je lahko kratka doba, v slovenskem primeru pa kar zgledna dolžina.
Slovenski župani imajo v povprečju dolge mandate, a sedem let je zame kar dolga doba, ker nisem zagovornik preveč ponovitev mandatov. Za posamezne politične funkcije nasploh je za moje pojme maksimalna doba treh mandatov oziroma 12 let. To je dovolj dolgo obdobje, ko lahko človek pokaže, česa je sposoben in kaj lahko naredi; kar je dlje od tega, lahko povzroča le težave naslednikom. Politična izkušnja na lokalni ravni je zame zelo dragocena, opažam pa, da to raven mnogi podcenjujejo. Delo na lokalni ravni je običajno težko, ker je država občinam naložila številne naloge, vire denarja za te naloge pa zelo omejila.
Gre za znane zgodbe o pogajanjih o povprečnini.
To je velik problem. Na primeru občine Kamnik lahko povem, da je razlike med tem, kar bi morali dobiti, in tem, kar dobimo od države, za tri milijone evrov. To je velik denar.
Pravite, da je 12 let tista doba, ko lahko politik, župan pokaže, česa je sposoben. Zakaj se na polovici te dobe odpravljate v predsedniško tekmo?
Če se človek prej poslovi s kakšne funkcije, s tem ni nič narobe. Trije mandati ali 12 let je maksimalna doba, je rdeče polje, kot območje avtomobilskih vrtljajev, ko ni več priporočljivo tako močno gnati motorja. Za predsednika republike kandidiram zato, ker sem državljan te države in ker sem tako kot mnogi drugi nezadovoljen državljan z mnogimi zadevami. Znan sem kot kritik vodenja države na vseh nivojih. Znano je, da sem odločno kritiziral in se angažiral med reorganizacijo nujne medicinske pomoči ali ko gre za pogajanja o povprečnini. Tako kot mnogi sodržavljani čutim, da marsikaj ni tako, kot bi moralo biti, nisem pa človek, ki bi samo v intimi svojega doma kritiziral in tolkel po mizi. Najbolj me jezi, ko se pojavi priložnost delovanja, se večina pasivizira in ne želi prevzeti odgovornosti. Sem človek, ki se je pripravljen angažirati, tako kot je šlo za županske volitve, s podobnim žarom se odzivam na klic dolžnosti, ko gre za predsedniške volitve. Zdi se mi, da je v naši državi treba nekaj spremeniti, ljudje, ki so bili sopotniki težav, pa bi se morali umakniti. Pripravljen sem se angažirati, ker sem prepričan, da naša generacija mora prevzeti odgovornost. Ko sta si Milan Kučan in Alojzij Šuštar leta 1990 segla v roke v Kočevskem Rogu, sem bil star 12 let, čez dva meseca jih bom štel 40, a vidimo, da se še vedno ukvarjamo z istimi temami.
Katere težave so vas pognale v bolj odločno politično angažiranje, ne le na lokalni, ampak tudi na nacionalni ravni?
Pri zunanji politiki je že stalnica, da različne slovenske institucije niso usklajene. Ugotavljamo, da ne sodimo v noben krog in se pravzaprav ne moremo odločiti, v kateri krog sodimo in za koliko denarja bi tam radi bili. Smo člani različnih integracij, kjer članstvo prinaša določene pravice in dolžnosti. Ključni problem, kot ga vidim, je, da Slovenija v teh institucijah na mednarodni ravni neustrezno zagovarja svoje interese. Po daljšem obdobju nekega članstva, ko je za nami obdobje spoznavanja in prilagajanja, bi bilo že bolj primerno zagovarjati svoj interes.
Koga imate v mislih, ko kritično govorite o integracijah?
Nato, EU in druge organizacije. Slovenija vse prepogosto igra vlogo poslušnega učenca, naš interes pa postavimo ob stran.
Kaj pa je naš interes v EU in Natu?
Naš interes je biti enakopraven, čeprav Slovenija v absolutnih številkah ne predstavlja veliko. EU temelji na enakopravnosti in vrednotah svobode, enakosti in bratstva. Te bi morale po mojem prepričanju še bolj vstopati v ospredje. Smisla EU ne vidim v federalizaciji, ampak zlasti v gospodarskem povezovanju in v političnem le do neke mere. Ne vidim pa smisla delati iz EU Združenih držav Evrope, ker se noben od evropskih narodov ne bo odrekel svoji državnosti zaradi neke nadnacionalne unije. ZDA so druga zgodba, so talilni lonec, kjer so ljudje naredili novo zgodbo, po drugi strani smo bili včasih že del federacije in vemo, kako se je končalo. Čeprav je Slovenija majhna, to ne bi smela biti ovira in bi morali v skupnih integracijah bolj jasno povedati, da kaj pač ne gre in da smo pripravljeni vzeti svoj del kolača. Tipičen primer nesamozavesti je glede določanja evropskih sredstev, kjer si sami postavljamo ovire.
Pričakujete, da bo v arbitražni zgodbi evropska komisija stopila na stran Slovenije in pomagala prepričati Hrvaško, naj uveljavi arbitražno sodbo?
Seveda, če je sodišče izdalo sodbo, sodbe pa moramo spoštovati, potem kaj drugega niti ne moremo pričakovati. Če sodbe ena država ne prizna, je razumno pričakovanje, da se vse druge članice EU postavijo na stran mednarodnega prava.
Je Slovenija v tem uspešna?
To bomo šele videli. Za zdaj so doma še vedno dovolj močne težnje, da bi imela slovenska politika na to temo poenotena stališča. Na začetku je bilo sicer nekoliko klavrno, ko je eden zagovarjal silo, drugi dialog, tretji nekaj tretjega.
Kaj vi zagovarjate v tem primeru?
Sem zagovornik dialoga, ker tudi slab dialog je boljši od konflikta, najslabše je takrat, ko se nič ne dogaja. Če dialog ne daje rezultatov, ker na drugi strani ni sogovornika, je to potem bolj monolog in ne dialog, zato je treba oblikovati jasno politiko in odločno držo do uveljavitve arbitražne sodbe. Le v takšnih okoliščinah lahko pričakujemo, da se bo vsa Evropa postavila v podporo mednarodnega prava in s tem tudi Slovenije. Beseda dialog pa ne sme biti izgovor za odlaganje problema v daljno prihodnost.
Načeli ste zunanjepolitične teme, pri katerih je aktualni predsednik Borut Pahor zelo suveren.
Morda, ampak ne pozabimo, da so včasih filmi boljši z neznanimi igralci kot pa tisti z zvezdniško zasedbo. Izkušnje so seveda dobrodošle, a te lahko tudi zavedejo, da se začneš obnašati preveč rutinsko, da si premalo pozoren na določene zadeve in začneš jemati stvari preveč zlahka, vmes pa se je svet povsem spremenil.
Kakšno strategijo ste razvili, da bi premagali Boruta Pahorja?
Ukvarjati se nameravam z vsemi temami, ki zadevajo funkcijo predsednika republike, in zunanja politika je ena izmed njih, ni pa edina.
Zanimivo je, da ste v intervjuju sami načeli to temo.
Logično, ker gre za področje, s katerim se predsednik republike ukvarja dokaj intenzivno. Ob upoštevanju dejstva, da je Slovenija majhna država, leži pa na zanimivem geostrateškem položaju, je zunanja politika pomembna, ne le za urejanje meddržavnih odnosov, ampak vedno bolj igra pomembno vlogo tudi v gospodarstvu. Zunanja politika odpira vrata našim uspešnim podjetjem v tujini.
Slovenija ni v položaju, ko lahko zavzame pozicijo, da smo samozadostni, da se nam ni treba preveč ozirati po drugih. S Hrvaško imamo precej problematično situacijo, žal pa smo doslej lahko spremljali le veliko objemanja, poljubljanja, veliko lepih in sladkih besed, govorjenja o super odnosih, a žal zgolj s slovenske strani. Jaz bolj zagovarjam odkrit pogovor, da bi ugotovili, kaj katera od vpletenih strani želi, predvsem pa, kako v zaključni fazi dogovorjeno spoštovati in uresničevati. Od množice fototerminov je bolj malo koristi.
Vi ne bi objemali in poljubljali hrvaške predsednice?
Kakšen pa je rezultat tega? Če bi vsi ti pogovori, ki so potekali tako, kot jih je vodil Borut Pahor, bi morala Hrvaška že zdavnaj sprejela sodbo in jo implementirati, pa je ni. Če bom izvoljen za predsednika republike, bi verjetno bila moja prva pot na tuje v Zagreb, a na način, da bi bilo veliko bolj jasno, kaj pričakujemo in kako kaj narediti. V primeru Hrvaške bi bil bolj primeren tehnokratski pristop predsednika republike. Stisk roke bo dovolj.
Vas preseneča, da ste na lestvicah priljubljenosti drugi, takoj za Pahorjem? Imate vlogo glavnega izzivalca.
Rezultate anket razumem kot spodbudo, ni pa mogoče na podlagi rezultatov sklepati, da tako je. Prava anketa se bo zgodila 22. oktobra na predsedniških volitvah. Po drugi strani me takšna podpora niti ne preseneča, saj so parlamentarne stranke pol leta ponavljale, da ko bodo predstavile svoje predsedniške kandidate, bo to presenečenje, na koncu pa so razkrile imena, za katera že vsaj pol leta slutimo, da bodo kandidati. To je tako, kot če bi šel kupovat čevlje in ti v prvi trgovini eni padejo v oči, a jih ne izbereš, greš raje obrest prav vse trgovine, na koncu pa kupiš prav tiste, ki si jih izbral že prvič. Očitno so politične stranke pristopile k predsedniškim volitvam dokaj neresno. To se mi ne zdi dobro, ker funkcija predsednika republike ni tako nepomembna, kot jo skušajo nekateri prikazati. Stranke so z oklevanjem zamudile vlak, medtem ko sem se sam ponudil ljudem na voljo. Zdaj sicer govorijo, da sem komedijant, a s tem kritiki pokažejo le, kako nerazgledani so, ker že od nekdaj velja, da je vsak poklic cenjen, tudi igralski. Odkar sem postal župan, nisem kot igralec nastopal niti sekundo. Tako kot sem šel resno v predsedniško tekmo, sem bil resen tudi, ko sem šel leta 2010 v tekmo za župana.
So vas zaradi igralskega poklica in komedijantstva podcenjevali?
Zagotovo. Na prvih županskih volitvah je bilo to zelo očitno. Včasih me kakšna opazka zmoti, a nič ne de, vedeti moramo, da igralski polic ni klovnovstvo oziroma je tudi biti klovn resen poklic. Ko mi je umrla mama, sem moral še isti dan na nastop in odigrati svojo vlogo. Ko vsa dvorana zre v tebe, moraš ravnati odgovorno in resno, gledalcev ne zanima, kako se počutiš, ali ti je kdo umrl in podobno. V sebi moraš imeti razvit čut odgovornosti, da opraviš nalogo, ki ti je zaupana, in enako pravilo velja tudi v politiki. Če imaš čut dolžnosti, če ti je jasno, kaj želiš storiti in kaj bi rad dosegel, potem se moraš tega držati.
Kako koristne so vaše pretekle izkušnje (igralstvo in imitatorstvo) v politiki?
Ne pozabimo, da sem po izobrazbi tudi lesarski tehnik, kar je malo manj znano dejstvo. Igralci smo dokaj dobro izobraženi ljudje. Igralska akademija ti da precej znanja, prebrati je treba veliko literature. V politični karieri mi zelo koristijo igralske izkušnje, a ne le te, ampak tudi vse druge izkušnje, saj smo včasih doma trdo delali na kmetiji. Ko vse izkušnje povežeš, lažje vidiš in razumeš ljudi. Ker kaj je največji človeški problem? Da vidimo le sebe, drugega pa ne. Kot igralec se moraš vživeti v drugega in razmišljati, česa si on želi.
Slovenci imajo precej ciničen odnos do politike, ena izmed opazk je tudi, da je politika ena velika igra ali laž. Ali vi, kot nekdanji igralec, prepoznate, kdaj aktualni predsednik igra vlogo politika in kdaj ne?
S tem se res nisem ukvarjal. V človeški naravi je, da ljudje v vsakdanjem življenju igrajo, nihče ni vedno enak, če bi si vedno povedali vse o drugem, bi gojili le še zamere, če ne kaj hujšega. Zase lahko rečem, da ko sem igral vlogo v prejšnjem poklicu, sem pač igral vlogo, sedaj pa se predstavljam takšen, kot sem. Za igralce, ki so se ukvarjali s komičnimi vlogami, je znano, da so v resnici precej resni ljudje. Ravno zaradi kontrasta lahko odigramo dobre komične vloge. Alkoholik bo težko odigral dobro vlogo alkoholika. Kar so ljudje videli v mojem prejšnjem poklicu, je bila igra, tisto nisem bil jaz, ampak sem pravi jaz to, kakršnega me vidite sedaj. V obleki in kravati in marsikdo bo rekel, da sem dolgočasen, kot morda tale intervju. A jaz nisem tu, da bi zabaval. Predsednik republike, župan ali kdor koli ni tu zato, da bi zabaval ljudi, ampak da bo reševal probleme in opravljal funkcijo. Vsaj štirikrat na teden je županska funkcija tudi precej dolgočasna, če gledava s tega stališča.
Foto: Leon Vidic/Delo
Na predstavitvi predsedniške kampanje smo lahko ugotovili, da znate zelo hitro navezati stik z ljudmi. Kažete dostopnost, sproščen odnos – to je nekaj takega, kar krasi tudi Boruta Pahorja.
Zagotovo, saj kakšen pa je politik, ki ima težave stopiti pred ljudi in navezati stik? Če se ljudi bojiš, se pred njimi skrivaš ali so ti odveč, potem težko opravljaš politično funkcijo. Ko si v tej vlogi, moraš biti pripravljen tudi na to, da ti lahko marsikaj rečejo. Ko sem se prvič potegoval za župana, sem marsikaj doživel. Zato se pred prijatelji večkrat pohecam, da če bi imel s seboj pisatelja Ivana Sivca, bi garantirano lahko napisal vsaj pet bestselerjev.
Doslej smo imeli štiri predsednike države, vsak je oblikoval svoj slog predsedovanja. Kateri vam je bližji – slog Milana Kučana, Janeza Drnovška, Danila Türka ali Boruta Pahorja?
Moj, če bom izvoljen. Svojih predhodnikov ne bi želel ocenjevati ali med njimi izbirati, ker je vloga predsedniške funkcije tako zastavljena, da omogoča vsakemu oblikovati svoj model. Če bi postal predsednik, bi razvil svoj slog, ki bi verjetno bil kombinacija vseh dosedanjih predsednikov. Zavedati se moramo tudi, da je vsak deloval v svojem času, ko so veljale določene specifike. Če bi bil Janez Drnovšek danes premier deset let, verjamem, da bi ga ravno tako zelo hitro odneslo, ker je danes povsem drugačen čas kot sredi 90. let. Vprašanje, ali bi bil na položaju deset let. Takrat ni bilo socialnih omrežij, stvari so se bistveno manj problematizirale ali pa ne tako hitro kot danes, zato je bilo takrat bistveno lažje vladati. Kultura je bila višja. To dokazuje tudi, da je bil Janez Drnovšek zadnji politik, ki je bil na premierski funkciji deset let. Slednji je zame pomembnejši kot premier, ne pa kot predsednik republike.
Je Slovenija uspešna, normalna država?
Na nekaterih področjih je bila zelo uspešna, na nekaterih manj, na nekaterih pa zelo neuspešna. Med uspehe štejem vstop v evroatlanske povezave, čeprav si lahko danes upravičeno zastavljamo vprašanje, kaj danes Nato sploh še predstavlja. Zgodovino v tem primeru poznamo, nastal je kot obrambna protiutež Varšavskemu paktu, po razpadu komunizma pa je obvisel v zraku.
Med uspehe štejem gradnjo avtocestnega križa, a tudi tu lahko ugotavljamo, da je projekt zgrajen na pol, saj sta pomurska ali vipavska kraka nepopolna. Do začetka krize smo bili v veliki meri uspešni v gospodarstvu, potem so se pokazale vse slabosti, ker smo do rezultatov prihajali v okoliščinah preveč polnega želodca in lepega vremena. Če bi se v tistih dobrih časih denar spravljalo v vrečo za hude čase, bi danes bilo bistveno drugače. In če se pri tem navežem na lokalno raven, lahko ugotovimo, da občine še vedno čutimo krizo, ker po finančni plati še nismo prilezli na predkrizno raven.
Ocenjujem, da danes še vedno čutimo posledice koalicijskih vlad Janez Drnovška, ki se z današnje perspektive zdijo preveč kompromisarske. Razloge za to gre iskati v volilnem sistemu, ki ni optimalen, ker omogoča, da ima najmanjša stranka v koaliciji največjo moč. To je paradoks našega volilnega in političnega sistema. Zato bi bila najbolj realna ocena, da bi morala vsaka vlada od Demosove naprej pomesti pred svojim pragom. Prvi vladi lahko tako očitamo, da nam je na ramena nakopala denacionalizacijo, ki se je izkazala za kalvarijo, saj o hiši, v kateri je sedež kamniške občine, še danes ni dokončno odločeno.
Kaj menite o denacionalizaciji?
Problematična je, ker je Demosova vlada sprejela odločitev, da se odvzeto premoženje vrača v naravi. S tem so nastale nove krivice. Tistim, ki jim je bilo po drugi svetovni vojni odvzeto premoženje, bi morali izplačati odškodnine.
Kako gledate na spravo, na zgodbe iz druge svetovne vojne, ki so še kako žive v slovenski družbi? V pritličju občinske stavbe sem opazil spominsko ploščo s petokrako zvezdo in v njej srp in kladivo.
Za nekoga je križ simbol osebne vere, verovanja v boga in tudi življenje, za nekoga drugega pa je bil križ simbol, kako je treba tuje vere uničevati in pobijati. Tako kot motor ni kriv sam po sebi za smrti na cesti, tudi zvezdi ni mogoče pripisati vsega hudega. Zvezda je simbol, pod katerim so fantje in dekleta leta 1941 krenili v boj in upor, to je ključno. Tri četrtine takratnih upornikov je bilo vernih in na začetku za Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča ali Matijo Mačka sploh niso slišali. Šli so se borit, ker je nekdo vdrl v njihovo državo, zapovedal tuji jezik in na koncu tudi fizično eliminacijo. Pod takšno zvezdo so šli v boj in se niso spraševali, kaj srp, kladivo in zvezda pomenijo. Takratni upor je pokazal pravo dušo in srce slovenskega naroda. Zanimivo je, da bi se tudi osamosvojili pod to isto zvezdo leta 1991, če ne bi France Bučar tik pred zdajci udaril po mizi, tudi prva generacija slovenskih vojakov je prisegla pod rdečo zvezdo, saj še nismo imeli nove zastave. Zato danes ne moremo govoriti, da gre zgolj za simbol totalitarizma.
Pomnik na občini, ki ga omenjate, je bil postavljen, ker so bili ljudje pobiti, to pa zato, ker so bili domoljubi, zato tega danes ne moremo kar podirati. Pustimo ob strani, da so nato v partizanih nekaterih jedli meso, drugi pa zelje, to so znane zgodbe, bili so tudi povojni zločini, a pristnega upora ne moremo primerjati s kardelji in mački. V takšnih primerih pride do izraza vodstvo, predsedniška funkcija, ki s svojo avtoriteto lahko vpliva, ali se bo tok dogodkov razvil v pozitivno smer ali pa se bo le netilo sovraštvo.
Ste veren človek, hodite v cerkev, berete berilo v cerkvi in nimate težav z zvezdo. Zanimivo.
Sploh ne, ker ne Jezusov nauk ne socializem nista učila nič slabega. Kdo je bil prvi in edini pravi socialist? Nihče drug kot Jezus, ker je učil, da je treba pomagati revnim, da imamo skupno premoženje, da živimo skromno, vse to, kar danes propagira papež Frančišek. Zato se danes vedno nasmehnem, ko mi očitajo, da hodim v cerkev, berem berila, hkrati pa na proslavah izgovarjam smrt fašizmu. Pa se na tem mestu vprašam, ali si fašizem zasluži obstoj? Najbrž ne, ker je bilo osi zla, fašizmu, nacizmu in takratnemu japonskemu imperializmu, skupno to, da niso priznavali drugim narodom pravice do obstoja. Če bi zmagal tretji rajh, bi bili Slovenci izbrisani z obličja zemlje.
V preteklosti ste bili član Pozitivne Slovenije. Ste danes še vedno podpornik Zorana Jankovića?
Iz PS sem izstopil med znamenitim kongresom, ko se je Janković vrnil na vrh stranke. Takrat sem tudi ustanovil svojo stranko.
Šli ste po svoje.
Nisem se strinjal z nameni Zorana Jankovića, podprl sem Alenko Bratušek, ker sem vedel, kaj se bo zgodilo, če zmaga Janković. V politiki moraš vedno upoštevati, ne kaj ti misliš, ampak kaj ti drugi priznavajo. Če si vsak dan ponavljaš, da si dober, še ne pomeni, da ti bo to priznano, dokler ti tudi drugi tega ne rečejo. Z Jankovićem sva imela, odkar sem župan, enako raven komunikacije. Pred vstopom v stranko, med članstvom in potem. V PS sem vstopil, da bi ponudil svoje znanje, nato se je razpletlo, kot se je, predvsem smo spremljali odsotnost političnega talenta pri vodenju stranke na splošno. Ko danes razmišljam o takratnih dogodkih v PS, ne morem mimo ocene, da so skušali med vožnjo krpati gumo.
Kako naj vas politično opredelimo?
Nisem privrženec dogem, menim pa, da je v Sloveniji izjemno težko predalčkati ljudi. Vzemimo primer SDS, ki si je sredi devetdesetih let na vsak način prizadevala vstopiti v socialistično internacionalo, ker je bila takrat še socialdemokratska stranka, je pa uspelo Kocijančičevim prenovljenim komunistom oziroma Združeni listi SD. Ko je Janševa stranka umaknila le en S iz imena, se je njena pot nadaljevala proti desni. In kje so končali, zatem ko so izbrisali le eno črko? Na skrajnem desnem robu. Zato, vidite, je v Sloveniji težko etiketirati ljudi ali politične stranke, ker se to ves čas spreminja.
Imeli smo LDS, ki bi naj bila leva stranka, vemo pa, da so bili mnogi v tej stranki bolj privrženi kapitalu kot deklarativni opredeljenosti, da bodo za ljudi. Tretja napaka, ki jo mnogi ponavljajo, je, da se ljudi, ki hodijo v cerkev, enači z desničarji. Vera je osebna stvar in nima nobene zveze s politiko ali stranko. Sam sem veren človek, a sem zagovornik ločitve cerkve od države. Zato vedno ponavljam, da »frajtonarica ni za na kor, kot niso orgle za na ohcet«. Zato naj bo vse tam, kjer mora biti. Kot se cerkvenega berila ne bere v športni dvorani ali na košarki, sem tudi proti temu, da bi uvajali verouk v šole. Ureditev, kakršno imamo v državi, je za moje pojmovanje moderne države dobra. Če me že sprašujete po politični usmeritvi, bi se postavil na levo sredino.
Levo?
Bolj na sredino, z rahlim naklonom na levo. Ali še bolje, sem privrženec zdrave pameti, ne ekstremizma.
Potem ste blizu Mira Cerarja, ki je zavzel sredino in to označil za modri center.
Moder si takrat, ko ti drugi to priznajo, če se malo pošalim. Nekateri me skušajo primerjati s Cerarjem, da sem kot on, a moram opozoriti na veliko razliko. Miro Cerar pred skokom na vrh ni sedem let vodil občine, da bi se soočil z realnimi problemi. Na vrh je prišel direktno izza katedra. Problem te vlade je, kot ga jaz zaznavam, da v njej sedi premalo praktikov.
V mesecu dni bo predsedniške tekme konec. Kakšen bo razplet, še ne vemo, obstaja favorit in vi kot očitno osrednji izzivalec. Se vidite v drugem krogu?
Počakajmo, kaj se bo zgodilo 22. oktobra, potem pa se lahko pogovarjamo o drugem krogu.
Kakšne so vaše politične ambicije, bo s koncem predsedniške tekme tudi konec vaših političnih ambicij na nacionalni ravni?
Verjetno se strinjamo, da prihodnosti ni mogoče napovedovati, še težje pa je predvidevati, kakšna bo volja ljudi. Vse je odvisno od njih, ker ljudje odločajo, koga bodo izbrali. Ko se volivec usede za paravanom na volišču, mu nihče ne more dirigirati, kako se mora odločati. Počakal bom, kaj se bo na teh volitvah pokazalo, in če me bo kdo videl še kje drugje, dobro, če pa ne, me pač ne. V politiki je tako, danes si, jutri te ni več.
Vaših političnih ambicij s to kampanjo še ni konec?
Sedaj imam predsedniško ambicijo. V medijih se veliko špekulira, da je to šele začetek nastopa za parlamentarne volitve, a nisem človek, ki bi se boril za nekaj, v mislih pa imel nekaj tretjega. Z vso močjo grem v kampanjo za predsednika republike, ker želim pokazati, da gre za funkcijo, ki je pomembna za Slovenijo. Da je predsednik države lahko odločen in po potrebi tudi zaropota.
